Meta PHoDcast https://metinalista.si/category/phodcast/ Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelj je dr. Luka Ausec, njegovi sogovorniki pa znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek. Thu, 22 Jun 2017 06:23:09 +0000 sl-SI hourly 1 Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelj je dr. Luka Ausec, njegovi sogovorniki pa znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek. Metina lista Metina lista info@metinalista.si info@metinalista.si (Metina lista) Metina lista 2014 Metina lista Meta PHoDcast https://metinalista.si/wp-content/uploads/powerpress/metincaj.jpg https://metinalista.si/category/phodcast/ Slovenia Meta PHoDcast 60: Valter Cvijić, Nina Ditmajer, Peter Kumer in Elena Leghissa https://metinalista.si/meta-phodcast-60-valter-cvijic-nina-ditmajer-peter-kumer-in-elena-leghissa/ Thu, 22 Jun 2017 06:22:18 +0000 https://metinalista.si/?p=25508

Z antropologom Valterjem Cvijićem, slovenistko Nino Ditmajer, geografom Petrom Kumerjem in arheologinjo Eleno Legiša o socialnem konfliktu v tranzicijski Srbiji, zgodovini slovenskega jezika, lastnikih malih gozdnih posesti in keramiki iz kolišč na Ljubljanskem barju.

#MetaPHoDcast

Zadnjo epizodo tretje sezone MetaPHoDcast sem posnela v atriju ZRC SAZU, kjer sem gostila štiri mlade raziskovalce in raziskovalke z različnih področij znanosti, ki raziskujejo pod isto streho:

Valter Cvijić z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU je diplomiral iz družboslovne informatike na FDV ter magistriral iz etnologije in kulturne antropologije na FF UL. Kot raziskovalec se ukvarja predvsem z družbenimi in kulturnimi razsežnostmi političnih in ekonomskih transformacij postjugoslovanskega prostora. Pod mentorstvom dr. Tanje Petrovič zaključuje doktorsko disertacijo, v kateri obravnava privatizacijo, socialni konflikt in vsakdanje življenje nekdanjih industrijskih delavk in delavcev v tranzicijski Srbiji.

Nina Ditmajer z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je na FF UM diplomirala iz slovenistike, kjer je kot štipendistka Škrabčeve ustanove in pod mentorstvom dr. Marka Jesenška nadaljevala z doktorskim študijem zgodovine slovenskega jezika, ki ga zaključuje letos. V tem času je končala tudi zaporedni študij teologije, s katerim je želela poglobiti svoje razumevanje cerkvenih besedil, ki jih proučuje. Od lani je vpisana tudi na Podiplomsko šolo ZRC SAZU, kjer pod mentorstvom dr. Luke Vidmarja pripravlja doktorsko disertacijo o pesništvu na slovenskem Štajerskem v drugi polovici 18. in prvi polovici 19. stoletja.

Peter Kumer z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU je na FF UL diplomiral iz geografije, sedaj pa se ukvarja z antropološkimi vidiki prostorske razporeditve socialnih skupin in njihovim odnosom do okolja. Nedavno je v pregled oddal doktorsko disertacijo, ki jo je pripravil pod mentorstvom dr. Irme Potočnik Slavič in dr. Mimi Urbanc, v kateri obravnava lastnike majhnih gozdnih posesti in njihov način gospodarjenja.

Elena Leghissa Inštituta za arheologijo ZRC SAZU je na FF UL diplomirala iz arheologije. Ukvarja se s prazgodovino in pod mentorstvom dr. Bibe Teržan in dr. Antona Veluščka zaključuje doktorsko disertacijo o keramiki iz Dežmanovih kolišč pri Igu na Ljubljanskem Barju, ki  sodijo med najbolj bogata in poznana najdišča tega časa.

Ker v končnem sklopu ni bilo časa za vsa vprašanja, ki jih na koncu navadno postavimo vsem intervjuvancem, sem prosila, da priporočilo knjige, filma, igre, spletne strani ali podkasta pripravijo v pisni obliki:

  • “Priporočil bi Naš Vsakdan (2015), bosanski film režiserke Ines Tanović, ki je zgodba povprečne družine v Sarajevu. Gre za luciden prikaz izginjanja normalnega življenja po razpadu Jugoslavije, o propadu družinskih vrednot, ujetosti, korupciji in vlogi družinskih vezi sredi tranzicijskega kaosa.”Valter Cvijić
  • “Sodim v skupino ljudi, ki težko usklajuje umetniško in strokovno raven jezika. Zelo občudujem raziskovalce, ki se lahko poleg svojega znanstvenoraziskovalnega dela še uspešno in produktivno literarno udejstvujejo. Knjige so zame vse od leta 2012, torej odkar sem se vpisala na doktorski študij, večinoma gradivo za analizo. Tako neestetsko branje knjig je zelo neproduktivno in uničuje umetniški proces vsakega pisca, tudi mene kot (nekdanjo) pesnico. Vendar zadnje čase kot urednica za književnost revije Tretji dan ponovno vstopam v ta proces in odkrivam bogato slovensko izročilo religiozne in duhovne lirike. Poslušalcem toplo priporočam Zbrano delo Vladimirja Truhlarja, Mirana Jarca in Edvarda Kocbeka.”Nina Ditmajer
  • “Poslušalcem priporočam knjigo Hanifa Kureishija Buda iz predmestja, ki govori o odraščanju v etnično raznolikem Londonu. Navdušil me je tudi roman Harukija Murakamija (pravzaprav gre za zbirko esejev) z naslovom O čem govorim, ko govorim o teku. Biografija, ki me je najbolj prevzela, nosi naslov Življenje. Gre za življenjsko pripoved Keitha Richardsa, za katerega se zdi, da je preživel že tri običajna življenja. Med filmi bi izpostavil dramo Beginners (2010), ki me je ganila do solz. Podkast, ki me je tako zasvojil, da sem ga poslušal vsak dan na poti v službo, je The Serial. Gre za napeto pripoved ameriške raziskovalne novinarke. Spletna stran? Ta je pa težka. Morda couchsurfing.com, ki me je zasvojila in omogočila, da sem šel v svet, četudi za to nisem imel dovolj denarja.”Peter Kumer
  • “Med moje najljubše knjige sodi še vedno roman Mihaila Bulgakova Mojster in Margareta. Pri filmih pa se težje odločim le za enega. Rada imam stare italijanske filme povojnega časa, predvsem filme Vittoria de Sica s Sophio Loren in Marcellom Mastroiannijem v glavnih vlogah, pa tudi filme Alfreda Hitchcocka. Med novejšimi pa bi mogoče izpostavila The Grand Budapest Hotel. Priporočilo za spletno stran … vsekakor arheoportal.si z aktualnimi obvestili o slovenski arheologiji.” – Elena Leghissa

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z antropologom Valterjem Cvijićem, slovenistko Nino Ditmajer, geografom Petrom Kumerjem in arheologinjo Eleno Legiša o socialnem konfliktu v tranzicijski Srbiji, zgodovini slovenskega jezika, lastnikih malih... Z antropologom Valterjem Cvijićem, slovenistko Nino Ditmajer, geografom Petrom Kumerjem in arheologinjo Eleno Legiša o socialnem konfliktu v tranzicijski Srbiji, zgodovini slovenskega jezika, lastnikih malih gozdnih posesti in keramiki iz kolišč na Ljubljanskem barju. #MetaPHoDcast Metina lista 1:30:32
Vabljeni in vabljene na snemanje finala tretje sezone Meta PHoDcasta! https://metinalista.si/vabljeni-in-vabljene-na-snemanje-finala-tretje-sezone-meta-phodcasta/ Tue, 13 Jun 2017 09:40:09 +0000 https://metinalista.si/?p=25390

Spoštovane, spoštovani! Metina lista in ZRC SAZU vas v ponedeljek, 19. junija ob 19. uri, vabita v Atrij ZRC SAZU (Novi trg 2, Ljubljana), na snemanje zadnje epizode 3. sezone Meta PHoDcasta.

To je podkast*, v katerem se dr. Ana Slavec z gosti, znanstveniki in znanstvenicami tik pred zaključkom doktorata, pomenkuje o »življenju, vesolju in sploh vsem«.

V prostem prevodu: gosti in gostje predstavijo svojo stroko, se dotaknejo znanosti kot družbene dejavnosti, po možnosti okrcajo razmere v raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, vse to pa na poljuden in vsem razumljiv način.

Da pokaže raznolikost raziskovalnih področij pod eno streho, je dr. Slavec na klepet povabila raziskovalke oz. raziskovalce s štirih različnih inštitutov, ki delujejo v okviru ZRC SAZU.

V pogovoru pred mikrofoni in občinstvom v Atriju ZRC na Novem trgu 2 v Ljubljani se ji bodo pridružili (po abecednem vrstnem redu):

Je študent doktorskega programa Balkanske študije na Fakulteti za družbene vede, v doktorski disertaciji pa se ukvarja s transformacijami dela in razrednimi subjektivitetami v postsocialistični Srbiji.

Njena raziskovalna dejavnost obsega zgodovino slovenskega knjižnega jezika, vzhodnoštajerski knjižni jezik, slovensko pridigarstvo, prevajanje Biblije ter slovensko cerkveno in posvetno pesništvo na slovenskem Štajerskem iz druge polovice 18. in prve polovice 19. stoletja.

Njegovo področje zanimanja zajema antropološke vidike prostorske razporeditve socialnih skupin in njihov odnos do okolja. V svoji doktorski raziskavi, ki jo je začel leta 2013, obravnava lastnike majhnih gozdnih posesti in njihov način gospodarjenja.

Raziskuje kolišča na Ljubljanskem barju. Že od časa študija se ukvarja se s prazgodovino, za doktorat pa raziskuje keramiko iz Dežmanovih kolišč pri Igu na Ljubljanskem, ki sodijo med najbolj bogata in poznana najdišča tega časa.

Se vidimo v ponedeljek, 19. junija ob 19h, v Atriju ZRC SAZU! Prav tam bomo izžrebali tudi pet srečnežev, ki bodo pravilno odgovorili na štiri vprašanja v našem kvizu. Za nagrado bodo dobili knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna – zbornik prispevkov gostov prvih dveh sezon. Zdaj pa se brž lotite reševanja!

Kaj je podkast? To je digitalna zvočna datoteka, ki je dostopna na internetu in jo lahko uporabnik naloži na svoj računalnik ali drugo napravo za predvajanje. Pogovor je na sporedu samo na spletu, narejen pa je z veliko zagnanosti in dobre volje.

Zamisel za takšne pogovore z doktorskimi študenti se je porodila dr. Luki Ausecu, v drugi sezoni pa se mu je kot sovoditeljica pridružila še dr. Ana Slavec. Konec druge sezone je ekipa izdala zbornik zapisov mladih znanstvenikov in znanstvenic, ki so sodelovali v Meta PHoDcastu.

Knjiga s pomenljivim naslovom Zanimiva, navdihujoča, uporabna je darilo, ki ga podporniki in podpornice Metine liste prejmejo v zahvalo za donacije, ki omogočajo njeno nadalnje delovanje pri promoviranju znanosti. V ponedeljek bomo med udeleženci in udeleženkami dogodka izžrebali prejemnika oz. prejemnico izvoda knjige.

]]>
Meta PHoDcast 59: Manca G. Renko, zgodovinarka https://metinalista.si/meta-phodcast-59-manca-g-renko-zgodovinarka/ Thu, 08 Jun 2017 08:48:20 +0000 https://metinalista.si/?p=25353

Z zgodovinarko Manco G. Renko o ruskem vplivu in pomenu slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu v obdobju od marčne revolucije do začetka prve svetovne vojne.

#MetaPHoDcast

Manca G. Renko (@MancaGRenko) je na Filozofski fakulteti UL diplomirala iz zgodovine in nemškega jezika, nato je bila je mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter asistentka za predmete 19. in 20. stoletja na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije UP. Nedavno je oddala disertacijo o vlogi Rusije in vplivu slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu med letoma 1848 in 1914, ki jo je pripravila pod mentorstvom dr. Jožeta Pirjevca in dr. Boruta Klabjana.

Sicer pa je javnosti bolj poznana kot publicistka, odgovorna urednica portala AirBeletrina in programska vodja festivala Fabula. Med knjigami je izpostavila dve monografiji s področja njene stroke, ki sta izšli v zadnjem letu: Tone Kralj in prostor meje in Mesečniki: Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno. Poleg tega poslušalcem podkasta priporoča gledališko igro Rose Bernd v izvedbi SLG Celje ter nadaljevanki Big Little Lies in House of Cards. Verjame, da so najboljši tisti ljudje, s katerimi nikoli ne gremo na večerjo.

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z zgodovinarko Manco G. Renko o ruskem vplivu in pomenu slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu v obdobju od marčne revolucije do začetka prve svetovne... Z zgodovinarko Manco G. Renko o ruskem vplivu in pomenu slovanske vzajemnosti na severnem Jadranu v obdobju od Marčne revolucije do začetka prve svetovne vojne. #MetaPHoDcast Metina lista 39:20
Meta PHoDcast 58: Katarina Flajšman, inženirka gozdarstva https://metinalista.si/meta-phodcast-58-katarina-flajsman-inzenirka-gozdarstva/ Thu, 25 May 2017 18:37:42 +0000 https://metinalista.si/?p=25245

Z inženirko gozdarstva Katarino Flajšman o razmnoževanju srnjadi, gozdarstvu in lovstvu.

#MetaPHoDcast

Katarina Flajšman je mlada raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Zaključuje doktorski študij bioznanosti na Biotehniški fakulteti – smer upravljanje gozdnih ekosistemov.

Pod mentorstvom izr. prof. Boštjana Pokornega pripravlja doktorsko nalogo na temo razmnoževalnega potenciala srnjadi (Capreolus capreolus) v Sloveniji, kjer proučuje vpliv različnih dejavnikov na razmnoževalni potencial. S sodelavci so prišli do odkritja, da ima lahko srna v leglu celo pet mladičev, kar so nedavno objavili v ugledni reviji Journal of Wildlife research.

Pri raziskovalnem delu veliko sodeluje z lovci in zato je tudi sama postala lovka. Poleg tega jo v prostem času zanima improvizacijsko gledališče (Improliga), poslušalcem pa v ogled priporoča dokumentarce Davida Attenbourgha. Na večerji bi gostila svojega dedka, sebe pred 15 leti ter nekaj gozdnih živali.

Pogovor je bil posnet in objavljen ravno v tednu, ko poteka Teden gozdov, v okviru katerega je potekalo več zanimivih dogodkov, zaključil pa se je s svečano akademijo ob 70. obletnici Gozdarskega inštituta Slovenije.

 

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z inženirko gozdarstva Katarino Flajšman o razmnoževanju srnjadi, gozdarstvu in lovstvu. #MetaPHoDcast Katarina Flajšman je mlada raziskovalka na Oddelku za gozdno ekologijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije.... Z inženirko gozdarstva Katarino Flajšman o razmnoževanju srnjadi, gozdarstvu in lovstvu. #MetaPHoDcast Metina lista 38:56
Meta PHoDcast 57: Rok Kocen, inženir strojništva, in Mišel Cevzar, kognitivni znanstvenik https://metinalista.si/meta-phodcast-57-rok-kocen-inzenir-strojnistva-in-misel-cevzar-kognitivni-znanstvenik/ Thu, 11 May 2017 02:29:42 +0000 https://metinalista.si/?p=25127

Z inženirjem strojništva Rokom Kocenom in kognitivnim znanstvenikom Mišelom Cevzarjem o lastnostih materialov v regenerativni medicini, vodenju eksoskeletov na podlagi neuromehaničnih zakonitosti ter o tem, kako pripraviti najboljši “elevator pitch”.

#MetaPHoDcast

Rok Kocen in Mišel Cevzar sta študenta Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana, ki sta na 9. Študentski konferenci prejela nagrado za najboljšo kratko predstavitev po izboru novinarjev, ki jo podeljuje društvo SATENA. Poleg tega sta prejela tudi nagrado publike ter sta med štirimi prejemniki glavne nagrado strokovne komisije, ki je ocenjevala tako predstavitev kot plakat. Povzetka njunih predstavitev lahko preberete v konferenčnem zborniku (PDF).

Rok Kocen je diplomant Fakultete za strojništvo UL, magistriral pa je iz reologije na Université catholique de Louvain. Sedaj pa je mladi raziskovalec na Odseku za nanostrukturne materiale IJS, kjer pod mentorstvom dr. Saše Novak zaključuje doktorski študij nanoznanosti in nanotehnologij. V doktorski disertaciji raziskuje lastnosti materialov, iz katerih so narejeni celični nosilci, ki bi se lahko uporabljali v regenerativni medicini. Med drugim proučuje tudi možnost 3D-tiskanja teh materialov.

Mišel Cevzar je diplomant Fakultete za varnostne vede UM, na Univerzi na Dunaju pa je magistriral iz kognitivne znanosti. Sedaj je zaposlen kot raziskovalec na Odseku za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko IJS, kjer pod mentorstvom dr. Jana Babiča začenja doktorsko usposabljanje na področju kolaborativnih robotskih tehnologij. Ukvarja se z uporabo kognitivne znanosti na področju robotike, pri čemer ga zanima predvsem potencial eksoskeletov.

Rok poslušalcem Meta PHoDcasta priporoča spletno stran Instructables, YouTube kanal Veritasium, TV oddajo Ugriznimo znanost ter revijo Science Illustrated. Mišel v branje priporoča “fan fiction” Harry Potter and the Methods of Rationality, The Foundation Trilogy Isaaca Asimova, spletna portala Hacker News in Futurism.com, glasbene in znanstvene oddaje na Radiu Študent, filma Dr. Strangelove in The Martian ter prvo sezono serije Mr Robot. Za več sporočil pa se lahko obrnete na njegovo spletno stran.

Rok Kocen in Mišel Cevzar (foto: SATENA)

 

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z inženirjem strojništva Rokom Kocenom in kognitivnim znanstvenikom Mišelom Cevzarjem o lastnostih materialov v regenerativni medicini, vodenju eksoskeletov na podlagi neuromehaničnih zakonitosti ter o tem, kako... Z inženirjem strojništva Rokom Kocenom in kognitivnim znanstvenikom Mišelom Cevzarjem o lastnostih materialov v regenerativni medicini, kontroliranju ročnih eksoskeletov na podlagi mišične manipulativnosti ter o tem, kako pripraviti najboljši "elevator pitch". #MetaPHoDcast Metina lista 49:48
Meta PHoDcast 56: Karierni plan https://metinalista.si/meta-phodcast-56-karierni-plan/ Thu, 27 Apr 2017 05:56:48 +0000 https://metinalista.si/?p=24965

V Meta PHoDcast se pogovarjamo s študentkami in študenti pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Kaj pa se zgodi, ko v rokah držiš papir, da si doktor oz. doktorica znanosti? 

Pogosto ne gre vse po načrtu, ki smo si ga zastavili ob začetku doktorata, ampak je treba biti odprt za nove priložnosti in izzive. O tem smo se pogovarjali s štirimi mladimi doktoricami in enim mladim doktorjem znanosti s področja naravoslovja in tehnike. 

#MetaPHoDcast

 

Po zgledu dogodka Karierne poti mladih znanstvenikov in znanstvenic doma in v tujini (51. Meta PHODcast), sta Društvo Mlada akademija in Študentski svet MPŠ v okviru 9. konference IPSSC, v četrtek, 20. aprila 2017, organizirala okroglo mizo Karierni plan, na kateri sva se dr. Ana Slavec (Mlada Akademija in Metina lista) in dr. Tomaž Rijavec (Odsek za znanosti o okolju IJS) pogovarjala s petimi gosti (po abecedi):

  • Dr. Ana Gantar (Odsek za nanostrukturne materiale IJS), ki je bila gostja 16. epizode Meta PHoDcast, je na MPŠ doktorirala iz nanoznanosti in nanotehnologije. V disertaciji se je ukvarjala z razvojem bioaktivnih materialov za celične nosilce, na podlagi česar sedaj razvija podjetniško idejo in je v fazi ustanavljanja zagonskega podjetja (spin-off).
  • Dr. Urška Kristan (Lek d.d.) je na MPŠ doktorirala iz ekotehnologije. Bila je mlada raziskovalka na Odseku za znanosti in okolju IJS, kjer se je ukvarjala s selenovimi spojinami, nekaj mesecev pa je gostovala tudi na Danskem, po doktoratu pa je s prehodom na Lek povsem zamenjala področje raziskovanja.
  • Dr. Matic Lozinšek (Odsek za anorgansko kemijo IJS) je na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo UL doktoriral na temo sinteze karakterizacije spojin šibko koordinirajočih fluoroanionov. Po doktoratu se je v okviru Marie Curie štipendije dve leti izpopolnjeval na Univerzi McMaster v Kanadi, sedaj pa projekt zaključuje v Sloveniji, na odseku, kjer je bil mladi raziskovalec.
  • Dr. Eva Menart (Narodni muzej Slovenije) je na University College London, kamor se je preselila s svojim mentorjem, doktorirala iz dediščinske znanosti. Po vrnitvi v Slovenijo je nekaj let delala na Kemijskem inštitutu, pred nekaj meseci pa se ji je ponudila priložnost na Oddelku za konserviranje in restavriranje kulturne dediščine NMS, kjer je zadolžena za naravoslovne raziskave muzejskih predmetov.
  • Dr. Tea Romih (Seyens d.o.o.) je na Fakulteti za elektrotehniko UL doktorirala iz nanoznanosti in sicer na temo raztapljanja nanodelcev v prebavilu modelnega organizma, pri čemer je raziskovalno delo s področja toksikologije opravljala na več različnih institucijah. Kariero nadaljuje kot znanstvena svetovalka v malem podjetju, ki nudi storitve na temo vizualne komunikacije znanosti.

Nekaj misli gostov na okrogli mizi:

dr. Ana Gantar, nanoznanstvenica in nanotehnologinja
dr. Ana Gantar

Mislim, da moraš imeti zelo dober načrt in vizijo, kako in kaj naprej, še zmeraj pa moraš ostati zelo fleksibilen, ker ti včasih življenje pripelje nasproti pripelje nekaj, kar nisi pričakoval in moraš skočiti in zgrabiti z vsemi štirimi.

Dr. Urška Kristan

Kamorkoli se preseliš, se začneš učiti od začetka. Vedno si učenec, ampak meni je v bistvu to tisto najlepše. Vse izkušnje, ki jih pridobivaš, ti pomagajo, da odraščaš in razvijaš ideje, kako se vidiš v prihodnosti, odpirajo se ti različne možnosti.

Dr. Matic Lozinšek
Dr. Matic Lozinšek

V Sloveniji ni jasne perspektive, predvsem če želiš prinesti novo znanje. Zakaj navsezadnje hodimo v tujino? Zato, da se tam nekaj naučimo, potem pa doma spet delamo isto, kot smo prej delali? Verjetno ne. Če delate na temi, s katero se tu ne ukvarja noben starejši raziskovalec, vas nihče ne vzame pod okrilje in ne morete pridobiti financiranja. Zato imamo tak beg možganov.

Dr. Eva Menart
Dr. Eva Menart

Kot doktor znanosti ne moreš računati na točno določeno institucijo in pozicijo. Že v času nastajanja doktorata moraš vlagati v to, kar ti prinese reference za naprej. Če so sodelujoči partnerji zelo zadovoljni s tvojim delom, to lahko zelo vpliva na tvojo kariero.

Dr. Tea Romih

Večina razpisov ima možnost “career restart”. Tudi če greš iz znanosti, imaš potem opcijo, da se vrneš nazaj. Tudi izkušnje, ki si jih pridobiš, lahko potem vključiš na druge načine. Najpomembnejše je, da si miselno fleksibilen.

V okviru pogovora so bile omenjene tudi Marie Curie štipendije, ki bodo tema naslednjega dogodka, ki ga organizira Mlada akademija. Dr. Tea Romih se bo v torek, 16. maja, ob 18. uri, v Pritličju pogovarjala še s petimi preteklimi prijavitelji MSCA. Več informacij o dogodku in obrazec za registracijo najdete na spletni strani.

 

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
V Meta PHoDcast se pogovarjamo s študentkami in študenti pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Kaj pa se zgodi, ko v rokah držiš... Kaj se zgodi, ko v rokah držiš papir, da si doktor znanosti? Pogosto ne gre vse po načrtu, ki smo si ga zastavili ob začetku doktorata, ampak je treba biti odprt za nove priložnosti in izzive. O tem smo se pogovarjali s štirimi mladimi doktoricami in enim mladim doktorjem znanosti s področja naravoslovja in tehnike. Metina lista 1:00:04
Meta PHoDcast 55: Andrej Anžlin, inženir gradbeništva https://metinalista.si/meta-phodcast-55-andrej-anzlin-inzenir-gradbenistva/ Thu, 13 Apr 2017 05:38:12 +0000 https://metinalista.si/?p=24832

Z inženirjem gradbeništva o preiskavah potresne odpornosti armiranobetonskih stebrov, ki podpirajo mostove in viadukte na slovenskih cestah.

#MetaPHoDcast

 

Andrej Anžlin je mladi raziskovalec na Oddelku za konstrukcije na Zavodu za gradbeništvo in zaključuje doktorski študij Grajenega okolja na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo UL.

V doktorski disertaciji pod mentorstvom Tatjane Isaković in Mihe Tomaževiča preučuje vpliv uklona vzdolžne armature stebrov na potresni odziv obstoječih armiranobetonskih mostov. Pri tem se osredotoča na stebre v obliki črke “I”, ki podpirajo približno 10 km slovenskih avtocest. Potencialno so problematični predvsem mostovi, ki so bili zgrajeni pred uveljavitvijo sodobnih principov potresnega projektiranja.

Raziskave, ki si jih želi izvajati, so drage, zato bi bile dodatne investicije zelo dobrodošle. Na kavi s premierjem bi se poleg tega zavzel za več vlaganja v prometno infrastrukturo, da bi raziskovalci, ki se v službo vozijo od daleč, za pot porabili manj časa. Med njimi je tudi sam, si pa zato čas lahko krajša s podkasti. Od tujih najraje Radiolab in KEPX Song of the Day, med slovenskimi pa je izpostavil gradbeniške BIM pogovore, Apparatus, Tranzistorij ter seveda podkaste na Metini listi. Gosta na večerji pa bi bila pokojni novozelandski potresni inženir Nigel Priestley in Leonardo da Vinci.

Preiskava armiranobetonskega stebra I oblike v pomanjšanem merilu v Laboratoriju za konstrukcije na ZAG (foto: osebni arhiv AA)

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z inženirjem gradbeništva o preiskavah potresne odpornosti armiranobetonskih stebrov, ki podpirajo mostove in viadukte na slovenskih cestah. #MetaPHoDcast   Andrej Anžlin je mladi raziskovalec... Z inženirjem gradbeništva o preiskavah potresne odpornosti armiranobetonskih stebrov, ki podpirajo mostove in viadukte na slovenskih cestah. #MetaPHoDcast Metina lista 30:11
Meta PHoDcast 54: Anja Šterbenc, doktorica medicine https://metinalista.si/meta-phodcast-54-anja-sterbenc-virologinja/ Thu, 30 Mar 2017 10:32:08 +0000 https://metinalista.si/?p=24669

Z doktorico medicine Anjo Šterbenc o človeških papilomavirusih – njihovih genetskih značilnostih, diagnostiki in zdravljenju.

#MetaPHoDcast

Anja Šterbenc je mlada raziskovalka v Laboratoriju za molekularno mikrobiologijo in diagnostiko hepatitisov in aidsa na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete UL. V doktorski disertaciji se ukvarja z molekularno opredelitvijo, kličnim pomenom in tkivnim tropizmom novega človeškega papilomavirusa HPV204 in sorodnih genotipov. Njen mentor je prof. dr. Mario Poljak, ki mu je Društvo Mlada akademija prejšnji teden podelilo nagrado Mentor leta 2016.

Že od nekdaj je vedela, da si želi biti raziskovalka – le področje je morala izbrati. Svoje odločitve za doktorski študij ne obžaluje, vsem, ki so kdaj v dvomih pred kakšno pomembno odločitvijo, pa v ogled priporoča indijski film 3 idiots (2009). Na kavi s premierom bi debatirala o prenovi šolskega sistema v problemsko zasnovano izobraževanje, za večerjo pa bi v življenje obudila svoje stare starše ter Marijo Terezijo in Nikolo Teslo.

Anja Šterbenc v oddaji Odmevi na TV Slovenija (22. 3. 2017)

 

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z doktorico medicine Anjo Šterbenc o človeških papilomavirusih – njihovih genetskih značilnostih, diagnostiki in zdravljenju. #MetaPHoDcast Anja Šterbenc je mlada raziskovalka v Laboratoriju za molekularno... Z virologinjo Anjo Šterbenc o papiloma virusih - njihovih genetskih značilnostih, diagnostiki in zdravljenju. #MetaPHoDcast Metina lista 27:10
Meta PHoDcast 53: Nejc Sukljan, muzikolog https://metinalista.si/meta-phodcast-53-nejc-sukljan-muzikolog/ Thu, 16 Mar 2017 06:12:42 +0000 https://metinalista.si/?p=24500

Z muzikologom Nejcem Sukljanom o renesančnih preobrazbah antične glasbeno-teoretske misli.

#MetaPHoDcast

Nejc Sukljan je asistent na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v LJ, kjer poučuje različne  muzikološke predmete, predvsem tiste povezane z zgodovino glasbe. Tam se je zaposlil po diplomi iz zgodovine in muzikologije na isti fakulteti – za muzikološko diplomsko delo Glasbeno-teoretska in glasbeno-estetska misel Vincenza Galileija je prejel tudi Prešernovo nagrado.

Ob delu je vpisal tudi doktorski študij Humanistike in družboslovja ter pred kratkim v pregled oddal doktorsko disertacijo  Istitutioni Harmoniche Gioseffa Zarlina in antična glasbena teorija, ki jo je pripravil pod mentorstvom dr. Jurija Snoja z Muzikološkega inštituta ZRC SAZU. V njej obravnavani Zarlinov traktat predstavlja enega ključnih mejnikov na poti od antične k sodobni glasbeni teoriji.

V poljudno branje priporoča knjigo The Swerve: How the Renaissance Began Stephena Grenblatta.

 

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z muzikologom Nejcem Sukljanom o renesančnih preobrazbah antične glasbeno-teoretske misli. #MetaPHoDcast Nejc Sukljan je asistent na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v LJ, kjer... Z muzikologom in zgodovinarjem Nejcem Sukljanom o renesančnih preobrazbah antične glasbeno-teoretske misli. #MetaPHoDcast Metina lista 26:33
Meta PHoDcast 52: Tina Lebar, mikrobiologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-52-tina-lebar-mikrobiologinja/ Thu, 02 Mar 2017 13:09:00 +0000 https://metinalista.si/?p=24357

Z mikrobiologinjo Tino Lebar o sintezni biologiji, to je spreminjanju organizmov tako, da dobijo popolnoma nove lastnosti. #MetaPHoDcast

Tina Lebar je zaposlena na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo Kemijskega inštituta ter doktorska študentka biomedicine – smer biokemija in molekularna biologija. S področjem sintezne biologije se je srečala že proti koncu dodiplomskega študija mikrobiologije, ko je na mednarodnem tekmovanju iGEM 2010 s slovensko ekipo, v kateri so bili tudi bodoči sodelavci, dosegla prvo mesto. Po diplomi, ki jo je opravljala na Kemijskem inštitutu, se je zaposlila na istem oddelku, kjer sedaj pod mentorstvom dr. Mojce Benčina zaključuje disertacijo z naslovom “Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNK vezavnih proteinov”. S pripravo transkripcijskih faktorjev, ki nadzorujejo izražanje genov, razvija umetna genska logična vezja, ki imajo potencialno uporabo v celični terapiji, na primer za nove načine dostave zdravil.

Tina je med prejemnicami prestižne štipendije programa UNESCO – L´OREAL »Za ženske v znanosti«. V branje priporoča knjigo Junk DNA, ki na poljudnoznanstven način govori o epigenetiki, eden od njenih vzornikov pa je ameriški raziskovalec George Church, ki bi ga na večerji vprašala, kako mu uspe prav vsak rezultat objaviti v reviji Nature.

Poljudna predstavitev Tininega članka na plakatu na hodniku Odseka za sintezno biologijo in imunologijo (foto: AS)

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

Njuno delo lahko podprete z donacijo Zavodu Metina lista in v zahvalo boste prejeli knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Z mikrobiologinjo Tino Lebar o sintezni biologiji, to je spreminjanju organizmov tako, da dobijo popolnoma nove lastnosti. #MetaPHoDcast Tina Lebar je zaposlena na Odseku za... Z mikrobiologinjo Tino Lebar o sintezni biologiji, to je spreminjanju organizmov tako, da dobijo popolnoma nove lastnosti. #MetaPHoDcast Tina Lebar je zaposlena na Odseku za... Metina lista 20:11
Meta PHoDcast 51: Karierne poti mladih znanstvenikov in znanstvenic https://metinalista.si/meta-phodcast-51-karierne-poti-mladih-znanstvenikov-in-znanstvenic/ Thu, 16 Feb 2017 08:22:06 +0000 https://metinalista.si/?p=24225

V MetaPHoDcast intervjujih in zborniku so nam mladi znanstveniki in znanstvenice predstavili svoje raziskovalno delo ter razložili, zakaj je njihovo področje zanimivo, navdihujoče ali uporabno. 

Na okrogli mizi, ki sta jo soorganizirali ekipi Metine liste in Znanosti na cesti, pa sva se dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec s štirimi izmed sodelujočih pogovarjala o njihovih mednarodnih in podjetniških izkušnjah, kariernih ambicijah ter izzivih, s katerimi se srečujejo.

Čeprav so priložnosti na področju znanstvenega raziskovanja pri nas velikokrat omejene, ne obžalujejo, da so izbrali to pot. Želijo pa si, da bi jim odločevalci prisluhnili in naredili domače okolje prijaznejše in bolj odprto za mlade.

#MetaPHoDcast

Sogovorniki in sogovornice na debati o kariernih poteh mladih znanstvenikov in znanstvenic doma in v tujini:

  • dr. Barbara Turk Niskač (nekdanja mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL in Fulbright štipendistka na Univerzi Rutgers v ZDA),
  • Martin Vodopivec (mladi raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo),
  • dr. Maša Čater (nekdanja mlada raziskovalka na Biotehniški fakulteti UL, zaposlena v podjetju Arhel), in
  • dr. Marko Soderžnik (sodelavec Odseka za nanostrukturne materiale IJS, nekdanji podoktorski raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za materialne znanosti v Tsukubi na Japonskem).
Dr. Ana Slavec in dr. Luka Ausec, so-voditelja Meta PHoDcasta (foto: arhiv Metine liste)
V živo na Meta PHoDcastu v Kavarni Union, 15. februar 2017 (foto: arhiv Metine liste)

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti.

V rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

]]>
V MetaPHoDcast intervjujih in zborniku so nam mladi znanstveniki in znanstvenice predstavili svoje raziskovalno delo ter razložili, zakaj je njihovo področje zanimivo, navdihujoče ali uporabno.  Na okrogli... Z mladimi znanstveniki in znanstvenicami o njihovih mednarodnih in podjetniških izkušnjah, kariernih ambicijah ter izzivih, s katerimi se srečujejo. Čeprav so priložnosti na področju znanstvenega raziskovanja pri nas velikokrat omejene, ne obžalujejo, da so izbrali to pot. Želijo pa si, da bi jim odločevalci prisluhnili in naredili domače okolje prijaznejše in bolj odprto za mlade. #MetaPHoDcast<br /> <br /> Metina lista 1:21:20
Kaj berejo mladi znanstveniki in znanstvenice – 2. del https://metinalista.si/kaj-berejo-mladi-znanstveniki-in-znanstvenice-2-del/ Mon, 06 Feb 2017 16:16:05 +0000 https://metinalista.si/?p=23994

Bralna priporočila slovenskih znanstvenikov in znanstvenic v tujini, intervjuvanih v rubriki “Meta PHoDcast zapisi”, so ovrgla mit, da ti raziskovalci berejo le znanstvene članke. Ali podobno velja tudi za domače raziskovalce, ki smo jih intervjuvali v prvi in drugi sezoni podkasta? Ob poslušanju je nastal seznam literature, ki sem ga dopolnila še z nekaj njihovimi svežimi priporočili.

#MetaPHoDcast

»Ali sem že dovolj slavna, da bo to koga zanimalo?« je malo v hecu, malo zares, vprašala fizičarka Tara Nanut, mlada raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan, ko je Luka v 41. Meta PHoDcastu napovedal končni sklop vprašanj, s katerim skušamo intervjuvanca bolje spoznati skozi vprašanja, kot so, koga bi povabili do večerjo, kje se vidijo v prihodnosti, ali imajo kakšno priporočilo za film ipd. Sodeč po odzivih na prvi del te objave, bralce Metine liste zanimajo vsaj njihova bralna priporočila. Pa začnimo kar s Tarinim, to je Štoparski vodnik po galaksiji, ki verjetno krasi knjižno polico marsikaterega raziskovalca. Priporoča jo vsem zamudnikom, ki – tako kot nedavno tudi sama – z branjem te znanstvenofantastične klasike odlašajo zaradi slabega vtisa, ki ga je pustil film.

Nadaljujemo s še dvema fizikoma: dr. Bor Gregorčič (levo), podoktorski raziskovalec na univerzi Uppsala na Švedskem, priporoča The making of the atomic bomb (Richard Rodes), ki spretno tke zgodovino in fiziko, ter Bloodlands (Timothy Synder) o Evropi med Hitlerjem in Stalinom; Martin Vodopivec (desno), mladi raziskovalec na Morski biološki postaji v Piranu, ki ga fascinirajo osebnosti, kot pisatelj Vitomil Zupan in fizik Richard Feynman, pa Menuet za kitaro in Gotovo se šalite, gospod Feynman!

Informatičarka Dr. Marinka Žitnik (levo), podoktorska raziskovalka na Stanfordu, je v MetaPHoDcast intervjuju priporočila knjigo Frog, ki jo je napisal kitajski nobelovec Mo Yan, govori pa  “o uveljavljanju, spreminjanju in propadu politike enega otroka na Kitajskem“. Timotej Lazar (desno), mladi raziskovalec na Fakulteti za računalništvo in informatiko pa v branje priporoča staro klasiko Gödel, Escher, Bach (Dougles Hofstadter), med njegovimi najljubšimi spletnimi stranmi pa je BookCrossing.com, projekt brezplačne izmenjave knjig.

Biotehnologinja dr. Ana Koren (levo), raziskovalka v Bolnišnici Golnik, v povezavi s svojim delom v branje priporoča  Nesmrtno življenje Henriette Lacks (Rebecca Skloot), za sprostitev med dopustom pa Poletje brez moških (Siri Hustvedt). Kemičarka dr Jelena Vasiljević (desno), raziskovalka na Naravoslovnotehniški fakulteti, pa je priporočila svojo najljubšo knjigo, to je Mojster in Margareta (Mihail Bulgakov).

Geologinja dr. Darja Komar (levo), nekdanja mlada raziskovalka na Naravoslovnotehniški fakulteti, je nazadnje prebrala Inferno (Dan Brown), njena kolegica geologinja Tina Peternel (desno), mlada raziskovalka na Geološkem zavodu Slovenije, je priporočila svojo najljubšo knjigo, ki je Pot Nejca Zaplotnika.

Biologinja dr. Anka Kuhelj (levo), nekdanja mlada raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo, je ljubiteljica knjig Virginie Woolf. Nazadnje je prebrala njeno K svetilniku: »Na trenutke težko branje, a zelo zanimivo razmišljanje”. Najljubša knjiga biologa Jerneja Bravničarja (desno), ki zaključuje doktorski študij na Biotehniški fakulteti, pa je Hemingwayeva Komu Zvoni, za katero pravi, da bi jo moral vsak prebrati.

Biotehnologinja Dr. Maša Čater (levo), nekdanja mlada raziskovalka na Biotehniški fakulteti je priporočila Kratko zgodovino časa (Stephen Hawking), ki se v nekaj poglavjih dotakne Einsteinovih idej, ter Darwinovo O nastanku vrst, za katero pravi, da bi nekaj poglavij bilo za v učbenike. Biologinja Janja Snoj Tratnik (desno), mlada raziskovalka na Odseku za znanosti o okolju na Inštitutu Jožef Stefan, v branje priporoča Ihanove Državljanske eseje.

Živilski tehnolog dr. Luka Kranjc, nekdanji mladi raziskovalec na Fakulteti za zdravstvo Univerze na Primorskem, je priporočil knjigo, ki mu je nazadnje konkretno ostala v spominu, to so Sirene s titana (Kurt Vonnegut). Genetičarka dr. Jasmina Beltram, še ena nekdanja mlada raziskovalka na Biotehniški fakulteti, pa v branje priporoča E=mc2 (David Bodanis), življenjepis najslavnejše enačbe na svetu, ki jo je prebrala konec šole.

Nekatere knjige so že večkrat omenjene. Kratko zgodovino človeštva (Yuval Noah Harari), ki jo je v prvem delu priporočila dr. Tea Tušar, sta navedla tudi dr. Mitja Pišlar (levo) asistent na Fakulteti za farmacijo, ter dr. Anna Dragoš (desno), nekdanja mlada raziskovalka na Biotehniški fakulteti, sedaj pa podoktorska raziskovalka na univerzi Fridrich-Schiller v Jeni v Nemčiji.

Med raziskovalci, ki smo jih gostili v MetaPHoDcastu, je tudi kar nekaj tekačev, zato ni presenetljivo, da je tudi Murakamijeva O čem govorim, ko govorim o teku omenjena dvakrat. Priporočili sta jo psihologinja dr. Martina Starc (levo) in tolmačka dr. Jana Zidar Forte (desno).

Dveh omemb je bila deležna tudi knjiga Bog majhnih stvari (Arundhati Roy) “družinska saga o dvojčkih, ki pripoveduje o smrti, življenju, ljubezni in marksizmu v Indiji”, ki jo priporoča dr. Deja Crnović, bila pa je tudi med priporočili dr. Katarine Beguš v prvem delu. Deja je v MetaPHoDcast intervjuju priporočila Amerikanko, roman nigerijske pisateljice Chiamande Ngozi Adiche, o kateri pravi, da je “izjemna pripovedovalka, ki prepričljivo analizira odnose v družbi, ki jih narekujejo odnosi med spoli, razredi in raso, in pokaže, kako je osebno politično in obratno, tudi če gre zgolj za izbiro o tem, kaj bomo storili s svojimi lasmi.” Priporočilom dodaja še Pobuna koja dolazi, “knjigo o neizbežnem kolapsu kapitalizma, ki je v Franciji izšla leta 2007 in se je zaradi povezav s protesti in uličnimi nemiri v Parizu znašla tudi v središču policijske preiskave. V obdobju po Trumpovi zaprisegi bi jo verjetno morali prebrati vsi.”

Arhitekt dr. Jernej Markelj je v intervjuju najprej priporočil knjigo Od zibelke do zibelke (Michael Braungat), ki je povezana z njegovim področjem, saj govori o ekologiji in ponovni uporabi gradiv. Poleg te je omenil še Kako življenje oponaša šah (Gari Kasparov) in Pesem za Nagasaki (Paul Glynn), “resnično zgodbo japonskega zdravnika, ki je preživel eksplozijo atomske bombe”. Svojim priporočilom sedaj dodaja še Mislečo roko, ki jo je napisal arhitekt finskega rodu Juhani Pallasma, ter Zaklade nedosegljivega duha, ki jih je ob 50. obletnici smrti Jožeta Plečnika izdala Mednarodna katoliška revija Communio.

Pravnica dr. Katarina Krapež (levo) priporoča knjigo Blink: The Power of Thinking Without Thinking (Malcolm Gladwell), ki jo je prebrala v okviru svoje raziskavo in govori o tem, “kako razmišljamo in kako osmislimo trenutke, ko smo prepričani, da nekaj vemo, a ne vemo, zakaj. Opisuje asociativno mišljenje in kakšne so njegove pasti.” Kulturolog Ahac Meden (desno) je v intervjuju priporočil popkulturno The KLF: Chaos, Magic and the Band Who Burned a Million Pounds (John Higgs) in antropološko The origins of human communication (Michael Tomasello), priporočilom pa dodaja še dve knjigi, ki ju trenutno bere: The Four-Dimensional Human. Ways of Being in the Digital World (Laurence Scott) in Technology vs. Humanity: The coming clash between man and machine (Gerd Leonhard).

Etnolog dr. Ambrož Kvartič (levo) v branje priporoča Orwellovo klasiko 1984, ki je bila v času intervjuja knjiga, ki jo je nazadnje prebral. Dr. Polona Sitar (desno) pa je v času intervjuja nazadnje prebrala Dostojevskega Idiota.

Filozofinja dr. Nina Petek, ki se je v doktorski disertaciji ukvarjala predvsem z indijsko filozofsko pesnitvijo Bhagavadgītā, se težko odloči za najljubšo knjigo, saj je teh za celo knjižno polico. Izpostavila je zadnjo prebrano, to je roman Vaba, Davida Albaharija, v Kanadi živečega srbskega avtorja, ki ji je “pisan na kožo, saj gre za tenkočutno samoizpraševanje in iskanje smisla, kar je naloga vsake filozofije.”

Umetnostna zgodovinarka dr. Alenka Simončič (levo), skrbnica depojev umetnin v Narodni galerij, priporoča strip Prototip (Ralf Konig), ki je “perfektna parodija na stvarjenje Adama in Eve” in Steinbeckovo Polentarsko polico. Na dopustu na plaži pa bere knjige, kot sta Plutarhovo Življenje velikih Rimljanov in Homerjeva Iliada. Miha Zor (desno), ki zaključuje doktorski študij umetnostne zgodovine, pa priporoča knjige Hadrijanovi spomini (Marguerite Yourcenar), Ljudje na Borgu (Gunnar Gunnarsson) in Dan daljši od žilvjenja (Čingiz Ajmatov).

