V času, ki ga zaznamuje tendenca k sprevračanju dejstev in v katerem ta vse bolj postaja kolektivni modus operandi v boju za interpretacijo družbenih resnic, se laž brezsramno izreka kot resnico (ideologije danes med seboj tekmujejo po tržnih načelih – dr. I. Šumi, Studio City, RTVSLO, januar 2021). Je to znak nekega konca? Če je na delu infantilnost v obliki kolektivne psihopatologije, ki se prek vedenjskih vzorcev po meri neoliberalne ekonomije ne sprošča le v govoru družbenih omrežij, ampak tudi, kar je še posebej zaskrbljujoče, v nekdaj razumno normirani retoriki državnih institucij – pomeni to vrnitev nekam na začetek?
Infantilni um, značilen za narcisoidne avtokrate, se je bil denimo zmožen postaviti proti zgodovinski kampanji otrok in mladostnikov za drugačno podnebno politiko – po mnenju nekaterih »infantilnim« prizadevanjem za izboljšanje sveta, ki se jim je pod tiranijo korporacijskih elit v spregi s političnim konformizmom sodobna (zahodna) družba odraslih že davno odpovedala kot družbeni utopiji. In to kljub temu, da je nova družbena pogodba, ki bo skladnejša z okoljsko in socialno sliko, pravzaprav naše edino upanje, kar je podprto z znanstvenimi dokazi. Če za hip odmislimo, da so lahko po definiciji infantilni le odrasli, se v tej luči zastavlja vprašanje, čigavo vedênje je bolj infantilno.
Ne le, da so v poznokapitalistični družbi vir modrosti mlajši od 18 let, ampak je – morda za koga srhljivo – spoznanje, da bi nam lahko kazali pot v zrelejšo družbo celo ljudje »z odkloni in motnjami«.
Denimo avtistični um, ki ni podvržen manipulaciji (ker manipulacije ni sposoben) in je precej nekompatibilen z absurdnimi družbenimi prioritetami. V površnem žurnalizmu, tudi slovenskem, najdemo sarkastične zapise, ki skladno s trendi zavračajo koncept politične korektnosti in brez zadržkov smešijo, degradirajo napore najstniške okoljske aktivistke Grete Thunberg, češ da je le »histerična najstnica«, ki je za povrh še avtistka. Mimogrede, »[Hans] Asperger je ugotavljal, da so posebni talenti osrednji del [njihovega] avtizma, prav tako kot na drugi strani [njihove] težave pri socialnem vključevanju. Njihov poseben nabor spretnosti, sposobnosti, veščin in odnosov je poimenoval avtistična inteligenca« in še »posebni darovi teh otrok so neločljivi od njihovih primanjkljajev« (M. Macedoni Lukšič, SP Dela, 27. marec 2021). Pomenljivo, Harvey Blume meni, da ne gre samo za to, da so avtisti postali bolj vidni, ampak tudi za to, da je svet postal bolj avtističen.
V resnici je imela Greta, kot pove sama, t. i. selektivni mutizem, ki ni enoznačno motnja avtističnega spektra, ampak (sic!!) patološki strah pred lastnim glasom in tem, da bi spregovorila pred drugimi. Če je že – po odraslo – ne gre idealizirati kot promotorke okoljske revolucije, je zagotovo človek, ki bi si ga zaradi njenega izjemnega poguma, kritičnosti in načelnosti moral vzeti za zgled marsikateri beli moški srednjih let, pa tudi kak novinar, ki o njej piše posmehljivo.
Da nam danes upravičeno očitajo nezmožnost treznega razmisleka in pomanjkanje odgovornosti otroci, ni znak »motenosti« teh (za nekatere očitno motečih) otrok, temveč absurdnega sveta, v katerem se odrasli pogrezajo v infantilnost.
Poleg nevednosti sta prav cinizem in pokroviteljstvo do tovrstnih »infantilnih« pobud znak strahovitega padca standardov družbene spodobnosti. In vse to drži celo v primeru, da je, kot je bilo zlobno namigovano, Greta predvsem sredstvo v rokah ambicioznih staršev in okolice in/ali marketinški prijem, s katerim je mimogrede spet nekdo zaslužil. Vse to nič ne spremeni, saj najstnica zgolj (strastno) artikulira dejstva.
