Camino Šibenik 2024 (Marina – Rogoznica – Primošten – Vrpolje – Šibenik – Vodice – Pirovac)

Vir: https://maphub.net/Camino-maps/gps-camino-sibenik.

Hrvaška ima bogato zgodovino Camina, od lokalnih bratovščin, ki so delovale že leta 1203, romarskih oblačil, izdelanih na tem območju, do posebnih privilegijev, podeljenih romarjem, ki so v srednjem veku hodili po poti iz Hrvaške v Santiago de Compostela in nazaj. Hrvati so bili v Evropi kot romarji znani že od nekdaj – celo Dante Alighieri v svoji Božanski komediji omenja lik hrvaškega romarja, Hrvati pa so bili med prvimi romarji na Caminu. (vir)

Skupina hrvaških navdušencev nad Caminom, zbranih v Bratovščini svetega Jakoba, se je pred leti odločila, da bo obnovila bogato hrvaško tradicijo Camina. V njihovem optimističnem in domišljavem slogu so se lotili projekta revitalizacije srednjeveških poti Camina skozi Hrvaško. In veste kaj? Uspelo jim je! Danes je na voljo kar devet poti: Camino Banovina, Brač, Gorski Kotar, Imota, Korčula, Krk, Medjugorje, Podravina in Šibenik.

Prva pot, ki so jo uradno odprli, je bil Camino Krk leta 2019. Ta trasa, dolga približno 150 km, je resnično nekaj posebnega. Pot vodi skozi slikovite pokrajine, čarobne gozdove, stare gradove, cerkve in čudovite plaže. Prehodili smo jo lani in jo z vsem srcem priporočamo. V spodnjih zapisih najdete vse, kar morate vedeti, preden se odpravite na to avanturo.

Letos smo si izbrale Camino Šibenik. Zakaj? Ker je razmeroma blizu, vodi ob čudovitih krajih in glede na čas, ki smo ga imele na voljo, smo jo lahko prehodile v enem terminu. Ta pohodna tura po srednji Dalmaciji je dolga slabih 110 km. Pot je precej nova, saj so jo uradno odprli oktobra 2022. Razdeljena je na šest etap, dolgih od 13 do 22 km, ki jih brez težav lahko skrčite na pet, saj sta dve precej kratki. Pot se začne v Marini, blizu Rogoznice, in konča v Pirovcu, severno od Vodic.

In zdaj, zavežite si čevlje, vzemite palico in pojdite na pot. Čaka vas avantura, ki vam bo vzela sapo in napolnila dušo.

Z informacijami in opisi posameznih etap je Camino Šibenik precej skop, kar jasno kaže, da gre za eno novejših poti. Tudi označenost je zaenkrat še precej pomanjkljiva, zato je bila naša tokratna ekspedicija resnično skok v neznano. V nasprotju s Camina Krk pa smo tokrat imele na voljo dva avtomobila, kar nam je omogočalo nekaj več svobode pri pakiranju in načrtovanju. Ena od prednosti tega je bila, da nam ni bilo treba ves čas nositi vsega s seboj; potrebovale smo samo stvari za nekajurni dnevni pohod, torej nekaj pijače in kakšen prigrizek. To je res naredilo razliko.

Načrt pa je bil enak kot na Krku: vsak dan nekaj ur hoje po čudovitih lokacijah ob Jadranu, uživanje v druženju in pogovorih ter obvezni zaključek vsakega dneva v dobri konobi. Prvomajski prazniki so bili odlična priložnost, vreme pa kot naročeno, s temperaturami med 12 in 25 stopinjami Celzija.

Na spletni strani piše, da dobiš “hodočasničko putovnico” v lokalnih turističnih uradih, a s tem nismo imele sreče na niti eni lokaciji. “Meni niso nič rekli, samo štampiljko so mi dali,” nam je povedala turistična delavka v enem od uradov. Tudi sicer so vedeli bolj malo o poti, ki je slabo označena, zato absolutno priporočamo, da si vnaprej naložite aplikacijo Maps.Me in GPS Camina Šibenik. Ker so nekatere etape speljali ob razmeroma prometnih lokalnih cestah, smo del Camina Šibenik prehodile s precejšnjo mero inovativnosti in si ga mestoma krojile kar po svoje. Ker “po cesti pa že ne bomo hodile”. S pomočjo aplikacije smo tako iskale stranpoti, ponekod uspešno, ponekod pa smo korakale tudi po žbunju.

Toda to je bil del čara – raziskovanje, prilagajanje, smeh in prijateljstvo. Tako se ustvarjajo najboljše zgodbe.