Slovenist dr. Aljoša Harlamov, urednik, pisatelj in literarni kritik se je v doktorski disertacij ukvarjal s slovenskim modernističnim romanom. Njegov najljubši je Smoletov Črni dnevi in beli dan, prvi slovenski modernistični roman, za katerega pravi, da je “zelo zabavna štorija, v kateri bo marsikdo v Ljubljani 50. let prepoznal današnjo Ljubljano.” Deloma sta modernistična tudi Zupanova romana Potovanje na konec pomladi in (že zgoraj omenjeni) Menuet za kitaro. V disertaciji je obravnaval tudi roman Nož in jabolko Ivanke Hergold, ki je ena redkih ženskih predstavnic modernizma. V času snemanja MetaPHoDcast intervjuja, sta bili naslednji na njegovem bralnem seznamu Težkomentalci (Jedrt Lapuh Meležič) in Minima impossiblia (Miklavž Komel). K temu dodaja še eno bralno priporočilo, to je Arles, večkrat, Prešernovega nagrajenca Aleša Bergerja.

Kaj berejo mladi znanstveniki in znanstvenice? – 1. del

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini. Njuno delo lahko podprete z donacijo in prejeli boste knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

]]>
Karierne poti mladih znanstvenikov in znanstvenic doma in v tujini https://metinalista.si/karierne-poti-mladih-znanstvenikov-doma-in-v-tujini/ Fri, 27 Jan 2017 09:50:31 +0000 https://metinalista.si/?p=23908

V dveh sezonah Meta PHoDcast sva z dr. Luko Ausecem intervjuvala številne mlade znanstvenike, Metina lista pa je konec leta izdala zbornik njihovih prispevkov. Kje so ti raziskovalci in raziskovalke danes? S čim se ukvarjajo?

#MetaPHoDcast

Ob izidu knjige Zanimiva, navdihujoča, uporabna, v kateri je predstavljenih 70 slovenskih raziskovalk in raziskovalcev na začetku kariere z različnih področij znanosti, Metina lista skupaj z ekipo Znanost na cesti v sredo, 15. februarja ob 19. uri, v Kavarni Union organizira okroglo mizo, na kateri  se bomo pogovarjali o njihovih kariernih poteh.

Pogovor bova vodila dr. Ana Slavec in dr. Luka Ausec, med razpravljavci pa bodo (v vrstnem redu, kot se pojavijo v knjigi)

  • dr. Barbara Turk Niskač (nekdanja mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL in Fulbright štipendistka na Univerzi Rutgers v ZDA),
  • Martin Vodopivec (mladi raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za biologijo),
  • dr. Maša Čater (nekdanja mlada raziskovalka na Biotehniški fakulteti UL, zaposlena v podjetju Arhel),
  • Luka Lisjak Gabrijelčič (doktorski študent na Central European University)
  • in dr. Marko Soderžnik (sodelavec Odseka za nanostrukturne materiale IJS, nekdanji podoktorski raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za materialne znanosti v Tsukubi na Japonskem).

Zanimalo nas bo, kako unovčujejo svoje znanje. Kakšno vlogo so imele pri tem njihove mednarodne izkušnje?  S kakšnimi izzivi se srečujejo? Kakšne so priložnosti za mlade znanstvenike doma in v tujini? Kako ambiciozno je okolje, v katerem ustvarjajo? Kakšne so na njihovem področju možnosti za sodelovanje z gospodarstvom? Zelo dobrodošla bodo tudi vprašanja iz publike.

Dogodka se bo udeležilo in v razpravi sodelovalo tudi nekaj drugih avtorjev prispevkov v knjigi, ki jim boste lahko prav tako namenili vprašanja ali z njimi poklepetali po dogodku.

Poleg tega bomo izmed vseh udeležencev na dogodku izžrebali enega, ki bo prejel izvod knjige Zanimiva, navdihujoča, uporabna, ki jo podarjamo podpornikom znanstvenih vsebin na Metini listi.

Veseli bomo, če svojo prisotnost potrdite na strani Facebook dogodka ter nanj povabite še svoje prijatelje. Lepo vabljeni!

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini. Njuno delo lahko podprete z donacijo in prejeli boste knjigo Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

————————————————-

]]>
Knjiga: Zanimiva, navdihujoča, uporabna https://metinalista.si/knjiga-zanimiva-navdihujoca-uporabna/ Mon, 09 Jan 2017 10:17:17 +0000 https://metinalista.si/?p=23669

Raziskovalce, ki so gostovali v Meta PHoDcastu, smo povabili, da napišejo kratek poljudnoznanstveni prispevek. Tako je nastala knjiga Zanimiva, navdihujoča, uporabna. Z delom želimo nadaljevati še naprej, za to pa potrebujemo vašo podporo.

Z donacijo v višini 29 EUR podprete ustvarjanje znanstvenih vsebin na Metini listi, mi pa vam podarimo vrhunsko knjigo, v kateri se predstavlja kar 70 raziskovalcev in raziskovalk na začetku kariere z različnih področij znanosti.

#MetaPHoDcast

mlpasica

Te knjige nisem načrtovala. V svet promocije znanosti me je zaneslo bolj po naključju oziroma preko niza priložnosti, ki sem jih brez velikega obotavljanja sprejela, čeprav bi bilo (po mnenju mnogih) za mojo znanstveno kariero morda bolje, da bi energijo vložila v pisanje znanstvenih člankov. Začelo se je verjetno z blogom Udomačena statistika, ki sem ga zasnovala s sošolci na doktorskem študiju statistike, nadaljevalo pa s sodelovanjem s portalom Metina lista, kjer sem tudi izvedela za Meta PHoDcast. Najprej sem bila njegova poslušalka – pogovori z mladimi znanstveniki so me spremljali na popoldanskih pogovorih, med gospodinjskimi opravili in med vožnjo z avtom.

Od nekdaj so me zanimala različne teme, zato sem z navdušenjem odkrivala, s čim se ukvarjajo kolegi na drugih področjih.

Nato me je Luka Ausec povabil kot gostjo, ob koncu sezone pa še kot sovoditeljico. Tako sva v drugi sezoni izmenično pripravljala oddaje ter vzporedno urejala še rubriko Zapisi, v kateri so na najina vprašanja pisno odgovarjali slovenski doktorski in podoktorski raziskovalci v tujini.

Sodelovanje pri tem projektu je bila bogata izkušnja. Spoznala sem številne mlade znanstvenike, s katerimi me je povezovala izkušnja doktorskega usposabljanja in vpetost v raziskovalno delo, hkrati pa delujemo na zelo raznolikih področjih in v različnih institucijah. Osvežujoče je bilo za tisto uro zapustiti lastni raziskovalni problem, razmišljati zunaj okvirov lastne discipline in širiti svoja obzorja. Zanimivo je bilo pokramljati tudi o administrativnih vidikih študija, primerjati raziskovalna okolja ter obete za prihodnost. Manj prijetne so bile morda le osamljene ure, namenjene montaži oziroma postprodukciji za izboljšanje poslušljivosti. Ob pozitivnih odzivih poslušalcev je bilo namreč ustvarjanje podkasta še toliko večja motivacija.

Meta PHoDcast sva z Luko ustvarjala povsem prostovoljno, brez honorarja. Vseeno pa naju je Nataša Briški, urednica portala, spodbujala k prijavljanju na različne razpise. Uspešni smo bili na razpisu za donatorska sredstva Zavarovalnice Triglav, s katerimi smo pokrili večji del stroškov za izdajo tega zbornika, s katerim nameravamo naše delo približati tudi bolj tradicionalni publiki, ki (še) ne posluša podkastov.

metaphodcast_knjiga

Zbornik je brezplačen, vendar z njim zbiramo sredstva za nadaljevanje Meta PHoDcasta ter druge znanstvene vsebine na Metini listi. Pomagalo nam je tudi podjetje Genialis, ki je zagotovilo sredstva za oblikovanje knjige, manjšo donacijo pa smo dobili tudi od Društva mladih raziskovalcev Slovenije.

Raziskovalce, ki sva jih z Luko gostila v podkastu, sva povabila, da napišejo kratek poljudnoznanstveni prispevek o eni izmed treh ponujenih iztočnic: zakaj je njihovo področje zanimivo za nas, navdihujočo podrobnost s področja njihovega raziskovanja ali idejo za boljši jutri. Ta vprašanja so bila tudi izhodišča za naslov knjige: Zanimiva, navdihujoča, uporabna.

K sodelovanju jih je privolilo kar 40 oziroma 41, če prištejem še sebe. Poleg tega sem v drugem delu pripravila izbor odgovorov 29 raziskovalcev v tujini, ki so sodelovali v rubriki Zapisi. V knjigi je skupno predstavljenih kar 70 raziskovalcev z različnih področij znanosti.

Prav vseh področij sicer nisva uspela zajeti, čeprav sva se trudila. Izbor pa je vseeno dovolj raznovrsten, da bo lahko vsakdo našel nekaj zase.

Ob branju prejetih prispevkov sem imela mislih bralce in bralke – radovedne duše, ki se navdušujejo nad znanostjo in raziskovanjem. Predstavljala sem si, da bo ta množica verjetno vključevala tudi dijake in študente, ki so pred odločitvijo za (nadaljnji) študij in jih morda zanima kariera raziskovalca. Ko sem bila sama na njihovem mestu, bi bila zelo hvaležna, če bi imela na voljo knjigo, ki bi me seznanila s pestrostjo kariernih možnosti na področju znanosti.

ZANIMIVA, NAVDIHUJOČA, UPORABNA

V prvem delu knjige v prvem sklopu 17 raziskovalcev odgovarja na vprašanje, zakaj je njihovo področje zanimivo za nas. V drugem sklopu nas 13 raziskovalcev očara s podrobnostjo s področja njihovega raziskovanja. V tretjem sklopu 11 raziskovalcev predstavi svojo idejo za boljši jutri.

V drugem delu knjige predstavimo 29 slovenskih raziskovalk in raziskovalcev, ki delujejo v 14 različnih državah. Po sedem jih je iz ZDA in iz Velike Britanije, sledijo še Avstrija, Madžarska in Nemčija s po dvema predstavnikoma, nato pa še Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Izrael, Japonska, Švica in Nizozemska z enim predstavnikom oziroma predstavnico.

Na koncu sledi še izbor odgovorov na nekatera izmed ostalih vprašanj, na katera so odgovarjali: kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten, kako primerjajo razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, na kateri trenutno gostujejo, ter kaj bi raziskovali, če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo.

Sodelovanje pri tej knjigi je bilo zame veselje in izziv. Hvaležna sem vsem sodelujočim za vložen čas in zaupanje. Upam, da bo knjiga za bralce zanimiva, navdihujoča in uporabna.

mlpasica

]]>
MetaPHoDcast Zapisi 29 mladih slovenskih raziskovalcev in raziskovalk v tujini https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-29-mladih-slovenskih-raziskovalcev-in-raziskovalk-v-tujini/ Thu, 13 Oct 2016 07:50:44 +0000 https://metinalista.si/?p=20146

Zapisi so pisni intervjuji s slovenskimi doktorskimi študenti in študentkami ter podoktorskimi raziskovalci in raziskovalkami v tujini, ki smo jih v drugi sezoni MetaPHoDcasta objavljali v tednih, ko ni bilo avdio epizode.

#MetaPHoDcast

“Kaj pa slovenski doktorski študenti v tujini? Bi tudi njih intervjuvala?” sva se pred dobrim letom spraševala z Luko. Ker bi to šlo na račun zmanjšanja števila intervjujev z doktorskimi študenti in študentkami v Sloveniji, deloma pa tudi zaradi negotovosti v povezavi s kakovostjo posnetkov, snemanih na daljavo, sva avdio epizode PHoDcasta geografsko omejila le na tiste, ki študirajo pri nas. Za slovenske raziskovalce in raziskovalke v tujini pa sva po zgledu spletnega mesta Scientific23 pripravila sklop 13 vprašanj za odgovarjanje v pisni obliki. Koncept sva tudi razširila, da je poleg tistih na doktorskem študiju vključeval še podoktorande. S tem rubrika lepo dopolnjuje vizualizacijo slovenskih znanstvenikov in znanstvenic po svetu.

Na vprašanja je skupaj odgovarjalo 29 raziskovalk in raziskovalcev, ki delujejo v 14 različnih državah. Največ iz ZDA (7) in Velike Britanije (7), sledijo Avstrija, Madžarska in Nemčija s po dvema predstavnikoma, nato pa še Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Izrael, Japonska, Švica in Nizozemska s po enim predstavnikom oz. predstavnico. Največ je bilo naravoslovcev (7), sledita družboslovje in humanistika s po šestimi, pet jih je bilo s področja biotehniških ved, trije tehniških, dva pa smo uvrstili pod kategorijo medicina in zdravje. Do posameznih zapisov lahko dostopate s klikom na povezavo (sličice spodaj).

MARKO VERCE peter gracar pina sadar ana_hocevar kaja_stemberger tina_santl_temkiv jernej_turnsek miha_malek gal_kirn eva_smolar milkovic Zimska image1 slika3 metka_hercog Nejc_Stopnisek_01 133 - Pancake party selfie IMG_8489 Luka Lisjak Gabrijelčič IMG_1488 UCSF_007 1 20160727_002514 Hossein Sepehri Amin IMG_0243 Masa Sorn1 20160829_213025 nejc_crick img_0495 metincaj-PHoDcast-2

Prišli smo do 29-ih zapisov in s tem zaključili drugo sezono Meta PHoDcasta. Kako pa naprej? Ali sledi še ena sezona? Na ta vprašanja še nimamo dokončnega odgovora. Zaradi zasedenosti z drugimi projekti si bomo vzeli pavzo vsaj do konca leta (ali pa tudi dlje). Eden od teh projektov je povezan tudi s to rubriko in mogoče že prav kmalu namignemo kaj več. Do takrat smo za pripombe, pohvale in predloge dostopni na znanost@metinalista.si.

Če povzamemo, seznam 29 MetaPHoDcast Zapisov:

Preberite tudi povzetek 2. sezone Meta PHoDcasta:

phodcast

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 29: Tatjana Trček, celična biologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-29-tatjana-trcek-celicna-biologinja/ Thu, 22 Sep 2016 07:42:12 +0000 https://metinalista.si/?p=20018

Dr. Tatjana Trček Pulišič je podoktorska raziskovalka v laboratoriju Ruth Lehmann na Skriball Institute of Biomolecular Medicine v New Yorku, kjer se ukvarja z raziskavami na matičnih celicah. Doktorirala ja na Albert Einstein College of Medicine v Bronxu, kamor jo je pot vodila po diplomi iz mikrobiologije na Biotehniški fakulteti UL.

Dr. Tatjana Trček
Dr. Tatjana Trček
  1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Zaposlena sem na Skirball Institute of Biomolecular Medicine, NYU (NY), in sicer kot podoktorska študentka v laboratoriju Dr. Ruth Lehmann. Tematika, način dela in raziskave njenega laboratorija so mi bile všeč in po intervjuju z njo sem imela občutek, da lahko v njenem laboratoriju ne le nadaljujem z delom, ki sem ga začela kot doktorska študentka ampak se lahko tudi naučim novih tehnik, pridobim novega znanja in razvijem svojo raziskovalno tematiko.

Kot doktorska študentka na univerzi Albert Einstein College of medicine v Bronxu v NYC sem se v laboratoriju Dr. Roberta Singerja naučila kvantitativne fluorescentne mikroskopije, ki mi je omogočila, da sem raziskovala, kako se molekule RNK (ribonukleinske kisline) razgrajujejo tekom celične delitve. To so bile zelo bazične raziskave, ki so mi omogočile, da sem odkrila nov princip regulacije podvajanja celic. Ker se rakotvorne celice hitro delijo in se ne delijo normalno, nudijo ugotovitve mojih raziskav vpogled v to nenormalno delitev rakavih celic. V laboratoriju, kjer sem trenutno, nadaljujem s to tematiko.

Metode, ki sem jih razvila tekom svojega doktorskega študija, uporabljam, da raziščem, kako matične celice pridobijo in ohranijo svoj značaj (so totipotentne celice, ki se lahko diferencirajo v vse vrste celic v našem telesu) tekom embrionalnega razvoja. Gledam, kako RNK molekule, ki se nahajajo v teh celicah, narekujejo nastanek in razvoj matičnih celic. Te raziskave potekajo v embriih vinskih mušic.

  1. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

V Sloveniji narašča zanimanje za raziskave na matičnih celicah. Letos oktobra bo v Ljubljani izpeljan že drugi mednarodni kongres z naslovom Molecular Life of Stem Cells. Postaja čedalje bolj odmeven in pomemben, zasedba govornikov pa zajema domače in tuje poznavalce. Kot sem omenila, raziskujem, kako RNK molekule, ki se nahajajo v matičnih celicah, narekujejo nastanek in razvoj matičnih celic in ohranjajo njihov totipotenten karakter (tj. sposobnost diferenciacije v katerokoli zrelo celico). Moje raziskave se zelo lepo ujemajo s tematiko tega kongresa in pa s tematiko slovenske znanosti, ki se ukvarja z raziskavami matičnih celic.

  1. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Tehnologija, ki sem jo pridobila tekom moje doktorske izobrazbe mi omogoča to, da lahko s fluorescentno mikroskopijo gledam in kvantificiram izražanje posameznih RNK molekul v matični celici. Omogoča mi tudi to, da določim, kje v matični celici se te RNK molekule nahajajo. Posamezne RNK molekule se tvorijo tedaj, ko se izražajo specifični geni (genska ekspresija), iz teh RNK molekul pa se nato tvorijo proteini, ki opravljajo specifično delo v celici; omogočajo, da celica raste, se podvaja, da pridobi specifične celične karakteristike, ipd. Te RNK molekule pa pogosto niso enakomerno razpršene po celici, temveč se kopičijo na točno določenem mestu v celici, saj so proteini, ki se tvorijo iz nakopičenih RNK molekul potrebni le na tem mestu v celici in nikjer drugje. Njihova prisotnost drugje v celici bi lahko bila celici škodljiva. Sem ena izmed redkih raziskovalcev, ki poskušajo razumeti razvoj matičnih celic s strani RNK. Večina raziskav se osredotoča na raziskave proteinov, ki jih te RNK molekule tvorijo. V skupno zakladnico znanja sem prinesla nov raziskovalni pristop in upam, da bom s tem prinesla tudi nova spoznanja o tem, kako se tvorijo matične celice.

tatjanatrcek
Tatjana Trček (foto: osebni arhiv)
  1. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najmanj prijeten del je ta, da si pod pritiskom kompetitivne kariere – da moraš nenehno objavljati, da objave morajo kotirati v prestižnih revijah, da se moraš prijavljati za projekte in zagotavljati raziskovalna sredstva (grante), teh pa je malo, konkurenčnost pa zelo velika. Velik pritisk je tudi to, da mora biti tvoja raziskovalna tematika zanimiva drugim in da si v koraku s časom, sicer te ljudje takoj pozabijo, s tem pa upadejo tudi tvoje možnosti pridobivanja finančnih sredstev za raziskave. Mučno je tudi to, da moraš biti ves čas v koraku s časom in poznati literaturo, ki pa jo je malo morje. Enostavno ti zmanjka časa, tudi če bi hotel delati ves dan.

Najbolj prijeten del je pa ta, da počnem, kar sem si vedno želela – to je moj hobi in moja strast. Najboljše je, ko odkriješ nekaj povsem novega, ko vidiš, kako je narava uredila stvari na svoj način in kako logična je. Vse to pa se odvija pred tvojimi očmi – ko narediš eksperiment in dobiš rezultat, ki ti pove odgovor, kako nekaj v celici deluje in česar prej se ni nihče videl. To je res lep občutek.

  1. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

V Sloveniji sem zelo malo raziskovano delala, saj sem od doktorata naprej v Ameriki. Lahko pa rečem, da so moje možnosti raziskovanja tako denarno in ustanovno veliko lažje v ZDA kot doma. Na primer, laboratorij Dr. Ruth Lehmann, ki zaposluje 15 ljudi vključno z mano, ima v svoji lasti 2 konfokalna mikroskopa in en multi-fotonski mikroskop, kar je več, kot jih premore Biotehniška fakulteta. Podobno je z ostalo laboratorijsko opremo. Tudi sama New York University (NYU) ima na voljo večino najsodobnejših aparatur in storitev, ki mi omogočajo da hitro napredujem s svojim raziskovalnim delom in da sem vedno na čelu (“at the forefront”) znanosti in ne v njenem ozadju. Poleg tega pa je NYU tudi ena izmed najboljših institucij na svetu, ki pritegne vodilne raziskovalce z različnih področij, s katerimi imam priložnost sodelovati. Vse to krepi moje znanje in mi omogoča, da izpeljem eksperimente in testiram ideje, ki jih drugače ne bi mogla. Takšnega raziskovanja v takšnem obsegu v Sloveniji ni.

  1. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na mikroskopski sliki so protein VASA, ki se kopiči v granulah v matični celici, in RNK gena GCL (Germ-Cell-Less), ki se kopiči v VASA granulah. GCL gen RNK omogoča, da se matične celice pravočasno in pravilno delijo v embriu.

vg
Mikroskopska slika proteina Vasa in RNK gena GCL (foto: TT)

Moje delo je pokazalo, da je tudi RNK in ne samo protein tista aktivna komponenta, ki določa razvoj matičnih celic v vinskih mušicah. To spoznanje nudi res popolnoma drugačen vpogled v razvoj teh celic. Menim pa, da ta način regulacije skozi RNK ni prisoten samo pri matičnih celicah, temveč da je povsem mogoče, da se podoben način regulacije pojavlja pri diferenciaciji in nastanku ostalih tipov celic v organizmu, od mišičnih celic pa do živčnih celic.

  1. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Vedno sem si želela biti biologinja, v takšni ali drugačni obliki. Bila bi morska biologinja in bi raziskovala globokomorske odprtine (“deep sea vents”) in pa tako imenovane črne dimnike (“black smokers”, tj. podmorske izvire, iz katerih bruha z žveplovodikom prepojena voda s temperaturo več kot 350 stopinj Celzija).

Ko sem bila majhna, sem hotela postati vrtnarka. Kasneje v gimnaziji pa me je zanimala tudi psihologija in sem se poleg mikrobiologije in biologije tudi vpisala na psihologijo. Verjetno bi bila raziskovanlna psihologinja.

  1. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Teh je pa toliko. Svoje stare starše, ker jih nisem nikoli spoznala. Potem pa slavne raziskovalce, umetnike, igralce, politične vodje. Navsezadnje tudi ljudi, ki sem jih poznala kot majhen otrok in so že pred veliko leti umrli. Sedaj pa bi jih rada vprašala, kako je bilo včasih, kako so se stvari spremenile in kakšno je bilo njihovo in naše življenje mnogo let nazaj. Vsi ti ljudje so po svoje zanimivi. Vprašala bi jih pa najrazličnejše stvari.

  1. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

To, kar raziskujem sedaj. Ne bi spremenila ničesar.

  1. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom (upam) vodila svojo raziskovalno skupino. Čez 40 let bom pa v pokoju, z možem bova živela v Sloveniji, potovala po svetu, obiskovala svoje otroke, vrtnarila in se družila s prijatelji, ampak istočasno bom pa še vedno spremljala znanost, potovala po svetu, se družila s prijatelji, ki sem jih spoznala tekom svoje kariere, in klepetala o znanosti.

  1. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Knjiga: Frankenstein (Mary Shelley)

  1. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Rečem si, da si moram odpočiti, pa tudi, če vem, da ni res. Včasih si rečem, da moram bolje razmisliti o eksperimentu, v resnici ga pa nočem izvesti. Če moram kaj napisati (članek, povzetek …) in sem doma, potem raje gledam televizijo ali kuham. V laboratoriju pa delam kak drug eksperiment, samo da se zamotim.

  1. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Da bi živela bliže svojih staršev (vsi člani moje družine živijo v Sloveniji) in da bi imela več pomoči pri varstvu svoje dvoletne hčerke. Z možem živiva sama v NYC in po večini nama gre brez zapletov. Ko pa imava oba obveznosti ali pa, ko potujeva ali pa je hčerin vrtec zaprt, bi nama pa zelo pomagalo, če bi najini starši živeli blizu in bi nama priskočili na pomoč. Pa če bi zaslužila več – tudi tega se ne bi branila.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Objavljamo jih vsak četrtek. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, vsak drugi teden v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” pa gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

————————————————-

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 28: Nejc Haberman, bioinformatik https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-28-nejc-haberman-bioinformatik/ Thu, 15 Sep 2016 05:50:58 +0000 https://metinalista.si/?p=19956

NEJC HABERMAN je raziskovalec v laboratoriju Jerneja Uleta in zaključuje doktorski študij na University College London v Veliki Britaniji. Pred odhodom v Anglijo je na Univerzi v Mariboru zaključil magistrski študij bioinformatike.

Nejc Haberman (foto: osebni arhiv)
Nejc Haberman (foto: osebni arhiv)
  1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

V zadnjem semestru magistrskega študija bioinformatike na mariborski univerzi sem se prijavil na razpis za delovno mesto bioinformatika, ki ga je razpisal prof. Jernej Ule iz Laboratorija za molekularno biologijo v Cambridgu (LMB – Laboratory for Molecular Biology). Z Jernejem in njegovo skupino smo se hitro ujeli, tako da sem se jim ponovno pridružil po končanem magisteriju, kjer zdaj zaključujem doktorsko delo na University College London.

  1. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Naše raziskovalno področje je zelo specifično in sicer raziskujemo interakcije proteinov, ki se vežejo na molekulo RNK. Ti proteini imajo zelo pomembno vlogo v celičnih procesih in so ključni za razumevanje določenih bolezni, kot so neurodegenerativne bolezni, kjer tudi tesno sodelujemo z Nevrološkim inštitutom na UCL.

  1. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Razumevanje teh procesov na molekularnem nivoju lahko pripomore k učinkovitejšemu pristopu zaznavanja in zdravljenja teh bolezni v zgodnjih fazah razvoja.

Nejc Haberman (foto: Marcus Hessenberg)
Nejc Haberman (foto: Marcus Hessenberg)
  1. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijetno je vsekakor samo raziskovalno delo in delo v skupini, saj se odlično razumemo in vse poteka precej dinamično in interaktivno. Manj prijetni deli službe pa so pisanje doktorskega dela, dokumentacij in člankov, ampak tudi to spada k raziskovalnemu delu.

  1. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko primerjam, saj nimam kaj dosti izkušenj z raziskovalnim delom v Sloveniji. Je pa velika razlika raziskovanje znotraj mesta, kot je London, saj se počutiš zelo povezanega z ostalimi raziskovalnimi skupinami, kar pripomore k hitremu napredku. Sam sem to že opazil v primerjavi z delom v Cambridgu, kjer je bil inštitut malo bolj izoliran.

  1. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Ena izmed najbolj navdušujočih novic je vsekakor delo na novem inštitutu, kamor smo se pravkar preselili, in sicer je to Francis Crick Institute, eden izmed največjih raziskovalnih inštitutov na področju raziskav biomedicine in je lociran v samem centru Londona.

the_francis_crick_institute
The Francis Crick Institute (foto: NH)
  1. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Želel sem postati učitelj računalništva, ampak mi šolski sistem takrat tega vpisa ni omogočal zaradi srednje tehnične izobrazbe. Izbire ni bilo ravno veliko, zato sem se odločil za študij računalništva in informatike na Univerzi v Mariboru.

  1. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Stephena Frya, ki je meni osebno ena izmed najbolj zabavnih in razgledanih oseb ter tudi bivši voditelj moje najljubše oddaje QI (Quite interesting).

  1. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Raziskoval bi na istem področju, ampak bi v raziskavo vpletel velike količine podatkov, ki bi lahko privedle k širšemu razumevanju celičnih procesov.

  1. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Zaenkrat mi odgovora na to vprašanje nikoli ni uspelo pravilno napovedati, tako da ne vem in se s tem niti ne obremenjujem.

  1. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Knjiga: Štoparski vodnik po Galaksiji.

Igra: namizna igra Eclipse.

Stran/Podkast: The Verge.

  1. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Najbolj z glasbo, saj sem še vedno aktiven član pri slovenski glasbeni skupini Jazoo. Drugače pa tudi s pivovarjenjem, kuhanjem, koncerti in z druženjem, seveda. V mestu, kot je London, se je zelo enostavno zamotiti.

  1. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Da bi dan imel več kot 24 ur.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 27: Julija Sardelić, sociologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-27-julija-sardelic-sociologinja/ Thu, 01 Sep 2016 05:10:34 +0000 https://metinalista.si/?p=19837

Dr. JULIJA SARDELIĆ (@JulijaSardelic) je podoktorska raziskovalka na Pravni fakulteti Univerze v Liverpoolu, pred tem pa je delala tudi v Edinburgu, Firencah in na Reki. Diplomirala in doktorirala je na Filozofski fakuleti Univerze v Ljubljani, magistrirala pa na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti.

Ukvarja se s položajem marginaliziranih manjšin in njihovimi pravicami, predvsem z Romi v Sloveniji in na področju bivše Jugoslavije. V zadnjem času proučuje tudi učinke begunske krize na razumevanje raznolikosti in multikulturalizma v Evropi, predvsem v državah ob zahodni balkanski poti.

Dr. Julija Sardelić (foto: osebni arhiv)
Dr. Julija Sardelić (foto: osebni arhiv)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Ko reflektiram svojo akademsko in raziskovalno pot kot doktorandka iz Slovenije, ugotavljam, da ni tako edinstvena, kot se mi je morda zdelo na začetku, saj se mnogo mladih sooča s podobno zgodbo. Po zaključenem dodiplomskem študiju iz sociologije kulture in primerjalne književnosti sem vpisala doktorat iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (ob tem sem tudi zaključila magistrski študij na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti). Ker sem za diplomsko nalogo poleg Prešernove nagrade prejela še mnoge druge nagrade, sem bila prepričana, da bom tudi po zaključku doktorata ostala v Sloveniji in tukaj nadaljevala svojo akademsko kariero.

Vendar sem med študijem ugotovila, da se bom zaradi stanja v Sloveniji po zaključku verjetno morala z doktoratom prijaviti na zavodu za zaposlovanje. Tako sem se še pred zaključkom študija odločila, da se bom začela prijavljati na delovna mesta v tujini.

Prvo delovno mesto, na katero sem se prijavila v akademiji v tujini, je bilo na Pravni fakulteti Univerze v Edinburghu. Po opravljenem intervjuju po Skypu, predstavitvi raziskovalnega projekta ter intervjuja v živo, sem to delovno mesto uspela dobiti še pred zaključkom doktorata. Zaposlila sem se kot raziskovalka na ERC projektu CITSEE (Evropeizacija državljanstva v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije, ki ga je vodila profesorica Jo Shaw. Po zaključenem doktoratu sem bila (kot prva doktorantka Univerze v Ljubljani) izbrana za Max Weber postdoktorsko pozicijo na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah (bilo je 1300 prijav za 60 pozicij). Ob tem sem krajše obdobje svoje raziskovanje opravljala tudi na Univerzi v Reki na Hrvaškem, kjer sem bila pol leta gostujoča raziskovalka.

Ob zaključevanju svojega raziskovalnega dela v Firencah in na Reki sem se po številnih prijavah za službe (tudi v Sloveniji sem se prijavila vsaj na 50 različnih delovnih mest v akademiji, vendar nikoli nisem bila povabljena niti na intervju in to kljub temu, da sem za večino teh izpolnjevala pogoje), prvič znašla pred dilemo, saj je bilo več mojih prijav za zaposlitev uspešnih. V decembru 2015 sem izvedela, da sem dobila ARRS podoktorski projekt za dve leti ter hkrati položaj postdoktorskega raziskovalca na Pravni fakulteti Univerze v Liverpoolu za obdobje treh let z možnostjo stabilnejše zaposlitve. Po zelo dolgem in težavnem razmisleku ter po namigu, da bo po končanem projektu v Sloveniji vseeno težko dobiti stalnejšo zaposlitev, sem se odločila sprejeti postdoktorsko pozicijo na Univerzi v Liverpoolu. Po sprejeti odločitvi, pa sem še kmalu za tem izvedela, da sem s strani Evropske komisije (Horizon 2020) prejela Marie Curie Sklodowska Intra-European Individual Fellowship (v vrednosti 160.800 evrov), kar je ena izmed najbolj najbolj kompetitivnih ter prestižnih štipendij za mlade postdoktorske raziskovalce v Evropi. Delo bom opravljala na Univerzi v Leuvenu v Belgiji, vendar se po zaključku lahko vrnem v Liverpool.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje raziskovalno delo je utemeljeno predvsem na sociološko-pravnih analizah in se osredotoča na širše teme državljanstva, migracij ter manjšinskih pravic (vključujoč raziskovanja politik raznolikosti ter vprašanja multikulturalizma). V dosedanjem raziskovanju sem se prvenstveno ukvarjala s položajem marginaliziranih manjšin kot državljanov in migrantov, pri čemer sem se osredotočila predvsem na položaj romskih manjšin. Medtem ko sem v doktoratu analizirala spremembe položaja Romov v samostojni Sloveniji v primerjavi s socialistično republiko Slovenijo, sem v svojem raziskovalnem delu na Pravni Fakulteti Univerze v Edinburghu, opravljala raziskavo o položaju romskih manjšin v postkonfliktnem prostoru nekdanje Jugoslovije, tj. kako so vojne na bivšem jugoslovanskem prostoru ter vzpostavitev novih držav vplivale na položaj Romov kot državljanov ter (prisilnih) migrantov. Eden izmed mojih člankov je bil objavljen v reviji Ethnopolitics. Tudi moj Marie Curie Individual Fellowship projekt INVICTROM se ukvarja s položajem romskih manjšin v Evropi ter s tem, kar sama imenujem ‘nevidni robovi državljanstva’.

Moj raziskovalni projekt na Pravni fakulteti v Liverpoolu pa se osredotoča na vpliv begunske krize na politike raznolikosti ter vprašanje multikulturalizma v Evropi, predvsem pa v državah, ki so bile na zahodni balkanski poti (vključujoč Slovenijo). Tukaj se osredotočam na spremembe v zakonodajah (npr. azilna zakonodaja, zakoni manjšinske zaščtite, itd.), ki so se zgodile zaradi begunske krize, ter na spremljajoče politične ter medijske diskurze v teh državah. Tukaj me zanimajo predvsem dolgoročni učinki begunske krize na Evropo kot celoto ter na posamezne države ob zahodni balkanski poti, saj je ena izmed mojih hipotez ta, da vse te spremembe niso bile relevantne zgolj v času krize, temveč vplivajo na strukturne spremembe v družbi predvsem na naše razumevanje raznolikosti ter vprašanje integracije ter raznolikosti v smislu socialne pravičnosti.

20160809_153951
Sprejemni begunski center v Lendavi (foto: JS)

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Zdi se mi, da sem v svojem raziskovanju velikokrat pokazala, kako npr. določeni zakoni, ki naj bi bili abstraktni, ne nastajajo v vakuumu, temveč v točno določenih političnih situacijah. In čeprav ti zakoni ciljajo točno določene populacije, pa imajo lahko nepričakovane in nezaželene učinke na neke druge populacije. Na primer, s svojo raziskavo sem pokazala, da Romi v postkonfliktnih konstelacijah bivše Jugoslavije niso bili etnični “Drugi” (kot npr. Albanci v Makedoniji, Srbi na Hrvaškem, itd.), a kljub temu so nekateri zakoni (npr. Zakon v državljanstvu) zelo vplivali predvsem na njihov položaj. Podobno je tudi s spremembami zakonov v času t.i. begunske krize. Spremembe zakonov imajo tudi nepričakovane učinke, ne zgolj na begunce in ostale migrante na zahodni balkanski poti, temveč tudi na nekdanje begunce (npr. iz postjugoslovanskih vojn) ali na nekatere marginalne skupine, kot so zagotovo Romi.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Za to službo sem se verjetno odločila ravno zato, ker vključuje toliko različnih fantastičnih trenutkov. Od predavanj ter predstavitev, ki poženejo aplavz in spodbudijo izjemne debate (tudi izjemno konstruktivna nestrinjanja so prijeten del), do prijetnega občutka, ko izveš, da je nek članek, ki je bil v pripravi tudi več mesecev ali celo let, sprejet v objavo pri kakšni mednarodni znanstveni reviji, pa vse do tistih eureka momentov ter do lastne avtonomije, ki prihaja z akademskim delom. Seveda je zelo prijeten stranski produkt te službe tudi vzpostavljanje tesnih sodelavskih odnosov ter tudi izjemnih osebnih vezi ter prijateljstev. Sedaj lahko rečem, da imam prijatelje, na katere se lahko obrnem, na celi zemeljski obli od San Francisca do Singapurja in še dlje.

Morda med manj prijetne dele te službe spada določena administracija, za katero pa se zavedam, da je nujno potrebna.

Manj prijetno je tudi zavedanje, da je vedno več prekarizacije v akademskem prostoru in da se morajo mnogi mladi (tudi sama sem se za osem mesecev znašla v takšni poziciji), ki bi ob stabilnejših pozicijah lahko prispevali veliko v zakladnico znanja, boriti za lastno eksistenco in včasih tudi za golo preživetje.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer si trenutno zaposlena?

Žal so moje izkušnje pri raziskovanju v Sloveniji nekoliko omejene, saj nikoli nisem bila polno zaposlena v slovenskem akademskem prostoru, temveč sem v času študija delala preko študentskega servisa. Hkrati pa lahko ocenjujem zgolj področje družboslovja in humanistike. Najprej bi sicer želela poudariti, da se mi zdi, da je bil v mojem času predvsem dodiplomski študij na zelo visokem nivoju in sem z njim pridobila veliko znanja. Pri doktorskem študiju pa sem pogrešala določene vsebine, ki so zelo prisotne v tujini in ga delajo boljšega (npr. veščine akademskega pisanja).

Ko razmišljam o raziskovanju v Sloveniji ter v tujini, se mi zdi, da je slovenski raziskovalni prostor (predvsem na področju družboslovja ter humanistike) precej omejen na nacionalno raven in je še vedno premalo mednarodno usmerjen, kakršna bi po mojem mnenju morala biti akademija nasploh.

Seveda tu ne gre kriviti zgolj slovenskega akademskega prostora, saj se je treba zavedati, da obstajajo določena delovanja hegemonije tudi v mednarodnem znanstvenem prostoru. Na primer, Slovenija ima zelo malo mednarodnih projektov, financiranih s strani Evropske komisije, kot so Marie Curie Individualni projekti ter projekti Evropskega raziskovalnega sklada.

Zelo pomembna razlika je verjetno tudi v mobilnosti med raziskovalci. Zdi se mi, da je v Sloveniji še vedno prevladujoč vzorec ta, da doktorand nekega oddelka verjetno ostane na tem oddelku tudi po zaključku doktorskega študija. V mednarodnem akademskem prostoru pa je takšen vzorec velikokrat prepovedan, kar vodi v veliko večjo mobilnost raziskovalcev, kar ima svoje prednosti in slabosti. Verjetno je ena izmed poglavitnih prednosti ta, da znanje kroži in je tudi veliko več priložnosti za mlade, da dobijo zaposlitev v akademiji. Seveda pa tudi v tujini ni mladim akademikom posuto z rožicami, temveč je potrebno veliko trdega dela, včasih pa tudi preprosto sreče. Nekega hitrega recepta za uspeh ni.

Želim si, da bi se tudi v Sloveniji posvetilo več pozornosti mobilnosti, ki bi odprla nove priložnosti za mlade znanstvenike, ter upam, da se bo v bližnji prihodnosti izdelala strategija, ki bi nam ponudila podobne priložnosti, kot so v tujini. Morda je to utopija, vendar sem prepričana, da z možnostjo stabilnejše zaposlitve v Sloveniji, mnogi ne bi razmišljali o odhodu v tujino.

6. Z besedo (in sliko) deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Zanimiva anekdota je povezana s člankom, za katerega sem pred kratkim prejela pozitivno recenzijo in bo v kratkem objavljen. V tem članku sem se ukvarjala tudi s tem, kako se romski migranti odzivajo na diskriminacijo, ki jo doživljajo v vsakdanjem življenju. V postjugoslovanskem prostoru je mnogo romskih beguncev ostalo brez najosnovnejših osebnih dokumentov, kot so rojstni listi, seveda ne po svoji krivdi, temveč zaradi različnih okoliščin, kot je na primer uničenje registrov državljanov, itd.). To za mnoge romske migrante pomeni, da nimajo dostopa do najosnovnejših socialnih struktur, tj. izobraževalnega in zdravstvenega sistema. Mnoge Rominje v Bosni in Hercegovini pa vseeno uspejo roditi v bolnišnicah tako, da si izposodijo zdravstveno kartico od kakšne prijateljice ali sorodnice. Te prakse se bolnišnično osebje velikokrat zaveda, vendar jo zelo etično spregleda, da bi omogočilo tem ženskam varen porod otroka. Me je pa fasciniral predstavnik romske nevladne organizacije, na katerega sem naletela na terenu, ki je komentiral, da je zelo ponosen na svojo ženo: ta je namreč v enem letu rodila kar 15-krat. Seveda je s tem želel opozoriti na tragikomičnost te situacije, ko nekateri nimajo dostopa do zdravstvenih storitev, kar drugi jemljemo za samoumevno.

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Ob vstopu v univerzo sem bila že več kot trdno prepričana, da želim biti raziskovalka, znanstvenica in da želim delati v akademskem prostoru. To sem pravzaprav vedela že od 14. leta starosti, ko sem za nagrado za osem odličnih uspehov ob zaključku osnovne šole prejela knjigo Raziskovalci (iz zbirke Svet okrog nas). Takrat nisem vedela, v katero smer me bo to vodilo, vendar sem nekako vedela, da je to moja prioriteta. Sem pa vmes opravljala tudi druge poklice, med drugim sem bila aktivistka v romskih naseljih in novinarka (predvsem na Radiu Študent). Zdi se mi, da biti znanstvenik prihaja tudi z neko moralno dolžnostjo, da ne sediš zgolj v slonokoščenem stolpu, temveč se tudi poskušaš boriti za socialno pravičnost v družbi.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Prva oseba, ki bi jo zagotovo povabila na večerjo, bi bil moj dedek, ki so ga v drugi svetovni vojni (leta 1943) ubili nacisti, ko je bil moj oče star le nekaj mesecev. Povabila bi tudi Ludvika Levačića ter še mnogo ljudi iz romskega naselja Kamenci, ki so moji prijatelji. Prav tako bi povabila mnogo migrantov ter beguncev, ki bežijo iz svojih domov, ne zgolj iz Sirije.

Želela bi večerjati tudi z Galileom Galilei ter Leonardom Da Vincijem, pa tudi z Marie Curie in mnogimi znanstvenicami, katerih imena pa niso znana zaradi prevladujoče patriarhalne družbe.

20160430_184058
Pred Romskim muzejem v Kamencih (foto: osebni arhiv JS)

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Verjetno bi raziskovala zelo podobne teme, kot jih sedaj (torej migracije, državljanstvo, raznolikosti ter neenakosti v družbi), vendar pa bi hkrati poskušala tudi spreminjati nekatere vzorce v akademiji in v družbi. Poskušala bi dati predvsem priložnost mladim znanstvenikom, ki so se kljub svojemu neverjetnemu potencialu znašli v zelo prekarnih situacijah. Ob tem bi tudi zelo razmislila, kje bi takšno raziskavo opravljala.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

V današnjem svetu je zelo težko predvideti, kaj bom počela čez 5 let. Upam sicer, da bom opravljala neko podobno znanstveno delo, vendar na malce stalnejši ter stabilnejši poziciji. Čez 40 let pa upam, da bom počasi zaključevala svojo znanstveno kariero ter preživela v krogu najdražjih ljudi v zanimivih debatah. Še vedno nekako upam, morda utopično, da bo to boljši ter pravičnejši svet, kot ga imamo danes.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Sama se trenutno vračam h klasikom literature, ki jih danes berem v drugačni luči, kot sem jih morda pred leti. To poletje sem tako še enkrat prebirala Andrićev Most na Drini ter Pamukov Istanbul.

Gledališka igra, ki jo močno priporočam, so Kraljice Sirije. Za branje pa priporočam Evripidove Trojanske ženske, ki zelo ilustrativno prikaže, kako vojna vpliva na družbo in na osebne naracije ljudi.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Velikokrat berem različne novice na internetu povezane z raziskovalnim delom. Včasih je seveda to zelo široko definirano ter zatavam v stvari, ki so zelo oddaljeno povezane z mojih raziskovalnim delom.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Dolgoročno predvsem stabilnejša zaposlitev (npr. za nedoločen čas). Prej sem govorila o znanstveni mobilnosti, vendar sem predvsem mnenja, da bi morali mladi imeti tudi možnosti stabilnosti. Po mojem mnenju so zgrešene vse politike v znanosti, ki pravijo, da znanstveniki več ustvarijo, če so pod nenehnim pritiskom za lastno eksistenco.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 26: Maša Šorn, krajinska arhitektka https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-26-masa-sorn-krajinska-arhitektka/ Thu, 25 Aug 2016 06:22:33 +0000 https://metinalista.si/?p=19798

MAŠA ŠORN (@MasaSorn) trenutno končuje doktorski študij na Univerzi v Sheffieldu v Veliki Britaniji, kjer kot mlada raziskovalka na Fakulteti za arhitekturo proučuje participacijo otrok in mladih v procesu prostorskega oblikovanja in načrtovanja.