Če so revolucijo leta 1968 vodili študentje v boju za pravičnejšo družbo iz intelektualne nuje, je zdaj, tako se zdi, pospešena infantilizacija potrošniške družbe pognala na cesto najstnike, torej osnovno- in srednješolce, ki se bodo primorani boriti za goli obstoj. Če imamo po eni strani problem z infantilnostjo odraslih, imamo torej po drugi težavo s prehitrim dozorevanjem otrok kot neizogibno posledico. Kar sledi, je zato bolj kot sociološko motivirana kritika opazovanje na ravni psiho(pato)loške situacije posameznika in socialne psiho(pato)logije, ki v zadnjih desetletjih ob vidni eroziji demokratičnih vrednot povsod po svetu zastavlja nova vprašanja glede razmerij med odklonskostjo kot individualnim in kot družbenim pojavom.
Kaže namreč, da niso le stare demokracije z ZDA na čelu, temveč tudi mlajše evropske demokracije talke neuravnovešenih politično-ekonomskih elit in narcisoidnih osebnosti.
Da slovensko družbo zaznamuje infantilnost, meni tudi pesnica in kolumnistka Anja Zag Golob (Studio City, 15. februar 2021), ki jo razume tudi kot nesposobnost prevzemati odgovornost za svoja dejanja. Takšna je že lep čas opazna tudi v svetovni politiki in ekonomiji. Odklon od desetletja veljavnih demokratičnih norm je zlasti po prihodu D. Trumpa postal svojevrstna normalnost, če že ne norma. Te vzorce zaznamuje neskončno relativiziranje družbenih dejstev in pojavov s ciljem upravičiti lastno preferenco do neke običajno tradicionalne ali konservativne opcije, prek te pa – če je treba za potrebe dnevne politike – tudi do radikalne desničarske retorike.
Po dogodkih na Kapitolu so se v hipu pojavile tendenciozne interpretacije tega, kdo je zanje odgovoren. Ob pravzaprav tragični osebni preteklosti D. Trumpa je (bila), kot je razvidno iz dostopnih biografskih podatkov, njegova psihopatologija skorajda neizogibna. Pač pa nosijo odgovornost za to, da je prišel na oblast, poleg tudi načeloma demokratičnih medijev vsi posamezniki in skupine, ki so se pustili nagovoriti prostaški napihnjenosti in zatohli rasistično-šovinistični dikciji. A vse to je bilo mogoče le, ker so se ideje, ki jih pooseblja Trump, pred tem že integrirale v domačo kulturo oz. so imele v njej dovolj trdna oprijemališča.
Med najbolj izkrivljenimi interpretacijami je gotovo teza, da je pri pohodu na Kapitol sodelovala zgolj ljudska »drhal«, med katero naj ne bi bilo pravih podpornikov predsednika in ki se ji je v svojem nagovoru – tokrat prvič konformistično – odrekel celo Trump sam. Toda »drhal« v resnici ne obstaja, vsaj ne v smislu konkretne skupine ljudi, ki bi jo bilo mogoče kakorkoli sociološko, politično ali kazenskopravno opredeliti in z njo obračunati. Večji del ameriške družbe vidi najhujšo nevarnost v socializmu in družbeni solidarnosti, (še vedno) največjega antikrista pa v komunizmu, čeprav je ta mrtev že desetletja. Neoliberalni darvinizem je dokončno kompromitiral idejo socialne države. V marsičem so vzporednice s Slovenijo nezgrešljive, le da je obremenjenost s komunizmom tu manjša, saj dejanska izkušnja z njim preprečuje oz. slabi razvoj fantazme.
Družbo pospešeno infantilizira diskurz družbenih omrežij, še več, ta nadomešča prej dokaj strogo normirane komunikacijske ravni, denimo javnih funkcionarjev, posredno, z objavljanjem in reproduciranjem tviteraškega govora pa tudi osrednji javni mediji. Twitter, Facebook in druge platforme ne morejo in ne smejo biti nadomestilo za novinarske konference in javne medijske nastope. »Kjer je individualizem povsem v ospredju in ni več nobene skupne resnice, vrednote ali merila, gledamo razpad družbenega tkiva in s tem družbe same« (tako učinke komunikacijskih tehnologij komentirajo v dokumentarcu Družbena dilema, The Social Dilemma).