1. ETAPA: MARINA – ROGOZNICA (21 KM)

Ker smo se za prva dva dneva zasidrale v Rogoznici, smo to etapo delale v obratni smeri. Prva tretjina poti se tako kilometre dolgo vije ob obali in zalivu do kraja Luka, kjer zaviješ v notranjost. Ne bomo rekli, da gre ravno za sanjski del poti, predvsem zato, ker je pozidano čisto vse. Apartma na apartma na apartma. Vseeno pa je lepo in ponuja veliko priložnosti za kopanje.

Čeprav ni bilo sanjsko, je imelo svoj čar. Sprehod ob obali je bil sproščujoč, morje je nežno šumelo, me pa smo si vztrajno utirale pot skozi to kombinacijo urbanih prizorov in naravne lepote. Občasno smo našle prikupne male plaže, kjer so priložnosti za osvežitev. Ko smo zavile v notranjost, se je pokrajina spremenila, vendar je pot ostala zanimiva. Po nekaj urah hoje smo začele ceniti kontraste in raznolikost poti.

Druga tretjina nam ni bila najbolj všeč, ker nekaj kilometrov sicer res hodiš ob lokalni cesti, a je bila ta še kar prometna. Zadnja tretjina pa pelje čez hrib do Marine in je zelo razgibana. Ovinki in malo gore dole, pa kar strm spust ali vzpon do cilja, odvisno od tega, kje štartaš. Jeseni mora biti še posebno lepo, ker smo na poti opazile veliko fig, a smo bile spomladi zanje še prehitre. Smo pa nabrale nekaj malega divjih špargljev.

Ali se lahko kje izgubimo? Mislimo sicer, da ne, ampak prvi del iz Rogoznice v Marino je bil zelo slabo ali sploh nič označen, zato je trasa Camino Šibenik iz aplikacije MapsMe kar prav prišla.

Sence na poti skoraj ni. Kar nas je vse presenetilo, pa je, da nismo videle niti enega kafiča na 21 km dolgi poti. Res, niti enega. “A gremo na en kofe?” “Ja, super ideja, tam bo gotovo kaj!” No, nikjer ni bilo nič in pri tem je tudi ostalo. Še v zalivu, kjer je milijon enih gradenj, nada, zilch. Morda v poletni sezoni kaj vznikne, ampak priporočamo, da se že ob štartu te etape komplet opremite s pijačo in ostalim. Mala trgovinica je v Dvornici, ampak preverite delovni čas, da ne boste ostali dolgih nosov.

Tako smo korakale naprej z novimi izzivi, smehom in malimi doživetji. A ravno to je del čara Camina, kajne? Nepričakovano, neznano in vedno nekaj novega za odkriti.

Dan smo zaključile v Rogoznici, kjer smo zelo dobro jedle v Restoranu Mario. Vsak dan svež domač kruh, ki se je odlično razumel z ribjo juho in ribjo pašteto. Priporočamo!

2. ETAPA: ROGOZNICA – PRIMOŠTEN (16 KM)

Prvi del poti je speljan po stranpoteh, kar nam je bilo zelo všeč. Potem pa je kazalo na zajeten del znova ob precej prometni lokalni cesti, tako da smo začele iskati kolovoze, kako bi se temu ognile, a nam ni najbolje uspevalo. Zadnja tretjina je bila pa krasna.

Definitivno se splača vzpeti na hrib Gaj nad Primoštenom. Pred nekaj leti so tam postavili 17 metrov visok spomenik “Gospi od Loreta,” ki je zdaj priljubljena razgledna točka. Z avtomobilom lahko pridete domala čisto na vrh, sicer pa vas čaka kar strmih 600-700 metrov detoura. A razgled, ki vas tam pričaka, je veličasten. Panorama Primoštena in okoliškega otočja je naravnost osupljiva. In kava v lokalu na vrhu? Odlična!

Po vzponu na Gaj sledi spust do obale, kjer so tudi FKK plaže in priložnost za skok v kristalno čisto vodo. Konec aprila je imela 16°C, ravno prav za pogumne! Skok v osvežujoče morje po celodnevnem pohodu je bil popoln zaključek dneva.

Hvala Luku za namig glede hranjenja v bližini Primoštena. Kmečki turizem Šarićevi dvori, nekaj kilometrov v notranjost, je bil odličen predlog. Hobotnica izpod peke je bila nadzemska, prav tako kurice. In, kar je še posebej prijetno, vse to vam lahko tudi zapakirajo za domov.

Če pa želite ostati v mestecu, potem je na prelepem otočku, ki ga je treba obhoditi, en kup priložnosti za odlično hrano. Ena boljših je menda Konoba Dvor, kjer so rezervacije več kot priporočljive. Med sprehodom po slikovitem otočku boste zagotovo našli nekaj, kar vam bo ugajalo.