Dodiplomski študij krajinske arhitekture je zaključila na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in kot štipendistka Ad Future magistrirala iz arhitekture na Univerzi v Cardiffu.

Maša Šorn na Scafell Pike, najvišjem vrhu Anglije (foto: osebni arhiv MŠ)
Maša Šorn na Scafell Pike, najvišjem vrhu Anglije (foto: osebni arhiv MŠ)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Leta 2013 sem od angleškega sklada Leverhulme Trust prejela ponudbo za štipendijo za doktorski študij arhitekture in mesto mlade raziskovalke na Univerzi v Sheffieldu pod okriljem dr. Rosie Parnell in njene raziskovalne ekipe. To izjemno priložnost sem sprejela z odprtimi rokami, čeprav priznam, da je bil odhod od doma kar težka odločitev.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje delo je v svojem bistvu proučevanje različnih oblik prostorske pismenosti pri otrocih, ki so vključeni v proces načrtovanja prostora.

Težko uganem, če se vam zdi to področje zanimivo ali ne, ampak osebno verjamem, da določeni posegi v prostor lahko pridobijo na kakovosti, če je v načrtovalski oziroma oblikovalski postopek vključena javnost.

Sploh ko pride do oblikovanja prostorov za otroke in mlade, kjer lahko tiho znanje in domišljija bodočih uporabnikov močno obogatita oblikovalski proces in končni izdelek – pa naj bo to igrišče, del javnega prostora, mladinski center ali šola.

A najti skupen jezik ni vedno lahko, še posebej, ko se skupaj zberejo ljudje iz različnih strok, ki imajo različne predstave o kvalitetah prostora. Od podobnih procesov, ki postajajo po svetu kar pogosti, se lahko tako stroka kot tudi znanost veliko naučita in določena spoznanja se aplicira tudi na primere odraslih uporabnikov prostora, kjer pridejo razlike v prostorski pismenosti še posebej do izraza in so odlična osnova za konflikte.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Poleg potenciala prispevati k že zdaj obsežni zakladnici znanja prostorske stroke o participativnem načrtovanju, bo ta raziskava tudi metodološki doprinos k družboslovju. Moja doktorska naloga se tematike loteva z malce nenavadno kombinacijo etnografije in konverzacijske analize in tako nudi vpogled v svet participativne arhitekture kot družbenega procesa, ki se dogaja “tu in zdaj”.

Etnografsko delo na terenu, opazovanje pogovorov med arhitekti in otroci ter intervjuji z udeleženci so mi omogočili precej natančen in skoraj filigranski vpogled v določene principe uporabe govora, kretenj, skic in materialov, ki jih udeleženci uporabljajo v pogovorih z načrtovalci. Izbrana metodologija mi pomaga bolje razumeti izražanje prostorske pismenosti in pokazati kakšne mehanizme uporabljamo v situacijah, ko smo soočeni z ljudmi, ki govorijo povsem drug (strokovni) jezik kot mi.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Vsekakor je biti del izkušene raziskovalne ekipe dveh doktoric socioloških znanosti ter profesorice arhitekture velik privilegij za nekoga, ki se s svetom znanosti šele počasi spoznava.

Najbolj prijetni so delovni sestanki, ki jih navadno združimo z večerjo in pintom v pubu ali sprehodom po parku, kjer misli lahko prosto stečejo in kasneje oblikujejo močno osnovo za nadaljnje delo v pisarni in na terenu.

K sreči tak način dela odgovarja vsem štirim in tako smo že dovolj zgodaj odkrile nam optimalni način dela v skupini ter tudi navezale tesne prijateljske stike.

Najmanj prijetne so verjetno ure in ure sedenja pred računalnikom in obračanje besed in stavkov v vse smeri. Ker sem v zadnjem stadiju pisanja doktorske naloge, je tega trenutno na žalost zelo veliko.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko ocenim, saj v Sloveniji nimam veliko izkušenj z raziskovalnim delom. Podpora za diplomsko nalogo, ki sem jo pod mentorstvom dr. Ane Kučan zaključila leta 2005, je bila na oddelku za krajinsko arhitekturo Univerze v Ljubljani na zelo visokem nivoju. Še posebej, če jo primerjam z nivojem magistrskih nalog na šolah za arhitekturo v Sheffieldu ali Cardiffu, ki so po mojih izkušnjah primerljive z našimi diplomami po pred-bolonjskem sistemu (ti dve fakulteti sta letos pristali na 3. in 5. mestu lestvice najboljših britanskih šol za arhitekturo).

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

V sklopu etnografskih terenskih raziskav sem v drugem letu doktorskega študija imela priložnost opazovati primere participativnih projektov v Londonu, v Kölnu, na Kreti in tudi v domači Ljubljani, kar mi je omogočilo sodelovanje z izjemno nadarjenimi in zanimivimi ljudmi, kot so kolegica krajinska arhitektka Urška Kranjc, arhitektka Andreja Štrukelj Sinčič ter režiser Martin Turk, s katerimi smo odkrivali možnost uporabe video medija pri načrtovanju igrišča skupaj z otroci z ljubljanske osnovne šole.

Masa Sorn - slika z delavnice v Lj
Delavnica v Ljubljani (foto: osebni arhiv MŠ)
Masa Sorn - delavnica v Nemciji
Delavnica v Nemčiji (foto: osebni arhiv MŠ)

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Težko bi se opredelila kot znanstvenico in ne vem, ali moja pot nujno vodi tja … Po maturi nisem imela niti približne vizije, kaj bi rada bila, ko bom velika, in tega še do danes natančno ne vem. Upam, da tega dokončno nikoli ne odkrijem ter da bom vedno imela možnost raziskovanja različnih življenjskih poti.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Joj, žal res nimam pojma …, zasedbo risanke Family Guy? Ne vem, če bi se dobro končalo, bi bilo pa zabavno.

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

To bi bila odgovornost, ki bi vsekakor presegala moje trenutne kapacitete. Verjetno bi s pomočjo bolj izkušenih kolegov zasnovala razpis, ki bi najbolj obetavni nalogi podelil sredstva. Žal je to najboljši odgovor, ki se ga lahko spomnim.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom še vedno odkrivala nove in zanimive izzive, pri 77 letih pa močno upam, da bom še dovolj zdrava in okretna, da bo vsak dan zanimiv in poln življenja.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Obožujem posnetke nastopov preminulega ameriškega komika Billa Hicksa. Hm, morda bi pa to tudi lahko bila bizarna večerja iz vprašanja št. 8. Tudi, če ne bi bil zabavljaške volje, ampak v bolj depresivnih vodah, kot se za komike spodobi, bi se še vedno dobro počutila.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Ha, na to temo lahko napišem še en doktorat. Že zdaj sem uspela zavleči oddajo naloge za celo leto in izgovorov mi nikoli ne zmanjka. Morda malce pretiravam, vse (skoraj) vedno oddam v roku, pa četudi to pomeni kdaj kakšno neprespano noč – žal sem še vedno najbolj produktivna pod pritiskom. Vsekakor pa vedno dam fizičnemu in psihičnemu zdravju odločno prednost pred vsem ostalim, tako da nimam niti prehudo slabe vesti, če se kdaj kaj zavleče.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Seveda bi se lahko kaj našlo, ampak v resnici mi prav nič ne manjka in sem zelo hvaležna, da imam v vseh pogledih za študij tako vrhunske pogoje.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-

]]>
MetaPHoDcast Zapisi 25: Žiga Malek, okoljski znanstvenik https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-25-ziga-malek-okoljski-znanstvenik/ https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-25-ziga-malek-okoljski-znanstvenik/#comments Thu, 18 Aug 2016 07:06:16 +0000 https://metinalista.si/?p=19754

Dr. ŽIGA MALEK je podoktorski raziskovalec v skupini za Okoljsko Geografijo Fakultete za znanosti o zemlji in življenju na Vrije Universiteit Amsterdam na Nizozemskem. Po diplomi iz krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je delal kot raziskovalec na International Institute for Applied Systems Analysis v Avstriji. Leta 2015 je doktoriral iz modeliranja sprememb rabe in pokrovnosti tal v prihodnosti na Fakulteti za znanosti o zemlji, geografijo in astronomijo Univerze na Dunaju. V svojem delu raziskuje morebitne spremembe rabe in pokrovnosti zemeljskega površja v preteklosti in prihodnosti ter njihove morebitne posledice za okolje.

Žiga Malek na zagovoru doktorata (foto: osebni arhiv)
Žiga Malek na zagovoru doktorata (foto: osebni arhiv)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Že proti koncu študija v Ljubljani sem želel nadaljevati kot raziskovalec in se želel preizkusiti v tujini. Nekaj mesecev po diplomi sem dobil priložnost, da postanem raziskovalec na mednarodnem institutu IIASA (International Institute for Applied Systems Analysis) blizu Dunaja v Avstriji. Tam sem se ukvarjal z modeliranjem morebitnih sprememb rabe in pokrovnosti tal (land use and land cover change) v evropskih gorskih območjih ter posledicami teh sprememb za tveganja pred poplavami in plazovi.

Dva tedna po zagovoru doktorata na Univerzi na Dunaju sem se prijavil na razpis za podoktorskega raziskovalca na Fakulteti za znanosti o zemlji in življenju (Faculty of Earth and Life Sciences) na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Mesto raziskovalca je bilo razpisano za točno moje področje, torej analiziranje sprememb rabe in pokrovnosti tal. Na delovno mesto sem se prijavil tudi zato, da bi lahko raziskoval na širšem območju – iz raziskovanja na regionalni stopnji mi je bilo tako omogočeno delati na merilu celin. Poleg tega tu sodelujem s prof. Petrom Verburgom, avtorjem številnih statističnih in simulacijskih metod, na katere sem naletel že med doktorsko raziskavo. Nadaljevati raziskovanje na Vrije Universiteit je bil tako logičen naslednji korak in tudi ena izmed skritih želja. Podobnih oddelkov, ki se osredotočajo na spremembe rabe in pokrovnosti tal in njihove posledice, na tako visoki ravni namreč ni veliko. Prav tako sem že med doktorskim študijem deloval kot gostujoči raziskovalec na Universiteit Twente v Enschedeju na Nizozemskem, kjer sem se seznanil z nekaterimi sedanjimi sodelavci in tukajšnjim načinom dela, ki mi zelo ustreza.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Ljudje že od nekdaj spreminjamo zemljino površje glede na naše potrebe, odvisne od števila prebivalcev in trenutnih družbeno-gospodarskih razmer. Izraz pokrovnost tal opisuje stanje zemeljskega površja, ki je lahko pokrito z gozdovi, kmetijskimi površinami, puščavami, mokrišči, mesti … Raba tal po drugi strani pa opisuje, kako zemeljsko površje uporabljamo – kar iz satelita izgleda kot gozd, na primer, je lahko naravni gozd ali pa plantaža dreves, kmetijsko zemljišče pa so lahko polja riža ali pa sadovnjaki. Spremembe rabe in pokrovnosti tal so raznolike: od požiganja in krčenja gozdov, širjenja poljedelstva in živinoreje, rudarjenja in industrije do rasti mest.

Ljudje smo tako neposredno spremenili že večino kopenskih ekosistemov, pri čemer največji delež lahko pripišemo prav poljedelstvu in živinoreji. Posledice teh sprememb so še bolj raznolike: degradacija tal, izraba in onesnaženje vodnih virov, degradacija in uničenje ekosistemov, večja tveganja zaradi plazov, poplav in ostalih naravnih nesreč …

Včasih gredo ti procesi tudi v drugo smer, pri čemer je tudi Slovenija zanimivo območje za raziskovanje. Območje Slovenije je imelo pred 200 leti polovico manj gozdov kot danes, po drugi strani smo bili v istem času priča naglem širjenju naselij in infrastrukture. Preučevanje procesov, posledic in gonilnih sil sprememb rabe in pokrovnosti tal je v tudi Sloveniji zelo pomembna tema ter je pogosto tudi omenjeno v medijih, čeprav ne s tem izrazom. Tako se ob vsaki poplavi sprašujemo, zakaj s(m)o dopustili širitev naselij na poplavne ravnice. Ob gradnji novih cest pa na primer pridemo do konfliktnih situacij, ko cesta poseže na kmetijska zemljišča. Da se lahko bolje pripravimo na morebitne neželene posledice teh sprememb – oz. načrtujemo želene posledice – je potrebno opazovati spremembe zemeljskega površja ter raziskovati, kako bi lahko izgledala prihodnost.

Slovenija je majhna in ti procesi potekajo na relativno majhnem prostorskem obsegu, poleg tega imamo tradicijo prostorskega načrtovanja, upravljanja gozdov in zavarovanih območij. Pri svojem delu se srečujem s procesi, ki potekajo na precej večjem prostorskem obsegu, so težko obvladljivi in imajo lahko globalne posledice.

Trenutno se tako ukvarjam s prihodnostjo kmetijske proizvodnje na območju Sredozemlja. To je območje, ki ima največjo rast prebivalstva na svetu in največjo odvisnost od uvoza hrane, hkrati pa je pričakovati, da ga bodo klimatske spremembe najbolj prizadele.

Vse to se lahko izrazi na zmanjšani zmožnosti sredozemskih držav za oskrbo prebivalcev s hrano. Trenutno lahko zelo dobro opazujemo, kakšne so posledice pomanjkanja hrane oz. zvišanje cen le-te. Na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki smo bili tako priča t.i. arabski pomladi, ki se je začela po nenadnih visokih cenah hrane – cene hrane v tej regiji nihajo bolj kot drugod, saj je regija močno odvisna od uvoza in v nasprotju z Evropo nima enotne kmetijske politike, enakovrednega dostopa do trga, subvencij, posojil in tehnologij, prav tako pa so na tem območju pogoste katastrofalne suše. Poleg tega je Sredozemlje območje večtisočletne poselitve in kmetijstva, zato je pomemben del tal že degradiran.

Klimatske spremembe, širjenje puščav ter čezmerna paša in poljedelstvo, so povzročile, da v delu Sredozemlja danes ne dosegajo ustreznih donosov poljščin oz. so tla neprimerna za konvencionalno kmetijstvo. Območje je tudi močno politično destabilizirano – na tisoče beguncev iz tega območja je prišlo v Evropo, pri čemer so prečkali tudi Slovenijo. Odhod tako velikega števila prebivalstva in destabilizacija dveh držav v regiji (Libija in Sirija) posledično pomeni še manjšo proizvodnjo hrane v regiji, s tem pa tudi manjšo možnost za stabilizacijo regije.

Sirija, na primer, je bila pred vojno med največjimi pridelovalkami oljk in oljčnega olja v Sredozemlju ter pomembna pridelovalka žitaric in sadja. Brez študij, kako (in kje) se bosta razvijala poljedelstvo in živinoreja, je nemogoče načrtovati trajnostno in zanesljivo pridelavo hrane ter rabo naravnih virov (v tem primeru predvsem vode). To pomeni, da se ne moremo ustrezno odzivati na morebitne krize, ne v kmetijstvu in prehrani ne v politiki in gospodarstvu.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Prispevek lahko razdelim na tri dele. Prvič, danes s sateliti spremljamo celotno zemljino površje, poleg tega se raven statističnih podatkov izboljšuje. Tako že precej dobro vemo, kje na zemlji imamo kmetijske površine, kje gozdove in kje mesta. Ne vemo pa, kakšna je intenzivnost rabe teh površin. Intenzivna zemljišča praviloma omogočajo več pridelka, seveda pa potrebujejo več namakanja, gnojil, pesticidov, imajo večji vpliv na okolje ter potrebujejo večja vlaganja (npr. v namakalno infrastrukturo ali mehanizacijo). S pomočjo združevanja različnih satelitskih in statističnih podatkov (npr. podatki državnih kmetijskih, gozdarskih in okoljskih ministrstev) sam poskušam odkriti, kako se posamezna kmetijska zemljišča, gozdovi, ipd. uporabljajo, intenzivno ali ekstenzivno. Teh podatkov ne moramo dobiti le s satelitskimi posnetki.

Drugič, na Zemlji je veliko območij, kjer imamo na istem prostoru ob istem času tako poljedelstvo, živinorejo in gozdarske dejavnosti (t.i. multifunkcionalni mozaiki). Lep primer so španske Dehese in portugalski Montadi. Na teh območjih se živali pasejo pod krošnjami dreves, hkrati pa vmes rastejo še žita. Ta zemljišča imajo ne le izredno kulturno in turistično vrednost, ampak tudi veliko prispevajo h končni proizvodnji – ponavadi na bolj sonaraven način, saj so se oblikovala skozi stoletja. Pogosto pa so izpuščena iz podatkov, saj jih delno upravljajo gozdne službe, delno kmetijske, delno pa kakšne tretje – tako ne vemo, koliko ta območja prispevajo k proizvodnji hrane, lesa in ostalih dobrin. Poleg tega se opuščajo in se bodisi zaraščajo, bodisi jih nadomeščamo z bolj intenzivnimi rabami. Z ustreznejšim upravljanjem teh zemljišč po celem svetu bi lahko hkrati izboljšali njihov donos in zmanjšali naš vpliv na okolje. V svojem delu sem do sedaj raziskoval distribucijo teh območij, kje je največja verjetnost, da se pojavijo. Seveda pa je tudi sam metodološki pristop k ugotavljanju lokacij teh območij velik doprinos – uporabljena metodologija se lahko z nekaj prilagoditvami uporabi v podobnih območjih po celem svetu.

Tretjič, s pomočjo modeliranja (simulacij) prihodnje rabe in pokrovnosti tal, lahko predvidimo kako bi zemeljsko površje na določenem območju izgledalo v prihodnosti. S pomočjo trenutnih podatkov in trendov zadnjih desetletij dobimo približno idejo, kaj se lahko na območju dogaja (torej kakšne procese lahko pričakujemo), z uporabo geostatističnih in simulacijskih orodij pa poskušam ugotoviti, kje je največja verjetnost, da se bo neka raba pojavljala v prihodnosti. Tu upoštevam različne dejavnike: gostoto prebivalstva, oddaljenost od cest, rodovitnost in kislost tal, relief, klimatske dejavnike, kot so padavine, temperatura in evapotranspiracija (tj.  izhlapevanje vode z zemeljskega površja, tal in rastlin v atmosfero). Vsi ti dejavniki so seveda dinamični, kar pomeni, da se spreminjajo glede na pričakovane klimatske in družbeno-gospodarske spremembe v prihodnosti, kar uporabim v simulacijah. Poleg tega moram upoštevati določena pravila, značilna za te procese: nova območja poselitve se tako najpogosteje pojavijo v bližini že obstoječih mest in infrastrukture (in ne sredi ničesar).

Moje trenutno delo bo tako izboljšalo znanje o morebitnih okoljskih spremembah v Sredozemlju. Predvsem skušam ugotoviti, katera strategija je bolj primerna za zagotavljanje tako visoke ravni prehranske varnosti, kakor tudi za ohranjanje biodiverzitete. Tako lahko na veliko vlagamo v rastlinjake v puščavah (dokler bo denar in voda), ali pa poskušamo izboljšati donos ekstenzivnih območij in mozaikov (npr. z uporabo bolj tradicionalnih poljščin, kot so žitarice in citrusi ter ne banane). Prava pot je, kot vedno, nekje vmes.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

Najbolj prijetna je nedvomno visoka stopnja svobode in odgovornosti, ki jo imam kot raziskovalec. Izpostavil bi tudi, da sem zaradi službe prepotoval že pol Evrope in spoznal ljudi in kraje, ki jih sicer verjetno ne bi. Najmanj prijetna so zagotovo številna testiranja in iskanje napak v naših simulacijah in prostorskih podatkih.

slika_ZM_2
Narodni park Oostvaardersplassen pri kraju Almere na Nizozemskem (foto: osebni arhiv)

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

V Sloveniji sicer nisem resno raziskoval, je pa vseeno nekaj stvari, ki jih je zelo enostavno izpostaviti. V primerjavi s Slovenijo je delo tu precej bolj mednarodno, saj na oddelku preučujemo okoljske probleme po celem svetu. Sam sem se v svoji kratki karieri raziskovalca ukvarjal že z izsekavanjem gozdov v Romuniji, širjenjem naselij in opuščanjem kmetijskih zemljišč v Italiji, klimatskimi spremembami v avstrijskih Alpah, proizvodnjo oglja in degradacijo savane v Keniji, pripravo simulacij sprememb rabe in pokrovnosti tal v Vietnamu in Laosu ter z okoljskimi spremembami in prehrambeno varnostjo na območju celotnega Sredozemlja, vključno z Bližnjim vzhodom in Severno Afriko. Hkrati občasno sodelujem še z dvema sodelavkama, ki raziskujeta okoljske spremembe v Argentini in na Kitajskem. Poleg tega je na oddelku trenutno 31 raziskovalcev in raziskovalk iz 15 držav, pri čemer jih je le pet starejših od 35 let.

Poleg tega je odnos do raziskovanja in poučevanja na Nizozemskem precej bolj pragmatičen. Nizozemci so mojstri osredotočanja na stvari, ki so trenutno aktualne in pomembne in se znajo zelo hitro prilagoditi. Tako lahko celemu svetu prodajajo svoj know-how, četudi morajo zato osvojiti popolnoma nova znanja – sam npr. o kenijskih savanah in deževnih gozdovih v Laosu še kako leto nazaj nisem vedel veliko. Dober primer so tukajšnji raziskovalci plazov in ostalih tveganj pred naravnimi nesrečami: čeprav je večina Nizozemske ravne, so svoja znanja o vodah in tleh nadgradili do te mere, da se uporabljajo pri raziskovanju plazov, poplav in hidrologije na splošno v gorskih območjih po celem svetu. Na naši fakulteti so tako raziskovali tudi sedimentacijo v reki Dragonji.

Dodal bi še, da so omrežja z ostalimi raziskovalnimi inštituti po celem svetu precej bolj razvejana in tesna v primerjavi s slovenskimi institucijami. To se odraža tudi v lažjem dostopu do kakršnihkoli podatkov in modelov, ki so jih razvili na drugih inštitutih. Dobra povezanost z drugimi inštituti je opazna tudi v tem, da imamo veliko gostujočih raziskovalcev in raziskovalk. Ti se nam včasih pridružijo le za tri mesece, spet drugič za celo leto. Vedno imamo vsaj dva do tri gostujoče raziskovalce in raziskovalke. Tudi sam sem že odšel na gostovanja in terensko delo v Romunijo, Italijo, Nizozemsko in ravno pred kratkim na jug Francije.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Na sliki sem pripravil posnetke ameriškega satelita LANDSAT za leti 1984 in 2012 (vir: US Geological Service). Na njih je dobro razviden obseg sprememb rabe in pokrovnosti tal. Na levi je prikazano izsekavanje deževnega gozda v brazilski zvezni državi Para, pri čemer je to v večini posledica pridelave soje oz. paše goveda. Pragozda (temno zelena barva) danes na tem območju praktično ni več, čeprav je izsekavanja precej manj. Na sredini vidimo posnetka iz španske pokrajine Almerie, kjer so v skoraj puščavskem okolju začeli z gojenjem sadja in zelenjave v rastlinjakih. Danes je to največje strnjeno območje rastlinjakov na svetu, kjer se rastlinjaki (bela barva) razprostirajo več deset kilometrov naokoli in so vidni celo iz vesolja. Desni sliki prikazujeta širše območje Ljubljane v enakem merilu. Tudi območje Ljubljane se je v zadnjih 30 letih precej spremenilo, čeprav skoraj nič v primerjavi z brazilskim in španskim primerom (opazimo lahko več pozidanih območij, ki so na posnetku predstavljena z belo barvo). Območje Ljubljane sem dodal bolj za primerjavo, da lažje predstavim dramatičen obseg sprememb rabe in pokrovnosti tal po svetu – pri čemer gre le za spremembe v zadnjih 30 letih!

intervju_slika2

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Kot otrok sem hotel postati policist ali pa arheolog. V gimnaziji sem se odločil, da želim prispevati k skrbi za okolje, k boljši izrabi naravnih virov in manjšemu onesnaževanju. Idejo o arheologu pa sem opustil, ker sem se želel ukvarjati s prihodnostjo. Tudi če ne bi postal znanstvenik, bi verjetno počel kaj z okoljem v kakšni okoljski nevladni organizaciji.

Po končani gimnaziji sem se odločal med gradbeništvom in krajinsko arhitekturo/planiranjem – izbral sem slednje, saj sem želel več vedeti o rastlinah in tleh ter prejeti čimveč znanj o okolju. Poleg tega sem pri študiju pridobil znanje o človeških dejavnikih, ki spreminjajo okolje, kar mi še danes pride prav. Če ne bi bil sprejet na prvo izbiro, pa bi študiral matematiko.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Nobelovega nagrajenca za literaturo Alberta Camusa ali pa slikarja Vincenta van Gogha. Oba se mi zdita skrivnostna in bi ju bilo zanimivo bolje spoznati.

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval? 

Moje raziskave so precej odvisne od podatkov, pridobljenih s pomočjo satelitov – izboljšanje teh podatkov, tj. da bi jih pogosteje dobivali ter da bi bili natančnejši in točnejši, bi mi precej pomagalo oz. zmanjšalo negotovosti, povezane z njihovo uporabo. Medtem ko imamo na območju Evrope precej dobre podatke, so za območja, kjer spremembe rabe in pokrovnosti tal najbolj vplivajo na življenja ljudi (npr. v Severni in Podsaharski Afriki), še precej slabše kakovosti. Se pa bojim, da milijon evrov ne bi zadostoval – z izdelavo podobnih podatkov za Evropo se namreč že več let ukvarjajo številni inštituti in uradi z večjim številom zaposlenih.

Za milijon evrov bi lahko raziskoval prostorsko razdelitev rastlinjakov po Sredozemlju. Trenutno imamo podatke o lokaciji rastlinjakov le za nekaj regij v Španiji, Italiji in Izraelu – za preostala območja praktično ne vemo, kje so (razen opisnih virov). Te podatke pa bi nujno potrebovali, saj igrajo rastlinjaki pomembno vlogo tako pri pridelavi hrane kot tudi pri porabi naravnih virov (voda, nafta). Naj navedem le primer regije Agadir v Maroku, kjer sredi puščave v rastlinjakih pridelujejo paradižnike in banane. S tem milijonom bi lahko vzpostavil manjšo ekipo raziskovalcev (kakšen doktorand in post-doc), s katerimi bi si razdelili različne naloge: klasifikacijo satelitskih posnetkov, zbiranje podatkov iz opisnih virov, državnih statistik in ostalih kartografskih virov ter modeliranje verjetnosti in primernosti za rastlinjake.

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bi bil rad sam odgovoren za raziskovalni projekt in mentor manjši interdisciplinarni ekipi, – kjerkoli na svetu bi to že bilo (morda tudi v Sloveniji oz. blizu). Čez 40 let pa upam, da bom spet živel nekje v Julijskih Alpah, se sprehajal naokoli z vnuki in pisal knjigo :).

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

V zadnjih letih sem imel na letalih, vlakih in avtobusih (ter raznih čakalnicah) res veliko časa za branje. Najprej knjiga The Pets (Gæludýrin) islandskega pisatelja Bragija Olafssona. Kratek roman, ki ga ali zasovražiš ali vzljubiš (in ga v tem primeru prebereš v enem popoldnevu). Knjiga, ki govori o trenutkih pod posteljo, dolgih kot večnost.

Potem roman Beyond sleep (Nooit meer slapen), ki ga je napisal nizozemski pisatelj in geolog Willem Frederik Hermans in ki bi ga moral prebrati vsak okoljski znanstvenik oz. vsi tisti, ki so kdaj morali opravljati terensko delo (gozdarji, biologi, agronomi, geologi …). Gre za leposlovno delo in kot tako popolnoma neznanstveno, a med prebiranjem te preprosto prime, da bi spakiral pohodniške čevlje in šotor ter se odpravil na sever – mrazu, dežju in komarjem navkljub.

Za ljubitelje zgodovine priporočam HHhH Laurenta Bineta, ki na zanimiv način opisuje ozadje atentata na Reinharda Heydricha v Pragi. Užival sem tudi ob branju Prepovedanega kruha (Forbidden bread) Erice Johnson Debeljak in se naučil veliko o nas Slovencih. Od slovenskih pa priporočam knjigo Višnjeva repatica Vladimirja Levstika, saj je aktualna še danes.

Od nadaljevank priporočam It’s always sunny in Philadelphia, humoristično serijo o druščini, ki preprosto povedano ne počne ničesar (pametnega). Priporočilo za filma bo težko, ker jih je veliko. Vedno znova lahko gledam westerne Sergia Leoneja, npr. Dober, grd in hudoben (Good, Bad and the Ugly). Priporočil bi še filme danskega režiserja Larsa von Trierja. V zadnjem času sta name največji vtis naredila islandski film Zgodbe o konjih in ljudeh (Hross í oss) in pa Jastog (The Lobster) grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa. Za konec pa še japonsko klasiko Rashomon Akire Kurosawe.

Rad spremljam Ted govore, še posebno zanimiv je nastop prof. Jonathana Foleya z naslovom The other inconvenient truth. Prof. Foley v nastopu predstavi spremembe rabe in pokrovnosti, zakaj so pomembne ter razjasni vlogo (in moč) kmetijstva. Pokaže tudi nekaj satelitskih posnetkov, ki prikažejo šokantne ravni teh sprememb, npr. v brazilskem pragozdu.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Izgovorov ravno nimam, odlašanja si tudi ne morem privoščiti, saj bi moj mentor to takoj opazil. 🙂 Ponavadi “zavlačujem” s tem, da se lotim manj nujnih nalog, tj. z odgovarjanjem na e-pošto, urejanjem besedil, prebiranjem znanstvenih člankov ali pa pregledom (peer review) znanstvenih člankov.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Najprej bi želel več sončnih dni, štiri letne čase in vsaj nekaj gora v bližini Amsterdama. 🙂 Trenutno živim na -0.9 m nadmorske višine (oz. kakšnih šest metrov višje, saj živim v drugem nadstropju), kar je velika razlika z rodno Kranjsko Goro z okoli 810 m. Morda tudi cenejše letalske karte do Slovenije, saj bi se s partnerko rada vračala bolj pogosto, tudi za samo nekaj dni. Verjetno pa bi k izboljšanju kakovosti življenja najbolj pripomogla večja gotovost glede zaposlitve (oz. vsaj malce daljše pogodbe). Čeprav sem “mlad, prilagodljiv in rad spoznavam nova okolja”, se ni prijetno seliti in popolnoma zamenjati bivališča vsakih nekaj let. Selitve so naporne, tako zaradi neprestane birokracije, iskanja in opremljanja novih stanovanj, kakor tudi za samo družabno življenje. Poleg tega si mora tudi moja partnerka vedno znova iskati službo in se učiti novih jezikov – ravno ko se je naučila dobro nemško, sva zapustila Dunaj.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-

]]>
https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-25-ziga-malek-okoljski-znanstvenik/feed/ 2
Meta PHoDcast zapisi 24: Marko Soderžnik, kemik https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-24-marko-soderznik-kemik/ Thu, 04 Aug 2016 04:39:47 +0000 https://metinalista.si/?p=19643

MARKO SODERŽNIK je trenutno podoktorski raziskovalec na Nacionalnem inštitutu za materialne znanosti v Tsukubi na Japonskem, sicer pa je sodelavec Odseka za nanostrukturne materiale. Pred tem je na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana doktoriral iz nanoznanosti in nanotehnologij. Ukvarja se z raziskovanjem na področju magnetnih materialov, o svojem življenju na Japonskem z družino piše tudi blog.

  1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Leta 2013 sem pod mentorstvom prof. Paula McGuinessa doktoriral s področja neodimovih magnetov (Nd-Fe-B). Po doktoratu sem ostal na Institutu “Jožef Stefan”, Odsek za nanostrukturne materiale, kjer sem delal na različnih domačih in mednarodnih znanstvenih projektih. Vsak si želi stalno zaposlitev in jaz nisem izjema.

Da bi lahko še naprej delal na Institutu “Jožef Stefan”, je potrebno, poleg izpolnitve ostalih kriterijev, za vsaj 9 mesecev v tujino na podoktorsko izobraževanje.

Po uspešni kandidaturi sem pristal v enem izmed najaktivnejših centrov za raziskave magnetnih materialov – “National Institute for Materials Science, Research Center for Magnetic and Spintronic Materials”, v Tsukubi na Japonskem. V skupini prof. Kazuhira Hona študiram obnašanje in strukturo magnetnih domen.

Jun Uzuhashi
S sodelavci pod češnjami (foto: Jun Uzuhashi)
  1. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Ni nujno, da je zanimivo tudi za vsakogar. Zagotovo pa je zanimivo za vse tiste, ki so tesno povezani z napravami, ki za svoje delovanje izkoriščajo zmogljivosti magnetnih materialov. Nekatere delujejo na enostavnem principu privlačnih ali odbojnih sil magneta, medtem ko so druge zmožne pretvarjati električno energijo v mehansko. Spet druge zmorejo obratno – pretvorbo mehanske energije v električno. Obstajajo tudi naprave, ki odklonijo elektronski snop, in tudi takšne, v katere lahko shranjujemo podatke. Konkretni primeri uporabe so magnetne table za obvestila, skoraj vsa vrata hladilnikov z magnetom v tesnilu, ki skrbi za prileganje vrat, motorji, ki poganjajo ventilatorje, klime, črpalke in podobno, zvočniki in mikrofoni, generatorji, vetrne turbine, trdi diski in druge spominske naprave ter še mnoge druge.

Poglejmo na primer število magnetov v avtomobilih pred 30 leti in danes. Približno 10 proti današnjim več kot 1000 v povprečnem avtomobilu. Magneti delajo namesto nas in vse kaže, da bodo v prihodnje opravljali še več del. Miniaturizacija, delovanje v različnih temperaturnih območjih, minimizacija vsebnosti elementov težkih redkih zemelj, izboljšana tekstura magnetnih zrn ter zbliževanje teoretičnih in eksperimentalnih magnetnih lastnosti, so le nekateri izmed izzivov, s katerimi se kosamo inženirji in znanstveniki.

  1. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

V sklopu svojega doktorata in v nadaljnjem projektnem delu sem se ukvarjal s procesom izboljšanja magnetnih lastnosti magnetov Nd-Fe-B (neodimovi magneti), in sicer sta me zanimali koercitivnost in remanenca. Koercivnost opisuje lastnost magneta, ki opisuje njegovo zunanje magnetno polje, ki je potrebno, da magnet izgubi remanentno magnetizacijo, tj. jakost magneta. Ko v neodimov magnet dodamo veliko količino elementov težkih redkih zemelj, kot sta disprozij (Dy) ali terbij (Tb), dobimo visoko koercitivnost in zelo zmanjšano remanenco, kar ni optimalno, saj želimo izboljšavo koercitivnost ob minimalnem zmanjšanju remananence. Ta problem sem rešil s t. i. difuzijskim postopkom, kjer magnet uporabimo minimalno količino Dy ai Tb, saj magnet obdamo le s prahom disprozijevega ali terbijevega oksida, fluorida ali hidrida. Takšen magnet izpostavimo dovolj visokim temperaturam, da lahko poteka difuzija po mejah med zrni in v zunanji del magnetnih zrn. Rezultat je mikrostruktura tipa “jedro-ovoj”, katere posledica je več kot 30 % izboljšava koercitivnosti ob manj kot 1 % izgubi remanentne magnetizacije. Pri opisani izboljšavi porabimo zgolj 0.06 utežnega odstotka disprozija ali terbija.

Glavni prispevek mojega raziskovalnega dela je bila ravno ta izboljšava in razjasnitev tega procesa, ki funkcionira in je ponovljiv: magnet lahko obdamo z delci disprozija ali terbija, če ga le pomočimo v suspenzijo njegovih delcev.

Še boljše rezultate dobimo z obdajanjem z elektroforetskim nanašanjem (EFN), ki omogoča nanos želene količine snovi, s čimer lahko krojimo magnetne lastnosti. Poznamo na primer vpliv napetost in koncentracije na hitrost nanašanja. Pri takšnem postopku vnesemo v magnet manj kot 0.1 utežnega odstotka Dy ali Tb, kar je v primerjavi s konvencionalnim postopkom do 10 krat nižja koncentracija za doseganje primerljivih magnetnih lastnosti. Vemo tudi, kako izbira argona ali vakuuma vpliva na difuzijo in posledično na magnetne lastnosti. Temperatura in čas trajanja difuzije znatno vplivata na difuzijsko razdaljo in obliko histerezne zanke (tj. rezultat magnetne meritve iz katere odčitamo remanenco in koercitivnost). Poznamo relacijo med koercitivnostjo in temperaturo ter remanenco in temperaturo. Znano je, kako se magnetne lastnosti spreminjajo po globini vzorca. Vse to in še več je opisano v mojem doktoratu, strokovnih člankih ter raznih poročilih.

Tisto, kar premika znanost naprej, je to, česar še ne vemo. Šele, ko se zavemo, kako malo vemo, nam postane jasno, zakaj potrebujemo znanost.

Trenutno še neznan je na primer način širjenja magnetnih domen v enem izmed magnetnih vzorcev, ki ga analiziram, kar bomo skupaj s sodelavci skušali razumeti, pojasniti in pokazati.

  1. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Prijetno je, ko gredo eksperimenti po planu in pri svojem delu dosežeš dober rezultat. Zelo prijetno je, če te delovno okolje motivira in se v službi dobro počutiš. Najbolj prijetno je biti deležen spoštljivega odnosa. Najmanj prijetno je, če naštetemu dodam negativen predznak.

Rodrigo Maganha
(foto: Rodrigo Maganha)
  1. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Ko so mi sodelavci v Sloveniji pred časom pokazali okrog 20 let stare fotografije takratnih laboratorijev, nisem mogel verjeti, kakšen preskok se je zgodil v tem času. Danes je v laboratorijih precej opreme, ki omogoča kvalitetne raziskave materialov. Brez tega se sploh ne bi mogli potegovati za domače in tuje projekte. Zavedati se je potrebno, da se znanost razvija tako hitro, kot še nikoli. Če želimo slediti temu tempu in aktivno razvijati znanost, potrebujemo še boljšo opremo, za katero sedaj zmanjkuje denarja. Velik problem vidim tudi v pomanjkanju prostorov, ki so pogosto zadušljivi in omejeni, kar negativno vpliva na delo. Zaradi pomanjkanja primernih laboratorijev, se tako prenekateri kos opreme znajde v gradbiščnem kontejnerju.

Največji problem vidim v pomanjkanju vlaganja v človeške vire in v gradnji medsebojnih odnosov. Konec koncev smo ljudje tisti, ki delamo, razvijamo, iščemo, analiziramo, se učimo in ustvarjamo okolje v katerem živimo.

Vemo pa, da se vse začne in konča pri denarju. Tega je po zadnjih podatkih za znanost namenjenega čedalje manj in še porablja se velikokrat nesmotrno. Menda so vlaganja v znanost na najnižji ravni v zgodovini Slovenije.

Razmere tu na Japonskem je težko primerjati s slovenskimi, saj državi ne moreš preprosto dati na tehtnico. Čeprav ni enostavne primerjave, bom vseeno skušal orisati svoje videnje. Tsukuba je znanstveni poligon: mesto z več kot petdesetimi znanstvenimi inštituti, kjer se vse moči usmerja v raziskave in razvoj. Približno polovico javnega denarja, namenjenega raziskavam, se steka v Tsukubo. Posledično najdeš v laboratoriju skoraj vse, kar si zaželiš, od procesne opreme do analiznih instrumentov. Če česa ne najdeš in je nujno za tvoje delo, se hitro najde rešitev. Na razpolago je ogromno znanstvene opreme in znanja, ki so ga sodelavci zelo pripravljeni deliti in te podpreti. Seveda to ne pomeni, da rezultati pridejo kar sami od sebe. Če hočeš imeti dobre rezultate, se moraš tako v Sloveniji kot na Japonskem pošteno potruditi.

  1. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na sliki (na naslovnici, op. ur) sva jaz in Kerr mikroskop, ki omogoča opazovanje magnetnih domen pri različnih zunanjih poljih, v vseh smereh, x, y in z. Kot sem že omenil v enem izmed prejšnjih odgovorov, je trenutek, ki navdušuje, takrat, ko eksperimenti gredo po planu. V tem primeru sem se namučil z mehanskim poliranjem vzorca in upal, da bo površina dovolj gladka in brez prask, da bom lahko pričel z opazovanjem magnetnih domen. Dolgotrajno poliranje je uspelo in domene so postale razločne. Čeprav je uspel le majhen korak celotnega eksperimenta, je to bilo že dovolj za nasmeh na obrazu. 🙂

  1. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Prvotno sem postal univerzitetni diplomirani inženir kemijskega inženirstva, nato se je pojavila priložnost nadaljnjega študija na področju magnetizma in magnetnih materialov. To priložnost sem izkoristil in dodal svoj mozaik v znanost. Če se takrat ne bi mogel vpisat na študij kemijskega inženirstva, sploh ne bi šel na fakulteto in bi opravljal kakšno drugo delo. Rad poprimem za kakršnakoli dela in dokler bom zdrav in sposoben za delo, me prihodnosti ni strah. Mogoče bi se končno naučil peči dober kruh in ga prodajal.

  1. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Katerega izmed svojih prednikov.

  1. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Gensko spremenjene organizme. Čeprav ni nobene povezave z mojim trenutnim delom, se mi zdi zelo zanimiva tematika. Na primer to, da lahko vzgojiš gensko spremenjene komarje, ki se razmnožujejo z normalnimi komarji, rezultat razmnoževanja pa je, da zarodki umrejo v nekaj urah. Praktično ne bomo več potrebovali repelentov. Podobnih primerov uporabe je še veliko.

  1. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Zelo težko vprašanje. Tukaj bi potreboval pomoč vedeževalcev – oni se menda spoznajo na višje sile in prihodnost. Lahko ti povem, kaj si želim. Čez 5 let si želim še naprej delati stvari, ki me osrečujejo in so koristne za širši krog populacije. Uspešno prijaviti še kakšen ARRS projekt ali celo evropskega. Obenem želim lepo vzgajati svojega otroka in še naprej graditi dober odnos s svojimi bližnjimi. Čez 40 let si želim, da bom z delovnega mesta v pokoj odšel v pokončnem stanju, da bom lahko svoje vnuke učil spuščati zmaja ali kakšnih drugih vragolij.

Kristina Žagar Soderžnik
Z družino na potovanju po Japonskem (foto: Kristina Žagar Soderžnik)
  1. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Toplo priporočam kakšno pravljico za lahko noč. Recimo tisto o Jari kači ali o Steklem polžu.

  1. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Takšne vrste odlašanja skoraj ne poznam več. Doktorat je bil v mojem primeru zaključen v nekaj več kot treh letih in pol, kolikor je bilo v stažu mladega raziskovalca predvideno za doktorat. Pri člankih tudi ne odlašam preveč, saj ko so dobri rezultati na mizi, jih je potrebno čim hitreje objaviti, da te kdo ne prehiti. Konkurenca je izjemna in kakor hitro spregovoriš o neobjavljenih rezultatih, tako hitro se najde nekdo, ki tvojo idejo s pridom uporabi v svojem članku. Potrebno se je tudi zavedati, da se na objavo članka lahko čaka tudi več kot eno leto.

  1. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Finančna neodvisnost.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 23: Sara Može, jezikoslovka https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-23-sara-moze-jezikoslovka/ Thu, 28 Jul 2016 05:56:22 +0000 https://metinalista.si/?p=19630

SARA MOŽE (@Sara_Moze) je podoktorska raziskovalka na Univerzi v Wolverhamptonu v Veliki Britaniji, kjer pod vodstvom profesorja Patricka Hanksa sodeluje pri ustvarjanju slovarja vzorcev rabe angleških glagolov in je asistentka urednika pri Cambridge Journal of Natural Language Engineering.

Z leksikografijo in računalniškim jezikoslovjem se je začela ukvarjati že v Sloveniji, ko je kot študentka prevajalstva dobila študentsko delo na Inštitutu Jožef Stefan, nato pa se je kot mlada raziskovalka iz gospodarstva zaposlila v podjetju Amebis in doktorirala na Filozofski fakulteti UL na temo konstraktivne analize glagolov premikanja v slovenščini in angleščini.

Dr. Sara Može
Dr. Sara Može
  1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Po dokončanem doktoratu iz jezikoslovnih znanosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem se znašla v podobnem položaju kot mnogo mladih v Sloveniji – ker službe zame v Sloveniji ni bilo, sem se začela prijavljati na razpise v tujini. Pozornost mi je pritegnil razpis za raziskovalca na področju leksikografije, ki bi sodeloval pri pripravi Slovarja vzorcev rabe angleških glagolov ( v angl. »Pattern Dictionary of English Verbs« – dostopno na spletni strani pdev.org.uk) na Inštitutu za obdelavo jezikov in informacij (RIILP) Univerze v Wolverhamptonu. Delo je zvenelo izredno zanimivo, saj je tako teoretično kot metodološko kompatibilno z vsebino moje doktorske disertacije, ki bi jo najlažje uvrstila na področje dvojezične korpusne leksikografije (tj. slovaropisja).

Na razpis sem se seveda prijavila, čeprav sem bila prepričana, da službe najbrž ne bom dobila – zakaj bi za pisanje angleškega slovarja izbrali Slovenko, ki ni rojena govorka angleščine? Po opravljenem intervjuju po Skypu in uspešni praktični preizkušnji so me v roku enega tedna kontaktirali in mi sporočili veselo novico, da sem bila ravno jaz izbrana za razpisano delo.  Novica in posledična odločitev, da se preselim v Anglijo, sta prišli kot strela z jasnega, saj ponudbe resnično nisem pričakovala, vendar sem priložnost naposled le zagrabila, saj je šlo za sanjsko službo, ki mi predstavlja resnični izziv, poleg tega pa drugih alternativ takrat žal nisem imela. Sprva sem se v Anglijo odpravila le za 8 mesecev, vendar so mi pogodbo podaljšali in zdaj sem na Inštitutu zaposlena že več kot dve leti.