Infantilni diskurz domače kot tudi nekaterih drugih konservativnih vlad sledi postulatom avtokratske retorike, od katerih so pravzaprav vsi refleks (infantilne) potrebe po relativizaciji in prilagajanju dejstev, kjer sodeluje več psiholoških in retoričnih mehanizmov: projekcija, zanikanje odgovornosti s pripisom krivde drugemu, pozicija žrtve (=če/kar so oni, lahko tudi mi; ker oni niso, tudi nam ni treba; vsi so proti meni/nam); zavračanje politične korektnosti (nestrpnost, nesposobnost samonadzora) (=povedal bom, kar mislim, ker imam pravico do mnenja, pri čemer se ne zavedam učinkov svojih besed ali pa mi zanje ni mar); grandomanija, ki ne priznava lastnih omejitev (=sem merilo sveta; moje potrebe in želje so nad vsem); iracionalnost diskurza in cinizem (groteskno izražanje, posmeh »pravičniški drži«) in obenem načrtno in kontinuirano utrjevanje (zgrešenih) predstav o levih in desnih ideologijah kot simetriji, kot enakovrednih ideoloških usmeritvah (levi in desni radikalizem). V nadaljevanju se še malo zaustavim pri vsaki od naštetih točk.
MEHANIZEM PROJEKCIJE IN IZOGIBANJE ODGOVORNOSTI
Ob nezavedni preslikavi lastnih mankov v drugega je postala tako rekoč folklorna še retorika, ki slabosti in tudi najhujše transgresije upravičuje z iskanjem vzporednic pri tekmecih po logiki »ko ste vi, je bilo še huje«, v najboljšem primeru nekaj v smislu »nobena druga vlada ni bila kaj drugega kot mačehovska do …« denimo slovenskega filma.
Sploh ne gre več za zanikanje slabega ali napačnega ravnanja, ampak zgolj še za njegovo legitimiranje. Na veliko kadrujemo, ampak saj so enako počeli vsi pred nami; vršimo kulturni genocid, pa kaj, to so počele tudi prejšnje vlade; vtikamo se v medije, so what, enako počnejo vse politične elite, celo evropske. Morda res, a teža prestopkov ni zaradi tega nič manjša.
Tako smo se zagovarjali in izmikali odgovornosti kvečjemu kot otroci, pred starši, učitelji, sovrstniki – da ne bo pomote, infantilni smo lahko seveda zgolj in samo odrasli. Največja perverzija v obrambni retoriki oblasti je logika, po kateri državljani z nasprotovanjem rušenju demokracije ogrožamo in onemogočamo uspeh vlade, ki sistematično ruši demokracijo in zmerja tiste, ki jim vlada.
POLITIČNA KOREKTNOST ALI TOLERIRANJE NETOLERANTNOSTI
Poudarjeni individualizem, logično, ne pristaja na vzvode reguliranja javnega diskurza, kot je politična korektnost. Po novem je ta kriva za vse. A kaj smo naredili s tem, ko smo jo deligitimirali in jo okrivili za razpad družbenih norm? Legitimnost je pridobil govor, ki ga promovirajo skrajno netolerantni oblikovalci javnega mnenja. Kritika PC je postala modna na levici, obenem pa tisto tkivo v civilizacijskih dosežkih, ki ga v svoji retoriki najbolj brezkompromisno napada tudi desnica, saj je ta zanjo obenem vzrok in povod za akcijo.
Toda če se že strinjamo o radikalizaciji javnega diskurza in zaskrbljujočih trendih v zaščiti človekovih pravic, so pogledi na to, kako izboljšati nastalo situacijo, izrazito heterogeni: »Ena od stvari, ki je predvsem v ZDA pripomogla k vzponu populistov pa tudi skrajne desnice, je po mojem mnenju tudi pretirana politična korektnost, ki onemogoča mišljenje (I. Štaudohar, SP Dela, 16. januar 2021, poud. M.Š.). Ali Amos Gitai, izraelski režiser in fotograf: »Kaj pa je politična korektnost za vas?« – P. Maličev: »Ne vem, sprenevedanje, najverjetneje. Ampak nadaljujte, prosim.« – Amos Gitai: »Tudi zame politična korektnost pomeni blabla.« (Intervju P. Maličev, SP Dela, 6. marec 2021).
Toda zavračanje politične korektnosti pomeni zeleno luč za konservativne pobude in »strokovna mnenja«, ki jih povezujejo patološka narcisoidnost, abotna logika in vulgarna komunikacija.