3. ETAPA: GREBAŠTICA – ŠIBENIK (20 KM)

Ker smo morale šest etap nekako združiti v pet, se nam je logistično tako izšlo, da smo del poti od Primoštena do Grebaštice opravile z avtom. Redna etapa Primošten – Vrpolje meri 20,31 km, naslednja Vrpolje – Šibenik pa 13 km. Glede na to, kako zbrda zdola so vlekli prve etape Camina Šibenik, se nam je zdelo, da morda ne zamujamo ničesar, če se zapeljemo do Grebaštice z avtom. Mimogrede, prav tu so bili hude bitke s požari poleti 2023 in pogled na bližnje griče je res srhljiv. Požgano do tal. Vse. “Užasno je bilo,” nam je pripovedoval domačin.

Sicer pa lahko za to etapo, v kateri smo na koncu prehodile skupaj 20 km, mirno rečemo, da je bila kraljevska. Najtežja od vseh na tem pohodu. Resna v več pogledih in hkrati tudi najbolj zanimiva. Tudi to smo prehodile v rikverc, torej z avtom do Šibenika in peš nazaj do Grebaštice, kjer je bil drugi avto. Ta etapa je bila zelo razgibana, deloma vodila skozi male vasice, del pa, nismo razumele zakaj, znova speljan ob cestah. Kljub temu, da so bile lokalne, so bile zelo prometne, zato smo jo, kjer se je dalo, kar ubrale po svoje.

Lep del poti vzporedno teče ob železniški progi. Kar je delovalo, dokler ni prva, ki je hodila, naletela na enega ogromnega goža in skočila dva metra v zrak.

Pa smo vseeno po isti poti nadaljevale, ko je taista prva naletela na drugega ogromnjaka: “O, shit.” No, naprej je šlo tako, da je v prvo vrsto delegirala dve s pohodnimi palicami. Ampak ne za dolgo. Sicer zelo prehoden kolovoz ob železniški progi je kakšna dva kilometra, preden se je združil z redno traso, postal vse bolj visokotravnat. Preselile smo se tik ob progo, ampak se tam nismo najbolje počutile. Ko smo videle še modrasa, je bilo eksperimentiranja dovolj. Ucvrle smo jo nazaj na lokalno cesto do Vrpolja in po speljani trasi dalje. Mimogrede, če potrebujete kaj iz trgovine, jo najdete prav v Vrpolju, medtem ko na kakšen kafič lahko kar pozabite.

Od Vrpolja dalje je pot čudovita, vključuje dolg vzpon čez gozd na enega od vrhov, kjer je tudi nekaj malega sence. Ko se odpre razgled na morje in je bilo do našega cilja v Grebaštici še kakšnih 6 km, se ti zdi, da si iz najhujšega ven, ampak nisi. Pot pelje mimo ogromnega novega nasada trt, potem pa ena mala stezica, ki bi jo brez aplikacije zlahka zgrešile, na novo terensko preizkušnjo. Vije se med griči, ki so bili do tal požgani, in je pot tam mimo kar srhljiva. Sledi nekaj sicer kratkih, a zelo strmih vzponov, spust do Grebaštice pa zaradi grobega kamenja in ostrega naklona kar previdno vzemite.

Mimogrede, oznak na poti skoraj nismo videle, tako da je sledenje trasi preko aplikacije absolutno nujno. Pod zelo nujno pa zadnjih cca 6 km do cilja.

Bolj utrujene so imele zadnje kilometre kar resne bitke z vesoljem. Zato priporočamo, da to etapo, če lahko, naredite v originalni smeri, ker je prva polovica (cca 8 km), ko si še svež, bistveno zahtevnejša in napornejša od druge.

Podlage, po katerih boste hodili, so različne. Najprimernejša obutev je malo višji čevelj zaradi boljše zaščite gležnja, tudi palice vam bodo prav prišle, ker je nekaj vzponov sicer kratkih, a precej strmih, in takisto nekaj spustov po grobem kamenju. Je pa to definitivno etapa, po kateri si zapomniš celoten Camino Šibenik.

4. ETAPA: ŠIBENIK – VODICE (22 km)*

No, ta etapa nas je pa pošteno nasmejala. Precej nenavadno je namreč speljana, saj uvod predvideva … hojo po vodi. Dobesedno. Začrtana je tako, da vodi iz centra Šibenika preko morja v smer proti Vodicam, ne da bi bili sploh na voljo kakšni prevozi z ladjicami na drugo stran.

V lokalnem turističnem uradu, ki je bil kakšnih 100 m stran od trase, smo se pozanimale, “kako je pa mišljeno, da pridemo na drugo stran?”, pa gospe nista imeli blagega pojma. Zatorej, pozor, ko boste v Šibeniku, naredite načrt, kako priti na drugo stran. Če ste brez avta, bo to kar izziv, verjetno pa so na voljo kakšne avtobusne povezave. No, nam ni preostalo drugega, kot da smo se z avtomobilom zapeljale preko Šibeniškega mosta kar do Jadrije, kjer smo pustile en avto, z drugim pa smo se zapeljale do Vodic, kjer smo imele naslednjo postojanko.