Sara Može (foto: osebni arhiv)
Sara Može (foto: osebni arhiv)
  1. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Korpusna leksikografija je interdisciplinarno področje, ki združuje raznolike teoretične pristope in metode iz jezikoslovja in računalništva, pri čemer je glavni cilj razvoj in gradnja leksikalnih virov na podlagi kvalitativne in statistične obdelave ogromne količine jezikovnih podatkov za potrebe tako navadnih uporabnikov kot računalniških sistemov za obdelavo naravnih jezikov.

Če poenostavim – raziskovalci na tem področju uporabljamo računalnike in elektronske zbirke besedil (t.i. korpusi) zato, da na empirični način proučujemo, kako govorci dejansko uporabljajo jezik v vsakodnevni komunikaciji.

Zanima nas razmerje med pomenom in slovnico, tj. kako ljudje uporabljamo in medsebojno kombiniramo besede zato, da ustvarjamo pomen. Z drugimi besedami: kako se besede v stavku in povedi prepletajo v vzorce rabe in kako ti vzorci tvorijo stavčni pomen? Kako izbira ene besede v stavku, recimo glagola, aktivira točno določeni pomen ali podpomen druge večpomenske besede v stavku? Na primer: če ob samostalniku lisice uporabimo pridevnik stekle, naša izbira aktivira povsem drug pomeni samostalnika, kot bi ga denimo glagol sneti, pri čemer je namesto o živali govora o kovinskem pripomočku, ki ga tipično uporabljajo policisti. Uporaba obsežnih zbirk besedil in računalniških orodij za njihovo obdelavo nam daje popolnoma nov vpogled v vsakdanjo rabo jezika in nam omogoča, da na inovativen način proučujemo vzorce rabe in razmerja med besedami, pomeni in besednimi zvezami. Te ugotovitve leksikografi seveda pridno zapisujemo v slovarje.

  1. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Največji prednost znanstvenega pristopa, ki sem ga ubrala, je vsekakor usmerjenost v dejansko rabo jezika. S kognitivnega vidika smo ljudje nekako programirani, da najprej opazimo to, kar je čudno, nenavadno, nepredvidljivo in torej »štrli« iz vsakdanjega. Na podoben način so se tudi jezikoslovci v preteklosti posvečali prej nenavadnim jezikovnim pojavom kot vsakodnevni rabi jezika, saj je bila ta v njihovih očeh monotona, in pogosto upravičevali svojo izbiro s puhlimi izgovori, češ da »tega nam pa ja ni treba posebej opisovati, saj to pa vendarle vsi že vemo!«.

Kot rojeni govorci jezika pogosto jemljemo primere vsakodnevne rabe jezika kot samo po sebi umevne in nezanimive in se tipično ne zavedamo, kako je ravno vsakdanji jezik bogata zakladnica informacij, prek katerega lahko proučujemo jezikovne in kognitivne mehanizme, ki urejajo razumevanje in tvorjenje stavkov, povedi in besedil. Vsi tisti, ki smo se kdajkoli učili tujega jezika, se bomo strinjali, da pomen in raba osnovnega besedišča nista niti približno samo po sebi umevna. Podobno velja za računalniške sisteme, kot so denimo spletni prevajalniki, ki jim razdvoumljanje (disambiguation) vsakodnevnega jezika še vedno povzroča nemalo preglavic. Korpusni pristop nam s tega vidika ponuja rešitev, saj nam omogoča, da v navidezno neurejeni množici vsakodnevnih pojavov najdemo smiselne vzorce, ki jih lahko popišemo in ekspliciramo do te mere, da so jasni ne le za navadne uporabnike, temveč potencialno tudi za računalniške sisteme, ki so usmerjeni v obdelavo naravnih jezikov.

  1. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijetni del službe je vsekakor jezikoslovna analiza, kar v mojem primeru pomeni predvsem iskanje vzorcev v morju jezikovnih podatkov in pisanje slovarskih iztočnic. Najmanj prijeten del so administrativne naloge, ki jih delo na univerzi nekako avtomatično potegne za sabo – v mislih imam predvsem izpolnjevanje raznih obrazcev in papirologije, za katere vsi skrito sumimo, da jih po oddaji odgovorne osebe v kadrovski in na drugih administrativnih oddelkih zgolj zatlačijo v skriti pod mizo, ne da bi jih kdajkoli prej prebrali.

  1. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Bojim se, da bi s tako primerjavo delala krivico raziskovalnim ustanovam v Sloveniji, saj so moje izkušnje nekoliko omejene – sprva sem bila na raziskovalnih projektih zaposlena le prek študentskega dela, v času doktorata pa sem prek razpisa delala kot mlada raziskovalka v gospodarstvu v podjetju Amebis iz Kamnika, tako da izkušenj z raziskovanjem na slovenskih univerzah pravzaprav nimam.

Vse, kar lahko rečem, je naslednje: Slovenija je zelo majhna država s še manjšim trgom dela in kaj dosti priložnosti za mlade, ki bi se radi uveljavili v akademskem svetu, žal ni, od tod tudi t.i. »beg možganov« v tujino, ki je v zadnjih letih postal tako rekoč trend v naši državi.

Sama sem se na Zavodu za zaposlovanje znašla za 9 mesecev, preden sem dobila službo v Angliji, tako da lahko z gotovostjo rečem, da je v tujini več priložnosti za raziskovalce. Kar se tiče razmer na našem inštitutu, se lahko pohvalimo, da raziskovanje poteka v duhu solidarnosti, sodelovanja in velike odprtosti s strani vseh članov kolektiva. Naš inštitut deluje kot neodvisna enota znotraj univerze, kar pomeni, da je za svoje delovanje odvisen predvsem od eksternega financiranja – boj za sredstva je seveda sestavni del akademskega življenja ne glede na državo delovanja, ker pa je naš inštitut majhna raziskovalna enota, je njegov obstoj v večji meri odvisen od uspešnih prijav na projektne razpise.

Pomemben vir dohodkov za večino ostalih oddelkov na univerzah v Veliki Britaniji so zagotovo šolnine, saj sta tukaj plačljiva tako podiplomski kot dodiplomski študij. S tega vidika se tako naš inštitut kot sistem, ki je vzpostavljen drugod po državi, precej razlikuje od večine tovrstnih institucij v Sloveniji, katerih delovanje v večji meri finančno podpira država. Pri nas je ogromen poudarek na pridobivanju sredstev, pri čemer so sheme financiranja visoko kompetitivne in tipično dajejo prednost tistim projektom, katerih rezultati bodo predvidoma imeli največji vpliv na družbeni in gospodarski razvoj države.

  1. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na sliki je zajem zaslona spletnega orodja Sketch Engine (https://www.sketchengine.co.uk), ki ga naša raziskovalna skupina uporablja za brskanje po elektronskih zbirkah besedil (tj. korpusih) in jezikoslovno analizo pomenskih in skladenjskih lastnosti besed. Kot je razvidno iz slike, začnemo pri analizi vedno z vzorcem povedi, ki vsebujejo izbrano besedo – v našem primeru je to glagol ‘seduce’ (v slov. zapeljavati, osvajati).

Pri analizi korpusnega gradiva, ki vključuje povedi iz raznovrstnih besedilnih virov, pa se nemalokrat zgodi, da naletimo na posebno duhovite in ustvarjalne primere, ki nam resnično popestrijo dan. V našem primeru gre za poved »He used his handsome appearence to seduce an ogress who bore him three dreadful children, Fenrir the Wolf, the Midgard Snake and Hel.« (v slov. »Njegova privlačna zunanjost mu je pomagala osvojiti velikanko, s katero je imel tri obupne otroke, volka Fenrirja, kačo Midgard in Hel.«). Zanimivo, ne?

Slika 2

  1. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Prevajalka. Ob vpisu na univerzo  je bil moj cilj diplomirati kot prevajalka za angleščino in italijanščino in se zaposliti na prevajalskem podjetju, kjer bi idealno prevajala predvsem literarna in humanistična besedila in se ukvarjala s podnaslavljanjem. V življenju pa se stvari seveda obrnjeno precej drugače, kot si človek sprva misli – v tretjem letniku študija sem se prijavila na študentsko delo prek Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, kar mi je omogočilo, da sem si začela pridobivati dragocene izkušnje na področju korpusnega jezikoslovja in obdelave naravnih jezikov. Ta edinstvena priložnost je vsekakor izoblikovala mojo prihodnost, saj sem se po dokončanem študiju odločila preusmeriti iz prevodoslovja v korpusno jezikoslovje in leksikografijo in se tako vpisala na doktorski program iz širšega področja jezikoslovja.

  1. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Najverjetneje igralca Davida Sucheta, ki me je v vlogi Hercula Poirota v televizijski seriji popolnoma očaral. Pred leti sem si ogledala dokumentarec, v katerem je razlagal, kako se je pripravljal na to vlogo. Mesece pred začetkom snemanja je temeljito proučil material, ki ga je imel na voljo, in s svojimi zapiski zapolnil debel fascikel. Zapisal si je vsako podrobnost, za katero je slutil, da bi mu utegnila priti prav, in si jo poskusil zapomniti. Med snemanjem se je v vlogo poglobil do te mere, da se je celo v zakulisju vedel kot slavni detektiv in v govoru ohranil Poirotov belgijski naglas. Ko se med enim od prizorov ni mogel spomniti, koliko žlic sladkorja si detektiv Poirot navadno da v skodelico čaja, ga je ta podrobnost zbegala do te mere, da je moral prekiniti snemanje, poklicati ženo in jo prositi, da pogleda v zapiske in mu sporoči to podrobnost. Njegova popolna predanost vlogi in neizmerna ljubezen do poklica, ki ga je ubral, je nekaj, kar globoko občudujem.

  1. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Na žalost milijon evrov ni veliko, če delaš na angleški univerzi, saj si administrativni oddelki prilastijo več kot polovico; večina raziskovalnih projektov, ki tri do štiri raziskovalce zaposlijo za največ tri leta, zelo hitro doseže ta maksimum.

Pa vendar – če bi imela milijon evrov, bi jih definitivno vložila v razvoj in gradnjo obsežnih večjezičnih, elektronskih leksikalnih virov za potrebe sistemov za obdelavo naravnih jezikov.

Mislim, da smo se vsi že kdaj malce igrali z orodji, kot je denimo Google Translate, in se iskreno nasmejali prevodom, ki jih tovrstna orodja producirajo. Veliko bo še treba narediti, preden bodo samodejni prevajalniki postali dovolj zanesljivi za vsakdanjo rabo; s tega vidika je priprava računalniško motiviranih večjezičnih virov, ki bi jih bilo mogoče vgraditi v sisteme, zato da generirajo slovnično in semantično korektne prevode, vsekakor smiselna strategija za nadaljnji razvoj prevajalnikov in ostalih računalniških orodij, ki kot komponento vključujejo razdvoumljanje besednih in stavčnih pomenov.

  1. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let? Najbrž bom še naprej aktivna kot raziskovalka na področju korpusnega jezikoslovja in leksikografije, vendar bo moja raziskovalna dejavnost usmerjena predvsem v kontrastivne teme in pripravo večjezičnih slovarjev in ostalih leksikalnih virov. Čez 40 let? Nimam pojma. Srkala koktejl na peščeni plaži v Guamu? Jezikoslovec lahko le upa …

  1. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Moja šibka točka je definitivno znanstvena fantastika, pri čemer nekako vedno prevladajo filmi in serije s temačno tematiko – tistim, ki imajo podoben okus, bi priporočila predvsem serijo Sense8, kot alternativi pa ameriško serijo Continuum ali japonski anime Death Note.

  1. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Izgovorov za zavlačevanje mi na žalost stežka zmanjka. Med najpogostejšimi so: »Tega se bom lotila jutri. Časa je še na pretek!« (beri: »Začeti bi morala prejšnji teden«), »Evo, saj bom, ampak prej moram narediti [vstavi trivialno nalogo], ker je to dosti bolj nujno …« in »Evo, samo še eno epizodo, pa začnem. Obljubim!«. Na žalost ima to za posledico zelo pogosto dokončevanje dela ob pol enih zjutraj, kar za nočno ptico, kot sem jaz, pravzaprav niti ni tako tragična alternativa.

  1. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Redna letalska povezava med Birminghamom in Ljubljano z nizkocenovnim letalskim prevoznikom. Trenutno mi potovanje v Slovenijo z vsem prestopanjem in čakanjem na letališčih vzame 10-12 ur, kar pomeni, da mi domov na žalost uspe iti bolj poredko. Živeti izolirano, ločeno od svojcev in prijateljev, je vsekakor najtežja preizkušnja za vse, ki živimo in delamo v tujini.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 22: Marija Đorđeska, pravnica https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-22-marija-dordeska-pravnica/ Thu, 21 Jul 2016 10:14:56 +0000 https://metinalista.si/?p=19601

MARIJA ĐORĐESKA je doktorska kandidatka s področja mednarodnega prava na Univerzi George Washington v ZDA, kjer je magistrirala na temo odnosa med Meddržavnim sodiščem in Komisijo za mednarodno pravo. Tja jo je pot vodila po diplomi na Pravni fakulteti UL ter Erazmus izmenjavi na Univerzi Yeditepe v Turčiji, kjer jo je začel zanimati proces islamizacije turškega prava.

Marija Đorđeska (foto: Carlos Andres Morales Torrado)
Marija Đorđeska (foto: Carlos Andres Morales Torrado)

Marija je kot odvetnica in/ali raziskovalka delala tudi v Turčiji, Makedoniji, Nemčiji, Švici in ZDA. Trenutno je mlada strokovnjakinja (junior professional in delegation) na delegaciji EU v Maleziji. V doktorski disertaciji raziskuje vlogo občih načel mednarodnega prava v mednarodnem pravnem sistemu.

Marija je tudi sopredsednica(co-chair) interesne skupine mladih strokovnjakov za mednarodno pravo in članica svetovalnega odbora interesne skupine za mednarodna sodišča in tribunale pri Ameriškem združenju za mednarodno pravo (American Society of International Law) ter članica komiteja za islamsko in mednarodno pravo pri Združenju za mednarodno pravo (International Law Association).

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Na univerzi George Washington (GWU) v Washingtonu DC sem med 2012 in 2013 kot prejemnica štipendije Thomas Buergenthal opravljala magisterij iz mednarodnega prava (LL.M.). Moj mentor, profesor Thomas Buergenthal, nekdanji sodnik na Meddržavnem sodišču v Haagu, me je na podlagi odlično ocenjene magistrske naloge z naslovom »The Process of International Law-Making: The Relationship Between the International Court of Justice and the International Law Commission« (Mednarodni zakonodaji proces: Odnos med Meddržavnim sodiščem in Komisijo za mednarodno pravo) povabil k sodelovanju na stopnji doktorskega študija, imenovani Science of Juridical Doctorate (S.J.D.), kar mi je bilo v čast.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Težko je prepričati nepravnike, da je lahko tudi pravo zanimivo. S svojim delom in raziskovanjem (še vedno) poskušam razjasniti, kaj so pravila mednarodnega prava. Mednarodno pravo sestoji iz treh virov (meddržavni dogovori, mednarodni običaji ter obča pravna načela), ki predstavljajo tri zvrsti pravil mednarodnega prava. Viri mednarodnega prava so bili kodificirani že leta 1920 v statutu prvega meddržavnega sodišča (PCIJ), a strokovnjaki mednarodnega prava se še danes ne morejo zediniti, kaj določena pravila so, kako jih ugotavljamo in kakšen učinek imajo na subjekte mednarodnega prava (tj. države, organizacije in v določenih primerih tudi na posameznike).

V okviru svojega doktorskega dela z naslovom »The Process of International Law-Making: General Principles of Law Recognized by the International Courts and Tribunals« (Mednarodni zakonodaji proces: Obča načela mednarodnega prava, ki jih priznavajo mednarodna sodišča) raziskujem, kako t. i. obča načela kot tretji vir mednarodnega prava pripomorejo k delovanju mednarodnega pravnega sistema, kako mednarodna sodišča ugotavljajo obča načela in kakšen je učinek teh pravil mednarodnega prava na celotni mednarodni pravni sistem. Na podlagi doktorske naloge sem ustvarila tudi Digesto, tj. seznam teh pravil (občih načel), in določila, v katerih sodbah so bila ugotovljena. Digesto nameravam izpopolniti na podoktorskem študiju.

Ena od predpostavk doktorske raziskave in teze je, da mednarodna sodišča soustvarjajo mednarodno pravo. Ta teza ni nova, vendar je zanimiva za mednarodne pravnike iz civilnega/kontinentalnega sistema, ker niso (oz. nismo) vajeni pravnega sistema, kjer sodni sistem ustvarja pravo.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Poznavanje občih načel mednarodnega prava bo koristilo tako mednarodnim pravnikom kot tudi študentom mednarodnega prava. V svoji doktorski nalogi opredeljujem, kaj so ta načela – do sedaj ni bila univerzalno sprejeta še nobena definicija – ter razlagam mednarodno pravo prek formul in dimenzij. Z uvajanjem nekoliko več znanstvenih elementov v mednarodno pravo bomo lahko približali mednarodno pravo vsem, tudi laikom, saj smo navsezadnje vsi posredni udeleženci v mednarodnem pravnem sistemu ter ga imamo pravico razumeti in smo odgovorni zanj.

Moja vizija za prihodnost mednarodnega prava je, da bodo vse države omogočile svojim državljanom (in tistim brez državljanstva) enako zaščito pravic in svoboščin, ki jih dovoljuje mednarodno pravo.

Poznavanje osnovih pravil mednarodnega prava bo tudi pripomoglo k bolj enakopravnemu in politično uravnoteženemu razvoju mednarodnega pravnega sistema v prihodnje, kar bo koristilo vsem narodom po svetu in prihodnjim generacijam.

Kot znanstvenica svoje delo primerjam z delom fizikov v CERN-u. Oboji raziskujemo najmanjše delce, ki so nam bili do sedaj še neznani, čeprav so obstajali. Z odkrivanjem teh delcev (v mojem primeru občih načel mednarodnega prava) bomo lažje razumeli, kako deluje svet, v katerem živimo. Namen moje doktorske naloge je pojasniti, kako mednarodno pravo deluje kot legitimni pravni sistem, ki še ni popoln, a obstaja, in vsebinsko določiti, katera pravila so del tega mednarodnega pravnega sistema. Le takrat, ko bomo vedeli, kakšna »orodja« imamo na voljo v mednarodnem sistemu, bomo lahko zgradili ustreznejši mednarodni pravni sistem.

Marija Đorđeska (foto: Edith Frenyo (5ht Midatlantic SJD Roundtable)
Marija Đorđeska (foto: Edith Frenyo (5ht Midatlantic SJD Roundtable)

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj neprijeten in hkrati tudi najbolj prijeten del moje službe je bila osamitev. Med pisanjem doktorata sem komunikacijo in stike s svojimi kolegi, univerzo in drugimi močno omejila, kar pa je bilo izjemno težko zame, saj sem rada v stiku z ljudmi. Vendar mi je to omogočilo kakovostno delo in odprlo vrata ustvarjalnosti, ne da bi me pri tem kdo motil To je bil izjemen čas, ko sem se posvetila izključno pisanju in raziskovanju ter spoznavala prednosti in pomanjkljivosti svoje raziskave. Ni večjega zadovoljstva, kot oddati raziskavo, ki je sad mukotrpnega dela, ki me je naučilo, da moram biti vztrajna, zaupati v svoje sposobnosti in znati uveljaviti svoje ideje in ideale.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

V Sloveniji sem raziskovala le na Pravni fakulteti v Ljubljani, ko sem pod mentorstvom prof. dr. Mira Cerarja napisala diplomsko nalogo z naslovom Proces sekularizacije in desekularizacije turškega prava. Raziskavo sem takrat opravila v Turčiji, zato nimam veliko možnosti za primerjavo. Sicer pa lahko rečem, da so možnosti raziskovanja na GWU dobre, če ima študent rad svobodo in je ustvarjalen.

Washington je dom številnih strokovnjakov za mednarodno pravo, veliko je institucij, ki organizirajo različne dogodke, in dostop do podatkovnih baz je odličen. Po drugi strani je doktorat na naši univerzi v ZDA nekoliko drugačen od doktoratov v Evropi (kolikor sem s tem seznanjena), saj je program precej bolj omejen (pravna fakulteta gosti skupno le 6 doktorskih študentov v vseh pravnih disciplinah), zato se ni moglo vzpostaviti skupine doktorskih študentov, ki bi si lahko med študijem pomagali in drug drugega spodbujali.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Prilagam dve sliki. Prva (na naslovnici, op. ur.) je bila posneta novembra 2015 na konferenci doktorskih študentov v Washingtonu, kjer sem tretjič predstavila svojo doktorsko raziskavo, ki je izjemno kontroverzna, saj si strokovnjaki niso enotni glede tega, kaj obča načela predstavljajo. Na sliki odgovarjam na vprašanje doktorskega študenta z druge univerze in mu razlagam svoje ugotovitve. Vedno je lepo presenetiti nekoga z dokazi in podatki!

Druga slika (spodaj) je bila posneta aprila 2015 na mednarodnem tekmovanju študentov mednarodnega prava Jessup, ki vsako leto poteka v Washingtonu DC. Kot predsednica meddržavnega sodišča, tistega, katerega sodbe sem raziskovala, sem obkrožena s študenti mednarodnega prava iz Rusije in Irana, ki so se borili v zadnjem preliminarnem krogu, ter z dvema drugima sodnikoma. Zagnani mladi študentje mednarodnega prava (na tekmovanju redno sodelujejo tudi študentje Pravne fakultete UL), ki se na to tekmovanje pripravljajo več mesecev, so izjemen vir motivacije in upanja, da so s pomočjo mednarodnega prava spremembe na bolje zares mogoče.

3

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bila pravnica, bi bila naravoslovna znanstvenica. Od nekdaj me zanima raziskovanje vesolja – neznanih planetov in zvezd v sistemu, ki ga še ne razumemo prav podrobno.

Znani egiptovski profesor mednarodnega prava Georges Abi Saab primerja mednarodno pravo z vesoljem, sodišča pa s kometi, čemur pritrjujem; mednarodno pravo obstaja, kako določamo njegova pravila in kakšen učinek imajo, pa je deloma še neznanka.

V obdobju, ko sem se lotila doktorata, so v CERN-u ravno objavili odkritje najmanjšega delca. Podobno tudi sama raziskujem obča načela, ki so zadnji najmanjši delec mednarodnega prava.

Alternativ za študij na drugih univerzah nisem upoštevala, saj mi je bilo v čast, da me je v program povabil eden najuglednejših profesorjev na GWU, poleg tega, da je izredno zanimiva in dobrosrčna oseba. Njegovo delo in trud sta pripomogla k razvoju mednarodnega prava, kot ga poznamo danes.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo omejitev, bi na večerjo povabila Baracka in Michelle Obamo. Kar tri leta smo bili sosedi, saj je GWU le dve ulici stran od Bele hiše, a ga (še) nisem imela priložnost spoznati. Šalo na stran, na večerjo bi povabila tudi Dalajlamo, s katerim bi lahko naredila načrt, kako spremeniti mednarodno pravo v bolj univerzalen in enakopraven pravni sisem. Kljub sprejetju Ustanovne listine OZN, mednarodni pravniki s svojimi (velikokrat neutemeljenimi idejami) razdvajajo sistem mednarodnega prava, ki bi nas moral povezovati.

Večerjala bi tudi z desetimi člani svetovalnega odbora, ki so sestavili osnutek prvega mednarodnega sodišča v Haagu leta 1920. To je bila skupina, ki je kljub določenim nesoglasjem ustanovila mednarodni sodni sistem, kot ga poznamo danes. Člani svetovalnega odbora niso nikoli izvedeli, kakšen vpliv in učinek je imelo njihovo delo na mednarodni sodni sistem, a sem prepričana, da bi bili nad rezultatom zelo navdušeni.

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Kot raziskovalka bi ustanovila prvi parlament mednarodnega prava. Trenutno v mednarodnem pravu ni zakonodajalca (delno le Varnostni svet OZN, a z omejeno pristojnostjo, Generalna skupščina OZN pa ne ustvarja pravno zavezujočih dokumentov), zato mednarodno pravo (še vedno) ustvarjajo države in drugi subjekti mednarodnega prava. To bi ustrezalo sistemu, kjer bi npr. slovensko pravo ustvarjali neposredno državljani sami, tako da bi sklepali pogodbe med seboj, in bi jih omejevala le ustava (Ustanovna listina OZN). Če je bil tak način delovanja primeren pred 70 leti, je čas, da se stvari premaknejo na bolje tudi v mednarodnem pravu.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Svoj študij na podoktorski stopnji bi rada nadaljevala v Angliji. Vse več vidikov, kako je mednarodno pravo sprejeto, bo pripomoglo k moji kakovosti dela in legitimnosti rezultatov raziskav v prihodnje.

Čez pet let bi bila rada svetovalka za mednarodno pravo in za Bližnji vzhod. Čez 40 let pa bi bila prav tako rada svetovalka za mednarodno pravo ter pod svojim mentorstvom vodila mednarodne pravnike in druge pri reševanju konfliktov na miroljuben način.

Vedno sledim svojim željam in odprtih rok sprejemam priložnosti, ki me lahko obogatijo tako s profesionalnega kot osebnostnega vidika. Po študiju sekularizacije in islamizacije Turčije sem v ZDA študirala islamsko pravo, protiterorizem in nacionalno varnost ter mednarodno pravo. Vse to znanje je še kako dobrodošlo pri opravljanju dela politične svetovalke na delegaciji EU v Maleziji, ki je muslimanska država in je v mnogočem podobna Turčiji. Kljub temu, da trenutno delam v mednarodnih odnosih, in ne v pravu, mi ta izkušnja ponuja dodatno dimenzijo uporabnosti in razumevanja mednarodnega prava, ki je sicer ne bi imela.

DSC_0993 (1)
Marija na Wasri Putri, malezijskem ministrstvu za zunanje zadeve (foto: Press office)

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Ob pisanju doktorata sem se sproščala s prebiranjem del Stephena Hawkinga in našla veliko povezav z mednarodnim pravom. Ta preskok iz fizike v mednarodno pravo mi je omogočil vizualizacijo mednarodnega prava zunaj ustaljenih in dogmatičnih razumevanj. V tem duhu sem tudi ustvarila kocko za kategoriziranje značilnosti občih načel mednarodnega prava. Misliti zunaj ustaljenih okvirov (angl. thinking outside the box), me je v tem smislu privedlo do kocke.

Hkrati me je med pisanjem doktorata motiviral film Teorija vsega (2014) o njegovem življenju. Stephen Hawking je nadaljeval s svojim delom vsem oviram navkljub. Te so neprimerljivo težje od ovir, s katerimi se soočamo v času doktorata, zato je njegova zagnanost v opomin vsem, da zmoremo vse, če le zberemo voljo in pogum.

Poleg tega priporočam knjigo TED Talks: The Official TED Guide to Public Speaking (Chris Anderson, 2016) in knjige o govorici telesa na splošno. Doktorski študenti se moramo zavedati, da je precej komunikacije tudi neverbalne in da je to pomembno pri sporočanju naših (doktorskih) idej širšemu občinstvu. Če ideja ni dobro predstavljena oziroma razumljena, gre velikokrat v pozabo.

Nekoliko bolj ležerno branje, ki bi ga priporočila vsem, ki si želijo malo kulturnega oddiha v domačem okolju, je tedenski blog Brain Pickings.

Mednarodnim pravnikom pa toplo priporočam, da slediju blogu EJIL:Talk! in se včlanijo v društva za mednarodno pravo (ASILILAESILILSAAsianSIL).

Pravniški kolega Valentin Jeutner je izumil igro na temo mednarodnega prava International Game of Justice, ki se mi zdi zabaven način učenja mednarodnega prava.

Doktorskim študentom, ki so šele začeli z raziskovanjem, pa priporočam uporabo programa Nvivo, ki bo marsikomu olajšal zbiranje podatkov v obdobju raziskovanja.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Ponavadi poslušam novice in zanimive podkaste (npr. TED Talks). Včasih si vzamem več časa, kot ga imam na voljo, za nenujno korespondenco. Ali preprosto delam do onemoglosti (kot včasih na delegaciji EU) in mi potem zmanjka energije in zagnanosti za pisanje.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Zagotovo bi mi koristilo več spanja, boljša razporeditev časa med delom in študijem ter boljša in rednejša prehrana (v Maleziji je to še vedno manjši izziv). (Vsekakor bi morala bolj upoštevati svoj nasvet v tem odgovoru.)

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-

]]>
Meta PHoDcast Zapisi 21: Peter Cimermančič, bioinformatik https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-21-peter-cimermancic-bioinformatik/ Thu, 14 Jul 2016 17:17:06 +0000 https://metinalista.si/?p=19579

PETER CIMERMANČIČ je diplomiral iz biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, doktoriral pa iz biomedicinske informatike na University of California, San Francisco (UCSF), kjer je sedaj podoktorski raziskovalec v Laboratoriju Andreja Šalija. Ukvarja se z iskanjem makromolekularnih kompleksov imenovanih celični stroji ter s preučevanjem njihovega delovanja.

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Začelo se je z iGEM tekmovanjem nekje sredi študija biokemije na FKKT. Tekmovanje je potekalo v Bostonu (ZDA) in tam sem spoznal kar nekaj študentov z ameriških univerz. Njihov način dela ter projekti so se mi zdeli zanimivi in odločil sem se, da bi bilo zanimivo pridobiti nekaj izkušenj v tujini. Poleg tega sem v tistem obdobju ugotovil, da sta mi biokemija in biologija veliko bolj všeč z računalniškega vidika, in ker v Sloveniji v tistem času to področje še ni bilo na vrhunskem nivoju, je bil odhod v tujino tudi super način za pridobivanje izkušenj s področja računske biologije.

Z dodiplomsko mentorico (prof. dr. Brigito Lenarčič) sva kontaktirala prof. Andreja Šalija, strokovnjaka na področju bioinformatike in računske biologije na UCSF, ki me je za nekaj mesecev povabil na izmenjavo v njihov laboratorij. Znanstveno okolje in pristop k reševanju problemov na UCSF mi je bilo takoj všeč, zato sem se po končani izmenjavi in diplomski nalogi na FKKT odločil, da se tam prijavim tudi na doktorski študij biomedicinske informatike. Končal sem ga pred dvema letoma, a sem trenutno še na isti ustanovi kot post-doktorski raziskovalec. Se pa vedno bolj spogledujem z biotehnično industrijo in startup kulturo v Silicijevi dolini.

UCSF_009
Peter Cimermančič (foto: osebni arhiv PC)

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Ukvarjam se z razvojem in uporabo računalniških algoritmov, ki omogočajo preučevanje celičnih strojev. Celični stroj je skupek makromolekul (proteinov in/ali nukleinskih kislin), ki opravljajo ključne celične naloge. Napake v delovanju celičnih strojev so zelo pogosto povezane z raznimi boleznimi, zato ima iskanje “stikal”, ki take stroje bodisi ugašajo ali prižigajo, velik potencial pri zdravljenju teh. Ker je celične stroje zelo težko preučevati s konvecionalnimi metodami, so žal le redko tarča zdravil.

Skupaj s sodelavci na UCSF in drugih institucijah zato razvijamo nove metode, tako eksperimentalne kot računske, ki omogočajo preučevanje celičnih strojev in nato vodijo v razvoj novih zdravil. Bolj specifično, sam skušam pokriti tri sorodna področja: 1. iskanje novih celičnih strojev (oz. makromolekularnih kompleksov), 2. ugotavljanje, kako ti stroji delujejo, 3. iznajdba načinov, kako spreminjati njihovo delovanje. Vsi ti koraki predstavljajo pomembno osnovo pri iskanju in razvoju novih zdravil.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Moje delo je razvoj in uporaba algoritmov za analizo velikih količin različnih eksperimentalnih podatkov. Izpostavil bi štiri projekte:

  1. Razvoj algoritma za iskanje bakterijskih genov za sintezo malih molekul. Metodo sem nato uporabil na več tisoč bakterijskih genomih in pripomogel k iskanju novih antibiotikov, vključno s tistimi, ki jih proizvedejo bakterije, ki živijo v našem telesu (ja, “dobre” bakterije v našem telesu proizvajajo antibiotike, da nas branijo pred “slabimi” bakterijami). Algoritem je sedaj integriran v več sistemih in je del računske baze, ki jo razvija ameriško ministrstvo za energijo, ter v več biotehnoloških in farmacevtskih podjetjih v Silicijevi dolini.
  2. Razvoj računske metode za analizo podatkov iz masne spektrometrije. Ta algoritem smo s sodelavci uporabili za najdbo skoraj 500 novih celičnih strojev in proteinov, ki jih virus HIV potrebuje za okužbo človeških celic, in predstavljajo pomembno bazo za razvojih novih protivirusnih učinkovin.
  3. Metoda za določanje 3D oblike celičnih strojev, ki temelji na meritvah celičnih odzivov. Dosedanje metode za določanje oblik makromolekularnih kompleksov so odvisne od uspešnega izoliranja teh strojev izven celic, kar pa se v praksi izkaže kot zelo zahtevno. Naša metoda je prva, ki omogoča pridobivanje informacij za določanje 3D oblik brez potrebe po direktni izolaciji celičnih strojev. Določanje 3D oblik proteinov in njihovih kompleksov je pomemben korak pri razumevanju njihovega delovanja ter pri načrtovanju molekul, ki spreminjajo njihovo delovanje (npr. zdravila).
  4. Najdba malih molekul, ki pospešujejo delovanje celičnega stroja za razgradnjo uničenih in mutiranih proteinov. Uničeni in mutirani proteini so pogosto povod za več hudih obolenj, od nevrodegenerativnih bolezni (npr. Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen), srčnih obolenj in diabetesa. Naše molekule pospešijo odstranjevanje uničenih proteinov in so bile do sedaj uspešno testirane na celicah in ribah. Načeloma je pot od tu do zdravil še zelo dolga in v večini primerov neuspešna, zato smo se povezali z enim največjih farmacevtskih podjetij, ki molekule testira in jih bo razvijalo naprej.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

V bistvu so mi vsi deli službe po svoje zanimivi, od samega raziskovanja, spodbujanja sodelavcev k pomoči pri projektih, zbiranja denarja za raziskave, do predstavitve rezultatov, bodisi pisno v člankih ali v obliki seminarja. Najmanj prijeten del so neuspehi pri vseh naštetih fazah, še posebno ko pridejo (po našem mnenju) nezasluženo, ampak so dobra lekcija za postati še boljši v predstavljanju rezultatov, pisanju, in potrpežljivosti.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Zelo težko primerjam naše razmere s tistimi v Sloveniji, ker jim nisem bil preveč izpostavljen. Predstavljam si (dopuščam možnost, da se motim), da ima UCSF na razpolago veliko več denarnih sredstev za raziskave, kar nam omogoča, da se lotimo težjih projektov in projektov, ki temeljijo na zbiranju velike količine podatkov. In pri večjem obsegu podatkov in težjih problemih, tudi bioinformatika postane veliko bolj zanimiva.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

molekula

Slika prikazuje protein (v sivi barvi), ki je povezan z levkemijo. Zdravilo proti levkemiji Gleevec (v rumeni in modri barvi) se poveze s proteinom in ga s tem “ugasne”. Določanje oblik proteinov in njihovih kompleksov je v ogromno pomoč pri načrtovanju molekul zdravil, saj se morajo te prilagoditi obliki proteina. Poleg zgoraj naštetih projektov se ukvarjam tudi z  ugotavljanjem najbolj primernih mest za vezavo potencialnih zdravil. Posamezni proteini in molekule zdravil so v velikostnem razredu nanometra. Celični stroji so običajno skupek več proteinov.

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Nimam pojma. Pravzaprav nisem nikoli skrbno načrtoval kariere. Sem samo sledil trenutnemu občutku, ta pa se je vedno vrtel okoli biologije in farmacije.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Elona Muska, ustanovitelja PayPala, Tesle, in SpaceXa. Sicer se sam ne ukvarja z biološkimi vprašanji, ampak bi bilo zelo zanimivo slišati njegovo mnenje o vodenju projektov in podjetij. Vprašal bi ga tudi, zakaj se sam ni odločil za biološka raziskovanja, ki imajo ravno toliko (če ne več) potenciala, kot čisto okolje ali pot na Mars.

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval? 

Na mojem področju milijon evrov niti ni veliko denarja. Za primerjavo: v dveh letih smo za raziskovanje molekul, ki pospešijo delovanje celičnega stroja za razgradnjo uničenih in mutiranih proteinov, porabili skoraj pol milijona dolarjev. Razvoj enega samega zdravila, od začetka raziskav do police v lekarni, dandanes stane več milijard dolarjev in traja več kot 10 let (to je več kot zasnova in razvoj povsem novega avtomobila). Sam upam, da bodo nove računske metode močno zmanjšale ceno različnih korakov v tem procesu, zato bi milijon evrov najverjetneje porabil za zbiranje podatkov in razvoj algoritmov, ki bi to omogočili.

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Upam, da bom čez 5 let končal z nabiranjem izkušenj v razvoju novih zdravil. Učenje tega procesa vzame ogromno časa in je tudi glavni razlog, da na našem področju ni čudežnih dečkov in deklic, tako kot so na primer Page, Brin in  Zuckenberg v računalniški industriji.

Čez 40 let bi rad pogledal na polico v lekarni in se pohvalil, da je vsaj ena škatlica na njej plod mojega dela.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Berem kar veliko, predvsem biografije uspešnih ljudi (npr. avtobiografija Henryja Forda), o komunikaciji (npr. Verbal judo), o razvoju zdravil (npr. One billion dollar molecule) in poljudno znanost (npr. The emperor of all maladies). Ostale medije uporabljam v glavnem za sprostitev in jih ni vredno naštevati tukaj.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Hm, imam to srečo, da mi ni potrebno veliko odlašati. Nekako točno predvidim, koliko časa mi bo kakšna stvar vzela in do sedaj sem stvari brez problema zaključil še pred rokom. Pridejo trenutki, ko se mi ne da česa narediti, ampak sem ugotovil, da se moram samo skoncentrirati za 10 minut in nato stvar steče sama od sebe. Zgleda, da imam dovolj samodiscpline in dobro koncentracijo.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Sem zadovoljen s trenutno kakovostjo življenja. Časa imam dovolj, velike cilje zasnovane ter super družino. Sicer bi bilo super živeti bližje doma, ampak na mojem področju trenutno ni velikih centrov v Evropi pa še tisti, ki so tam, se počasi selijo v ZDA. Idealno bi bilo, da dosežem nekaj ciljev tukaj in nato znanje in izkušnje prinesem nazaj v Slovenijo.

 

Naslovna slika: Peter Cimermančič v sobi s super-računalnikom na UCSF (foto: osebni arhiv PC)

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-

]]>
Meta PHoDcast 50: Jasmina Beltram, genetičarka https://metinalista.si/meta-phodcast-50-jasmina-beltram-geneticarka/ Thu, 07 Jul 2016 13:05:08 +0000 https://metinalista.si/?p=19552

Z genetičarko Jasmino Beltram o suhih in debelih. Miših.

#MetaPHoDcast

JASMINA BELTRAM je diplomirala in prav pred kratkim (junij 2016) tudi doktorirala na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete UL. V svojem raziskovalnem projektu je karakterizirala gene za debelost in vitkost pri miškah in v uglednih publikacijah (Nature Medicine, BMC Genetics) med drugim pokazala, da podobni mehanizmi delujejo tudi pri človeku. V intervjuju izveste zanimivosti iz sveta genetike, mišje živinoreje in o tem, kako dolga bo še naprej pot do odkritja zdravila za debelost. V ogled vam priporoča film o Temple Grandin, avtistični znanstvenici na področju živinoreje.

Mišja živinoreja. (foto: osebni arhiv JB)
Mišja živinoreja. (foto: osebni arhiv JB)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in dr. ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je doktorica statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Z genetičarko Jasmino Beltram o suhih in debelih. Miših. #MetaPHoDcast JASMINA BELTRAM je diplomirala in prav pred kratkim (junij 2016) tudi doktorirala na Oddelku... Z genetičarko Jasmino Beltram o suhih in debelih. Miših. #MetaPHoDcast Metina lista 21:47
Meta PHoDcast Zapisi 20: Eva Zupančič, farmacevtka https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-20-eva-zupancic-farmacevtka/ Thu, 30 Jun 2016 12:07:25 +0000 https://metinalista.si/?p=19512

EVA ZUPANČIČ je doktorska študentka farmacije na Univerzi v Lizboni in trenutno gostuje na Oddelku za imunologijo na Weizmannovem inštitutu v Izraelu. Ukvarja se z uporabo nanotehnologije na področju zdravljenja raka, pri čemer razvija dostavni sistem za tarčno ciljanje specializiranih imunskih celic, pri čemer lahko z nižjimi odmerki zagotovimo podaljšano sproščanje z manj stranskimi učinki.

Eva Zupančič (foto:: Menno Daan de Kok).
Eva Zupančič (foto:: Menno Daan de Kok).

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Izkušnje v tujini sem si začela nabirati že v času dodiplomskega študija na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, saj sem v zadnjem letniku študija odšla na Erasmus izmenjavo v Lizbono. Na Fakulteti za farmacijo Univerze v Lizboni sem opravila tudi laboratorijski del diplomske naloge. Izdelala sem mikrodelce z namenom podaljšanja sproščanja antibiotika pri transplantacijah kolka, kjer so zapleti z infekcijami res pogosta težava.

Formulacija in aplikacija mikrodelcev me je tako navdušila, da sem se leto dni kasneje vpisala doktorat na tamkajšnji katedri za farmacevtsko tehnologijo. Takrat sem si želela delati na projektu, ki omogoča aplikacijo nanomedicine na področju imunoterapije raka. Tako se je začel moj doktorski študij v Lizboni pod vodstvom prof. Helene Florindo in prof. Rogéria Gasparja, pionirja nanomedicine. Tam sem razvila in karakterizirala stabilen in visoko ponovljiv dostavni sistem z nameni tarčnega ciljanja specializiranih imunski celic, t. i. dendritskih celic. Vendar je dober dostavni sistem dovolj le v teoriji, medtem ko je za dokaz učinkovitosti potrebno poznati vplive nanodelcev na imunski sistem. Zato smo v tem začetnem času razvoja in optimizacije tarčnega dostavnega sistema vzpostavili sodelovanje s Prof. Steffenom Jungom, na Weizmannovem inštitutu (WIS) v Izraelu. Njegovo raziskovalno delo je osredotočeno na komunikacijo in delovanje specializiranih imunskih celic – kot so dendritske celice, makrofagi in monociti – s preostalimi celicami imunskega sistema, predvsem limfociti.

Zadnje leto na WIS proučujem vpliv različnih nanodelcev na kratkoročni in dolgoročni imunski odziv v stanju dinamičnega ravnovesja. Poleg tega proučujem učinkovitost in vpliv nanodelcev tudi v patološkem stanju, saj mi je v tem letu uspelo pridobiti dodatna sodelovanja s pionirji v razvoju imunoterapije za zdravljenje raka: in sicer s prof. Leo Eisenbach, s katero sodelujem pri poskusih zdravljenja melanoma, ter s prof. Esharjem Zeligom, ki mi je omogočil uporabo njegovega modela za študij učinkovitosti nanodelcev v imunoterapiji raka dojke.

SLIKA: Skupinska slika Jungove raziskovalne skupine v kampusu Weizmannovega inštituta. V prvi vrsti (od leve proti desni): Eva Zupančič, Dr. Yochai Wolf, Dr. Caterina Curato, Dr. Sigalit Boura-Halfon, Yifat Segal-Hayou,Prof. Steffen Jung, Stojijo (od leve proti desni): Nina Cortese, Dr. Yuan Xia, Jung-Seok Kim, Mor Gross, Zhana Moshayev, Biana Bernshtein, Eyal David (foto: Yaara Biess).

skupinska slika

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Na področju zdravljenja raka je še ogromno prostora za izboljšave. Čeprav poznamo številne oblike zdravljenja, je vedno bolj jasno, da obstoječe terapije niso za vsakogar. Obstaja namreč velika heterogenost raka med različnimi bolniki in znotraj posameznega bolnika, med primarnim tumorjem in metastazami. Tudi če se osredotočimo le na eno vrsto raka, npr. na raka dojke, so razlike velike, saj igrajo pomembno vlogo tudi mikro okolja raka, imunski sistem, mikrobiomi in geni posameznika. To lahko vodi do variacij v učinkovitosti terapije, saj konvencionalni pristopi zdravljenja ponavadi niso dovolj specifični in povrh vsega v veliki meri prizadenejo tudi zdrave celice in zdravo tkivo.

Veliki napredki na področju nanotehnologije in imunologije v zadnjih 20 letih predstavljajo mejnike in počasi spreminjajo pristop in način zdravljena.

Obračamo se k personalizirani medicini (ang. personalized medicine), a je za učinkovitost, dostopnost in ekonomičnost tega načina zdravljenja treba razviti ustrezne dostavne sisteme, ki bodo olajšali t.i. »bench to bed production«.