Pomenilo je zeleno luč za D. Trumpa, s tem pa za toleriranje netolerantnosti. Slovencem znana bo denimo v povezavi s pojavnico BMZ, za katero se skriva bivši sodnik in politično skrajni intelektualec, aboniran za blatenje žensk kot družbene skupine. Ironično, a povedno je, da gre za nekdanjega ustavnega sodnika in evropskega sodnika za človekove pravice. Ali denimo prvak nacionalistične stranke, politični povratnik, ki na komercialni televiziji blebeta (njegova lastna besedna izbira), ob tem pa neposredno žali sogovornico – ki ni spolni objekt, ampak intelektualni subjekt – z neprimernimi opazkami o njenem (privlačnem) videzu.
Kakorkoli, politična korektnost ni ne ideologija, kateri bi nasprotovali, ne teorija, ki bi ji iskali protiteorije, niti družbena resnica, v katero je treba ves čas dvomiti, ampak zgolj (nepopoln) vzvod, »korektiv« nestrpnosti na podlagi prepričanja, da so besede pomembne. Zato ne gre zamenjevati nelegitimnosti koncepta in načinov njegovega udejanjanja, ki so seveda lahko sporni in skoraj gotovo kdaj tudi bodo. Podobno kot pri uresničevanju demokracije, prava, socialne države, solidarnosti, spolnih kvot, feminizma in številnih politik, ki si prizadevajo za svobodnejši in egalitarnejši svet.
Ker je pomemben ideal in ne končni cilj (ta bo v celoti težko dosežen), predstavljajo nenehen boj v tekmi za družbeno resnico, ki odpira vedno nove probleme in vprašanja. Vsem idejam je mogoče očitati pomanjkljivosti, a nobenega dvoma ni, da so vse zgoraj naštete prinesle pozitivne spremembe in postavile temelje družbene enakosti.
IZHOD V SILI: CINIZEM IN ŽOLČ
Morda najbolj sublimna oblika infantilnosti, ki preveva njene različne manifestacije, je cinizem, ki ga eksemplarično prakticira slovenski premier s svojo najožjo ekipo, zaznamuje pa tudi medijski diskurz. Če se vrnem na začetek, novinar Dela želi v ihtavem mnenjskem zapisu diskreditirati aktivizem kot politično in etično držo družbenih skupin in posameznikov, med drugim takole: »Res mogoče vsi, ki so z nami, še niso ponotranjili vseh naših principov, morda kdo vodi pravičniško vojno zgolj zaradi imidža, političnega prestiža ali domišljavosti, vendar so to le drobne in nepomembne nedoslednosti, ki jih bomo premagali« (27. marec 2021, Mnenja, P. Rak).
Paralela z infantilnostjo je v vedenju otroka, ki še ni dovolj socialno zrel, da bi zmogel priznati lastne zmote in zato trmasto vztraja v iracionalnem vedenju, kot je ekscesni diskurz, ki ne terja logičnih argumentov.
Ko ne vemo, kako bi branili svoja ideološka stališča in držo, sta najlažji odgovor cinizem in sarkazem.
Vzpon platform, Facebooka, Twitterja in drugih, je pomenil novo komunikacijsko revolucijo, v kateri se je povsem relativiziral (beri: ukinil) koncept zasebnosti. Ne gre le za preprosto odločitev, ali se gremo tviteraštvo ali ne, kajti preplet neoliberalne ideologije in tehnološkega razvoja zamegljuje meje med tem, kar bi lahko bil napredek, in tem, kar lahko razumemo predvsem kot ekspanzijo tehnološkega korporativizma in njegovih popularnih manifestacij.
Zlasti Twitter s svojimi lastnimi konvencijami, značilnostmi in ekscesi, si je podredil tradicionalne poti komuniciranja z javnostjo po zaslugi javnih televizij, ki žal vse več medijskega prostora namenjajo objavam, reproduciranju in povzemanju včasih na pol zasebnih tvitov, s tem pa jim avtomatsko priznavajo pomen in legitimnost. Toda takšne, na lahek način pridobljene vsebine povzročajo nepopravljivo škodo. Vzpon Trumpa je dokazal, da je prav dopuščanje ekscesnege vedenja v osrednjih medijih tisto, kar omogoča krepitev transgresije v govoru in dejanjih avtokratov.