Od tam smo v obratni smeri potem hodile do Jadrij in naredile vsega skupaj kakšnih 10 km. Ne veliko, ampak glede na izmučenost po kraljevski etapi in precej brezveze speljano traso z izjemo prvih nekaj km iz Vodic, se nismo pritoževale.

5. ETAPA: VODICE – PIROVAC (18 KM)

Zadnji etapi na našem pohodu smo ljubkovalno nadele ime “Prijaznica”. Večinoma se vije ob obali in malih vaseh rahlo v notranjosti. Pogledi so čudoviti, pot pa prijazna do nog, tako da nobena posebna obutev ni potrebna, prav tako ne palice. Vzponov praktično ni, le nekajkrat se rahlo dvigneš, kar je povsem znosno. Za razliko od večine ostalih etap, je ta pot speljana mimo vseh prometnejših cest. Zadnji kilometri proti zaključku, ali štartu, v kraju Pirovacu, odvisno kje etapo začnete, so preprosto prelepi.

Kot zanimivost, drugo ime za Pirovac je “Zloselo”, kakor se je vas včasih imenovala. Legenda pravi, da so domačini v obrambi naselja pred turškimi napadalci uporabili zanimivo taktiko – polili so jih z olivnim oljem. To zgodbo smo večkrat obdelale, medtem ko smo se sprehajale po teh slikovitih poteh.

Če iščete nekaj lahkotnejšega in bolj sproščujočega po vseh vzponih in spustih, je Prijaznica popoln zaključek pohoda.

Camino Šibenik je bil pravcato potovanje skozi zgodovino, naravne lepote in nekaj nepričakovanih izzivov. Od čudovitih obalnih poti do strmih vzponov in spustov, je vsaka etapa prinesla nekaj posebnega. Kljub slabi označenosti in občasnim nevšečnostim je bilo raziskovanje te nove poti prijetno doživetje. Na koncu, ko smo prehodile še zadnje kilometre, smo vedele, da je tudi to potovanje nekaj, kar si bomo zapomnili za vedno.

KAJ IN KOLIKO SPAKIRATI? Če imate avto, kot je bil za razliko od Camina Krk tokrat naš primer, potem je popolnoma vseeno in ste lahko zelo na komot glede števila majic, pohodnih hlač in čevljev ter ostalega. Če avta nimate in bodo vsi prenosi na lasten pogon, potem pač bolj asketsko. V večini nastanitev je bil na voljo pralni stroj, ki vam po dveh ali treh dneh hoje zna priti prav. Če ste navajeni hoditi s pohodnimi palicami, jih vzemite, na parih odsekih vam bodo zelo prav prišle. Glede pohodnih čevljev, alpinističnih gojzarjev že ne boste potrebovali, optimalni so srednjevisoki pohodni čevlji, odlično je del ekipe hodil tudi z nizkimi trail športnimi copati. Ne pozabite sončne kreme, bidone za vodo s kakšnimi energijskimi dodatki, prvo pomoč, kopalke in prenosne baterije za mobilnike.

PARKING: Po izkušnjah iz Camina Krk smo tudi tu puščale avto na parkiriščih ob trgovskih centrih, parkrat tudi drugje, kjer smo ponekod morale plačati po 8 evrov na dan.

PRENOČIŠČA: Vsa prenočišča smo že nekaj mesecev naprej rezervirale preko Bookinga in v povprečju za zelo dobre apartmaje plačale po 35 evrov na osebo na noč. Vse brez zajtrka, ampak smo spale v večjih krajih, kjer so bile trgovine in pekarice blizu, tako da to sploh ni bila težava.

CENE: Vse skupaj je bilo rahlo dražje kot na Krku, kjer smo bile leto prej. V mislih imamo predvsem cene kav in večerij. Neposredna primerjava je sicer nehvaležna, ker je prav možno, da je bilo tudi med letošnjimi prvomajskimi počitnicami na Krku enako. Najceneje smo spale v Vodicah (20 eur/osebo/noč), najdražje v Rogoznici (45 eur/osebo/noč). Najdražja kava je bila na rivi v Šibeniku, ko smo za belo kavo plačale 3 evre, sicer pa cene bolj ali manj primerljive z našimi. Nekoliko višje pa so se nam zdele v restavracijah in konobah, ampak nič zelo alarmantnega.

KDAJ JE NAJBOLJE ITI NA POT? Kot na Caminu Krk, pomladni ali jesenski meseci, sicer je prevroče. Me smo imele srečo z vremenom, bilo je sončno vse dni in temperature med 12-25C.

0 replies on “Camino Šibenik 2024 (Marina – Rogoznica – Primošten – Vrpolje – Šibenik – Vodice – Pirovac)”