Nanomedicina nam omogoča, da številne zdravilne učinkovine, biološkega ali pa sintetičnega izvora, dostavimo v nižjih odmerkih, z možnostjo podaljšanega sproščanja in posledično z bistveno manj stranskimi učinki. Verjamem, da kombinacija nanomedicine z imunoterapijo predstavlja za prihodnost ogromen potencial, ne le za namene zdravljenje raka, ampak tudi pri zdravljenju virusnih in bakterijskih infekcij ter številnih avtoimunih bolezni.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Z mojim raziskovalnim delo želim razviti nano dostavni sistem, ki bo ciljal točno določeno vrsto imunskih celic in bo omogočil specifični imunski odgovor. Zato je potrebno raziskati delovanje in učinek nanodelcev v stanju dinamičnega ravnovesju in tega primerjati z delovanjem v rakavem okolju. Imunski sistem je zelo kompleksen, saj že zelo majhne spremembe pri izdelavi nanodelcev, variacija v njihovi velikosti, prisotnost ali odsotnost protiteles lahko vodijo do popolno drugačnega imunskega odziva.

Imamo ogromno znanja o materialih, ki jih uporabljamo za izdelavo nanodelcev, medtem ko veliko premalo vemo, kakšne so interakcije teh nanodelcev s celicami imunskega sistema, po kakšnem mehanizmu delujejo, kje nanodelci razpadejo in predvsem, kako zagotoviti učinkovito komunikacijo med celicami imunskega sistema. To so vprašanja, na katera skušam odgovoriti in nam bodo v dobi personalizirane »bench to bed« medicine olajšala razvoj, povečala učinkovitost in specifičnost terapije za zdravljenje raka.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najmanj prijetno je zagotovo administrativno delo in birokracija. Vse ostalo je super, saj je delo zelo dinamično in raznoliko! Dan ni nikoli enak dnevu! Uživam v raziskovanju, všeč mi je celotna priprava na eksperiment, izdelava protokola, branje člankov in fizični del poskusa. Rada tudi analiziram rezultate, še posebej, če se na koncu izkaže, da je bil poskus res uspešen in nam poda dodatne smernice za nadaljnje raziskovanje.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko primerjam, saj v času dodiplomskega študija nisem imela neposrednega stika z raziskovanjem v Sloveniji.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Eden najboljših trenutkov v laboratoriju je, ko odkriješ, da imajo lahko že majhne razlike v kemični sestavi ali pa integraciji antigena v dostavni sistemi (nanodelcev), neverjeten vpliv na posledice in učinkovitost zdravljena. To je fenomenalen občutek, na tak način pridobiš obilico znanja, ki lahko, če si dovolj vztrajen, vodi do razvoja optimalnega dostavnega sistema.

SLIKA: Izolacija specializiranih imunskih celic po immunoterapiji z nanodelci (foto: Catarina Curato).

working in the lab
7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Verjetno bi bila svetovna popotnica. Spoznavanje novih ljudi, njihovih kultur, običajev in hrane me izredno veseli in vedno napolni z energijo. Vsakič, ko le imam malo več časa, rada odpotujem kam v neznano.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Nedvomno bi bil zelo zanimiv sogovornik Albert Einstein.

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Verjetno bi se osredotočila na oblikovanje dostavnega sistema za ciljanje mikro okolja raka (ang. Tumor microenvironment, TME), v katerem najdemo različne imunske celice, ki čakajo, da jih aktiviramo in da uničijo tumor. To je področje z ogromno potenciala in zagotovo vredno podrobnejše obravnave.

SLIKA: Eva pred pospeševalnikom delcev na kampusu Weizmannovega inštituta, t. i. Snoopyjem (foto: Caterina Curato).

slika za naslovnico

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Nisem navajena načrtovati za toliko let vnaprej! Toda predvidevam, da bom čez 5 let zagotovo še naprej raziskovala, odkrivala, se učila ter skušala najti odgovore za bolj učinkovito, specifično, bolnikom bolj prijazno terapijo zdravljenja raka.

Čez 40 let … Upam, da bom na kakšni barki. Če ne na barki, pa zagotovo nekje blizu morja, uživala v družbi svoje družine in prijateljev.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Jaz bi vsem, ki jih zanima znanost v širšem pogledu, predlagala spletni portal ScienceDaily, kjer so najnovejše raziskave predstavljene enostavno, nazorno in v poljudnoznanstvenem jeziku.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Včasih se mi zdi, da je treba kak poskus še ponovit ali pa pridobiti še nekaj podatkov. To je zagotovo eden najbolj pogostih izgovorov … ni še vse OK!

Drugače pa rada posvetim čas mojim prijateljem. Dobra družba in povezovanje je vedno dober izgovor za odlašanje. Zagotovo pa mnogokrat tudi vir inspiracije. 🙂

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Idealno bi bilo, če bi dan imel kakšno uro več. Potem bi imela tudi več časa za kakšen obisk v Slovenijo in babičin štrudelj. 🙂

 

Naslovna fotografija: Menno Daan de Kok.

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-

]]>
Meta PHoDcast 49: Katarina Krapež, pravnica https://metinalista.si/meta-phodcast-49-katarina-krapez-pravnica/ Thu, 23 Jun 2016 10:42:32 +0000 https://metinalista.si/?p=19478

S pravnico Katarino Krapež o pravnem urejanju znanosti in načinih zagotavljanja kakovosti v znanstvenih delih. 

#MetaPHoDcast

KATARINA KRAPEŽ je diplomirala na ljubljanski pravni fakulteti in magistrirala iz digitalnih medijev na Goldsmith College na Univerzi v Londonu. Je predavateljica na Fakulteti za management na Univerzi na Primorskem, kjer tudi zaključuje doktorat s področja avtorskega prava in pravnega urejanja znanosti. V doktorski disertaciji proučuje avtorskopravni standard originalnosti in regulacijo originalnosti v znanosti na primeru znanstvenih revij.

Pogovarjava se o izzivih, s katerimi se v zadnjem času sooča znanstvena skupnost, od nižanja kakovosti strokovnih recenzij (kar ponazori članek Who’s Afraid of Peer Review) do piratstva (primer repozitorija Science Hub). Katarina je lani en semester preživela na inštitutu za inovacije in konkurenco Max Planck v Muenchnu, kjer je med drugim zasnovala empirično raziskavo. K sodelovanju v anketi je povabila vzorec urednikov iz baz DOAJ in COPE, ki so odgovarjali na anketni vprašalnik, del pa jih je sodeloval tudi v poglobljenih intervjujih. V pogovoru povzame tudi nekaj zaključkov te raziskave, na koncu pa odgovori še na dve vprašanji bralcev. V zaključnem sklopu priporoči knijgo Blink: The Power of Thinking Without Thinking, ki jo je brala v okviru svoje raziskave.

Katarina Krapež (foto: Goran Šišarica)
Katarina Krapež (foto: Goran Šišarica)

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-

]]>
S pravnico Katarino Krapež o pravnem urejanju znanosti in načinih zagotavljanja kakovosti v znanstvenih delih.  #MetaPHoDcast KATARINA KRAPEŽ je diplomirala na ljubljanski pravni fakulteti in... S pravnico Katarino Krapež o pravnem urejanju znanosti in načinih zagotavljanja kakovosti v znanstvenih delih. #MetaPHoDcast Metina lista 36:30
Meta PHoDcast Zapisi 19: Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-19-luka-lisjak-gabrijelcic-zgodovinar/ Thu, 16 Jun 2016 07:30:27 +0000 https://metinalista.si/?p=19398

LUKA LISJAK GABRIJELČIČ (@llisjak) je univerzitetni diplomirani zgodovinar in italianist Filozofske fakultete UL ter magister zgodovine na Central European University v Budimpešti, kjer končuje doktorski študij. Ukvarja se z zgodovino intelektualnih gibanj, predvsem s sintezo politične misli v vzhodnem delu Srednje Evrope, in je eden izmed koordinatorjev projekta Negotiating Modernity. Poleg tega je tudi esejist, prevajalec in publicist. Piše kolumne za Siol in je urednik revije Razpotja ter portala Kritika konservativna.

Luka Lisjak Gabrijelčič (foto: Samo Puhek, Siol)
Luka Lisjak Gabrijelčič (foto: Samo Puhek, Siol)

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Po končanem študiju v Ljubljani sem se nekaj časa preživljal s prevajalstvom in občasnim publicističnim pisanjem, zanašalo pa me je tudi v politiko. A kmalu sem ugotovil, da sem po naravi nagnjen h globlji analizi stvari in k tipu rigoroznega in distanciranega premisleka, ki ima v današnjem svetu svoje mesto le v akademski sferi. Zato sem se kljub določenemu odporu do akademskega manierizma, ki me do danes ni zapustil (kvečjemu se še okrepil), usmeril v to kariero.

Najprej sem poskusil po poti, ki je med slovenskimi humanisti – sklepam pa, da tudi med naravoslovci in družboslovci – najobičajnejša: skušal sem dobiti mesto mladega raziskovalca na katerem od znanstvenih inštitutov oziroma fakultet. Pri tem sem bil k sreči neuspešen: kot alternativa se mi je ponudila tujina.

Ker sem bil za začetek akademske kariere že relativno star (imel sem 27 let), sem čutil, da pred doktoratom potrebujem nekakšno predpripravo, kjer bi lahko osvežil in poglobil svoje znanje. Tako sem se odločil za Master of Arts (MA) na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti, ki je bila ena redkih kakovostnih visokošolskih inštitucij v tem delu Evrope, ki je nudila tovrstne programe, vsaj na mojem področju. Poleg tega je bil – in je še vedno – njen magistrski študij ukrojen prav po meri študentov iz Srednje in Vzhodne Evrope, ki smo se lotevali znanstvene kariere. Univerza namreč nudi posebno podporo pri prodiranju na zahodni akademski prostor, njeni programi, zlasti na področju zgodovinopisja, pa so istočasno omogočali poglobitev ekspertiz, pridobljenih na polju posameznih nacionalnih zgodovin, njihovo umestitev v širši regionalni kontekst ter nadgradnjo s sodobno metodologijo in epistemologijo, ki je v visokošolskem kurikulumu večine teh državah še vedno šibka, da ne rečem odsotna. CEU se mi je torej ponujala kot naravna izbira. Že pri sprejemnem intervjuju sem ugotovil, da je bila ta odločitev pravilna. Zahvalil sem se Previdnosti, da sem bil povsod zavrnjen kot mladi raziskovalec, saj mi slovenske institucije ne bi mogle nuditi takšne razširitve obzorij, kakršno mi je omogočila CEU.

Kljub temu sem nameraval doktorat vpisati na EUI v Firencah. Tja sem se že prijavil s predlogom dizertacije o katalonskem nacionalizmu v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda med opravljanjem master programa v Budimpešti (na temo fenomena »venetske teorije« pri Slovencih v osemdesetih) mi je mentor ponudil sodelovanje pri projektu pod okriljem ERC – kar je za študenta seveda pregovorna corleonovska ponudba, ki je ne moreš zavrniti. Pogoj je bil, da z doktoratom nadaljujem na CEU, kar sem kljub pozitivnemu odgovoru iz Firenc brez večjih pomislekov sprejel.

Projekt, z nekoliko klišejskim postmodernim imenom Negotiating Modernity, je potekal pod okriljem Center for Advanced Study v Sofiji, pri čemer nam je CEU ves čas nudila dragoceno institucionalno in tehnično podporo. Gre za projekt, v katerega je vključena kakšna dvajseterica zgodovinarjev, pišemo pa sintetično zgodovino politične misli v Srednji in Vzhodni Evropi od poznega razsvetljenstva do danes. Sam sem med šesterico koordinatorjev, ki bdimo nad projektom od začetka.

Projekt je bil sprva načrtovan za obdobje petih let in pol, a smo ga nato podaljšali na skoraj osem let, pri čemer se je naš output več kot podvojil: izdali naj bi knjigo s tristo stranmi, rezultat pa bosta dve knjigi z več kot štiristo stranmi. Prvi zvezek je izšel letos pri Oxford University Press. Drugi zvezek, kjer sem med soavtorji tudi sam – skupaj s kolego Michalom Kopečkom iz Prage sva napisala zadnji dve poglavji, ki obsegata obdobje po drugi svetovni vojni – pa bo zunaj na začetku naslednjega leta. S tem se projekt zaključuje, skoraj gotovo pa mu bo sledila vrsta znanstvenih člankov, saj nam je ostalo ogromno neobjavljenega materiala. Kolikor vem, je to, po obsegu preštudiranega materiala, najširša in najbolj poglobljena sintetična zgodovinska monografija o Srednji in Vzhodni Evropi doslej. Mislim, da bo to vsaj kako desetletje ostalo referenčno delo, mimo katerega ne bo mogla nobena študija o intelektualni, politični, pa tudi kulturni zgodovini vzhodnega dela Srednje Evrope – torej področja med Baltikom in Jadranom ter med Nemčijo in Rusijo.

Maciej Janowski, Luka Lisjak Gabrijelčič, Maria Falina, Michal Kopeček, Monika Baár in Balász Trencsényi – soavtorji knjige Negotiating Modernity (foto: Diana Mishkova)
Maciej Janowski, Luka Lisjak Gabrijelčič, Maria Falina, Michal Kopeček, Monika Baár in Balász Trencsényi – soavtorji knjige Negotiating Modernity (foto: Diana Mishkova)

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Tu bom odgovoril na splošno, saj se moje delo na zgoraj omenjenem projektu umešča v širše področje zanimanja, ki smo mu nekoč pravili »zgodovina idej«, na območju pod nemškim kulturnim vplivom, kamor tradicionalno spada Slovenija, pa tudi »duhovna zgodovina«. Danes pod vplivom anglosaške historiografije raje govorimo o »intelektualni zgodovini«. Ta pojem mi tudi osebno ustreza, saj najbolj natančno opisuje, s čim se ukvarjam.

Zanima me zgodovina intelektualnih gibanj, pri čemer je moj poudarek na načinu, kako so ta gibanja oziroma posamezniki znotraj njih proizvajala določene ideje, pojmovanja in razumevanja stvarnosti – predvsem družbene in politične stvarnosti.

Sam se torej osredotočam na »produkcijo idej«, medtem ko se z njihovim širjenjem ukvarjajo zgodovinarji diskurzov in transferjev. To je področje, ki je pri nas zelo šibko. V slovenskem zgodovinopisju poleg tradicionalne politične zgodovine prevladujejo različne podzvrsti socialne zgodovine, ki svoj navdih še vedno črpajo iz metodologije sedemdesetih in osemdesetih let, kulturna zgodovina pa je, z nekaterimi zanimivimi izjemami, zelo zastarela.

In tu pridemo do odgovora na vaše vprašanje: mislim, da vsaka družba, vsaka politična skupnost, potrebuje vpogled na način, kako je skozi čas dojemala realnost; kako se je spreminjalo njeno razumevanje družbenih, ekonomskih, političnih, kulturnih in etičnih vprašanj, in kako se je s tem spreminjala njena identiteta. Mislim, da je nesposobnost našega zgodovinopisja, da bi ponudilo to, čemur je francoski zgodovinar Philippe Ariès pravil histoire existentielle – niansirano sliko preteklosti, ki poleg dejstev vsebuje tudi empatičen, a natančen prikaz, kako so prejšnje generacije gledale nanje – v dobršni meri kriva za črno-belo gledanje na zgodovino pri nas, ki preprečuje, da bi preteklost postala vir navdiha za občansko skupnost onkraj političnih razlik, ki jo prečijo.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Kot rečeno, sodelujem v projektu, ki piše sintetično zgodovino politične misli v vzhodnem delu Srednje Evrope. »Sintetična« pomeni, da naš fokus ni izkopavanje novih dejstev, temveč integracija obstoječega znanja v novo regionalno sintezo. To ne pomeni, da nimamo opraviti s številnimi doslej še neraziskanimi teksti (predvsem v delu, na katerega se osredotočam sam, torej v povojnem obdobju, je takšnih primerov precej), toda glavni doprinos našega dela je v analizi tega materiala na celovitejši ravni, tj. v odnosu do trendov in pojavov v ostalih državah v regiji ter v razmerju do vplivov od drugod, predvsem seveda z Zahoda, a tudi Rusije in nekdanjega Otomanskega imperija.

Izvorna spodbuda za projekt je bil način, kako se pišejo zgodovinske sinteze o zgodovini politične misli (a tudi kulture, umetnosti, političnih gibanj itd.) v Evropi. To je skoraj brez izjem zgodovina »svete trojice« Zahoda – Francije, Nemčije in Anglije – na katero je pripet zunanji krog posvečenih (Italija, Iberija, Beneluks, Avstrija, če ima srečo). Zgodbi, ki izhaja iz te perspektive, so nato kot okraski dodane »izjeme« (Rusija, Skandinavija … Balkan in Švica kot zastopnika nasprotnih klišejev), pogosto v skrajno shematični, da ne rečem karikirani obliki. Ves »land in between«, ki predstavlja tretjino prebivalstva Stare celine, je lahko zadovoljen, če v tej shemi dobi fusnoto.

Med monografijami, ki so se uspešno zoperstavile temu modelu, moram izpostaviti »Povojno Evropo« Tonyja Judta – to je bil tudi razlog, da smo Judta vključili v strokovni svet, ki nam je pomagal pri sprotni evalvaciji dela, a je žal podlegel bolezni kmalu po začetku projekta.

Drugo osišče raziskave je definicija regionalnega okvira: identificirali smo jo na področju med velikimi nacionalnimi državami Zahoda in centri kontinentalnih imperijev. Torej široko območje vzhodno od Nemčije in Italije, zahodno od Rusije in Turčije ter južno oz. vzhodno od Avstrije. Iz obravnave smo morali zaradi okoliščin, ki niso vezane na sam koncept raziskave, izpustiti Grčijo (strokovnjakinja za grško zgodovino nas je po dveh letih zapustila in žal nismo uspeli najti ustreznega nadomestila za njeno ekspertizo).

Vodilna teza raziskave je, da imajo te dežele določene skupne specifike v primerjavi z ostalimi deli Evrope. Seveda tudi med njimi obstajajo znatne razlike – in prav način, kako smo te razlike prikazali v dinamični medsebojni primerjavi in v odnosu do »Zahoda« ter jih hkrati povezali v koherentno, niansirano zgodbo, ki ni niti gola sestavljanka različnih nacionalnih zgodovin niti narativni konstrukt, ki bi izbrisal razlike med posameznimi nacionalnimi zgodbami in regionalnimi okviri, je po mojem (sicer ne povsem nepristranskem) mnenju glavni doprinos tega dela.

Naj poudarim, da je to delo, ki je v prvi vrsti namenjeno predvsem drugim zgodovinarjem in utegne biti za laičnega bralca pretežek zalogaj, saj predpostavlja precejšnjo mero znanja tako o osnovnih potezah zgodovine posameznih držav in narodov, vključenih v raziskavo kot o politični misli nasploh. Poleg tega operira s historiografsko terminologijo, ki zahteva določen trening v sodobnih metodologijah znanstvenega zgodovinopisja. To pa ne pomeni, da knjiga nima številnih dragocenih poant za širšo publiko – vendar je že zaradi širine njenega geografskega spektra in zapletene narave pojavov, ki jih obravnava, njena dikcija precej zgoščena, kar pomeni, da bo njeno sporočilo lahko doseglo širšo javnost prek posredovanja ostalih zgodovinarjev oz. strokovnjakov, ki se je bodo lotili. Tudi zato je bil naš namen napisati knjigo, ki bi bila dostopna ambicioznejšim študentom zadnjih letnikov dodiplomskega študija zgodovine oziroma tistim družboslovcem, ki se ukvarjajo s Srednjo in Vzhodno Evropo.

To torej ni Judtova Povojna Evropa in bo težko našla mesto na policah povprečnega izobraženca: upamo pa, da bo postala sestavni del kurikuluma podiplomskih študijskih programov, ki hočejo svojim študentom omogočiti vpogled v historične dinamike tega dela Evrope.

Poleg tega verjamemo, da lahko služi kot dragocen vzor za podobna dela o drugih heterogenih regijah svetovne (pol)periferije z razpoznavno historično specifičnostjo (npr. Latinska Amerika, podsaharska Afrika ali Jugovzhodna Azija).

V svojem doktoratu pa se osredotočam na temo, ki je le tangencialno povezana s projektom, namreč s konceptualizacijami nacionalne identitete pri slovenskih nekomunističnih levičarskih intelektualcih v obdobju med uvedbo kraljeve diktature l. 1929 in ustanovitvijo Nove revije na začetku osemdesetih let. Tega do sedaj ni raziskal še nihče: v bistvu sploh nimamo zgodovine slovenske nacionalne identitete, ne »z vrha« (torej z vidika kulturnih in političnih elit), ne »od spodaj« (se pravi njenih manifestacij med širšimi sloji prebivalstva). Obstajajo fragmenti takšnih raziskav: moj namen je narediti nekaj bolj ambicioznega kot dodaten fragment, vendar manj kot celotno sliko »z vrha« v omenjenem obdobju. Ne glede na to, kako se mi bo končni rezultat posrečil, bo to nekaj novega v slovenski historiografiji. V širše srednjeevropsko in post-jugoslovansko zgodovinopisje pa bi rad doprinesel nekaj malega k razumevanju dinamik center-periferija: kako poskusi homogenizacije in centralizacije rojevajo reakcijo tudi na točkah, kjer je ta najmanj pričakovana.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Prva štiri leta sem poleg raziskovalnega dela imel počez tudi administrativni vidik projekta. To je poleg papirologie vulgaris in prijetnejših dodatnih opravil, kot so npr. upravljanje s spletno stranjo (www.negotiating.cas.bg), koordinacija dela, organiziranje delavnic in konferenc širom po Srednji Evropi, s seboj prineslo tudi nalogo komunikacije z bruseljsko birokracijo. Zgolj malo pretiravam, če rečem, da me je to pripeljalo do roba živčnega zloma.

Šalo na stran, še tako neprijetna izkušnja lahko pomaga pri osebni in profesionalni rasti.

Kako primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko primerjam, ker z raziskovalno sfero v Sloveniji po zaključku dodiplomskega študija nikoli nisem imel neposrednega stika. Kljub temu sem pri delu za doktorat veliko delovnih ur preživel v slovenskih knjižnicah in arhivih. Glede osebja ne morem reči ničesar slabega, je pa dejstvo, da so slovenske knjižnice na splošno slabo založene s tujo znanstveno literaturo s širšega humanističnega in družboslovnega področja. Domnevam, da je glede dostopa do tuje znanstvene periodike situacija še slabša.

To je deloma razumljivo, saj je ta literatura pogosto draga, deloma pa ne, saj včasih primanjkujejo osnovna dela, ki se jih da na Amazonu nabaviti za smešno ceno. Recimo, da to lahko reši raziskovalec iz lastnega žepa, toda situacija, ko nikoli ne veš, česa vsega ne boš dobil v nobeni knjižnici v državi, zna biti depresivna.

Kolegi na projektu so lahko brez večjih težav delali na daljavo iz Prage, Dublina ali Leidna. Če bi sam ves ta čas moral preživeti v Sloveniji, tega ne bi bil zmogel brez dodatnega budžeta za nabavo literature – ali potnih stroškov za ekspedicije v tujino in kopiranje.

Tudi sicer je raziskovalno okolje v kompleksu CEU (ki vsebuje tudi Open Society Archives, z bogatim izborom gradiva iz obdobja komunizma) vsekakor boljše od tega, kar mi bi lahko nudile slovenske institucije. Kljub temu slišim, da je raziskovalno okolje ponekod v Sloveniji, predvsem na ZRC SAZU, dokaj kakovostno in na splošno se mi zdi, da se po letih precejšnje letargije slovenska historiografija počasi zbuja iz svoje splendid isolation.

Poleg tega nam digitalizacija iz leta v leto vsem lajša življenje.

Z besedo ali sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Junij 2012 v albanski prestolnici. Slikal sem jaz, na fotografiji pa so, od leve proti desni, kolegi raziskovalne ekipe: Balász Trencsényi, vodja projekta, Lea Ypi iz londonske LSE, Maria Falina, predavateljica na University College Dublin, Monika Baár, profesorica na Univerzi v Leidnu, za njo pa se skriva Maciej Janowski iz Inštituta za zgodovino Poljske akademije znanosti.

FB_IMG_1465427732116
Balász Trencsényi, Lea Ypi, Maria Falina, Monika Baár in Maciej Janowski – sodelavci na projektu Negotiating modernity (foto: LLG)

Nastala je med delavnico na European University of Tirana. Po koncu srečanja smo med turističnim sprehodom zatavali v napol zapuščeni verski kompleks na robu starega mesta. Tu smo naleteli na mladega pridigarja iz verske bratovščine bektaši, ki izhaja iz sufistične tradicije znotraj šiitske veje islama in je imela zelo pomembno zgodovinsko vlogo v duhovni zgodovini Albanije. V času komunizma je bila njihova dediščina povsem uničena, zdaj jo le trudoma obnavljajo. Pridigar nas je “zalotil” pri ogledu ravnokar obnovljene mošeje in nam razkazal celoten kompleks, kjer ena zraven druge stojita sunitska in šiitska shodnica, ter nam predstavil njegovo zgodovino. Nazadnje nas je v sunitski džamiji posedel v krog in nas počastil s prikupno razpravo o izkušnji božanskega ter univerzalni etiki, ki izhaja iz duhovne razsežnosti bivanja. Bektaši so, podobno kot alaviti v Mali Aziji in Siriji, namreč zagovorniki mistične predstave o Bogu, ki teži k preseganju razlik med posameznimi verskimi tradicijami v iskanju Absolutnega … Tako smo se sredi betonske džungle sodobne Tirane nepričakovano znašli v neoplatonistični debati o transcendentalnem bistvu stvarstva, kakršno si lahko zamislimo v srednjeveškem Damasku ali arabski Kordovi … Naš gostitelj je navdušeno delil svoje znanje metafizike od Plotina do Hegla, pri čemer je ves čas prehajal med jeziki, da bi razkazal širino svojih kulturnih obzorij: od angleščine v nemščino, prek ruščine, francoščine in italijanščine ter občasnega albanskega vložka nazaj v angleščino. Bila je, res, binkoštna izkušnja. Slika mi je še posebno simpatična, ker vsakdo na njej izhaja iz druge verske tradicije: judovstvo, islam, pravoslavje, protestantizem in katolištvo.

Zdajle sem ugotovil, da sem delil anekdoto in ne podrobnosti iz raziskovanja … No, lahko dodam, da smo naslednjega dne vsi udeleženci te mistične seanse imeli poglobljeno diskusijo o posameznih poglavjih nastajajoče knjige, ki je trajala štirinajst ur z dvajsetminutnim premorom za kosilo v obliki bureka in jogurta; z delom smo zaključili tako pozno, da smo komajda našli odprto restavracijo za večerjo. Ne vem, če je ta podrobnost navdušujoča, ponazarja pa običajni delovni ritem našega projekta.

Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Verjetno bi se znašel v publicistiki ali se usmeril v prevajalstvo. Pri slednjem bi verjetno bil povprečen, pri prvem najbrž boljši … Že zdaj pišem kolumne za portal Siol, ki imajo lep odmev. Ampak moje srce je drugje. Kot rečeno, me narava od površnosti (ki jo imam sicer rad) sili h kompleksnosti in poglobljenosti – hitro pridem do točke, kjer se neha splošno zanimanje javnosti in se začnejo zelo specifična področja ali pa zapletena analiza, ki ni več primerna za diskusijo na ravni, kjer mi ljudje niso primorani slediti iz profesionalne dolžnosti ali neobičajno vztrajnega zanimanja za moje teze. To seveda ne pomeni, da svoje mesto nujno vidim le na znanstvenem področju: dandanašnji, kot veste, zna biti akademska in znanstvena sfera zelo duhamorni balonček. Toda to ima svoje prednosti, saj se človek, ki si zna izboriti svoje mesto v tem zverinjaku, nauči marsikaterih veščin, ki so uporabne v tako imenovanem resničnem svetu. Sam sem miselno dokaj prilagodljiv primerek. Ko mi je mentor ponudil sodelovanje na projektu, je bil moj prvi odziv: “saj o politični misli v Srednji in Vzhodni Evropi razen tega, kar sem se naučil v enem semestru vaših predavanj, ne vem ničesar!” Odgovor: “Se boš že naučil.” In sem se. Ne brez težav, a sem se. To sposobnost, da v kratkem obdobju do nians dešifriram kompleksne sisteme pomenov, štejem za svojo največjo veščino.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Sílvia Pérez Cruz. Če bi zavrnila, bi poskusil srečo pri nekdanjem papežu Ratzingerju. Tretja možnost bi bil Ross Douthat, kolumnist New York Times, ki pa me je enkrat že pustil na cedilu.

Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Če bi imel milijon evrov za raziskavo, bi to verjetno pomenilo, da bi bil konkurenčen še v kakšnem naslednjem razpisu. Zato bi za začetek investiral v interdisciplinarno raziskavo o formaciji, reprodukciji in cirkulaciji elit – političnih, ekonomskih, znanstvenih, akademskih, kulturnih, umetniških – na Slovenskem v zadnjih sto petdesetih letih.

Če bi si od tega milijona lahko odtrgal 3 % provizije, bi si vzel dve leti za knjigo po zgledu Minulih iluzij zgodovinarja Françoisa Fureta: obsežen, pregleden esej o totalitarnih skominah in političnih zablodah slovenskih intelektualcev 20. stoletja.

Kaj boš počel čez 5 in kaj čez 40 let.

Čez 40 let? … »Zna biti, da … v mrtvaškem prtu še pred koncem dneva …«

Priporočilo za knjigo.

Tony Judt, Povojna Evropa, Pieter Judson, The Habsburg Empire, Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo.

Bonus za tiste, ki imajo prijatelje ali sorodnike, ki bolehajo za neomarksizmom: Leszek Kołakowski, Main Currents of Marxism (to je, mimogrede, primer klasika, ki je v celotni mreži slovenskih knjižnic prisoten v natanko enem izvodu).

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Obveznosti me tako preganjajo, da nimam energije za izmišljevanja. En rok je izgovor za zamujanje z drugim, meta-izgovor pa bi lahko bila moja nesposobnost, da rečem »ne«. Zadovoljen sem že, ko me ne pograbi kakšna psihosomatska bolezen.

Priznam pa, da včasih odlašam z delom s pomočjo Game of Thrones … Binge watching, ki sem ga prakticiral pri klasikih, kot sta The Wire ali Breaking Bad, pa sem opustil.

Kaj bi ti v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Dan, ki ima 28 ur. A se zadovoljim s potrpljenjem bližnjih nad mojo nesposobnostjo, da bi se prilagodil dejstvu, da jih ima manj.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————-

]]>
Meta PHoDcast 48: Ahac Meden, kulturolog https://metinalista.si/meta-phodcast-48-ahac-meden-kulturolog/ Thu, 09 Jun 2016 04:58:38 +0000 https://metinalista.si/?p=19362

S kulturologom Ahacom Medenom o spletnem aktivizmu in novem slovenskem biografskem leksikonu.

#MetaPHoDcast

AHAC MEDEN je kulturolog, zaposlen je na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Urednikuje in piše biografije znanih Slovencev s področja popularne kulture za Novi Slovenski biografski leksikon. Zanimajo ga še spletna komunikacija in aktivizem ter prepletanje znanosti in umetnosti. Veliko razmišlja in bere, od zadnjih naslovov priporoča popkulturno The KLF: Chaos, Magic and the Band Who Burned a Million Pounds in antropološko The origins of human communication. Ima jasno vizijo lastne grude nekje v Prekmurju, kjer bo s prijatelji snoval nove načrte za boljši jutri.

Ahac Meden (foto: osebni arhiv AM)
Ahac Meden (foto: osebni arhiv AM)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
S kulturologom Ahacom Medenom o spletnem aktivizmu in novem slovenskem biografskem leksikonu. #MetaPHoDcast AHAC MEDEN je kulturolog, zaposlen je na Inštitutu za kulturno zgodovino... S kulturologom Ahacom Medenom o spletnem aktivizmu in novem slovenskem biografskem leksikonu. #MetaPHoDcast Metina lista 27:46
MetaPHoDcast Zapisi 18: Tea Tušar, informatičarka https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-18-tea-tusar-informaticarka/ Thu, 02 Jun 2016 07:02:41 +0000 https://metinalista.si/?p=19222

TEA TUŠAR se je po diplomi iz matematike na FMF in magisteriju iz računalništva in informatike na FRI zaposlila na Odseku za inteligentne sisteme na Inštitutu “Jožef Stefan”, kjer je na Mednarodni podiplomski šoli tudi doktorirala iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Njen mentor, prof. dr. Bogdan Filipič, je bil eden izmed finalistov izbora Mentor leta 2015. Sedaj je podoktorska raziskovalka na inštitutu Inria Lille – Nord Europe v Franciji, kjer se ukvarja z večkriterijsko optimizacijo ter sodeluje pri razvoju platforme COCO za medsebojno primerjavo optimizacijskih algoritmov.

DSC_0963
Na konferenci BIOMA 2016 (foto: Jurij Šilc)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Trenutno sem na enoletnem podoktorskem izpopolnjevanju v Franciji, na inštitutu Inria Lille – Nord Europe. Prej sem delala na Institutu »Jožef Stefan« in se zavedala, da bo treba po doktoratu v tujino. Pred zagovorom se s tem nisem hotela ukvarjati in pričakovala sem, da bo dolgo trajalo, preden bom našla nekaj primernega zase. Zato sem bila res presenečena, ko me je raziskovalec, s katerim sva se na videz poznala iz konferenc, povabil v Francijo še isti dan, ko sem zagovarjala doktorat. No, od povabila do selitve je nato minilo skoraj leto, saj sem želela z delom začeti poleti, da ne bi prekinjala šolskega leta za otroka. K odločitvi je precej prispevala ponudba službe tudi za moža, saj so na istem projektu potrebovali tudi programerja. Skratka, lahko rečem, da so bile okoliščine precej srečne, takšnih zgodb ni veliko.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Ukvarjam se z večkriterijsko optimizacijo in ta je povsod, ali se je zavedamo ali ne. Gre za hkratno optimiranje po več kriterijih, se pravi iskanje rešitev, ki predstavljajo kompromise med različnimi, nasprotujočimi si kriteriji. Na primer, želimo zasnovati izdelek, ki bo hkrati kakovosten in poceni. Ali pa lahek in trden. Ali pa kar vse skupaj (to še najraje). Seveda optimizacija ni omejena samo na izdelke, gre lahko tudi za procese oz. karkoli, kar lahko formuliramo kot optimizacijski problem. Možen nabor aplikacij je precejšen, večkriterijska optimizacija se pogosto uporablja v avtomobilski in drugih industrijah, farmaciji, medicini …

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Trenutno se ukvarjam z bolj teoretičnimi vidiki večkriterijske optimizacije. Tukajšnja skupina že več let razvija platformo COCO za medsebojno primerjanje optimizacijskih algoritmov. Platforma omogoča raziskovalcu, ki razvija nov optimizacijski algoritem, analizirati uspešnost algoritma na raznovrstnih testnih problemih in jo primerjati z uspešnostmi drugih algoritmov, ki so že uporabili to platformo. To precej olajša analizo algoritma in primerjavo z drugimi algoritmi ter hkrati gradi neke vrste bazo podatkov, ki nam omogoča hitro videti kateri algoritem je najbolj primeren za katere vrste problemov (algoritma, ki bi bil najboljši za vse vrste problemov pač ni). Takšne primerjave so ključnega pomena pri izbiri algoritmov za reševanje realnih optimizacijskih problemov, tako da ima to teoretično delo čisto praktične implikacije.

Moja naloga je platformo COCO razširiti iz enokriterijskih na večkriterijske probleme. Večkriterijske optimizacijske algoritme je težje primerjati kot enokriterijske, zato si nadejamo, da bo uporaba platforme precej prispevala k večji jasnosti in transparentnosti na tem področju (trenutni načini primerjave imajo namreč veliko slabosti, ki jih naš način odpravlja). Seveda bomo sčasoma zgradili podobno bazo rezultatov tudi za večkriterijske algoritme. Ni odveč omeniti, da je platforma odprtokodna in vsem dostopna na spletu.

(foto: Bernard Ženko)
(foto: Bernard Ženko)

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Svojo službo imam zelo rada, tako da mi tudi tisti manj prijetni deli niso prehudo zoprni. Najraje počnem stvari, ki so dejansko moja služba – raziskovanje, programiranje, objavljanje rezultatov v člankih. Zelo rada tudi potujem in se srečujem z raziskovalci iz mojega področja iz celega sveta. Zdaj sem že tako dolgo na sceni, da jih precej poznam in so konference skorajda prijateljska srečanja.

Manj prijetni deli so različni, a si vsi delijo isto lastnost – jemljejo mi čas za raziskave. Sem sodijo na primer pisanje predlogov projektov, pisanje birokratskih poročil, razna predolga in nekoristna sestankovanja. Tudi recenziranje člankov mi ni najljubše, a predvsem zato, ker je tega res veliko in mi vzame precej časa.

Z malo drugačnega stališča pa je verjetno največja slabost te službe, da je nikoli zares ne odklopiš. Ravno takrat, ko se malo sprostiš in misliš, da si pozabil na vse, ti šinejo v glavo vse tiste ideje, ki si jih prej za računalnikom zaman iskal. Največja prednost pa je gotovo, da ni nikoli dolgčas in si vedno miselno v pogonu.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Kar bom povedala, verjetno ne bo čisto pravično do razmer v Sloveniji, saj sem tu v nekakšnem prijetnem mehurčku, izolirana od vseh težav oz. realnosti nekoga, ki bi si tu želel narediti kariero. Delam namreč na enem samem projektu in to je vse. Moj nadrejeni in ostali sodelavci so krasni, vse se hitro zmenimo in ni nobenih težav ne glede vsebine dela ne glede kakšnih bizarnih osebnostnih lastnosti, ki bi mi grenile vsakdan. Skratka, težko bi bilo bolje. Gotovo bi bilo drugače, če bi želela tu ostati dolgoročno, saj bi se morala angažirati tudi pri pridobivanju projektov, ne samo delati na njih.

V Sloveniji je manj sproščeno, večino delovnega dne posvetiš iskanju projektov (pisanju projektnih predlogov, sestankom ipd.) ter raznorazni birokraciji, tako da le malo časa ostane za dejanske raziskave. Ob enakem trudu imam konec dneva/meseca/leta v Sloveniji veliko manj za pokazati kot v Franciji. Žal ni videti, da se bo to v bližnji prihodnosti kaj spremenilo, zato se mi je po tej plati težko vrniti.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na sliki je teren v bližini mesta Vimy, ki so ga ohranili takšnega, kot je nastal po hudih obstreljevanjih v prvi svetovni vojni. Takoj, ko sem ga videla, me je spomnil na optimizacijske probleme (očitno znak profesionalne deformacije). Namreč, optimizacijske probleme črne škatle, s katerimi se največ ukvarjam, lahko lepo razložimo s pomočjo te slike. Predstavljajte si, da je vaša naloga najti najvišjo travico na tem terenu, ne da bi teren sploh videli. Na voljo imate le omejeno število poskusov, recimo tisoč, da izberete položaj na zemlji, neka vsevedna črna škatla pa vam na milimeter natančno pove višino travice na tem položaju. Pri vsakem naslednjem poskusu si lahko pomagate le s podatki, ki ste jih pridobili v prejšnjih poskusih. To je enokriterijski optimizacijski problem črne škatle, vi pa morate najti zaporedje korakov (algoritem), ki bo ta problem rešil čim bolje (v tisoč poskusih našel travico, ki je čim višja).

94774787-6c7a-4451-ab96-0589fbbd59fa
Teren v bližini kraja Vimy, kot je nastal po hudih obstreljevanjih v prvi svetovni vojni (foto: Lidija Kmet)

Problem lahko naredimo še bolj zanimiv, če k višini travice dodamo še en kriterij, na primer njeno barvo. Zdaj nas torej zanimajo vse tiste travice, ki so hkrati najvišje in najbolj zelene. Če ni ene same travice, ki bi bila hkrati najvišja in najbolj zelena, želimo najti vsako takšno travico, za katero ni nobene druge, ki bi bila od nje hkrati višja in bolj zelena. To je dvokriterijski optimizacijski problem črne škatle.

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bila znanstvenica, bi bila verjetno programerka v kakšnem računalniškem podjetju.

Od nekdaj sem občudovala ljudi, ki so že od malega vedeli kaj hočejo postati, meni se je to dolgo izmikalo. Dileme sem imela že ob vpisu v srednjo šolo, saj mi je bil turistični krožek v osnovni šoli tako všeč, da sem se hotela vpisati na turistično srednjo šolo. V gimnaziji sem tako pristala šele po prigovarjanju učiteljic. Tam sem imela najraje biologijo in spominjam se, kako so vsi sošolci »vedeli«, da bom študirala biologijo. Tako so bili prepričani, da me sploh ni nihče vprašal, kateri študij bom izbrala. Potem pa sem presenetila njih (in malo tudi sebe), ko sem se vpisala na matematiko. Tja sem namreč šla na informativni dan in bolj, kot je profesor Vrabec govoril, da je to težek študij ter da ni za vsakega, bolj me je mikalo.

V matematiki pa se nisem našla, zdela se mi je premalo uporabna, čeprav je bilo to točno ime mojega študija. Od vseh predmetov na fakulteti me je najbolj veselilo računalništvo. Ko sem študij končala, spet nisem najbolj vedela, kaj naj (naj grem delat ali naj nadaljujem s študijem), in sem vpisala magistrski študij na računalništvu. In to je bilo končno to, našla sem ne samo pravi študij zase, temveč tudi mojega kasnejšega mentorja in preko njega prvo službo. Na doktorski študij sem se vpisala šele potem, ko sem bila že dolgo na Inštitutu »Jožef Stefan« in sem prej tudi že dvakrat rodila (ter bila na dveh porodniških dopustih). Tako sem do doktorata iz informacijskih in komunikacijskih tehnologij prišla po precej ovinkasti poti. Ni mi žal nobenega ovinka, so precej bolj razburljivi od ravnih odsekov.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Mislim, da bi se zelo zabavala na večerji z Richardom Feynmanom, Nobelovim nagrajencem, ki je bil za teoretičnega fizika netipično radoživ in je znal uživati v življenju. Z veseljem bi poslušala njegove zgodbe, igranje na bonge in se zraven naučila še kaj fizike.

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Načrtovanje poti vesoljske sonde je optimizacijski problem, ki je zaradi številnih parametrov še posebej zahteven. Če bi imela toliko denarja, kar v praksi pomeni veliko časa, bi se posvetila samo temu problemu in poskušala najti čim bolj optimalno pot za neko prihodnjo sondo. Že nekaj časa se navdušujem nad vesoljem in ne predstavljam si, kaj bi bilo boljšega, kot da bi naslednja sonda za npr. Mars šla po poti, ki sem jo pomagala izračunati.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Upam, da bom čez 5 let še vedno raziskovala in upam, da bom v Sloveniji, vendar seveda ne vem, kaj bo prinesel čas. Precej bolj gotovo je, kaj bom počela čez 40 let, saj sta samo dve možnosti – bodisi bom v začasnem bodisi v večnem pokoju :).

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Zadnja knjiga, ki mi je dala kar precej misliti, je bila Sapiens: kratka zgodovina človeštva Yuvala Noaha Hararija. Podaja zanimivo teorijo o tem, kaj nas loči od živali in nam je omogočilo prevlado na svetu.

Nisem čisto prepričana kaj je mišljeno z »igro«, a ker pri nas pogosto igramo družabne igre, moram priporočiti eno, ki je sicer že stara, a smo jo odkrili šele pred kratkim in se ob njej zelo zabavamo. Ime ji je Pandemic in je igra, pri kateri vsi igralci sodelujejo pri skupnem cilju premagati bolezni na svetu.

Že dolgo si nisem pogledala nobenega novega filma, tako da žal ne vem kaj priporočiti. Sicer imam rada filme bratov Coen in Tarantina.

Redno prebiram spletno stran slotech ki lepo povzema glavne novice iz znanosti in tehnologije.

Z možem sva postala obsedena poslušalca podkasta Hardcore History Dana Carlina. Nikoli nisem bila kaj posebej navdušena nad zgodovino, a to se je zdaj spremenilo, saj jo Dan podaja tako zanimivo, da vsakič komaj čakam na pot v službo in nazaj, ko ga imava z možem na sporedu. Trenutno poslušava o prvi svetovni vojni, kar je še toliko bolj zanimivo, saj živiva v bližini zahodne fronte in sva si nekaj bojišč iz tistih časov že imela priložnost ogledati.

IMG_1005
Z družino po ogledu dirke Paris-Roubaix (foto: Lidija Kmet)

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Zdi se mi, da z leti tega ne počnem več mnogokrat, saj so roki vse pogostejši in enostavno nimam manevrskega prostora, da bi sploh lahko odlašala. Če pa že, je za odlašanje dobra vsaka stvar. Moja najljubša je ukvarjanje z obliko članka ali predstavitve, to lahko traja ure. Sicer pa vse na internetu (od Twitterja do Youtuba). Če je res hudo, pomaga tudi pospravljanje ali čiščenje stanovanja (žal mi ta možnost vedno pride zadnja na misel).

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Razen teleporta, ki bi bil res prikladen za obiske prijateljev in družine, bi si želela, da bi se zemlja malo počasneje vrtela in bi dan trajal nekje okrog 26 ur. Tako bi se lahko kdaj naspala tudi med tednom. Sicer pa bi mi pomagalo, če bi bolje znala francosko. To bi mi precej olajšalo vsakodnevno komunikacijo izven doma in službe (kljub temu, da sem v Franciji, v službi govorimo angleško).

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
MetaPHoDcast Zapisi 17: Sara Sabrina Zemljič, matematičarka https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-sara-sabrina-zemljic-matematicarka/ Thu, 26 May 2016 11:00:45 +0000 https://metinalista.si/?p=19210

SARA SABRINA ZEMLJIČ  je podoktorska raziskovalka na Univerzi na Islandiji, kamor jo je pot vodila po doktoratu iz matematike na Fakulteti za matematiko in fiziko na Univerzi v Ljubljani.