SVETOVNI NAZOR IN IDEOLOŠKA USMERITEV: LEVO-DESNA (A)SIMETRIJA
Za trenutek se vrnimo k potrebi po relativiziranju dejstev. Spomnimo, konservativci v ZDA so skušali dokazati, da skrajni dogodki na Kapitolu niso bili neposredna posledica Trumpove politike, z njim naj ne bi imeli tako rekoč nič. Mnoge podobnosti med dogajanjem v ameriški družbi in doma, kjer imamo s potvarjanjem dejstev vse hujši problem, niso naključne: tako rekoč dnevno se pogreznemo še niže na spirali žolčnega komuniciranja, posebej v parlamentu in medijskih spopadih, ki jih s svojimi dejanji, ne le govorom promovira in provocira desnica (če je »levi radikalizem« obsodba rasističnega, šovinističnega, mizoginega in homofobnega govora ter slavospeva družbenemu darvinizmu, potem naj to kar bo). Kot je menda v EP potarnal član slovenskega establišmenta, »levica ne pusti desnici, da vlada«. Izkristalizirani infantilizem, ki artikulira temeljno frustracijo Janševe vlade.
Prav mantre o povzročenih krivicah in vztrajanje v vlogi žrtve – kot da je edini, ki se mu je kdaj zgodila krivica – so namreč dokaz, da problem te vlade ni zgodovinsko opredeljiv kot slovenski, temveč transnacionalno kot psihopatologija skrajno desnih oblastnih struktur.
Ker objektivna stvarnost ne more pojasniti mojega neuspeha, je tudi dejstvo, da imamo še vedno vsaj svobodne volitve, povsem nepomembno. Ne nazadnje, rezultati dosedanjih javnomnenjskih anket še niso pokazali, da bi imela desnica v slovenskem volilnem telesu večino, še toliko manj skrajna desnica, ki nam trenutno vlada.
Slovenija je tradicionalno bolj liberalna in leva od večine vzhodnoevropskih držav in takšna ostaja, zato se preusmerjanje države v evropske desničarske bi- in multilaterale trenutni oblasti ne bo izšlo. Ne bo delovalo niti premierovo vabilo evropskim poslancem v Slovenijo, da bi jim dokazal, kako je njegova oblast v resnici žrtev medijev, skorumpiranega sodstva, okvarjenih institucij, sprevržene kulture, levičarskih javnih univerz, komunistične mentalitete in zavedenih državljanov. Tistih namreč, ki so kot protestniki po V. Simonitiju: »[…] črnosrajčniki, logično, dejansko gre za fašiste, ne, to je treba vedet, to so fašisti, ki se zgovarjajo, to je ta paradoks obrnjenega sistema, ne, to so tretjerazredni ljudje z nizko inteligenco in nasiljem naščuvani in so puppet on string«, 26. 3. MMC RTVSLO). A pravi »paradoks obrnjenega sistema« dobimo šele prek mehanizma projekcije – v ministru, ki s fašisti ozmerja protestnike proti desničarski retoriki njegove vlade in ob tem uporablja primitiven, za demokratično družbo nesprejemljiv diskurz, ki v resnici in dokazano spodbuja fašistoidni govor (v vsakem dostojnem parlamentu bi mu morali izglasovati interpelacijo že samo zaradi tam izrečenih besed). Podobno na posvet o vladavini prava v EP vabljeni premier, ki ob nezmožnosti samonadzora in z infantilnimi reakcijami demonstrira natanko to, kar negira.
Nedemokratična je politika v Sloveniji, nedemokratičen je očitno tudi evropski parlament – skratka vsi, ki mi nasprotujejo. Infantilizem par excellence.
S svojim nedavnim političnim šovom je ta nesojeni heroj, nekdanji borec za slovensko demokracijo in človekove pravice, še simbolno zakoličil svoj najverjetneje zadnji mandat. Pri tem smo vsi, ki smo kdaj protestirali in se zbirali v njegovo podporo, lahko samouničujočo kariero doživeli celo kot majhen osebni poraz, saj smo pristali pri avtokratu in zakrknjenem ciniku, ki se redno lovi v besednjak psihiatrije. Obstaja resna nevarnost, da se nam bo, če ne bo sprememb, ob infantilnosti vladajoče koalicije začelo tožiti po zreli, kultivirani vladavini elite, s katero smo opravili pred davnimi 30 leti. Ironija usode ali zgolj še en obrnjeni paradoks?
Znanstveno določene so koordinate potencialnega konca narave (okolje: rešitev je biodiverziteta), pa tudi konca družbe (demografija, ekonomija, sociala): rešitev bi bila lahko prav nevrodiverziteta, menijo nekateri, torej pestrost umov, integracija vseh, ki razmišljajo drugače: nekonvencionalno, morda po otroško idealistično, zagotovo pa ne infantilno.