 

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

V bistvu zelo pestre okoliščine. Za postdoc pozicijo v Reykjavíku na Islandiji sem izvedela na drugem koncu sveta, na konferenci v Perthu v Avstraliji. Vedela sem, da se tamkaj bolj ukvarjajo z algebraično teorijo grafov, ampak sem vseeno poslala prijavo – konec koncev je vedno bolje imeti kakšno področje več kot premalo. Odkrito povedano sem o Islandiji takrat vedela precej malo. V osnovni šoli in gimnaziji smo se verjetno naučili samo to, da je glavno mesto Reykjavík, da je vulkanskega nastanka in da je nekje tam daleč na severu zahodu Evrope. Verjetno se še pa vsi dobro spomnimo vulkana Eyjafjallajökull, ki je leta 2010 za nekaj dni prizemljil letala po celi Evropi. Na intervjuju za službo sem na vprašanje “Kaj si mislite o Islandiji?” uspela odgovoriti samo z “Ne vem ravno veliko, ampak vem da pogosto vidite severne sije, že vse življenje čakam na prvo priložnost, da bi lahko videla severni sij.” Zgleda, da je bil odgovor “ta pravi”, in res je, severni siji so magični.

Aurora-Expecto_patronum
Aurora borealis (foto: osebni arhiv)

 

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Teorija grafov je vsestransko uporabna. Uporabljajo jo verjetno v vseh naravoslovnih znanostih, a naj izpostavim dve, ki sta meni najbolj zanimivi. Najbolj privlačna je kemijska teorija grafov, saj so nedolgo nazaj dejansko uspeli na podlagi matematičnih modelov zgraditi določene molekule. Naslednja zelo uporabna stran teorije grafov so omrežja mestnega prometa – sama se pogosto ukvarjam z iskanjem najkrajših poti in razdalj v grafih. Slednje uporabljam tudi v vsakdanjem življenju, ko se sprehajam po ulicah. Sama se niti nisem zavedala, ampak baje vedno skušam najti najkrajšo ali najmanj komplicirano pot skozi mesto. Zgleda, da  je moje raziskovanje tudi del mojega vsakdanjega življenja, to je morda še najbolj uporabno in zanimivo pa upam da ne samo zame.

 

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijeten del službe je verjetno ta, ko najdeš nek zanimiv problem, in začneš raziskovati in ugotavljati, ali je res tako zanimiv ter kakšne možnosti imaš, da ga dejansko rešiš.  Skratka, ko se zares lotiš novega zanimivega problema. Prijetne so tudi konference in obiski na drugih univerzah. Tu ste me verjetno ujeli v pravem trenutku, saj sem pravkar bila na obiskih po Avstraliji in Novi Zelandiji in se je bilo težko vrniti nazaj v zimsko severno Evropo. Vedno je zabavno spoznavati raziskovalce iz raznih raziskovalnih področij in videti, s čim se ukvarjajo.

Najmanj prijeten del službe?  Hm, ne vem, kaj bi izpostavila, navadno vedno pravim, da ljubim svojo službo in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Morda je manj prijetno, ko se lotiš nekega problema in ugotoviš, da se ga ne bo dalo rešiti ali pa ugotoviš, da je nekdo v tem času, ko si končno našel rešitev, že objavil članek s podobno temo ali problemom.

Photo 07-02-16 19 24 13 sama
Sara v Avstraliji (foto: osebni arhiv)

 

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Verjetno težko primerjam instituciji, lahko pa izpostavim, zakaj je na Islandiji zmeraj tako prijetno v službi. Že odkar sem se preselila na Islandijo, sem opazila, da je vzdušje tukaj zelo sproščeno, odnosi med sodelavci pa so zelo prijateljski. Tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji sem dobila tak občutek, ampak tamkaj sem zmeraj bila samo na gostovanju za par tednov. Nekako se mi zdi, da je v Sloveniji veliko pritiska s strani nadrejenih in včasih celo s strani drugih raziskovalcev, na Islandiji pa tega še nisem opazila. Je pa res, da je samo raziskovanje povsod podobno, saj navadno pri raziskavah sodelujejo ljudje iz različnih koncev sveta.

 

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano z vašim raziskovanjem.

Zelo rada se ukvarjam z raznimi ročnimi deli, še posebej s kvačkanjem ali štrikanjem. Verjetno je marsikdo mislil, da sem res tipična matematičarka, ko sem skvačkala trikotnik Sierpinskega in navdušeno razlagala, da sem uporabila Hamiltonovo pot v grafu Sierpinskega, da sem naredila cel trikotnik v enem kosu.

crochet_Sierpinski
Skvačkan trikotnik Sierpinski (foto: SZ)

 

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bila znanstvenica v matematiki, bi pa bila v astrofiziki; če pa sploh ne bi bila znanstvenica pa, kdo ve, verjetno bi delala nekje, kjer bi lahko še več potovala kot do sedaj. Pri vpisu sem imela namreč samo dve možnosti,  matematiko in fiziko.

 

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Hm, ne vem. Morda katerega od znanih matematikov, ki so umrli preden so uspeli zapisati vse dokaze? Ampak to je morda preveč matematično razmišljanje. 🙂

 

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

Verjetno nekaj v povezavi z aurorami na južni polobli – verjetno čisto na jugu Nove Zelandije ali pa v Čilu.

 

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom sigurno še raziskovala, čez 40 let pa upam, da tudi. Čeprav, takrat upam, da bom imela udobno hiško nekje na južnem otoku Nove Zelandije in bom samo občasno pokukala v raziskovalne probleme, ki so ostali še odprti iz mojega raziskovanja do tedaj. 🙂

 

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Igra: Dominion.

Knjiga/Film: baje jih še nisem prebrala/videla dovolj in bi nasploh težko izbrala najljubšo/-ega.

Spletna stran/Podkast: CGP Grey youtube channel in podobni kanali/podkasti.

 

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat, itd.)?

Na Islandiji navadno s kakšno auroro, tekom, izleti v naravo, druženje s prijatelji.

slika2
Sara v narodnem parku Þingvellir (foto: osebni arhiv)

 

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Hm, trenutno sem zelo zadovoljna s svojim življenjem, ampak morda bi postdoc na kateri koli univerzi na Novi Zelandiji (ali kakšna druga pozicija na kateri od univerz tam doli) bil ravno pravo nadaljevanje, ko končam s postdocom na Islandiji 🙂

 

Naslovna slika: selfie s prijatelji (Sara je na desni) (foto: osebni arhiv).

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Meta PHoDcast zapisi 16: Nejc Stopnišek, mikrobiolog https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-16-nejc-stopnisek-mikrobiolog/ Thu, 19 May 2016 06:19:37 +0000 https://metinalista.si/?p=19152

NEJC STOPNIŠEK je mikrobiolog in navdušenec nad raznolikostjo življenja. Trenutno je podoktorski raziskovalec na univerzi v Washingtonu, kjer se ukvarja z mikrobno ekologijo in preučuje vzajemne interakcije bakterij in arhej v okoljih brez kisika. Želi si, da bi lahko udomačil še več od milijonov mikrobnih vrst, ki jih sicer še ne znamo gojiti v laboratoriju, a jih s sodobnimi molekularnimi tehnikami že spoznavamo preko njihovih genskih zapisov.

Nejc_Stopnisek_01

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

K temu je prispevalo več stvari, glavni sta bili vsekakor želja po bivanju v tujini in možnost dela na temi, ki me trenutno zelo zanima. Že v času vpisovanja na univerze sem si neizmerno želel študija mikrobiologije na Univerzi na Dunaju, a sem po spletu okoliščin ostal v Ljubljani, česar pa sploh ne obžalujem. Ob koncu študija se mi je ponudila priložnost, da opravim raziskave za diplomsko nalogo na Univerzi v Aberdeenu v skupini prof. Jima Prosserja, kjer smo se ukvarjali z raziskovanjem takrat novo opisanih amonij oksidirajočih arhej. Izkušnja je bila izjemna in želja po nadaljevanju podiplomskega študija v tujini je postala prioriteta.

Med možnostmi, ki so mi bile takrat na voljo, sem sprejel ponudbo iz Univerze v Zurichu. Pridružil sem se skupini prof. Lee Eberle, kjer sem začel raziskovati biogeografijo bakterijskega rodu Burkholderia. Tej raziskavi je sledil projekt, kjer smo preverjali povezavo specifičnega metabolizma teh bakterij, oksalotrofije (razgradnje oksalata), in uspešnosti kolonizacije rastlin. Hkrati sem pričel s projektom, kjer smo ugotavljali vpliv bioloških interakcij na bakterije tega rodu. Specifično smo se osredotočili na interakcije teh bakterij z glivami. Ta raziskava pa je spodbudila moje zanimanje za mikrobne interakcije ter evolucijo. Posledično sem po končanem doktoratu iskal postdoktorsko mesto, kjer bi lahko izpopolnil znanje iz teh področij. Idealno mesto sem našel na University of Washington v skupini prof. Davida Stahla, kjer sem trenutno zaposlen.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Mnogi mikrobni ekologi opisujejo sestavo mikrobnih združb v različnih okoljih, kar nedvomno prispeva ogromno k dojemanju mikroorganizmov in ekosistemov kot takšnih. A v teh raziskavah ostaja večina faktorjev in procesov, ki vplivajo na vedenje in funkcionalnost ekosistema, nedoločenih in nepoznanih ali vsaj slabo definiranih. Na to vpliva predvsem kompleksnost ekosistemov in konvencionalnih metod, ki se pri teh študijah uporabljajo. Prav zaradi tega je v zadnjih letih veliko pozornosti posvečene tako imenovani sintetični mikrobni ekologiji, ki uporablja načela sintetične biologije za preučevanje ekoloških teorij. Prednost sintetične mikrobne ekologije je predvsem zmanjšana kompleksnost in boljša obvladljivost sistema, kar hkrati omogoča lažjo sledljivost mikrobnih odzivov na specifične faktorje, ki jih želimo testirati.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Sintrofne interakcije, ki jih študiramo v raziskovalni skupini, so ena izmed oblik mutualističnih interakcij, ki temeljijo na prenosu snovi oziroma kometabolizmu in so izredno pomembne v anaerobnih okoljih – torej v okoljih, kjer ni kisika, kot so sedimenti, barja, podtalnica, prebavila živali, ipd. Za preučevanje teh interakcij uporabljamo model, ki ga sestavljajo sulfat reducirajoče bakterije in metanogenci, pripadniki domene Archaea. Ti organizmi s svojim delovanjem igrajo ključno vlogo pri kroženju ogljika, ki je izrednega pomena za naravne sisteme. Prav zaradi tega je znanje o delovanju teh organizmov še toliko pomembnejše. V skupini si prizadevamo spoznati mehanizme, ki so odgovorni za nastanek teh interakcij, odziv takšnih mikrobnih združb na okoljske dejavnike, spoznati regulacijo genov in s pomočjo eksperimentalne evolucije preveriti njihov potencial.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Služba, ki jo opravljam, ima veliko prednosti, a tudi nekaj slabosti. Lahko bi skoraj rekel, da za vsako prijetno stvarjo tiči ena manj prijetna. Na primer, kariera v znanosti zahteva precej selitev. To je vsekakor dobra stvar, saj si s tem pridobiš številne delovne izkušnje in dodatno znanje, kar pride prav na nadaljnji poti v znanosti. Z bivanjem v številnih krajih ali državah pa spoznavas svet in različne kulture. Hkrati pa številne selitve pomenijo tudi, da se le s težavo ustališ in načrtuješ družino.

Kot naslednji tak primer lahko podam časovno fleksibilnost. Številne raziskave so odvisne od rasti mikroorganizmov, zato jih časovno podrejamo njihovi rasti. Rast lahko dokaj dobro predvidevamo (predvsem za modelne mikrobe, kot je Escherichia coli), a kot se izkaže v realnosti, je rast lahko časovno zelo variabilna. To pomeni, da marsikateri vikend preživimo v laboratoriju. Seveda pa takšne in drugačne neprijetnosti, ki jih lahko najdeš v vseh službah, brez težav preneseš, če te le delo veseli. Sam svoje službe ne bi menjal.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Od zadnjega srečanja z raziskovalnimi razmerami v Sloveniji je preteklo že šest let in verjamem, da se je v tem času že veliko spremenilo. Na slovenskih istitucijah sem poleg tega preživel le malo časa, zato veliko primerjav ne morem podati. Stvar, ki mi je najbolj všeč na tujih ustanovah, je kulturna raznolikost, ki je v Sloveniji nisem doživel. Seveda so razlike tudi v nalogah raziskovalcev in profesorjev.

V tujini sem le redko zasledil postdoktorske raziskovalce, ki bi morali posvetiti toliko časa poučevanju, kot ga morajo temu posvetiti asistenti v Sloveniji. Podobno je s profesorji. Glede same opremljenosti laboratorijev pa Slovenija ne zaostaja za tujino. Skupno vsem laboratorijem pa je vsekakor težava s financiranjem, ki je svetovni problem in ne le problem v Sloveniji.

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano z vašim raziskovanjem.

Slika predstavlja združbo sulfat reducirajoče bakterije Desulfovibrio alaskensis G20 (vibrio celice – valovite palčke) in metanogenske arheje Methanococcus maripaludis S2 (kokoidne celice – kroglice), ki rastejo v tekočem gojišču. S pomočjo mikroskopije smo spoznali, da sta organizma v večini v fizičnem stiku, a le s polarnim koncem vibria. Dodatno smo z eksperimentalno evolucijo ugotovili, da k fizičnemu stiku prispevajo genske mutacije, ki naredijo celično steno desulfovibria “lepljivejšo” in s tem omogočijo uspešnejše sidranje metanokokusa.

Vzajemne interakcije med bakterijo in arhejo. (foto: arhiv NS)
Vzajemne interakcije med bakterijo in arhejo. (foto: arhiv NS)

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenik? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bil znanstvenik, bi se najverjetneje posvetil dejavnosti, ki je povezana s prehrano. Pridelava in predelava hrane je velika znanost in mogoče me prav zato te dejavnosti toliko navdušujejo.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ni popolnoma nobenih omejitev, potem bi vsekakor povabil na večerjo Siddhārtho Gautamo – Budo.

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

Denar bi namenil izolaciji novih mikroorganizmov in njihovi raziskavi. V začetku aprila je bil v znanstveni reviji Nature Microbiology objavljen izjemen članek (Hug et al., 2016), ki je predstavil nov vpogled v drevo življenja. Članek jasno pokaže pomanjkanje znanja o mikrobih in njihovem delovanju v okolju in to predvsem zaradi pomanjkanja naravnih izolatov.

Novejše metode sekvenciranja nam omogočijo vpogled v mikrobe, ki jih ne znamo izolirati in gojiti ter predstavijo njihove ekološke potenciale, a za pravilno razumevanje njihovega delovanja so potrebne raziskave na naravnih izolatih, ki pa jih je v tem trenutku le peščica (približno 9700 mikrobnih vrst je v nemški mikrobni zbirki DSMZ). Kot zanimivost naj omenim še novejšo študijo, ki je bila objavljena v PNAS (Locey in Lennon, 2016), kjer avtorja s pomočjo matematičnih modelov predvidevata, da je na planetu približno bilijon mikrobnih vrst (10¹²).

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

Žal ne poznam odgovora niti na to, kaj bom počel čez dober mesec, kaj šele čez par let. A želja je ostati v akademski sferi. Zato čez pet let začeti profesorsko kariero z lastno raziskovalno skupino, čez 40 let pa preživljati čas z vnuki – v pokoju seveda.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Pred kratkim sem prebral knjigo, ki sovpada z mojim delom in jo priporočam v branje – Arrival of the Fittest: Solving Evolution’s Greatest Puzzle (Andreas Wagner). Prav tako predlagam vsakomur knjigo Kratka zgodovina skoraj vsega (Bill Bryson), ki na zelo preprost, a kljub temu znanstveno preverjen način resnično predstavi zgodovino skoraj vsega.

Vsem mikrobiologom, predvsem tistim, ki jih zanima mikrobna ekologija, priporočam sledenju MicroSeminar. Zanimivi predavatelji, odlične teme, nove raziskave in sproščeni nastopi. Vsekakor vredno ogleda.

Od vseh televizijskih serij me je najbolj očarala serija True detective, a le prva sezona. Vsebina, igralska zasedba, lokacije, glasba in še bi lahko našteval, so dejavniki, ki so ustvarili to neverjetno serijo. Kot ljubitelj dokumentarnih filmov pa bi vsekakor izpostavil dokumentarce Planet Earth, Wonders of the Universe in Wonders of Life, vse iz BBC produkcije.

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat, itd.)?

Največkrat je to z delom v laboratoriju, ki ga nikoli ne zmanjka. Izven delovnika pa večino časa posvetim hčerki Lari.

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Vsekakor več prostega časa, ki bi ga lahko uprabil za popotovanja po prelepi okolici Seattla; mimogrede, dežja ni nič kaj več kot v Ljubljani. V službi pa mogoče še več prizadevnih študentov, ki bi me razbremenili in hkrati z rezultati pospešeno prispevali k razumevanju modela.

 

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Meta PHoDcast 47: Jaka Ogorevc, elektrotehnik https://metinalista.si/meta-phodcast-47-jaka-ogorevc-elektrotehnik/ Thu, 12 May 2016 05:32:17 +0000 https://metinalista.si/?p=19097

Z elektrotehnikom Jako Ogorevcem o merilni točnosti in sledljivosti naprav za merjenje krvnega tlaka in telesne temperature.

#MetaPHoDcast

JAKA OGOREVC zaključuje doktorat na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je bil mladi raziskovalec na Katedri za merjenje in robotiko ter član Laboratorija za metrologijo in kakovost. V doktorski disertaciji se ukvarja s sledljivostjo do mednarodnega sistema enot v biomedicinski instrumentaciji, kjer se je osredotočil predvsem na invazivne meritve krvnega tlaka s tlačnimi senzorji, kot na primer ta na spodnji sliki. Del svojega raziskovalnega dela je opravil na nemškem nacionalnem metrološkem inštitutu, Physikalisch-Technische Bundesanstalt. Poleg s tlačnimi senzorji se je ukvarjal tudi z meritvami telesne temperature in z uporabo termovizije v medicini, o čemer je pisal v preglednem članku v Zdravniškem vestniku.

Pogovarjala sva se tudi o njegovi podjetniški izkušnji. Je namreč soustanovitelj start-upa Enolyse, kjer so razvili sistem za nadzor fermentacije mošta. Na večerjo bi povabil Nikolo Teslo, Keitha Richardsa in Michaela Jordana, v poslušanje pa priporoča avdioknjigi The Innovators in The Hard Thing About Hard Things

20150327_211232
Tlačni senzor za invazivno merjenje krvnega tlaka (foto: JO)
Selfie Jake Ogorevca s termovizijsko kamero. Kot pojasni v pogovoru, ta metoda merjenja telesne temperature ni najbolj točna. Najbolj optimalne rezultate daje pri merjenju v očesnem kotu (zelen križec na spodnji sliki).
Selfie Jake Ogorevca s termovizijsko kamero. Kot pojasni v pogovoru, ta metoda merjenja telesne temperature ni najbolj točna. Najbolj optimalne rezultate daje pri merjenju v očesnem kotu (zelen križec na spodnji sliki).

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Z elektrotehnikom Jako Ogorevcem o merilni točnosti in sledljivosti naprav za merjenje krvnega tlaka in telesne temperature. #MetaPHoDcast JAKA OGOREVC zaključuje doktorat na Fakulteti za elektrotehniko,... Z elektrotehnikom Jako Ogorevcem o merilni točnosti in sledljivosti naprav za merjenje krvnega tlaka in telesne temperature. #MetaPHoDcast Metina lista 26:30
Meta PHoDcast zapisi 15: Metka Hercog, politologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-15-metka-herzog-politologinja/ Thu, 05 May 2016 18:46:55 +0000 https://metinalista.si/?p=18970

METKA HERCOG je podoktorska raziskovalka na oddelku za kulturološke študije in evropsko etnologijo na Univerzi v Baslu. Raziskuje selitve visoko izobraženih ljudi, predvsem iz Indije v in predvsem v Švico, ter s svojim delom spreminja poglede na migracije. Tudi sama je v tujini že od diplome na FDV v Ljubljani (magisterij in doktorat na Nizozemskem, raziskovanje v ZDA in Indiji, trenutno raziskuje v Švici), zato se zaveda težav akademskega nomadstva in si želi malo manjšega sveta, v katerem bi bili prijatelji vsaj malo bližje. #MetaPHoDcast

Metka_Herzog_01

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Na Univerzi v Baslu delam približno leto in pol, ampak sem že pred tem delala v Švici. Ko je bilo razpisano delo raziskovalca na temo migracij v okviru nacionalnega centra odličnosti, sem to videla kot odlično priložnost za nadaljevanje svojega raziskovanja. S temo migracij sem se začela ukvarjati v času doktorskega študija. Zanimalo me je, kakšen vpliv imajo migracijske politike razvitih držav na selitve visoko izobraženih ljudi. Študijo primera sem delala na petih indijskih univerzah in ko sem enkrat predstavljala svoje delo na konferenci v Liegu, je k meni pristopila moja bodoča šefica iz Lausanne in mi povedala o projektu na temu migracij in razvoja, ki se je prav tako ukvarjal z Indijo. Kmalu po tem sem dobila tudi uradno ponudbo za delo na tem projektu. Tako sem se že pred zaključkom doktorata preselila iz Nizozemske v Švico in začela delati na novem projektu.

Potem sem eno leto delala na Mednarodni organizaciji za delo v Ženevi, prav tako na oddelku za migracije. Od septembra 2015 sem zaposlena na Univerzi v Baslu v okviru enega največjih projektov v družboslovju v Švici, ki vključuje skoraj vse švicarske univerze. Tema migracij je že nekaj časa zelo aktualna in se ji posveča vse več pozornosti. Pomembna funkcija projekta je tako prenos raziskovalnih rezultatov v javne debate.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Selitve ljudi se bodo v prihodnosti se samo večale, zato je razumevanje razlogov in posledic ključno tako za planiranje politike in gospodarstva kot tudi za družbeno povezanost. Še posebej v času, ko se na mednarodno selitve gleda z velikih strahom, je toliko bolj važno, da se piše o njih na podlagi znanstvenih podatkov in se tako poskuša vplivati na razširjene mite. Tako na primer ljudje pogosto govorijo, da bi bilo potrebno vlagati v razvoj območij, od koder se ljudje selijo in se tem zajeziti ali vsaj zmanjšati migracije. Vendar je znano, da se ljudje bolj selijo iz območij, ki se razvijajo hitro, in prav tako se selijo predvsem ljudje iz premožnejših gospodinjstev in ne najbolj revni, kot se pričakuje za profil priseljencev. V debatah, ki se razvijajo na temo migracij v zadnjem času, je toliko poenostavljanj in zgrešenih trditev, da so raziskave in osveščanje še kako potrebni.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Tema, s katero se največ ukvarjam, so visoko izobraženi migranti, na katere se pogosto gleda kot na potencial in jih številne države, podjetja in izobraževalne ustanove želijo privabiti. Zanimalo me je, koliko so različni načini privabljanja zaslužni za privlačnost določnih migracijskih tokov. Raziskava z indijskimi študenti je pokazala, da je veliko pomembnejša ustaljenost tokov in da je te prav težko spremeniti kljub ugodnim pogojem, ki jih ponujajo nekatere evropske in pa tudi azijske države. Tako ostajajo ZDA že zaradi tega, ker obstaja toliko znanih zgodb in anekdot o preteklih uspešnih selitvah, daleč najbolj priljubljena destinacija za indijske študente in mlade izobražence. Tudi z davčnimi ugodnostmi, štipendijami in dovoljenji za prebivanje v času iskanja službe se novinke težko prebijejo na njihovo obzorje. Z drugim raziskovalnim projektom, kjer smo gledali na povezave med migracijami in razvojem, je bilo eno izmed zanimivih spoznanj, da so ljudje z manjšinskim izvorom bolj zavezani delovanju v dobrobit domačih območij. To spoznanje ima pomembne implikacije za razvojne programe. Trenutno pa gledamo na vpliv migracij na civilno družbo v Švici, kjer so dogajajo zanimive pobude s strani migrantov, ki nimajo pravice sodelovati na volitvah in prav zaradi tega delujejo na kreativne načine. Želim si prikazati, kako se demokracija spreminja z novim priseljevanjem.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Zelo prijetna je fleksibilnost moje službe, saj lahko delam kadar koli in pogosto tudi na različnih lokacijah. Tudi teme poučevanja študentov si sama določam in si lahko na tak način organiziram nove smernice raziskovanja. Rada delam s študenti, saj mi pogosto priprave na predavanja in debate z njimi dajo nove ideje. Super mi je tudi to, da sem del projekta, prek katerega sem v stiku s številni raziskovalci iz sorodnih disciplin in se veliko naučim od pravnikov, ekonomistov, geografov, antropologov. Manj prijetno je to, da je na akademskem področju malo pozicij in se zaradi tega čuti potreba po dokazovanju. Pogosto pogovori med sodelavci nanesejo na nelagodje glede zahtev po mednarodnih izkušnjah. Mislim, da sem imela zdaj srečo, saj imam štiriletno pogodbo, kar je že luksuz v primerjavi z večinoma eno- ali dvoletnimi raziskovalnimi pogodbami. Vsekakor pa je neprijetno to, da ni nikakršnega zagotovila za nadaljevanje po zaključku tega projekta.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Težko rečem, saj sem šla že za magisterij v tujino in nimam izkušenj z raziskovanjem v Sloveniji. Kolikor pa lahko ocenim iz izkušnje, ko sem še študirala na FDV, so razlike očitne v številu študentov in koliko časa morajo raziskovalci v Sloveniji nameniti učenju. Spomnim se predavanj v velikih predavalnicah z ogromnim številom študentov, medtem ko jaz učim predmete v majhnih skupinah. Študentje stalno sodelujejo in se od njih zahteva veliko priprav pred predavanjem. V majhnih skupinah se da nagovoriti tudi manj zgovorne študente. V skupinskem delu med predavanji se razvijejo najbolj zanimive debate in tega v veliki skupini skoraj ne moreš doseči. Poleg tega učim le en predmet na semester, ostali čas pa je namenjen raziskovanju. Tudi ko se primerjam z raziskovalci v Veliki Britaniji, si kar težko zamislim, kdaj sploh imajo čas narediti še kaj drugega, ko pa učijo po štiri predmete na semester in to pogosto niti ne na temo svojega področja. Infrastruktura za raziskovanje v Švici je prav tako odlična, saj imamo stalno podporo administracije, ki res delajo v dobro raziskovalcev. Imamo tudi dobre možnosti mednarodnega povezovanja z obiskovanjem drugih raziskovalcev v tujini ali pa da jih povabimo na gostovanja pri nas.

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano z vašim raziskovanjem.

Kot prvo mi zdaj pade na pamet dogodek v Indiji, kjer sem bila na konferenci še preden sem zagovarjala doktorat. Ker sem predstavljala rezultate projekta kot glavna raziskovalka, so mi organizatorji pomotoma nadeli naziv doktorice in me dali za eno izmed glavnih govornic na otvoritvi konference. Ko sem jim povedala, da še nisem dr. Hercog, so bili prav zmedeni, saj so pri njih nazivi in hierarhija zelo pomembni. Enkrat drugič sva z bivšo šefico na obisku v Kalkuti naleteli na izrazito neodobravanje s strani indijskih kolegov, ker jim ni bilo všeč, da se podajajo že izdelani predlogi in nismo debate začeli osnovati na skupnem srečanju, kar so dojeli kot kolonialistični pristop z Zahoda.

Metka Herzog obkrožena z indijskimi raziskovalnimi kolegi. (foto: osebni arhiv MH)
Metka Hercog obkrožena z indijskimi raziskovalnimi kolegi. (foto: osebni arhiv MH)

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Ko sem se odločala, kaj bom študirala, sem razmišljala o medicini, arheologiji, geodeziji in še čem. V glavnem, nisem prav vedela, kaj naj bi. Tako mi je bil študij mednarodnih odnosov še najbolj blizu, saj se mi je zdel kot nekakšno podaljšanje gimnazije. Potem ko sem se končno odločila za to smer, sem si predstavljala, da bom začela s kariero v diplomaciji. To mi je še zdaj privlačno. Ko sem bila na gostovanju v Indiji in v ZDA, pa tudi na Nizozemskem in v Švici, sem se vedno javila zaposlenim na naši ambasadi, ker me zanima, kako poteka njihovo delo in na kakšen način se izvaja diplomacija na slovenskih veleposlaništvih. Za raziskavo pa sem bila tudi na veleposlaništvih drugih držav v Indiji in bi si lažje predstavljala, da delam na katerem od tistih z boljšimi kapacitetami.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi se vrnila par desetletij nazaj in povabila na večerjo George Orwella. Morda v času, ko je živel v Parizu in se preživljal iz dneva v dan skoraj brez vsakega premoženja in si tako nabiral ideje za pisanje. Še rajši pa bi povabila koga od vam neznanih, saj so mnogi moji prijatelji razpršeni okrog po svetu in jih vidim preredko. Tudi to bi lahko omenila prej, kot eno manj prijetnih strani tega nomadskega akademskega življenja.

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

Že zdaj nisem ravno omejena s finančnimi težavami pri raziskovanju, saj je naš projekt financiran s strani švicarske raziskovalne agencije, ki se dobro odziva na predloge raziskovalcev in podpira nove ideje. Ne govorimo ravno o milijonih evrov, ampak zaenkrat ovir ne vidim v finančnih, temveč bolj v časovnih omejitvah. Rada bi izvedla raziskavo o zaposlovanju tujcev v Sloveniji s korespondenčnim testom. Druga ideja za prihodnost je dolgoročno spremljanje posameznikov in vpogled v njihove spremembe v odnosu do tujcev. Zanima me, kaj vpliva na pozitivno ali negativno naravnanost proti priseljencem in kako se to spreminja skozi čas. Bi mi prav prišel milijon evrov in milijon ur.

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

To je tako težko predvideti, saj si pred petimi leti zagotovo ne bi mislila, da bom tu, kjer sem zdaj. Če pa že moram pogledati v prihodnost, bi čez pet let lahko imela večjo skupino raziskovalcev, s katerimi  bi delali zanimive mednarodne projekte. Čez 40 let pa bi rada bila kje v Istri ali pa Kvarnerju, delala jogo na terasi in kolesarila ob plaži.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Trenutno se sproščam ob branju »I do not come to you by chance«, ki opisuje drugo stran zgodbe o emailih z dobitki milijonov evrov iz Nigerije. Drugače pa priporočam zelo dobro literaturo iz Indije. Indijo sem spoznavala s knjigami avtorice Kiran Desai »The Inheritance of Loss« ali Rushdiejeve  »Midnight ‘s Children«. S filmom »The Swissmakers« (Die Schweizermacher) iz 1978 si lahko približate prepreke za pridobitev švicarskega državljanstva, ki so še zdaj zelo aktualne.

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat, itd.)?

Vedno se najde kakšen dodaten email za odgovoriti, prebrati še en nov članek, prebrati novice iz Slovenije, Švice in pa New York Times-a. Pa tudi prijatelji se pogosto oglašajo po Skypu in gmail chatu.

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Kakovost življenja bi mi izboljšal skrčen svet z več časa, da bi se z lahkoto videvala z ljudmi, ki mi veliko pomenijo.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov. Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec. Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Meta PHoDcast 46: Aljoša Harlamov, literat https://metinalista.si/meta-phodcast-46-aljosa-harlamov-literat/ https://metinalista.si/meta-phodcast-46-aljosa-harlamov-literat/#comments Thu, 21 Apr 2016 09:19:34 +0000 https://metinalista.si/?p=18828

Aljoša Harlamov – pisatelj, kritik, literarni teoretik, urednik, kolumnist in twitter nogometaš. #MetaPHoDcast

ALJOŠA HARLAMOV zaključuje doktorat na Filozofski fakulteti na Oddelku za slovenski jezik in književnost na temo slovenskega modernističnega romana. Poleg tega je pisatelj (roman Bildungsroman, 2009) in zadnjih nekaj let ustvarja svojo naslednjo mojstrovino, vmes pa še zgodovinski detektivski roman s Prešernom v glavni vlogi. Poznamo ga kot kolumnista (Večer, Grazia), urednika (AirBeletrina, Mentor) in strastnega twitter navijača. Najbolj lastna pa mu je vloga literarnega kritika, za prodorno kritiško delo je prejel tudi Stritarjevo nagrado.

Ob vsem branju, ki ga ima za domačo nalogo v svojih različnih službah, si v prostem času zaželi dobre knjige, naslednji na seznamu sta tako Težkomentalci (Jedrt Lapuh Maležič) in Minima impossibilia (Miklavž Komel), vmes pa nujno kakšna TV serija, na primer Orphan Black. O življenju in delu vsestranskega umetnika besede in nesojenega fuzbalerja/detektiva tudi na njegovem blogu.

Aljoša Harlamov (foto: Maja Metličar)
Aljoša Harlamov (foto: Maja Metličar)

Avtor naslovne fotografije je Matej Pušnik.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
https://metinalista.si/meta-phodcast-46-aljosa-harlamov-literat/feed/ 1 Aljoša Harlamov – pisatelj, kritik, literarni teoretik, urednik, kolumnist in twitter nogometaš. #MetaPHoDcast ALJOŠA HARLAMOV zaključuje doktorat na Filozofski fakulteti na Oddelku za slovenski... Aljoša Harlamov - pisatelj, kritik, literarni teoretik, urednik, kolumnist in twitter nogometaš. #MetaPHoDcast Metina lista 35:26
Meta PHoDcast Zapisi 14: Martin Kavšček, biolog https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-14-martin-kavscek-biolog/ Thu, 14 Apr 2016 07:13:52 +0000 https://metinalista.si/?p=18722

MARTIN KAVŠČEK (@MKavscek) je diplomiral na Biotehniški fakulteti na temo optimizacije rastnih pogojev motovilca, sedaj pa je doktorski študent biokemije na oddelku za genetiko kvasovk in molekularno biologijo Univerze v Gradcu.

Ukvarja se z optimizacijo maščob v posebni vrsti kvasovke, ki se lahko uporablja pri proizvodnji biodizla. Martin je o svojem raziskovalnem delu govoril tudi v 13. oddaji podkasta Metamorfoza (mp3, 1:04:11) o glivah in njihovi uporabnosti.

slika3
Martin Kavšček (foto: Florian Hofer)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Ob koncu študija biologije na Biotehniški fakulteti sem bolj kot ne po naklučju dobil email s ponudbo za doktorski študij v Gradcu. O nadaljevanju po koncu študija takrat niti nisem razmišljal veliko. Ker se mi je zdel projekt zanimiv, Gradec pa je tudi glede bližine Slovenije super, sem se prijavil in bil izbran. Po malo več kot treh letih lahko rečem, da mi ni žal.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

V naši raziskovalni skupini se ukvarjamo z genetiko in regulacijo metabolizma maščob v modelnem organizmu, kvasovki Saccharomyces cerevisiae. Novo znanje na tem področju je pomembno tako v zdravstvu, na področju zdravljenja diabetesa, nevrodegenerativnih bolezni in raka, kot tudi v proizvodnji industrijsko pomembnih molekul, s čimer se ukvarjamo v okviru mojega doktorskega projekta. Področje industrijske biotehnologije se razvija s svetlobno hitrostjo in glavnemu produktu fermentacije kvasovk, etanolu, so se v zadnjih letih pridružili številni drugi produkti, recimo dodatki v prehrani, gradniki bioplastike ter druga biogoriva. Poleg glukoze, ki se na primer pridobiva iz koruze, se veliko raziskav posveča tudi uporabi celuloze kot vhodne surovine. Na tak način bi lahko pridelali surovine veliko hitreje in ceneje kot s konvencionalnimi postopki, ki temeljijo na nafti.

slika4
Kvasne celice na agar plošči (foto: MK)

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

V mojem doktoratu optimiziramo proizvodnjo trigliceridov v oljni kvasovki Yarrowia lipolytica, ki se lahko uporabljajo pri proizvodnji biodizla. Ker ta vrsta dobro raste na glicerolu, ki je odpadni produkt v proizvodnji biodizla, bi tak način proizvodnje pomenil ekonomsko in okoljsko veliko bolj prijazno proizvodnjo.

Razvili smo metabolni model omenjene kvasovke, s katerim lahko z računalniško simulacijo preverimo učinke genskih sprememb (npr. izbris določenega gena) ali spremenjenih okoljskih pogojev na sintezo maščob. To nam omogoča hitrejšo izbiro kandidatnih genov, katerih učinek lahko nato preverimo v laboratoriju in s tem skrajšamo proces od vprašanja do odgovora. V veliko primerih s pomočjo modela pridemo do hipotez, na katere brez njega ne bi niti pomislili.

Razvoj sintezne biologije je v zadnjih letih zelo hiter in pomoč v obliki računalniškega modeliranja je vsekakor dobrodošla.

slika5
Proizvodnja kvasne biomase v erlenmajerici (foto: MK)

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijetno je načrtovanje poskusov ter razmišljanje o problemu s katerim se soočaš, kjer moraš res vključiti vse znanje, ki ga premoreš, ter naštudirati veliko publikacij, kjer so se ukvarjali s podobnimi problemi. Velikokrat je rezultat takšnega razmišljanja čisto drugačen od prvotnih pričakovanj in to je največji čar vsega.

V laboratoriju mi je všeč predvsem optimizacija ter preizkušanje novih metod. Seveda pa ne smem pozabiti udeležbe na znanstvenih kongresih, kjer se zbere res veliko ljudi ki razmišljajo podobno in je izmenjava informacij res velika.

Najmanj prijeten del pa je verjetno birokratski del, a tega na srečo ni tako veliko. Na splošno lahko rečem, da sem s svojo službo zelo zadovoljen.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Razmer v Sloveniji ne poznam zelo dobro, se pa tudi v Avstriji zadnje čase pogovarjajo o podobnih stvareh kot pri nas – o zmanjševanju sredstev ter potrebi po neodvisnosti znanosti. Na splošno lahko rečem, da se mi zdijo razmere dobre, imamo dostop do praktično vse opreme, ki jo potrebujemo, poleg tega pa je Univerza v Gradcu zelo internacionalna, tako da je različnih pogledov in mnenj res veliko, kar morda včasih v Sloveniji manjka.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Celice uporabljajo trigliceride kot shrambo energije za »hude čase«, ko v okolju ni dovolj sladkorjev, iz katerih pridobivajo energijo. V laboratoriju to shrambo spodbudimo tako, da v rastni medij dodamo premajhno količino dušika in tako ustavimo rast, odvečen ogljik pa celica shrani v maščobnih telescih, ki so lepo vidna pod mikroskopom (glej sliko 1). Ko smo modelirali vpliv prisotnosti kisika na sintezo maščob, smo ugotovili, da nižja koncentracija kisika dodatno vzpodbudi shrambo maščob, s čimer smo v bioreaktorju (slika 2) vzpostavili mikroaerobne razmere, kar je povečalo vsebnost maščob v celici do 40% suhe teže.

Slika1
SLIKA 1: Maščobna telesca pod mikroskopom (foto: MK)
fermentor_slika2
SLIKA 2: Bioreaktor (foto: MK)

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Pred vpisom na univerzo resne alternative biologiji v bistvu niti nisem imel. Če bi moral izbrati alternativno kariero, bi se verjetno usmeril na bolj kmetijsko področje, v pridelavo hrane. Mogoče bi bil kmet v lepi, od boga pozabljeni dolini. Glede na to, da imam rad fotografijo, s katero sem se veliko ukvarjal predvsem v srednji šoli in na faksu, bi bil morda tudi fotograf.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Uh, težko vprašanje, idej je mnogo. Verjetno bi izbral kakšnega raziskovalca izpred 200 ali 300 leti, ki je odšel na popotovanje z ladjo okoli sveta. Če lahko izberem še drugega gosta, pa bi povabil še člana kakšnega od civilizacije povsem izoliranega ljudstva iz Amazonije ali Papue Nove Gvineje.

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Hm, zanima me zelo veliko stvari, ampak verjetno bi se usmeril na področje okoljske mikrobiologije in njene pestrosti, saj se mi zdi ta pestrost mikrobov okoli nas res neverjetna in bi bilo vredno da jo bolj raziščemo.

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let se vidim v raziskovalnem oddelku podjetja, ki se ukvarja z biotehnologijo, ki bi pomagala ljudem pri boljši kvaliteti življenja, čez 40 let pa mogoče nekje, kjer je malo bolj mirno in bi lahko v miru raziskoval stvari, ki me res zanimajo.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Všeč mi je bila avtobiografija Craiga Venterja, pred kratkim pa sem prebral tudi knjigo Guns, germs and steel od Jareda Diamonda, ki govori o razvoju človeških civilizacij.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Ponavadi takrat pride na vrsto »optimizacija« in razvrščanje podatkov in škatel z vzorci v laboratoriju – neke vrste pospravljanje. Pa načrtovanje prihodnosti in prihodnjih eksperimentov, skratka, izgovorov ne zmanjka zlahka. 🙂

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Trenutno bi mi prav prišlo malo več prostega časa, in pa malo več časa za dokončanje vseh eksperimentov v okviru doktorata. 

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov. Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec. Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
MetaPHoDcast 45: Blaž Mikuž, fizik https://metinalista.si/metaphodcast-45-blaz-mikuz-fizik/ Thu, 07 Apr 2016 04:29:44 +0000 https://metinalista.si/?p=18663

S fizikom Blažem Mikužem o modeliranju turbulentnega toka hladila v sredici jedrskega reaktorja in o jedrski varnosti.

#MetaPHoDcast

 

BLAŽ MIKUŽ je mladi raziskovalec na Odseku za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan in doktorski študent jedrske tehnike  na Fakulteti za matematiko in fiziko, kjer je tudi diplomiral na temo dinamike tekočin – v sodelovanju z raziskovalno skupino podjetja Pipistrel je zasnoval napravo za merjenje hitrosti in vpadnega kota letala. Z dinamiko tekočin se ukvarja tudi v doktorski nalogi in sicer z modeliranjem turbulentnega toka hladila v gorivnem svežnju jedrskega reaktorja. Obiskala sem ga v Reaktorskem centru v Podgorici, kjer s sodelavci na odseku proučujejo fizikalne procese, ki so pomembni pri zagotavljanju varnosti jedrskih elektrarn. Pogovarjala pa sva se tudi na splošno o jedrski energiji, katere so njene prednosti v primerjavi z drugimi viri energije ter o nekaterih razlogih za jedrski nesreči v Černobilu in Fukušimi.

V pogovoru omeniva tudi dokumentarec Pandorina obljuba, v katerem nastopajo spreobrnjeni aktivisti proti jedrski energiji, ki so sedaj njeni podporniki. Poleg tega Blaž na temo jedrske energije priporoča še dokumentarca Cooking in the Danger Zone: Chernobyl in Uranium – Twisting the Dragon’s Tail.

Blaž pa ni le jedrski strokovnjak, ampak tudi ljubiteljski astronom in sodelavec Observatorija Črni Vrh. Septembra lani mu je uspelo odkriti Zemlji bližnji asteroid, ki je bil poimenovan 2015 SO2. Tudi tega sva se dotaknila v pogovoru, vendar je o tem podrobneje govoril že novembra v oddaji Doživetja narave na radiu Ognjišče (mp3, 60:42).

vrtinčnost

SLIKA: Prečni presek turbulentnega toka v gorivnem svežnju, ki prikazuje izračunano vrtinčnost hitrostnega polja. Valjaste luknje na sliki ustrezajo položajem gorivnih palic – gorivni sveženj v nuklearki Krško je npr. sestavljen iz 16×16 gorivnih palic. Simulacija je bila izračunana z natančno metodo velikih vrtincev (ang. Large Eddy Simulation), ki zahteva veliko računske moči. Kljub manjši računski domeni, ki je omejena le na območje četrtine gorivnega elementa 5×5 gorivnih palic, se je simulacija računala mesec dni z uporabo več kot 200 računskih jeder. Tovrstne numerične simulacije so uporabne za proučevanje obnašanja turbulentnega toka hladila, njegovega mešanja in prenosa toplote v gorivnih svežnjih. (avtor: Blaž Mikuž)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode

]]>
S fizikom Blažem Mikužem o modeliranju turbulentnega toka hladila v sredici jedrskega reaktorja in o jedrski varnosti. #MetaPHoDcast   BLAŽ MIKUŽ je mladi raziskovalec na Odseku za reaktorsko... S fizikom Blažem Mikužem o modeliranju turbulentnega toka hladila v sredici jedrskega reaktorja in o jedrski varnosti. #MetaPHoDcast Metina lista 26:26
Meta PHoDcast Zapisi 13: Katarina Beguš, psihologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-13-katarina-begus-psihologinja/ Thu, 31 Mar 2016 11:32:45 +0000 https://metinalista.si/?p=18598

KATARINA BEGUŠ, diplomantka psihologije na Filozofski fakulteti UL, je s podiplomskim študijem nadaljevala na Birkbeck College v Londonu, kjer je magistrirala iz kognitivne nevroznanosti in doktorirala iz razvojne nevropsihologije. V doktorski disertaciji se je ukvarjala s prenosom znanja med odraslimi in dojenčki, pri čemer je skušala osvetliti nevrološke procese aktivnega učenja pri dojenčkih. Sedaj je podoktorska raziskovalka na Oddelku za kognitivno znanost na Centralni Evropski Univerzi v Budimpešti, kjer nadaljuje svoje raziskovalno delo na področju kognitivnega razvoja dojenčkov.

image1
Katarina Beguš z nečakom

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Začelo se je z željo, da bi zadnji letnik študija psihologije študirala v tujini, v sklopu izmenjave študentov. Ker pa sem bila preveč neorganizirana, sem zamudila rok prijave za izmenjavo in opravila vse štiri letnike v Ljubljani. Ampak želja je ostala in tekom četrtega letnika sem namesto študijske izmenjave pričela iskati možnosti za opravljanje prakse v tujini v času absolventa. Sprva sem omejila izbor držav na podlagi jezikov, ki jih govorim, in potem pošiljala prošnje in povpraševanja po različnih univerzah, predvsem v Veliki Britaniji. Po večih neuspelih poskusih sem kontaktirala kolegico, ki je prav tako pred mano študirala psihologijo v Ljubljani, in za katero sem slišala, da je opravljala prakso na raziskovalnem inštitutu v ZDA. Imela sem veliko srečo, ker se je ravno takrat selila v London, kjer je dobila službo v raziskovalnem centru za možganski in kognitivni razvoj (Centre for Brain and Cognitive Development, Birkbek College, London). Z njeno pomočjo sem potem navezala stik in organizirala razgovor za prakso in se s pričetkom absolventa, oktobra 2008, preselila v London in pričela svojo raziskovalno pot v Babylabu. Tu se mi je odprl nov svet. Proti pričakovanjem, sem se od takrat v Slovenijo vrnila le za nekaj mesecev, v katerih sem napisala in zagovarjala diplomsko nalogo, in se nato vrnila v London in tam ostala vsega skupaj sedem let. Po magistrskem študiju kognitivne nevroznanosti in nato doktorskim študiju na isti raziskovalni ustanovi, mi je bila ponujena služba na Oddelku za kognitivno znanost Centralne Evropske Univerze v Budimpešti, kamor sem se preselila pred tremi meseci.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Raziskovalno področje, na katerem delam, se ukvarja z odkrivanjem principov kognitivnega razvoja dojenčkov – kako se različne miselne sposobnosti najmlajših razvijajo, kaj na ta razvoj lahko vpliva, zakaj pride do motenj razvoja, ter kako se te sposobnosti odražajo v, in so odvisne od, razvoja možganskih funkcij. Ker se v prvih letih življenja postavljajo temelji za celoživljenjski razvoj, in ima poznavanje lastnosti razvoja (in dejavnikov, ki nanj lahko vplivajo) lahko dolgosežne posledice za življenje vseh nas, bi si rada mislila, da bi to raziskovalno področje načeloma moralo biti zanimivo vsem, ki imajo ali so kdaj sami bili otroci.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Tema mojega magistrskega in doktorskega raziskovalnega dela je bila radovednost oziroma vedoželjnost – želja po pridobivanju informacij in znanja, kako se le-ta izraza pri najmlajših, kakšna možganska aktivnost spremlja stanja povečane pozornosti in zanimanja pri dojenčkih/malčkih, in kako dojenčkovo aktivno pridobivanje informacij vpliva na uspeh in dolgotrajnost njihovega učenja. V sklopu te teme smo na primer odkrili, da malčki s kazanjem (s prstom) izražajo, kaj jih v okolju zanima in o čem bi želeli prejeti informacije, ter da si bolje zapomnijo informacije, ki so jim ponujene v odgovor na njihovo vedenje, kot iste informacije, ki so jim dane brez da bi zanje sami prosili (več v članku Infants Learn What They Want to Learn: Responding to Infant Pointing Leads to Superior Learning). Poleg prispevka teh študij k razumevanju in interpretaciji pred-verbalnih oblik sporazumevanja in učenja, imajo te študije tudi praktični pomen, saj kažejo da imajo malčki sredstva, s katerimi lahko prosijo za informacije, in da odgovarjanje na malčkove lastne interese vodi do boljšega učenja, kar ima direktne aplikacije za formalno in neformalno vzgojo in izobrazbo.

Ker pa lahko na vedenje malčkov vpliva mnogo dejavnikov, in ker so že pri malčkih bile očitne individualne razlike v uporabi različnih vedenj za pridobivanje informacij, smo z drugo vejo študij raziskovali nevrološke procese aktivnega učenja pri dojenčkih. Raziskovali smo specifične oscilacije v možganski aktivnosti (merjene z EEG), ki so pri živalih in odraslih ljudeh povezane z aktivno pripravo na procesiranje novih informacij, in katerih prisotnost zanesljivo napoveduje uspešno učenje. S serijo študij smo pokazali, da je ta ista nevrološka aktivnost povezana z uspešnim učenjem tudi pri dojenčkih in da dojenčki aktivno in selektivno izbirajo od koga oziroma katere informacije se bodo naučili in katerih ne (raje se na primer učijo od ljudi, ki govorijo isti jezik kot oni sami). Poleg teoretične vrednosti smo s temi raziskavami tudi vzpostavili in validirali novo nevrološko meritev aktivnega učenja pri dojenčkih, za katero upam, da bo omogočila nadaljne raziskave na področju učenja dojenčkov in otrok (več v članku Neural mechanisms of infant learning: differences in frontal theta activity during object exploration modulate subsequent object recognition).

Poleg tega sem tekom dela v Londonu sodelovala pri drugih raziskavah, med katerimi bi na primer izpostavila projekt, katerega cilj je bil implementirati fNIRS (Functional Near Infrared Spectoscopy), relativno novo in – v primerjavi s ostalimi metodami možganskega slikanja – poceni metodo merjenja možganskih funkcij pri dojenčkih, v raziskave vplivov neprimerne prehrane na razvoj možganov v prvih treh letih življenja. Študija je bila izvedena v Gambiji, v Zahodni Afriki, kjer sezonsko pomanjkanje določenih živil (kot posledica podnebja in izoliranosti ruralnih skupnosti, ki jedo karkoli lahko sami lokalno pridelajo) pogosto vodi do upočasnjene rasti možganov dojenčkov in malčkov. V sodelovanju z Medical Research Council, ki na teh področjih izvaja različne intervencije s prehrambenimi dodatki za nosečnice in otroke, smo tekom treh mesecev izpeljali prvo tovrstno študijo v ruralni Afriki in s tem vzpostavili novo, dostopno in objektivno alternativo meritvam možganskega in kognitivnega razvoja, ocene katerih so se do sedaj pretežno zanašale na razne vedenjske razvojne mere, ki so v veliki meri razvite za zahodnjaške kulture in posledično neprimerne za uporabo na tovrstnih populacijah.

Screen Shot 2016-03-29 at 20.50.51
Merjenje možganskih funkcij pri 13-mesečni dojenčici v Gambiji v okviru projekta Global fNIRS. Študijo je sponzorirala fundacija Bill & Melinda Gates (foto: globalfnirs.org)

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Pri samem raziskovalnem delu, najbolj uživam pri odkrivanju novih vprašanj, lukenj v našem znanju in razumevanju, v diskusijah katera vprašanja so vredna raziskovanja, oblikovanju študij, s katerimi bi lahko na vprašanja odgovorili, ter v tistih magičnih trenutkih, ko so podatki zbrani in analizirani, in se krog zaključi z odgovorom. Čeprav, resnici na ljubo, so odgovori redkokdaj enostavni in dokončni in bolj pogosto ustvarijo več novih vprašanj. Pa tudi če so rezultati relativno jasni, je potrebno potem vse skupaj napisati in objaviti – ta del pa mi je verjetno najmanj prijeten.

Poleg tega je izjemen privilegij raziskovalnega dela potovanje po svetu na razne konference, delavnice in izobraževanja, ter s tem možnost spoznavanja, učenja in dela z ljudmi z istimi interesi in življenjskimi nazori. Biti del znanstvene skupnosti in s svojim delom prispevati k dobrobiti širše družbe mi je v veliko veselje.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Na žalost moram priznati, da trenutno z raziskovalnim svetom v Sloveniji nimam praktično nobenih stikov, zato ne morem direktno primerjati razmer. Spomnim se pa vtisov o razlikah v raziskovalnih možnostih med Slovenijo in Anglijo, ko sem se prvič preselila v London. V zadnjem letniku študija psihologije sem bila namreč del nekega raziskovalnega projekta, pri katerem je bil očiten problem dostop do opreme. Študija je med drugim vključevala EEG in MRI meritve bolnikov in je zato potekala v Kliničnem centru v Ljubljani. Ker pa je znotraj bolnice vsa oprema (razumljivo) prvotno namenjena diagnosticiranju in zdravljenju, šele nato pa raziskovanju, je študija napredovala zelo počasi. Za primerjavo, inštitut, ki sem se mu nekaj mesecev kasneje pridružila v Londonu, je opremljen tako z MRI, kot tudi z EEG in vrsto drugih naprav, ki se uporabljajo izključno v raziskovalne namene. Enako velja za trenutno inštitucijo v Budimpešti. Poleg dostopa do drage opreme (ki je bil problem pred sedmimi leti), si predstavljam, da bi raziskave, ki potrebujejo veliko število dojenčkov, bile težko izvedljive v manjših mestih, kot je Ljubljana. V velemestih je relativno enostavno dobiti zadostno število staršev in dojenčkov vseh starosti, kar je osnovna potreba za tovrstno delo.

Kot že rečeno, pa res nisem dobro seznanjena s trenutnimi raziskovalnimi razmerami v Sloveniji, imam pa namen – zdaj ko sem bližje – navezati stike in upam, da bom prijetno presenečena.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Na fotografiji je eden od malih udeležencev mojih študij, ki raziskuje nove igrače, medtem ko mi merimo njegovo možgansko aktivnost. Raziskovanje miselnega razvoja otrok je bilo do zadnjih nekaj desetletij omejeno na uporabo vedenjskih meritev. Posledično je za mnoge sposobnosti bilo mišljeno, da se razvijejo šele pozno v otroštvu. Nove metode, kot EEG (na sliki), fNIRS, sledenje očem, itd. in uporaba teh z dojenčki, je v zadnjih desetletjih spremenila naše razumevanje razvoja v prvih letih življenja in omogočila natančno raziskovanje prej nedostopnih miselnih sposobnosti dojenčkov.

IMG_6655
Merjenje možganske električne aktivnosti dojenčka z elektroencefalogramom (EEG) (foto: Katarina Beguš)

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bila znanstvenica, bi verjetno skušala delati z neprofitnimi, dobrodelnimi organizacijami, najverjetneje na področjih izobraževanja otrok, po možnosti v manj razvitih deželah. Kot alternativo psihologiji sem ob vpisu razmišljala o socialnem delu, ker me je privlačilo delo, s katerim lahko dosežeš določene pozitivne spremembe v družbi. Eden od (zame) večjih izzivov znanstvenega dela je ohranjati v mislih širše cilje, namen našega dela. Čeprav menim, da je tako-imenovana temeljna znanost, katere cilj ni praktična aplikacija, izjemnega pomena in vrednosti pri zagotavljanju napredka znanja in odkritij, je zame pomemben vir motivacije in eno od vodil mojega raziskovalnega dela prav potencialna uporaba in pomen izsledkov študij za življenja posameznikov in družbe. Zato mislim, da bi, v primeru, da se stvari zame v akademskem svetu ne bi izšle, brez večjih zadržkov prestopila v bolj praktične humanitarne vode.

8. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Mislim, da bi nadaljevala z raziskovanjem vedoželjnosti; od kod izvirajo individualne razlike – zakaj določeni posamezniki ostanejo radovedni celo življenje in drugi ne; ker vemo, da vedoželjnost vodi učenje že pri najmlajših – do kakšne mere je razvoj le-te odvisen od tega kakšen odziv izrazi zanimanja malčkov izzovejo v njihovem okolju; kakšni so kulturni vplivi na izraze vedoželjnosti in na prenos znanja v družbi – različne skupnosti se razlikujejo v tem kako se učijo in na kakšen način se ukvarjajo z najmlajšimi člani družbe; kakšni so genetski dejavniki vedoželjnosti; itd. Vprašanj je nešteto!

9. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Ha, težko vprašanje. Trenutno sem zaposlena na velikem projektu, ki je financiran še za nadaljnih 5 let. Zaenkrat sem se zavezala samo za dve leti, ampak se zna zgoditi, da bom čez 5 let se vedno v Budimpešti. Zaenkrat je še prezgodaj za reči – po treh mesecih še nisem čisto prepričana, ali bi hotela ostati tako dolgo – je pa res, da sem šla v London za 6 mesecev in ostala 7 let, torej, kdo ve!
Čez 40 let? Pojma nimam. Predstavljam si, da bom nekje v Evropi. Upam, da bom še vedno aktivna, da bom z zadovoljstvom gledala na dosežke in dogodivščine zadnjih 40 let, in da bom obkrožena z ljudmi, ki so mi dragi.

10. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Najljubši romani, ki sem jih prebrala v zadnjem casu: The Lacuna; The Poisonwood Bible (B. Kingsolver); Portrait in Sepia; Daughter of Fortune (I. Allende); The God of Small Things (A. Roy); Purple Hibiscus; Half of a Yellow sun (C.N. Adichie). Upam, da mi bo oproščene malo samopromocije, če priporočim tudi Curious (I. Leslie), ki z izredno berljivim in zanimivim slogom predstavi temo radovednosti/vedoželjnosti, kako je le ta verjetno vplivala na evolucijo in napredek naše vrste, in kako vpliva na razvoj vsakega posameznika in družbe dandanes. Knjiga, polna zabavnih anekdot in provokativnih misli, opisuje tudi raziskave, ki sem jih izvedla v okviru doktorskega študija.

11. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Res bi rada bila ena tistih oseb, ki se izogibajo delu s tem, da pospravijo hišo, uredijo vse ostale opravke, ali pa telovadijo, na primer. Tako imaš vsaj nekaj koristi od odlašanja. Žal moram priznati, da je zame verjetno spanje najbolj pogosta (ne)aktivnost, s katero zapravljam čas. Mislim, da sem po naravi precej lena oseba, zato na splošno delam najbolje, ko nimam veliko časa, in se delu enostavno ne morem izogniti. Poleg tega pomaga, če obstaja nek socialni pritisk – sama sebi prehitro odpustim lenobo, medtem ko če nekomu drugemu (mentorjem/sodelavcem) obljubim, da bom nekaj storila do določenega dneva, je veliko bolj verjetno, da bom to tudi izpeljala. Tako je moja taktika tudi to, da se skušam vključiti v več kot en projekt, pri katerih sodelujem z različnimi ljudmi, in tako zagotavljam, da nimam preveč časa za zavlačevanje, saj je preveč drugih oseb, ki jih nočem razočarati. V vsakem primeru pa še vedno najpogosteje najdem motivacijo in navdih za delo v zadnjih trenutkih pred zadanim rokom.

12. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Ena prednost – ali pa izziv – akademskega življenja je spoznavanje ljudi s celega sveta in možnosti selitve v nove države z vsako novo pozicijo. Hkrati pa to pomeni, da je vedno veliko bližnjih ljudi, ki živijo daleč, oziroma ki jih z vsakim korakom pustiš za seboj. Zato mislim, da bi mi kakovost življenja najbolj izboljšalo privatno letalo, s katerim bi lahko odletela k osebam, ki so mi ljube in so razkropljene po celem svetu, kadar bi se mi zljubilo. (Trenutno sem na primer nekje v zraku med Anglijo in Budimpešto, na poti nazaj po kratkem družinskem obisku.) Oziroma – če že lahko izbiram – izum teleportacije, prosim!

 

Naslovna fotografija: Katarina Beguš pri raziskovalnem delu v Babylabu (zaslonska slika iz videa Visiting Birkbeck Babylab – avtor Tom Canning)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov. Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec. Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 44: Tina Pirc, psihologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-44-tina-pirc-psihologinja/ Thu, 24 Mar 2016 06:44:23 +0000 https://metinalista.si/?p=18560

S psihologinjo Tino Pirc o preučevanju učne klime v srednješolskih razredih. #MetaPHoDcast

TINA PIRC je asistentka na Katedri za pedagoško psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pred kratkim je doktorirala s temo “Učiteljeva prepričanja in njegova interakcija z učenci kot napovedniki učne klime v srednji šoli.” V raziskavi ugotavlja, da so poleg (po splošnem prepričanju nekoliko zapostavljene) povezanosti učiteljev z dijaki za vzpostavljanje ugodne klime v razredu tako na področju učnih vsebin kot na področju uravnavanja vedenja pomembna prepričanja učiteljev, denimo o naravi znanja in učnih postopkih. Poleg tega je potrebno pri dijakih na omenjenih področjih spodbujati samoregulacijo in spoštovati njihovo avtonomijo, torej da jih učitelji vključujejo tako v izbiro učnih vsebin in skupaj z njimi tudi oblikujejo pravila vedenja, tako da del odgovornosti za to, kar se dogaja v razredu, prepustijo dijakom. Poleg tega z mentorico prof. Pečjakovo sedaj preučujeta tudi medvrstniško nasilje. Tina se odlično znajde v razredu, včasih kot predavateljica, včasih pa kot pozorna opazovalka iz zadnje klopi – z lahkoto si predstavlja, da bi s sodelavci leta opazovala učni proces in končno ugotovila, “kje škripa”. Malo vpogleda in navdiha iz kompleksnega polja učiteljevanja lahko užijete tudi sami z ogledom filma Besede svobode.

Tina Pirc (foto: osebni arhiv TP)
Tina Pirc (foto: osebni arhiv TP)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode

]]>
S psihologinjo Tino Pirc o preučevanju učne klime v srednješolskih razredih. #MetaPHoDcast TINA PIRC je asistentka na Katedri za pedagoško psihologijo na Filozofski fakulteti... S psihologinjo Tino Pirc o preučevanju učne klime v srednješolskih razredih. #MetaPHoDcast Metina lista 20:29
Meta PHoDcast Zapisi 12: Gašper Beguš, jezikoslovec https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-12-gasper-begus-jezikoslovec/ Thu, 17 Mar 2016 09:00:43 +0000 https://metinalista.si/?p=18433

GAŠPER BEGUŠ (@gasbard) je diplomant primerjalnega jezikoslovja in slovenistike na Filozofski fakulteti UL, sedaj pa je doktorski študent  jezikoslovja na Univerzi Harvard, kjer se ukvarja s fonetiko in fonologijo ter z zgodovinskim jezikoslovjem. V doktorski disertaciji bo skušal pojasniti jezikovni razvoj, predvsem kako različni dejavniki vplivajo na človeški govor.

Gašper Beguš
Gašper Beguš

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo? Že v osnovni šoli sem se zanimal tako za družboslovne predmete kot tudi za naravoslovje. Gotovo imata malo vpliva na to tudi mama, ki je profesorica slovenščine, in oče, ki je geolog. Recimo, da je jezikoslovje mešanica obeh: na eni strani je jezik del naše biologije, nevrologije, po drugi strani pa se prenaša iz generacije v generacijo in velik del človekove kulture je vezan prav na jezik. Na trenutno raziskovalno univerzo sem prišel po precej ustaljeni poti. Na ljubljanski filozofski fakulteti sem študiral primerjalno jezikoslovje in slovenistiko. Eno leto sem se izobraževal tudi na dunajski univerzi preko izmenjave Erasmus. Imel sem veliko srečo, da sem na obeh ustanovah lahko delal z odličnimi profesorji. Želja po raziskovanju me je potem privedla do prijave na doktorski študij. Ker je nekaj časa kazalo, da bo v Ljubljani težko dobiti mesto mladega raziskovalca, sem se prijavil tudi na tuje šole. Prijava na doktorski študij je dolgotrajna in terja kar nekaj naporov, a prijavi se lahko vsak. Če te sprejmejo, načeloma dobiš vso šolnino plačano, poleg tega pa tudi štipendijo, s katero se preživljaš.

Pred eno izmed dodiplomskih studentskih domov na Harvardu
SLIKA: Pred enim izmed dodiplomskih študentskih domov na Harvardu (foto: osebni arhiv GB)

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas? Kot sem omenil zgoraj, na jezik vpliva veliko dejavnikov. Sam se predvsem ukvarjam z govorom, torej s fonetiko in fonologijo ter z zgodovinskim jezikoslovjem. Na tem področju je še ogromno neznanega in moje glavno vprašanje je, kateri faktorji vplivajo na človeški govor in kako bi jih lahko razločili med seboj. Po eni strani je verjetno, da govor izoblikuje dejstvo, da se jezik prenaša iz generacije v generacijo in da se pri tem konstantno spreminja. Po drugi strani je tudi verjetno, da na govor vplivajo kognitivne omejitve v naših možganih. Cilj mojega raziskovanja je, da bi bolje razumeli vplive teh dveh faktorjev. Poleg tega se veliko ukvarjam tudi z rekonstrukcijo prajezika, predvsem praindoevropščine in praslovanščine. V okviru tega sem pisal o metriki v vedščini, pa recimo o naglasnem razvoju žirovskega in prekmurskega narečja. Trenutno pa pišem o razvoju glagolskega sistema avstronezijskih jezikov in vodim raziskavo o fonetiki.

V foneticnem laboratoriju
SLIKA: V fonetičnem laboratoriju (foto: osebni arhiv GB)

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja? Človeški govor je še velika neznanka. Zato je pomembno, da bi vedeli, kaj nanj vpliva, kako se razvija, in predvsem zakaj so njegove zakonitosti takšne, kot so. Za disertacijo recimo nameravam izvesti poskus, pri katerem bomo ustvarili umetne jezike in testirali, kako se subjekti naučijo določenih procesov. Rezultati naj bi bili relevantni tako za kognitivni aspekt jezika kot tudi za razumevanje jezikovnega razvoja. 4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? Zase vedno pravim, da je stvar, ki jo najraje počnem, raziskovanje. Tako da je služba doktorskega študenta, ki je sestavljena predvsem iz raziskovanja, zelo prijetna. Seveda je delo dolgotrajno in naporno, ampak, kot pravi znani kliše, če delaš to, kar rad delaš, potem to ni služba. Najbolj prijeten je seveda trenutek, ko dobiš pdf svojega članka iz dobre znanstvene revije. Manj prijetni trenutki so, ko postane preveč naporno. Semestri so tukaj izjemno natrpani. Tudi poučevanje na univerzitetni ravni je zelo zanimivo, sploh če imaš motivirane študente. Pri učenju vedno skušam študente spodbujati k samostojnemu raziskovalnemu delu in v zadovoljstvo mi je spremljati njihov razvoj ali kakšen dober projekt, ki ga naredijo. Z ženo, ki je tudi doktorska študentka na Harvardu (iz primerjalne književnosti), imava tudi srečo, da so naju na univerzi izbrali za tutorja. To pomeni, da živiva skupaj z dodiplomskimi študenti in jim pomagava na akademskem, profesionalnem in osebnem področju. Harvardski študentje so neverjetni in ta del službe je nadvse prijeten.

Zakljucna zabava s studenti po podelitvi diplom
SLIKA: Zaključna zabava s študenti po podelitvi diplom (foto: osebni arhiv GB)

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ? Težko ocenjujem, ker sem bil v Sloveniji dodiplomski študent in nisem imel priložnosti za pravo raziskovalno delo. Vendar pa lahko primerjam dodiplomski študij v Sloveniji in tukaj, saj trenutno poučujem dodiplomske študente. Glavna razlika med evropskim in ameriškim dodiplomskim sistemom je v tem, da imajo študentje tu v Ameriki priliko spoznati se z raziskovalnim delom in metodami bistveno prej kot pri nas. To se mi izredno pomembno. Seveda so pri vsaki stvari prednosti in slabosti. Ampak, na primer, pred kratkim sem prejel finančna sredstva za svoj projekt, ki mi omogoča financiranje za šest dodiplomskih študentov, ki pomagajo pri projektu. S tem se učijo metod dela, programske opreme, skratka spoznavajo svet raziskovanja. In to nekateri že v drugem letniku. Tudi nasploh je pogosto, da so dodiplomski študenti povezani z raznimi laboratoriji že zelo zgodaj v svojem študiju.

Vedski rokopis (Vir: Wikipedia)
Vedski rokopis (Vir: Wikipedia)

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. Pri jezikoslovju je navdušujoče to, da lahko kombiniraš znanstvene metode naravoslovja s filološkimi metodami in jih apliciraš na tisočletna kulturna izročila. Rgveda, zbirka staroindijskih himn, je na primer nastala pred približno 3500 leti. Himne so se do danes prenašale iz generacije v generacijo brahmanov, ki se naučijo celoten tekst na pamet. Neverjetno je, s kakšno natančnostjo so ohranili tekste izključno preko ustnega izročila – vede so zapisali šele stoletja pozneje. Na podlagi matematičnih metod lahko potem te tekste in jezikoslovne podatke v njih še natančneje analiziramo s končnim ciljem, da bi bolje razumeli jezik in govor. SLIKA: Rekonstrukcija vedskega akcenta v programu R-Studio (Vir: zaslonska slika GB) Rekonstrukcija vedskega naglasa v programu R 7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo? Moja druga izbira je bila fizika. Resne probleme imam z vprašanjem, kaj bi bil, če ne bi bil raziskovalec. Dejansko ne vem. 8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev? Mario Callas in Beniamina Giglija. Svojo najljubšo sopranistko in najljubšega tenorista. 9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval? Verjetno bi nadaljeval z raziskavami govora. Prednost velikih raziskovalnih projektov je, da omogočajo združevanje in sodelovanje večjega števila znanstvenikov, doktorskih in post-doktorskih študentov. To je ustavljena praksa v naravoslovju, v humanistiki in družboslovju pa manj — tak model bi bil gotovo eden od ciljev, če bi imel na razpolago velika finančna sredstva.

Studij starih jezikov
SLIKA: Študij starih jezikov (foto: osebni arhiv GB)

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let? Zavestno se izogibam dolgoročnemu planiranju (več kot 2 leti). Sicer pa upam, da bom še vedno raziskoval. Sploh si ne predstavljam, kaj vse bomo že vedeli oz. vedeli, da ne vemo, čez 40 let. 11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast. Podcastov ne poslušam. Eden najboljših slovenskih filmov se mi zdi Splav meduze Karpa Godine. Knjiga: Vesolje Gregorja Strniše (pesniška zbirka) ali Gospa Dalloway Virginie Woolf (roman). 12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)? Tempo tukaj diktira, da vsaki obveznosti pripišem neko vrednost nujnosti. Včasih je odlaganje neizbežno, ampak poizkušam odlagati manj pomembne stvari in se osredotočati na bolj pomembne.

Pomlad ob reki Charles2
SLIKA: Pomlad ob reki Charles (foto: Gašper Beguš)

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja? Da bi se vsak vikend z družino lahko teleportiral v Slovenijo. Potem bi šli k staršem ali starim staršem na govejo juho, regratovo ali motovilčevo solato, hodili bi v hribe, nabirat gobe in na dobre koncerte. Super bi bilo.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov. Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec. Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 43: Barbara Zorec, farmacevtka https://metinalista.si/metaphodcast-43-barbara-zorec-farmacevtka/ Thu, 10 Mar 2016 07:13:08 +0000 https://metinalista.si/?p=18385

S farmacevtko Barbaro Zorec o metodah pospeševanja dermalnega in transdermalnega vnosa zdravilnih učinkovin.

#MetaPHoDcast

 

BARBARA ZOREC je magistra farmacije in doktorska študentka biomedicine, zaposlena pa je v Laboratoriju za biokibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. V doktorski nalogi primerja tri metode za pospeševanje vnosa zdravilnih učinkovin preko kože, elektroporacijo, laserje in ultrazvok, o katerih lahko več preberete tudi v njenem članku v Zdravniškem vestniku. Ekperimente večinoma izvaja ex vivo, na tkivih prašičjih ušes, vendar je metode preizkusila tudi na lastni koži in zagotavlja, da so neboleče. Njeno raziskovalno delo poteka tudi v sodelovanju s podjetjem Iskra Medical in z Univerzo Cantebury na Novi Zelandiji, kjer projekt podpira sklad Marsden. Je tudi ena izmed treh letošnjih štipendistk nacionalnega programa Za ženske v znanosti.

Poleg raziskovanja Barbaro zanimata še šport in glasba, na večerjo pa bi peljala Alberta Einstaina. Priporoča knjigo Štoparski vodnik po galaksiji, njen najljubši film pa je The Bucket List. Na spletu najraje pogleda kak posnetek TED predavanj – na temo elektroporacije na primer priporoča TEDxgovor prof. dr. Damijana Miklavčiča, predstojnika Laboratorija za biokibernetiko.

20141021_131602
Barbara Zorec pri eksperimentalnem delu na prašičjem ušesu (foto: Nataša Pavšelj)

Avtorica naslovne fotografije je  Nataša Pavšelj.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode

]]>
S farmacevtko Barbaro Zorec o metodah pospeševanja dermalnega in transdermalnega vnosa zdravilnih učinkovin. #MetaPHoDcast   BARBARA ZOREC je magistra farmacije in doktorska študentka biomedicine, zaposlena... S farmacevtko Barbaro Zorec o metodah pospeševanja dermalnega in transdermalnega vnosa zdravilnih učinkovin. #MetaPHoDcast Metina lista 20:50
Meta PHoDcast zapisi 11: Marijana Milkovič, italijanistka https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-11-marijana-milkovic-italijanistka/ Thu, 03 Mar 2016 10:39:22 +0000 https://metinalista.si/?p=18316

Marijana Milkovič je doktorska študentka italijanskega jezika na Oddelku za humanistične študije Univerze Ca’Foscari v Benetkah. Preučuje italijansko gledališko izrazoslovje (predvsem arhaično) in pripravlja terminološki slovar, ki bo združil rezultate raziskovalnega dela palografov, arhivarjev, zgodovinarjev, literatov in jezikoslovcev.

Zanima jo interdisciplinarno raziskovanje in razmišlja o projektih, ki bi študij jezikov povezali s psihologijo ali naravoslovnimi vedami. Poleg nadaljnega raziskovanja ima v mislih tudi rezervni načrt – vabljeni k branju!

foto: osebni arhiv MM
Marijana Milkovič (foto: osebni arhiv MM)

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Za italijanista je nekako naravno, da se odpravi v Italijo. Kmalu po diplomi sem začela raziskovati in med italijanskimi univerzami odkrila tri, ki so bile zanimive zame. Odločila sem se prijaviti na sprejemne izpite, Beneška univerza jih je razpisala prva in po dveh dneh testov ter razgovorov mi je bilo ponujeno mesto, ki sem ga sprejela in pristala tukaj.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

V bistvu je moje delo le kapljica v morju. Ukvarjam se z dramatiko 18. stoletja, predvsem s preučevanjem grške dediščine v italijanski tragediji in komediji. Za to obdobje mi je bilo dodeljeno tudi delo na gledališkem izrazoslovju. Namen je zbrati izrazje, ki so ga poznali in uporabljali gledališčniki ter tisti, ki so o gledališču karkoli zapisali ali sporočali drugim. Obsežno analizo zahtevajo razne pisemske korespondence intelektualcev, ki so radi podajali ocene dramskih del, celo razpravljali o teoriji gledališča, včasih pa samo želeli koga obvestiti, da so si ogledali določeno predstavo. To dolgotrajno delo, ki zahteva tudi pregled in branje velikega števila rokopisov, je vir za strokovno pogovorno in žargonsko izrazje, ki je najmanj raziskano. Ko termin odkrijemo in uvrstimo na naš seznam, sledi analiza. V končni fazi pa poskušamo podati razlago, ga ovrednotiti s stališča pogostnosti rabe, opredeliti njegovo funkcijsko-zvrstno pripadnost, razložiti zgodovino termina in po potrebi dodati različna pojasnila.

Če v šali nekoliko posplošim: raziskujem dramatiko, tudi komedijo … Smeh je stalnica človeštva in vedno je dobro vedeti, kaj lahko človeka nasmeji in kako ga spraviti v dobro voljo.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Upamo, da bo končni izkupiček čim popolnejši slovar italijanskih gledaliških izrazov, ki bo uporaben tako za jezikoslovce in prevajalce, kot za zgodovinarje in arhivarje ter druge raziskovalce. Pa tudi kdorkoli drug lahko pokuka vanj. Radi bi zajeli vso gledališko terminologijo, od tiste splošno znane in uveljavljene do stilno zaznamovane in zastarele.

Ker tudi sama veliko prevajam, imam pri delu pred očmi predvsem prevajalce. Zmotno je mišljenje, da za kakovosten prevod zadostuje dobro znanje jezika. Večina besedil, s katerimi se prevajalec srečuje, je dokaj specifičnih in nemogoče je, da bi bil obenem tudi strokovnjak za toliko različnih področij. Zato posega po različnih bazah, orodjih in pripomočkih, kakršen je tudi slovar, na katerem delamo.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najmanj samo pisanje, ki sledi raziskovanju in odkrivanju. Najbolj pa zagotovo mednarodne konference in kongresi, kjer srečuješ ljudi z vsega sveta z enakimi ali podobnimi interesi, tu se podre veliko meja, saj je v ospredju prav znanost. Vedno z zanimanjem poslušam o različnih pristopih in spoznavam strokovnjake, ki se istih problemov lotevajo na drugačen in meni manj znan način. Taka srečanja nemalokrat ponudijo tudi priložnost, da v živo vidiš ljudi, o katerih si prej samo bral.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Izkušenj z raziskovalnim delom v Sloveniji nimam, zato težko primerjam. Domnevam, da v Sloveniji ne bi bila tako potopljena v mednarodno okolje, saj naša država zaradi manj znanega jezika pritegne manjše število tujih raziskovalcev.

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s lastnimraziskovanjem.

Ker to delo vključuje tudi branje rokopisov, ki so velikokrat težko berljivi, bodisi zaradi nečitljive pisave in zbledelega črnila bodisi zaradi mehanskih poškodb, ki so nastale med njihovim popotovanjem skozi stoletja, je posvetovanje glede težavnih mest stalnica v postopku dešifriranja. In tu pride do najrazličnejših zabavnih situacij in kreativnih idej. Ko svoje mnenje izrazijo paleograf, arhivar, zgodovinar, literat in jezikoslovec, je včasih potrebno veliko truda, da se pride do zadovoljive rešitve.

Primeri rokopisov. (foto: osebni arhiv MM)
Primeri rokopisov. (foto: osebni arhiv MM)

Kaj bi bili, če ne bi bili znanstvenica? Kakšne so bile vaše alternative ob vpisu na univerzo?

Razmišljala sem o študiju fizike, zanimala me je metereologija. Mislim pa, da bi uživala tudi kot cvetličarka.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabili na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo nobenih omejitev, bi povabila kar nekaj ljudi. Vabila bi prejeli Margherite Hack, Nikola Tesla, Bill Watterson, Oliver Sacks.

Če bi imeli milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovali?

To je ogromno denarja, s tako vsoto je mogoče delati več let. Začela bi s kako interdisciplinarno raziskavo, ki bi združila znanstvenike vseh strok, povezanih z jezikom. Pred časom sem imela priložnost sodelovati pri raziskavi o vplivu večjezičnosti na spomin in rezultati sodelovanja ter nasploh način dela, ki povezuje več vej znanosti, me je navdušil.

Kaj boste počeli čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez pet let upam, da bom na postdocu, a možnosti in idej je veliko. Čez 40 pa ne vem, rada bi bila v Sloveniji.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Zofijin svet.

Spletni dnevnik astronavtke Samanthe Cristoferetti, Avamposto 42.

S čim se zamotite in kakšne izgovore si izmišljujete, ko zavlačujete ali odlašate pri stvareh, ki jih morate narediti (članek, doktorat)?

Pravim si, da je za znanstvenika pomembna vsestranska razgledanost in da moram zavoljo širjenja obzorij početi še kaj drugega.

Kaj bi vam lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Več prave italijanske hrane in seveda stabilnejše delovno mesto.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 42: Tina Peternel, geologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-42-tina-peternel-geologinja/ Thu, 25 Feb 2016 08:11:26 +0000 https://metinalista.si/?p=18249

Z geologinjo Tino Peternel o proučevanju plazov.

#MetaPHoDcast

 

TINA PETERNEL je mlada raziskovalka na Geološkem zavodu Slovenije in doktorska študentka na programu Grajeno okolje. Pred tem je kot inženirka geologije delala v podjetju  Geoportal. V doktorski nalogi proučuje plazove in druge pobočne masne premike na področju Potoške planine. Poleg tega na zavodu sodeluje pri raznih raziskovalnih projektih, med drugim pri razvoju aplikacij za opozarjanje na povečano nevarnost plazov ob povečanih količinah padavin. Lani je zato sedem mesecev gostovala na Univerzi v Firencah, kjer imajo že precej izpopolnjen sistem. Kot strokovnjakinja za področje zemeljskih plazov je bila izbrana v tudi v delegacijo strokovnjakov civilne zaščite EU za oceno posledic poplav, ki so avgusta lani prizadele Makedonijo.

Da ima rada naravo vidimo tudi iz njenega izbora filmov in knjig – najraje ima filme, ki jih prikazujejo na evropskem outdoor filmskem festivalu, najljubša knjiga pa je Pot Nejca Zaplotnika. V prihodnosti si poleg več časa za druženje z najbližjimi in discipline za dokončanje disertacije, želi čim več uspehov pri prijavah na raziskovalne projekte.

SLIKA: Tina Peternel v Makedoniji kot del ekipe strokovnjakov Mehanizma civilne zaščite EU za oceno posledic po poplavah in plazovih (foto: osebni arhiv TP)terensko delo ekipa

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode

]]>
Z geologinjo Tino Peternel o proučevanju plazov. #MetaPHoDcast   TINA PETERNEL je mlada raziskovalka na Geološkem zavodu Slovenije in doktorska študentka na programu Grajeno okolje. Pred tem je kot... Z geologinjo Tino Peternel o proučevanju plazov. #MetaPHoDcast Metina lista 26:03
MetaPHoDcast zapisi 10: Eva Smolar, biotehnologinja https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-10-eva-smolar-mikrobiotehnologinja/ Thu, 18 Feb 2016 08:41:59 +0000 https://metinalista.si/?p=18114

EVA SMOLAR je doktorska študentka proteinske biotehnologije na Univerzi BOKU na Dunaju in raziskovalka na oddelku za nanobiotehologijo iste univerze. Na Dunaju raziskuje že od leta 2009, ko je na tamkajšnjem oddelku za biotehnologijo izvedla empirični del svoje diplomske naloge na temo ovrednotenja različnih kromosomskih lokusov bakterije E. coli za brezplazmidno produkcijo rekombinatnih beljakovin. V doktorski disertaciji pa se ukvarja z biokemično in molekularno analizo glikopolimerov v celični steni bakterije Lactobacillus. Svoje znanje je preizkušala tudi v multidisciplinarnih projektih, na primer ko je z ekipo slovenskih študentov dosegla 3. mesto na natečaju Well-Buidling 2050 v Parizu.

Eva Smolar
Eva Smolar

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Na Dunaj me je pot zanesla v času absolventskega staža pred 6 leti. Pred zaključkom študija na Biotehniški fakulteti sem si želela izkusiti tujino, zato mi je mentor predlagal, da opravim eksperimentalni del diplomske naloge na univerzi BOKU (Universität für Bodenenkultur) na Dunaju, na katedri za biotehnologijo pri prof. Striednerju in prof. Grabherr. Prijavila sem se za CEEPUS štipendijo, ki sem jo na srečo tudi dobila, saj bi si v nasprotnem primeru težje privoščila prvega pol leta življenja na Dunaju. Ko sem zaključevala laboratorijske poizkuse, mi je prof. Stridner ponudil, da po diplomi nadaljujem projekt v njegovi skupini. Takrat sem že vedela, da si nedvomno želim svoje znanje nadgraditi v raziskovalnem okolju.

Po diplomi sem začela intenzivno iskati doktorski projekt, ki bi me zanimal. Tako sem dobila ponudbi z Vrije Universiteit Brussel in tukaj na BOKU, na oddelku za nanobiotehnologijo, pri prof. Paulu Messnerju in prof. Christini Schäffer. Nazadnje sem se odločila za BOKU, saj mi je Dunaj prirasel k srcu, poleg tega sem bila po uspešno opravljenem izbirnem postopku sprejeta na mednarodni doktorski program BioToP.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

V svojem doktorskem delu želim osvetliti mehanizem, s katerim mlečnokislinske bakterije pripenjajo lastne proteine površinskega sloja (Surface layer proteins) na svojo celično steno. Proteini površinskega sloja so sestavljeni iz ene ali dveh podenot. Ko se prenesejo na površino celice, se nemudoma sestavijo v simetrične in pravilno sestavljene strukture, ki obdajajo celotno baterijo kot nekakšna porozna lupina. Ravno ta proces spontano inducirane samoorganizacije proteinov v urejene vzorce na površini ter enake kemijske in fizikalne lastnosti posameznih podenot so zelo zanimivi za nadaljnjo uporabo. Uporaba proteinov površinskega sloja zaradi njihovih lastnosti odpira možnost za njihovo tesno regulirano namestitev na površini bakterij v fuziji z drugimi proteini, na primer alergeni ali antigeni, in jih zato lahko uporabimo kot cepiva za oralno imunizacijo oziroma za druge terapevtske namene. Lactobacillus kot prehransko varna bakterija je v tem oziru še posebno zanimiva. Tukaj se njihova vsestranskost ne zaključi, saj so zanimivi tudi v biotehnologiji in bioanalitiki, kot biosenzorji in biokatalizatorji, pa tudi v diagnostiki in seveda v biomedicini.

Eva Smolar Laboratorij
Eva Smolar pri laboratorijskem delu (foto: osebni arhiv ES)

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Mehanizem, kako so proteini površinskega sloja dejansko zasidrani v celično steno (peptidoglikan), je slabo raziskan posebej pri mlečnokislinskih bakterijah. Razumevanje le-tega pa je pravzaprav ključnega pomena, saj se le preko sidrne molekule doseže ta simetrična struktura na površini celice. Prvi korak k temu je seveda karakterizacija teh molekul, ki jih najdemo v celični steni. Poleg zelo dobro raziskanih teihonskih kislin najdemo še vrsto drugih glikopolimerov. Ti so sestavljeni iz širokega nabora monosaharidov, ki z različnimi modifikacijami dobijo npr. negativen naboj ali hidrofobne lastnosti. Elektrostatske vezi ali hidrofobne interakcije so lahko ena izmed razlag, kako ti površinski proteini medsebojno delujejo s celično steno.

Boljše poznavanje mehanizmov pritrditve na površino bo omogočilo nadaljnji razvoj in izboljšavo vseh zgoraj omenjenih aplikacij in morda odprlo nove možnosti uporabe.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najmanj prijeten del je predvsem birokracija in veliko študijskih obveznosti, ki jih je v tem mednarodnem doktorskem programu precej. Največji izziv zame je, kako neuspehe v laboratoriju, ki so žal sestavni del vsakega raziskovalnega dela in se včasih raztegnejo v mesece, konstruktivno predelati in nevtralizirati, da te ne popolnoma potrejo in ti ne vzamejo zagona. Z leti vsekakor dobiš debelejšo kožo in ne jemlješ vsega tako osebno, vendar je na trenutke samomotivacija še vedno naporna.

Eden od prijetnejših delov moje službe so definitivno znanstvene konference. Tam predstaviš svoja dognanja in hkrati vidiš, kaj je novega na tem področju. Srečaš kolege znanstvenike, hkrati pa tudi vzornike, ki jih sicer poznaš le po imenih na znanstvenih člankih, tako da tudi ta imena dobijo obraz. To je vedno motivacija za nadaljnje delo. V okviru svojega doktorata sem imela možnost del poskusov opraviti na raziskovalnem inštitutu Borstel v bližini Hamburga, ki se ukvarja z raziskovanjem alergij, astme, tuberkuloze, idr. V tem času sem nadgradila svoje znanje in se naučila novih metod, kar mi bo nedvomno koristilo tudi vnaprej.

Konferenca Chicago 2014
Eva Smolar na konferenci v Chicagu (foto: osebni arhiv ES)

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Težko primerjam razmere v Sloveniji in tukaj, saj na žalost nisem nikoli delala na kakšni instituciji v Sloveniji. Sem pa v času, ko sem se odločala za podiplomski študij v tujini, preučila možnosti štipendiranja in študijskega kredita, ki ju ponuja država. To možnost sem pustila kot zadnjo, saj bi me zaradi pogojev lahko v prihodnosti omejevali pri nadaljevanju kariere.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Ena je morda ta, ravno ko sem pričela z diplomskim delom na Dunaju, sem imela priložnost spoznati Karyja Mullisa, nobelovega nagrajenca, ki je odkril metodo PCR, verižno reakcijo s polimerazo.

Druga pa, da se mi je kasneje med doktoratom ponudila priložnost, da se pridružim ekipi slovenskih študentov in Slovencev, ki študirajo na Dunaju, na mednarodnem multidisciplinarnem natečaju za trajnostno in celovito pariško sosesko za leto 2050 – Well Building 2050. Projekt je bil namenjen preskoku meja in oblikovanju nove perspektive za bivanje v prihodnosti s sodelovanjem vseh strok, povezanih s človekom. Tako smo se v skupini poleg arhitektov znašli še biotehnologinja, grafična oblikovalka, študentka kognitivne znanosti in informatik. To je bila čudovita izkušnja, saj je bila moja naloga te biotehnološke procese prenesti v arhitekturni in bivanjski kontekst. Velikokrat zanemarimo že znane naravne procese, ki jih lahko delno posnemamo in prenesemo na druga življenjska področja. Preprost primer je npr. način izmenjave signalov, ki jih celice uporabljajo za medsebojno komuniciranje, kjer lahko te vzorce vključimo tudi v informacijsko- komunikacijske sisteme in še bi lahko naštevala. Seveda je oblikovanje zamisli in konceptov, ko ekipo sestavljajo ljudje različnih strok, precej naporno in je potrebnih ogromno razprav in potrpežljivosti, vendar lahko ravno ta navidezno nezdružljiva kombinacija vodi do fenomenalnega končnega izdelka. To se je tudi pokazalo v našem primeru, saj smo med 93 udeleženci natečaja iz 10 držav zasedli odlično tretje mesto.

well building 2050
Kaja Kos, Mateja Mele, Mihaela Kastelic, Katja Vravnik, Anka Slana, Eva Smolar in Urh Lednik – nagrajenci natečaja Well-building 2050 (foto: osebni arhiv ES)

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Med vpisom na univerzo sem omahovala med medicino, kemijo in biotehnologijo. Slednja me je nato prepričala zaradi širokega nabora področij, s katerimi se ukvarja. V biotehnologiji so različne discipline tako prepletene, da ti pravzaprav nikoli ne more biti dolgčas. Še posebej me veseli, da lahko s sodelovanjem pri projektih, kot je bil Well Building, prenesem znanje biotehnologije tudi na področja, kjer ga morda ne bi pričakovali. Mislim, da bi me prej ali slej zaneslo na raziskovalna pota.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Charles Darwina, utemeljitelja evolucijske biologije. Darwin je bil izjemen naravoslovec, eden največjih vseh časov. To, da je v tistem času, prepotoval svet in popisal rastline, živali in vse skupaj natančno dokumentiral je že izjemen dosežek. Svoja opažanja in zapiske je natančno urejal celih 20 let! Zavedal se je namreč, da bo njegova teorija, da vsi izviramo iz skupnega prednika, povzročila vihar. Sploh v času, ko so krščanski nauki in vera prežemali evropski prostor. Je utemeljitelj sodobne biologije in da je ta znanost v zadnjih dveh stoletjih tako zelo napredovala, je prav njegova zasluga. Res bi me zanimal,o kako je razmišljal in kako kritičen je bil. Moral je biti izjemen mislec. Prepričana sem, da bi bil imeniten sogovornik.

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Raziskovala bi, kaj točno je vloga in prednost proteinov površinskega sloja, predvsem z evolucijskega vidika, glede na to, da je to energijsko zelo potraten mehanizem za bakterije – do 30% celičnega metabolizma je namreč namenjenega sintezi teh proteinov. Poleg tega so ti proteini pogosto glikozilirani in funkcija posameznih oligosaharidov bakterijskih glikoproteinov je prav tako zanimivo raziskovalno področje, saj se ti ne tvorijo po kakšni predpisani matrici, kot to velja za proteine oz. evkariontske oligosaharide.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

To je kar težko vprašanje. Trenutno še nimam načrtov. Morda me pot zanese še za kakšno leto ali dve kam drugam v tujino, ni izključeno. Si pa želim, da bi lahko v prihodnosti svoje znanje uporabila na različnih področjih v znanosti ali pa v multidisciplinarnih projektih. Dolgoročnih načrtov nimam. Puščam si odprte poti, kar me je ne nazadnje tudi pripeljalo do tam, kjer sem sedaj.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Knjige: L.Tolstoj: Ana Karenina; V. Bartol: Alamut; J. Diamond: Guns, Germs, and Steel: The Fates of Human Societies, Emile Zola: Beznica

Film/Serije: Mad Men/House of Cards/Boardwalk Empire/Gardeners’ World (BBC TV Show)

Spletne strani: Oddelek za nanobiotehnologijo, kjer delam; Mednarodni doktorski programBitesize Bio – skupnost znanstvenikov s področja bioloških znanosti; Skica – Slovenski kulturni center na Dunaju; European Forum Alpbach – interdisciplinarno letno znanstveno srečanje, ki poteka v vasici Alpbach v Avstriji.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Po navadi najprej začnem pospravljati delovno mizo. Pogosto se na njej nakopiči kaj precej člankov, prebranih in neprebranih, zapiskov in ostalih papirjev, ki jih samo nalagam na kup. Ko je to opravljeno, “na hitro” ošvrknem še aktualne novice …

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Malo več sonca in manj nadležnega vetra, ki pozimi brije čez Dunaj, in morda kakšen dober dunajski carski praženec z jabolčno čežano.

 

————————————————-

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 41: Tara Nanut, fizičarka https://metinalista.si/meta-phodcast-41-tara-nanut-fizicarka/ Thu, 11 Feb 2016 06:45:41 +0000 https://metinalista.si/?p=18085

S fizičarko Taro Nanut o eksperimentalni fiziki osnovnih delcev.

#MetaPHoDcast

 

TARA NANUT je mlada raziskovalka na Odseku za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Ukvarja se s preučevanjem nekaterih mehanizmov kršenja simetrije CP. Če ne veste, kaj je to, vam bo v podcastu to pojasnila s čisto preprostimi besedami. Nič čudnega, pravi, saj mora to kar naprej pojasnjevati, ker je vsakdo vesel, ko naleti na tako eksotično temo. Tara vas bo prepričala, da je fizika delcev romantična in fascinantna in da ne – ne delajo črnih lukenj.

Tara vsem zamudnikom v branje priporoča Štoparski vodnik po galaksiji, novim navdušencem nad fiziko delcev priproča blog Resonaances, prav vse pa prosi, da se pri lokalnih političnih veljakih zavzamete ZA članstvo v CERN-u.

Detektor Belle na Japonskem. Za občutek o velikosti lahko poiščete vse ljudi na fotografiji. (foto: KEK)
Detektor Belle na Japonskem. Za občutek o velikosti lahko poiščete vse ljudi na fotografiji. (foto: KEK)

Naslovno fotografijo Tare Nanut je posnel Branden Garrett.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode

]]>
S fizičarko Taro Nanut o eksperimentalni fiziki osnovnih delcev. #MetaPHoDcast   TARA NANUT je mlada raziskovalka na Odseku za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na... S fizičarko Taro Nanut o eksperimentalni fiziki osnovnih delcev. #MetaPHoDcast Metina lista 24:36
MetaPHoDcast zapisi 09: Gal Kirn, politični filozof https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-09-gal-kirn-politicni-filozof/ Thu, 04 Feb 2016 13:03:49 +0000 https://metinalista.si/?p=17984

GAL KIRN se je po diplomi iz politologije, za katero je prejel Prešernovo nagrado Fakultete za družbene vede, zaposlil na ZRC SAZU in vpisal na doktorski študij humanistike na Univerzi v Novi Gorici. Doktoriral je na temo Pojmovanja politike in reprodukcije v delu Louisa Althusserja na primeru socialistične JugoslavijeV času doktorskega študija je kot raziskovalec deloval tudi na podiplomskem inštitutu Van Eyck v Maastritchu ter na ICI inštitutu v Berlinu. Trenutno je podoktorski raziskovalec na Univerzi Humboldt v Berlinu, kjer raziskuje zgodovino medijev.

 

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Moja pot v tujino se je začela leta 2009 in od takrat dalje prebivam med Slovenijo in tujino. Razlog za to pa je izjemno preprost: po dveh letih doktorskega študija v Sloveniji se mi je iztekla Zoisova štipendija in tako sem stal na razpotju, ali bom ostal v Sloveniji in delal ob študiju ter morebiti izstopil iz akademije, ali pa se odpravim v tujino v okviru kakšne štipendije, kjer bi lahko nadaljeval doktorski študij ter upal na nadaljevanje akademske poti. Moj intervju za pozicijo raziskovalca na Jan van Eyck Academy na Nizozemskem se je potem uspešno razpletel, in za nazaj se ta korak kaže kot odločilni za nadaljnji razvoj dogodkov. Na Akademiji sem namreč sodeloval v vrsti zanimivih mednarodnih simpozijev in konferenc, pri urednikovanju knjig (o jugoslovanskem črnem valu, postfordizmu, samoupravljanju in urbanizmu). Z mnogimi raziskovalci s te Akademije še vedno sodelujemo. Preko Nizozemske me je pot vodila v Berlin – v Slovenijo sem se vrnil le, da sem dokončal doktorat, medtem ko sem sedaj že dve leti postdoktorski štipendist Humboldtove fundacije, – kjer sem najprej pretvoril svoj doktorat v knjigo, v zadnjem času pa se posvečam novi tematiki, ki se osredotoča na zgodovino medijev in tehnologij iz 20. stoletja.

 

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje delo je na preseku humanistike in družboslovja. Po izobrazbi sem politični teoretik in filozof, ki pa ga zanimajo tako aktualne teme, kot nedavna zgodovina socializmov, Jugoslavije, post-jugoslovanskega konteksta. Tako sem v svojem doktoratu, ki sem ga v predelani verziji objavil pri založbi Sophia –  Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji, –  opozoril na nekatere afirmativne momente naše preteklosti, ki jo danes skušamo ali na vso silo pozabiti kot “totalitarno” preteklost (redukcija na diktaturo, povojne poboje) ali pa poenostavljeno slaviti v titostalgiji (veliki odrešenik). Torej, kako danes brati preteklost, da nam pove nekaj novega, da lahko morebiti nekatere prelomne trenutke (partizanski boj, prelom s Stalinom, samoupravljanje, neuvrščeni) prakticiramo v novih kontekstih (varčevanje, hegemonija znotraj EU) tudi danes? Tako raziskovanja ne jemljem na ravni akademske kuriozitete, ki bi bile same sebi namen, temveč skušam izpostaviti sodobnost preteklosti za sedanjost.

GK
Gal Kirn (foto: Sašo Slaček)

Poleg teh časovno in prostorsko bližjih tem, pa sem stopil tudi na raziskovalno področje, ki še ni zelo raziskano, in sicer zgodovino medijskih in transportnih tehnologij, in kaj nam njihov preplet lahko pove o 20. stoletju (v Nemčiji se je s tem ukvarjal do neke mere Friedrich Kittler). Pred leti, ob in po koncu 20. stoletja smo lahko prebirali vrsto tekstov in knjig od različnih zgodovinarjev in političnih mislecev, ki so poudarjali predvsem velike dogodke: to stoletje bo zgodovini zapisano kot stoletje velikih revolucij, vojn, totalitarizmov, Auschwitza, atomskih bomb; časa, ko je človeštvo dregnilo na rob lastne eksistence. No, moja raziskovalna ost obravnava 20. stoletje iz dozdevno obrobne perspektive: kako pride do sprememb našega zaznavanja, subjektivnosti, načina uživanja in prostega časa preko spleta najbolj vplivnih medijev in transportov? V projektu, ki nosi naslov Od vlaka-kina do avta-televizije, skušam razviti model z dialektičnim odnosom med tema tehnologijama. Najprej me zanima velik vpliv vlaka na kino, kjer v nasprotju z umetnostno zgodovino, ki v ospredje postavlja povezave med samimi umetnostmi (npr. vpliv fotografije in gledališča na nastanek filma), izpostavljam način, kako vlak vpliva na nastanek kina. Da ponazorim bolj plastično: ko vstopiš na vlak se pred teboj se vijejo gibajoče podobe pokrajine, ki jih determinira stroj (lokomotiva). Prvič v zgodovini človeška percepcija ni več organska, da bi jo oko lahko še nadzorovalo (naše gibanje v prostoru) – z vlakom postane človeška percepcija hibrid očesa in lokomotive, kar pripravi pogoje za nastanek kamere in filmskega pogleda: gibajočih podob. Drugič, film ni nepovratno spremenil le medijev in umetnosti, temveč tudi samo družbo – kot pravi Pavle Levi,  prišlo je do kinefikacije družbe. Zgodovinska in teoretska teza tako kažeta na vzpon paradigme »kina-vlaka« na koncu 19. stoletja, medtem ko lahko o novem premiku k paragidmi »avta-televizije« govorimo sredi 20. stoletja. Naši načini uživanja, percepcije, prostori gledanja in vožnje se takrat temeljno spremenijo. Fleksibilnost in (avto)mobilnost avta in televizije zamenjata bolj kolektivno industrijsko percepcijo in občinstvo vlaka ter kina. Na ta način skušam preko kulturne zgodovine raziskati na eni strani proces osamosvajanja medijev, na drugi pa vedno večjo vključevanje tehnologije (ki se konča v računalniških in mobilnih tehnologijah) in proces njihove socializacije. To me bo posledično peljalo v novo vrednotenje tehno-medijev, ki nam lahko povedo pomembno zgodbo o političnih in ekonomskih spremembah 20. stoletja.

 

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Sam bi rekel, da sta za moje delo značilna interdisciplinarno povezovanje ter intervencionistična-kritična nota. Kako uspešno bo to za zakladnico znanja, bo pokazal čas. Jasno pa je, da je naloga kritične teorije po eni strani rušenje mitov in status quoja sedanjosti, če tega sestavljajo hudi odnosi asimetrije in neenakosti. Se pravi, kritična teorija ne mora iti brez tega, da se ne obregne konkretno situacijo in jo analizira, do nje ne more biti ravnodušna. Na drugi strani pa mora tudi graditi na novih perspektivah, ki so bile recimo temu potlačene, pozabljene – kot bi rekel Walter Benjamin, misliti zgodovino s strani podvrženih in potlačenih. Tu gre za epistemološko stališče, ki ne dela enačaja med potlačenimi in žrtvami, temveč obratno, kako lahko na obrobju, ali iz periferne pozicije bolje zagrabimo celoto, zagrabimo tudi simptom ter tako spodmaknemo tla velikim zgodbam o koncu zgodovine in evropski bajki.

V primeru postajanja javnega pa smo znotraj same akademije dosti omejeni: objavljamo članke in organiziramo simpozije. Zato se moje delo vsaj delno skuša najti tudi druge forme izražanja: tako sem se v nedavni preteklosti nekajkrat preizkusil v organizaciji razstav, filmskih festivalov, tuj pa mi ni tudi državljanski angažma – politični aktivizem.

exhibition 1
Razstava Gala Kirna in Niloufar Tajeri: Thinking a Monument to the Sub/Urban Riot (foto: Frank Kleinbach)

Glede objavljanja člankov bi povedal še anekdoto, ki se mi je zgodila pred kakim mesecem. V recenzentskem postopku svojega članka sem dobil krepek komentar in kritiko, kako pa to, da nisem citiral dela Gala Kirna, ki je na tem področju napisal nekaj odličnih del.  Če bi recenzent vedel, da sem tekst napisal jaz, bi verjetno ta komentar izpustil, saj že ime avtorja drži mesto njegovih preteklih del. Danes je v akademskem svetu (tudi intervju je tovrstna forma) navajanje svojih del (self-referencing) spremljajoča praksa, ki pa se na trenutke zazdi odveč ali celo moteča, saj spodbuja intelektualni napuh in samoljubje. Zato se skušam v člankih pogosto ograditi lastnih referenc ter poudariti kolektivni aspekt (vsakega) raziskovalnega dela. Navdušujoči so zame predvsem tisti učinki, ki jih sam nisi mogel predvideti in ki se ne tičejo zgolj tvojega lastnega dela: na primer, ko pride do tebe neznana oseba in ti pove, da jim je tvoja knjiga odprla nekaj novih poti, ali pa ko vidiš svoje delo kot inspiracijo za popolnoma drugačen projekt, npr. umetniško delo. Zato skušam moje delo, vsaj v svoji realizaciji, včasih tudi odmakniti od strogih akademskih form.

 

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

Verjetno so najmanj prijetne, pa tudi veliko nepotrebnega časa potratijo, prijave! V naši službi je sedaj tako, da moraš vsako leto, ali vsaki dve leti spisati vrsto individualnih in kolektivnih prijav, ki so nemalokrat pogojene ali vsaj prilagojene administrativnemu žargonu in uporabi (ideološkost), ali pa podvržene uporabnosti s strani trga. Kako naj bi kritično teorijo danes tržil, če gre proti svetu v katerem živimo, je seveda resen pomislek v uspešnost tovrstnih prijav. Obenem je izredno težavno odgovoriti na vprašanja v prijavah, kaj točno naj bi tekom naslednjih let odkrili, saj se v raziskovanju, tudi v naravoslovnem, veliko odkritij zgodi nezavedno, nenačrtovano, v trenutkih, ko to najmanj pričakuješ. Kar pa lahko potrdim, je, da do teh odkritij pride le ko, imamo neke osnovne pogoje za bolj dolgotrajno raziskovalno delo zagotovljene. Ko se ti ni treba vseskozi truditi s preživetjem. Situacija na univerzi in institutih nas sedaj sili v samo redefinicijo našega poklica: raziskovalec je sedaj postal še menedžer, administrator, PR-ovec svojega projekta, itd.

Najbolj prijeten del službe pa je, vsaj v splošnih okvirih, raziskovalna avtonomija, ki omogoča pokončno in kritično držo. Nadalje, da lahko za svojo službo bereš članke in knjige, to je danes seveda velik privilegij, ki bi ga morali vsi raziskovalci še kako ceniti – to od njih zahteva tudi večji angažma, do katerega je pot veliko krajša kot na še bolj prekernih pozicijah.

 

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Sedaj sem na Humboldtovi Univerzi, v Sloveniji sem bil na FDV in Univerzi v Novi Gorici. Sam bi rekel, da velike razlike ni. Tudi v tujini obstaja neizprosna borba za lasten fevd in vrtičkanje, tekmovanje znotraj oddelkov in intrige, to je pravzaprav imenitna tema za novo Shakespearjevo dramo. Kar vendarle razlikuje nemško situacijo je to, da za akademijo-znanostjo stoji ogromen državni aparat, vezan na nemško industrijo, ki je, kot vemo, danes najmočnejša v Evropi, saj ima odlično izvozno pozicijo (Kitajska). Zato je finančnih sredstev za štipendije, raziskovalne projekte, veliko več kot v Sloveniji, je pa tudi res, da tu obstajajo prav tako ostre hierarhije, v katere so vpisana načela senioritete in gerontokracije (vodstva starejših profesorjev z dosmrtnim stažem). Tistim, ki želijo po doktoratu vstopiti v profesorski svet, pot ni tlakovana z rožicami, pač pa z dolgoletnim trudom ali zadetkom na loteriji. Hec na stran, seveda obstaja nekaj več manevrskega prostora in novih tipov akademskega prekernega dela, a vendarle se spopadamo povsod z zelo podobnimi “izzivi”: trženjem znanja in hierarhičnimi odnosi v visokošolskih zavodih.

 

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Zadnji projekt sem izvedel skupaj s partnerico Niloufar Tajeri. Pred kratkim sva na Akademiji Schloss Solitude v Stuttgartu v okviru štipendije raziskala tematiko »Thinking a monument to sub-urban riot« (Misliti spomenik urbanim nemirom). Rezultat raziskave je razstava, ki bo na ogled do marca. Predstavljava dve vzporedni zgodovini: na eni strani zgodovino urbanih nemirov, ki so se v zadnjih 50 letih radikalizirali (od Los Angelesa 1965 do nemirov v LA 1992; London 1981/2011; Paris 2005), na drugi strani pa sva skušala abstrahirati spominske strategije alternativnih spomenikov, ki so na različne načine nasprotovali prevladujočemu spominskemu projektu držav. Na koncu predstaviva nekaj predlogov za morebiten bodoči spomenik prelomom, ki mora tudi po svoji formi odslikati radikalnost vsebine. V mesecu septembru bova organizirala tudi delavnico, na katero bova povabila različne arhitekte, umetnike, teoretiki in aktiviste, ki bodo prispevali k najinemu začetnemu premisleku.

SLIKA: Razstava Gala Kirna in Niloufar Tajeri: Thinking a Monument to the Sub/Urban Riot Collective Re-orient (foto: Frank Kleinbach)

exhibition 3exhibition 2

   

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Glede na to, da sem končal gimnazijo, druge alternative kot univerza zame ni bilo. Hm, morda bi lahko bil raziskovalec na drugem področju. Če pa ne bi bil raziskovalec, bi bil morda sindikalist, organizator prekernega dela, torej tistega večinskega dela populacije, ki je danes brez političnega zastopstva.

 

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

A lahko tudi mrtve? Uh, če bi lahko oživel tudi mrtve, potem kandidatov in kandidatk ne bi manjkalo: recimo Karla Marxa, ki bi ga vprašal, kak manifest bi bilo treba spisati danes in kako organizirati novo delo danes, ko industrijsko delavstvo izginja. Od znanih in živečih oseb bi povabil Susan Buck-Morss, najbolj prodorno teoretičarko politike spomina, ki raziskuje pretekle utopije in umetniške prakse kot način za pripravo nove emancipatorne vizije bodočega sveta. Zanimivo bi bilo več slišati tudi od morebitnega predsedniškega kandidata v ZDA, Bernieja Sandersa, ki je prvi ameriški politik, ki odkrito zagovarja demokratični socializem – in ima presenetljivo velike možnosti za izvolitev.

 

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval? 

Všeč mi je vaš smisel za humor! V humanistiki in družboslovju se za tako velika sredstva potegujejo le največji inštituti s težkokategornimi profesorji. Če pa bi do takšnega denarja nekako prišel, bi skušal narediti kolektivni raziskovalni projekt, v katerega bi povabil vse tiste kolege in kolegice, ki dobro delajo, pa se trenutno ubadajo z izredno prekernimi pogoji, so na robu preživetja in bodo po vsej verjetnosti prenehali z raziskovalnim delom, če v naslednjem letu ne dobijo dostojnejše službe v akademskem svetu. Po vsej verjetnosti bi se nato naša raziskava ukvarjala s kritično analizo obstoječega sistema ter razmišljanjem o alternativnih političnih oblikah.

 

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

V današnjem svetu je na ta vprašanja težko odgovoriti, saj planiramo zadeve iz leta v leto. No, recimo da se čez pet let vidim še vedno v Nemčiji, recimo da kot asistenta profesorju na neki univerzi. Kje točno, pa me vprašajte čez 5 let! Čez 40 let je pa veliko večja neznanka: če bomo še živi in bo zemlja zaradi vedno večjih podnebnih sprememb še obstajala kot biotop, kjer bo človeška vrsta še živela (in kako živela?), če bo pokojninski sistem še funkcioniral, če bo javni sistem zdravstva še vzdržal, in še nekaj je če-jev, potem me boste morda našli v kakem naslanjaču s pivom, knjigo, in v pogovoru z vnukinjo.

 

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Od leposlovnih knjig, zadnje čase berem predvsem znanstveno fantastiko, bi najbolj toplo priporočil Chino Mievilla in recimo njegov Iron Council, daleč najbolj inovativna in razgibana literatura. Od teoretskih priporočam katerekoli delo od Karla Marxa, za tiste, ne tako zelo humanistično usmerjene, recimo 18. Brumaire Ludvika Bonaparta ali pa Komunistični Manifest. Bere se kot leposlovje, še vedno pa v njem vidimo odlično teorijo današnje globalizacije.

Filmov gledam kar veliko. Iz pretekle zakladnice me navdušujejo predvsem sovjetski mojstri, na primer Džiga Vertov, dokumentarec Človek s kamero, ali pa Medvedkinova Sreča. Pa karkoli od J.-L. Godarda in C. Markerja. Od bolj nedavnih sem užival pri filmih Tarantina, ki je v zadnjem času je postal bolj političen in tudi na kritike, da dela filme, v katerem estetizira nasilje, dobro odgovarja, in sicer, da je lahko nasilje tudi politično motivirano in osvobajajoče (npr. Inglorius Bastards ali pa Django Unchained).

Od bolj kritičnih medijev spremljam ameriško Democracy now!, ali pa spletno revijo Jacobin in ROAR magazine. Pri podkastih bi priporočal vsem, ki jih zanimajo bolj urbanistični fenomeni in kritične študije iz celotnega sveta portal Archipelago, ki izdaja tudi svoj časopis Funmabulist. Temu bi dodal še najboljšo tv-serijo vseh časov The Wire, rad gledam tudi Sherlocka in House of Cards. Nekaj dobrih podkastov si občasno prenesem na BBC-ju, vsekakor pa priporočam tudi spletne portale kot na primer Memory of the World, kjer se delijo knjige in članki, ki so dostopni vsem.

 

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Tega je veliko, a trenutno se zamotim – oziroma kar moram zamotiti z igranjem s še ne enoletnim sinom, ki mi je v veliko veselje, hočeš nočeš pa ti sedaj velik del časa odide za gospodinjsko delo, tako da je sedaj kvečjemu situacija obrnjena: človek začne ceniti proste ure (za delo!), zato lažje postaviš prioritete in te malo hitreje obdelaš. Tako da časa za odlašanje ni prav dosti, kvečjemu se moraš naučiti kakšno povabilo tudi zavrniti.

 

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Vsekakor kakšna normalnejša in trajnejša oblika zaposlitve. Veste, zagovorniki fleksibilnih, kratkotrajnih ter nerednih oblik dela pridigajo o kreativnosti, a v realnosti pride ravno do nasprotnega učinka: te nestalne oblike zaposlitve pravzaprav ubijajo vsako kreativnost in kritični naboj, obenem pa razgrajujejo pogoje za znanost, ki ni nujno vezana na profit. Tako bi tega v novem letu in prihajajočem svetu želel tudi vsem ostalim sovrstnikom in sovrstnicam v in zunaj raziskovalnega področja, to je, čim bolj varne in trajne zaposlitve v času, kjer je nezaposlenosti med mladimi okoli 20-30%, fleksibilnost pa večinska.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Objavljamo jih vsak četrtek. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, vsak drugi teden v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

 

Naslovna fotografija: Sašo Slaček.

————————————————-

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
MetaPHoDcast 40: Martin Vodopivec, fizik https://metinalista.si/metaphodcast-40-martin-vodopivec-fizik/ Thu, 28 Jan 2016 09:25:06 +0000 https://metinalista.si/?p=17943

S fizikom Martinom Vodopivcem o oceanografskem modeliranju in uhatih klobučnjakih, eni izmed najbolj razširjenih vrst meduze.

#MetaPHoDcast

 

(foto: Tinkara Tinta)
(foto: Tinkara Tinta)

MARTIN VODOPIVEC je mladi raziskovalec na Morski biološki postaji v Piranu in doktorski študent Varstva okolja na UL. Po izobrazbi je sicer fizik – diplomiral je iz numeričnih simulacij vpliva velikih molekularnih oblakov na gibanje zvezd – in ravno veselje do numeričnih simulacij in modeliranja ga je pripeljalo najprej na Agencijo RS za okolje, kjer je sodeloval pri razvoju mreže operativnih oceanografskih modelov, nato pa na sedanje delovno mesto. V doktorski disertaciji razvija fizikalno-ekološki model disperzije in populacijske dinamike uhatega klobučnjaka (lat. Aurelia aurita), ene izmed najbolj razširjenih vrst meduze.

Tudi če ne bi bil znanstvenik, bi bil Martin povezan z morjem – preden je postal raziskovalec, je bil tretjinski lastnik podjetja za izdelavo windsurf desk Flikkaboards. V branje priporoča knjigi Menuet za kitaro in Gotovo se šalite, gospod Feynman! Poleg Vitamila Zupana in fizika Richarda Feynamana bi bili gostje na njegovi večerji oz. banketu slavnih še plezalec Reinhold Messner, glasbenik Leonard Cohen, pisatelj Kurt Vonnegut, windsurfer Robert Teriitehau in režiser Andrej Tarkovski. Med njegovim najljubšimi filmi je ravno njegov Solaris, poleg tega ga je v zadnjem času navdušil še film Mladost.

V pogovoru je večkrat poudaril, da o meduzah vemo premalo. Če kjerkoli opazite katerokoli vrsto meduze, je zato zelo dobrodošlo, da vsako opaženje (kraj, čas, število, vrsta) sporočite na njegov e-mail naslov, po možnosti s pripetimi fotografijami. Pri prepoznavanju vrste, se lahko oprete na plakat programa CIESM. S tem boste zelo pomagali strokovnjakom s tega področja. Kdo ve, mogoče nekoč dobimo celo aplikacijo, ki nas bo opozarjala na njihovo prisotnost v bližini kopališč.

Uhati klobučnjak (Aurelia aurita)  (foto:  Tihomir Makovec)
Uhati klobučnjak (Aurelia aurita) (foto: Tihomir Makovec)
Na dan mojega obiska (20. 1. 2016) je bil najden nov primerek meduze Mavia benovici,  poimenovane po pokojnem hrvaškem profesorju Adamu Benoviću. Gre za novo vrsto meduze v severnem Jadranu, ki je bila prvič odkrita v sezoni 2013/2014, lansko leto je pa ni bilo.
Pelagia benovici, novo odkrita vrsta klobučnjaka (foto: Tihomir Makovec)
Mavia benovici, novo odkrita vrsta klobučnjaka (foto: Tihomir Makovec)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
S fizikom Martinom Vodopivcem o oceanografskem modeliranju in uhatih klobučnjakih, eni izmed najbolj razširjenih vrst meduze. #MetaPHoDcast   MARTIN VODOPIVEC je mladi raziskovalec na Morski biološki postaji... S fizikom Martinom Vodopivcem o oceanografskem modeliranju in uhatih klobučnjakih, eni izmed najbolj razširjenih vrst meduze. #MetaPHoDcast Metina lista 23:05
Meta PHoDcast zapisi 08: Miha Milek, biokemik https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-08-miha-milek-biokemik/ Thu, 21 Jan 2016 10:34:15 +0000 https://metinalista.si/?p=17889

MIHA MILEK je diplomiral na Fakulteti za Kemijo in kemijsko tehnologijo (biokemija), doktoriral pa na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani. Zdaj je podoktorski raziskovalec na Inštitutu Maxa Delbrücka v Berlinu, kjer se ukvarja z raziskovanjem celičnega odziva na stres.

Z najsodobnejšimi molekularnimi tehnikami preučuje interakcije med nukleinskimi kislinami (RNA, DNA) in beljakovinami, kar bo morda nekoč pripeljalo do novih diagnostičnih metod ali zdravil za nekatere bolezni pri človeku. Poudarja, da je za vrhunsko znanstveno delo še bolj kot denar pomembno stimulativno in prevetreno okolje, pa tudi zanesljiva baterija v prenosniku.

Čeprav domačih nalog že dolgo ne rešuje več (zgolj) na kalkulatorju, nam brez oklevanja v umetniško naslado ponudi risanko, dva stripa in malo elektronike. 

Dr. Miha Milek
Dr. Miha Milek

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Trenutno sem podoktorski znanstvenik na Inštitutu Maxa Delbrücka v Berlinu v Nemčiji, kjer delam v skupini “Biologija RNA”, ki jo vodi dr. Markus Landthaler. Po doktoratu, ki sem ga zaključil na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani leta 2009, sem si močno želel izkušenj v tujini. Postdock sem si začel iskati že pred zaključkom doktorata, ampak se stvari niso izšle, saj nisem dobival nobenih pozitivnih odgovorov. Kmalu sem tudi izvedel, da bom postal oče, zato sem odhod v tujino odložil za približno dve leti. Takrat sem imel tudi nekaj več objavljenih člankov in še vedno veliko željo po delu v tujini, zato sem kmalu po doktoratu spet začel aktivno iskati.

Berlin mi je bil vedno všeč kot mesto, prej sem ga že večkrat obiskal, zato sem si želel tam najti tudi primerno službo.

Napisal sem veliko emailov, dobil par odgovorov, najbolj zanimiv pa se mi je zdel Institut Maxa Delbrücka za molekularno medicino, kamor sem tudi odšel na intervju. Moj bodoči vodja in člani laboratorija so takrat naredili zelo dober vtis name, saj se nismo pogovarjali le o znanosti, pač pa smo šli tudi skupaj na večerjo in pijačo. Inštitut je bil prav tako prijeten in razmeroma velik. In kar je najpomembneje – z veliko med seboj sodelujočimi skupinami.

Med doktoratom sem delal na precej drugem področju in nisem bil prepričan, da mi bodo ponudili mesto. Zato sem bil zelo vesel, ko sem dobil ponudbo. Zdaj, ko razmere na nemških raziskovalnih ustanovah malo bolje poznam, sem zelo zadovoljen s svojo odločitvijo, saj je inštitut rangiran kot eden najboljših v Nemčiji in Evropi, vzdušje in pogoji za delo so odlični.

 

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

V raziskovalni skupini se ukvarjamo z zanimivim področjem interakcij med proteini in RNA. Uporabljamo metode visoke ločljivosti, kar pomeni, da lahko v bioloških vzorcih zaznamo in kvantificiramo precej veliko število beljakovin (proteinov) in transkriptov (RNA), natančno pa tudi znamo določiti tista mesta na RNA, ki so v neposrednem kontaktu s proteini, ki jih proučujemo.

Področje biologije RNA se je v zadnjih 20 do 30 letih razcvetelo, saj odkrivamo, da je RNA makromolekula, ki še zdaleč ni le “posrednica” pri prenosu informacije med DNA in proteini, temveč ima številne druge, nekodirajoče funkcije (npr. miRNA, dolge nekodirajoče RNA). Jaz se z ekipo sodelavcev konkretno ukvarjam z odkrivanjem novih beljakovin v človeških celicah, ki se vežejo na RNA in preko te vezave uravnavajo izražanje genov med procesom celičnega odziva na stres (npr. pri poškodbah DNA, ki so značilne za nastanek in razvoj raka ali nekaterih nevrodegenerativnih bolezni). Gre za bazično raziskavo, s katero poskušamo razviti nove metode òmike (ang. omics) in s pomočjo katerih lahko odkrijemo veliko število potencialnih označevalcev, ki bodo morda nekoč uporabni tudi za diagnostiko ali preprečevanje nastanka in razvoja nekaterih človeških bolezni.

 

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Upam in želim si, da bo moje članke kdo prebral in da bo to prispevalo k nadaljnjemu razmišljanju in mogoče celo delu na tem področju, morda s kakšnimi komplementarnimi metodami. K svojemu delu pa lahko štejem tudi mentorstvo mlajšim raziskovalcem v laboratoriju, ki sem jim, upam, pomagal in poskušal predstaviti tako dobre kot slabe plati dela v znanosti in na ta način prispeval k prenosu znanja.

 

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Prijetnih stvari je veliko; ena najbolj stimulativnih stvari zame so konference in srečanja z drugimi znanstveniki, ki delajo na podobnih stvareh in s katerimi se lahko pogovarjaš, sprašuješ, deliš izkušnje, se srečaš po dolgih letih in navežeš stike za prihodnja poznanstva ali sodelovanje. Razburljiva se mi zdi velikokrat tudi analiza podatkov, ko končno dobiš rezultate po dolgem načrtovanju in izvedbi poskusov. Še bolj razburljivo je, če se rezultati tudi ujemajo s pričakovanji, žal pa je velikokrat tudi tako (v mojem primeru v več kot polovici primerov), da rezultati niso taki, kot bi si jih želel. Ampak tudi s tem se naučiš živeti, treba pa je imeti veliko potrpljenja. Prav v takih primerih je potem pomembno druženje in klepet z drugimi, ki so velikokrat prav v takem ali podobnem zosu, kar zelo olajša stvar. In prav druženje je tako dobro omogočeno na teh malo večjih inštitutih, kjer je več raziskovalnih skupin s precej doktorskimi študenti in podoktorandi.

Med najbolj neprijetnimi stvarmi je nedvomno, da vsakih par let nisem gotov, kje bom zaposlen in ali bom imel zadostna sredstva za nadaljnje raziskovanje.

V tujini je možnost stalne zaposlitve v raziskovanju še dosti manjša kot v Sloveniji, zato je treba vseskozi aktivno misliti na naslednji korak, kar je ob vsem ostalem delu precej težko. Včasih (ampak seveda ne vedno) sovražim tudi ponavljajoča vsakdanja opravila v laboratoriju, ki se jim ne moreš izogniti, so pa nujna za vzdrževanje in časovno učinkovito izvedbo poskusov.

 

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Razmere za raziskovanje so zame trenutno seveda mnogo boljše kot v Sloveniji, je pa res, da so tudi možnosti financiranja na takih inštitutih (naš inštitut je član Zveze Helmholz) veliko večje od zmožnosti Slovenije. Pomembna se mi zdi tudi prisotnost kritične mase ljudi, ki delajo na posameznih raziskavah, kar je na našem inštitutu zelo dobro izpolnjeno, saj se vseskozi širimo in dobivamo nove raziskovalne skupine. Prav tako je količina podobno mislečih ljudi pomembna za dialog med raziskovalci, kar sem med svojim delom v Sloveniji vedno pogrešal. Poleg tega je dobro, če ljudje prihajajo iz čimbolj različnih okolij.

Na našem inštitutu gremo lahko tedensko vsaj dvakrat do trikrat poslušati seminar, kjer so predavatelji doktorandi, postdoki, vodje laboratorijev ali priznani gostujoči znanstveniki, ki predstavljajo svoje velikokrat še ne objavljeno raziskovalno delo. Vse to se mi zdi še bolj pomembno kot denar in oprema, ki je seveda tudi nujno potrebna, ni pa zadostna za stimulativno in vrhunsko raziskovalno delo.

 

Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s svojim raziskovanjem.

Pri svojih poskusih uporabljam ionizirajoče sevanje za povzročitev poškodb DNA v človeških celicah. Ko obsevam celice z ionizirajočim sevanjem, nastanejo prekinitve v obeh verigah DNA v jedru celic. Na mesto poškodbe DNA se že po nekaj minutah veže fosforilirani protein imenovan H2AX. Na spodnji mikroskopski sliki so vidna jedra celic (celična linija MCF7), obsevanih z ionizirajočim sevanjem (10 Gy), fosfo-H2AX protein je označen z zelenim barvilom, DNA pa z modrim.

S fluorescentnimi barvili označena jedrna DNA in beljakovine, ki se nanjo vežejo. (Foto: Miha Milek)
S fluorescentnimi barvili označena jedrna DNA in beljakovine, ki se nanjo vežejo. (Foto: Miha Milek)

V laboratoriju zbiramo zelo veliko količino podatkov (od 1000-100000 podatkovnih točk na vzorec), zato moramo podatke obdelati s pomočjo bioinformacijskih orodij, ki jih poganjamo na zelo zmogljivi računalniški gruči. Nihče v naši skupini na začetku ni znal osnov bioinformatike in temu primerno je izgledala tudi naša prva namizna računalniska gruča (na sliki).

Prvi superračunalnik nadobudnega bioinformatika Miha Mileka. (foto: MM)
Prvi superračunalnik nadobudnega bioinformatika Miha Mileka. (foto: MM)

Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Če ne bi bil znanstvenik, bi se verjetno preizkusil v kakšni umetniški smeri, najverjetneje glasbi. Ker verjetno ne bi šlo, bi poskusil z računalništvom, informatiko. Alternative ob vpisu na UL pa so bile farmacija in etnologija, ampak nisem več popolnoma prepričan.

 

Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Verjetno bi ostal pri RNA vezavnih proteinih in RNA molekulah v celici, bi pa poskušal priti na nivo oz. ločljivost detekcije posameznih molekul s tehnologijami sekvenciranja in mikroskopiranja, ki so delno že dostopne. Zelo me zanima vloga lokalizacije molekul v celici, kje natančno se določeni transkripti nahajajo in kakšen je biološki pomen te lokalizacije.

 

Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let upam, da bom še vedno v taki službi, ki me bo vsak dan silila v aktivno uporabo možganov, naj bo to raziskovanje ali kaj drugega. Upam, da bom imel čas za ponovno srečanje s številnimi prijatelji, s katerimi se zadnja štiri leta nisem imel priložnosti družiti.

Čez 40 let upam, da bom zadovoljen s svojo preteklostjo in da me čas ne bo povozil.

Nam lahko priporočiš kakšno knjigo/igro/film/spletno stran/podcast?

Moji izumi Nikole Tesle, Očetnjava Nine Bunjevac, Lomm Tomaža Lavriča, Song of the Sea Tomma Moora, solidsteel.net (arhiv je po mojem mnenju veliko boljši kot trenutne oddaje).

 

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Ponavadi moram nujno pospraviti mizo, naložiti kakšen nov program ali poiskati kakšen album, ki sem ga v zadnjih par letih pozabil poslušati, kot nalašč pa sem se ravno takrat spomnil nanj.

 

Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Baterija na prenosnem računalniku se mi zelo hitro izprazni. Dobro bi bilo tudi, če bi si končno vzel čas za kakšen koncert ali gledališče.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Objavljamo jih vsak četrtek. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, vsak drugi teden v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

————————————————-

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 39: Jožef Šimenko, profesor športne vzgoje https://metinalista.si/meta-phodcast-39-jozef-simenko-profesor-sportne-vzgoje/ Thu, 14 Jan 2016 15:14:08 +0000 https://metinalista.si/?p=17858

Z judoistom Jožefom Šimenkom o znanosti borilnih športov in veščin.

#MetaPHoDcast

JOŽEF ŠIMENKO je raziskovalec na Katedri za borilne športe na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Prekaljeni judoist je svojo športno ljubezen spremenil v poklic, judu se posveča kot trener in znanstvenik. Pri svojem delu med drugim uporablja napredne metode 3-dimenzionalnega slikanja športnikov in razvija moderne pristope k treningu za izboljšanje ne le rezultatske uspešnosti, ampak ga zanimata tudi dolgoročna dobrobit športnikov in vadba brez poškodb.

O borilnih športih in borilnih veščinah veliko razmišlja in piše ter spodbuja mlade (in njihove starše) k vključevanju v te športe. Nič čudnega torej, da je tako zaposlen – komaj sva našla malo časa za srečanje, potem pa so ga že klicale pedagoške obveznosti, zato je brž oblekel kimono in šel premetavat študente po tatamiju.

Jožef Šimenko (edini brez diplome) s svojimi študenti pri izbirnem predmetu Judo na Fakulteti za šport. (foto: osebni arhiv JŠ)
Jožef Šimenko (edini brez diplome) s svojimi študenti pri izbirnem predmetu Judo na Fakulteti za šport. (foto: osebni arhiv JŠ)

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Z judoistom Jožefom Šimenkom o znanosti borilnih športov in veščin. #MetaPHoDcast JOŽEF ŠIMENKO je raziskovalec na Katedri za borilne športe na Fakulteti za šport... Z judoistom Jožefom Šimenkom o znanosti borilnih športov in veščin. #MetaPHoDcast Metina lista 28:24
MetaPHoDcast zapisi 07: Jernej Turnšek, biotehnolog https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-07-jernej-turnsek-biotehnolog/ Thu, 07 Jan 2016 13:14:30 +0000 https://metinalista.si/?p=17813

JERNEJ TURNŠEK (@SynEnthu) je doktorski študent bioloških in biomedicinskih ved na Univerzi Harvard v ZDA. Zaposlen je v laboratoriju prof. Pamele Silver, kjer s pristopom tarčne proteomike raziskuje biosintezo celičnih sten kremenastih alg.

V času študija biotehnologije na Biotehniški fakulteti UL je kot član študentske raziskovalne ekipe leta 2010 osvojil 1. nagrado na mednarodnem tekmovanju iz sintezne biologije iGEM na MIT v ZDA, leto zatem pa še zlato medaljo na tekmovanju iz bionanotehnologije BIOMOD na Harvardu. Kot strokovni sodelavec je bil eno leto zaposlen na ljubljanskem Kemijskem inštitutu, po zagorovu diplomskega dela, za katerega je prejel Prešernovo nagrado UL in Krkino nagrado, pa se je odpravil v tujino. Sprejet je bil na doktorski študij na ETH Zürich, vendar se je odločil za pot čež lužo, kjer je najprej v biotehnološkem start-upu Ginkgo BioWorks načrtoval, gradil in testiral mikroorganizme za produkcijo industrijsko pomembnih spojin, nato pa svojo pot nadaljeval s študijem na Harvardu.

JT_Naslovnica
Jernej Turnšek (foto: Alina Chan)

 

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Vse se je začelo leta 2010, ko sem v raziskovalni skupini prof. Romana Jerale na Kemijskem Inštitutu v Ljubljani sodeloval pri projektu iz sintezne biologije iGEM (International Genetically Engineered Machines) in na srečanju več kot 130 študentskih ekip iz celega sveta na MIT v Bostonu osvojil prvo mesto. Leto kasneje sem se ponovno vrnil v Boston, kjer sem v okviru tekmovanja iz biomolekularnega dizajna BIOMOD osvojil zlato medaljo. Priložnost sodelovanja v obeh ekipah in uspehi, ki so sledili, so mi odprli vrata v svet. Že kmalu po prihodu domov iz tekmovanja iGEM sem začel resneje razmišljati o opravljanju doktorata v ZDA. Prvi krog prijav leta 2011 je bil zame neuspešen in odločil sem se, da poskusim srečo v Evropi. Tako sem se septembra 2012 znašel v Zürichu na ETH, kjer sem bil sprejet v doktorski program sistemske biologije, in prav malo je manjkalo, da bi tam tudi ostal. V istem obdobju sem imel na mizi še ponudbo za delo v mladem biotehnološkem podjetju Ginkgo BioWorks v Bostonu in odločil sem se, da namesto doktorata v Švici skočim čez lužo, se preizkusim v industrijskem okolju in bolje spoznam Boston ter njegovo start-up kulturo. Takrat sem mislil, da bodo ZDA bolj prehodne narave, saj sem se želel vrniti nazaj na doktorat v Švico, a pot me je vodila drugam. Po ponovnem krogu prijav na doktorat v ZDA sem bil spomladi 2013 sprejet v program bioloških in biomedicinskih ved na univerzi Harvard in odločil sem se ostati na tej strani Atlantika. Začetek doktorata v ZDA je povezan s t.i. rotacijami, kjer študent nekaj časa preživi v različnih laboratorijih, nato pa izbere enega za razvoj doktorske teze. Sam sem opravil dve rotaciji. V prvi sem se ukvarjal z dineinom (dynein) – to je molekularni motor, ki po celicah prevaža tovor, in je tako ključen za njihovo normalno delovanje. V drugi pa sem na osnovi lastnega predloga začel s projektom, ki teče še danes. V laboratoriju prof. Pamele Silver na oddelku za sistemsko biologijo medicinske fakultete na Harvardu raziskujem molekularni mehanizem biosinteze celičnih sten diatomej.

 

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Diatomeje ali kremenaste alge so mikroskopsko majhne enocelične alge, ki že več kot 200 milijonov let poseljujejo vsa vodna telesa na Zemlji. Ti organizmi so izjemno pomembni za ohranjanje globalnega ravnovesja našega planeta, saj proizvedejo 20% vsega kisika, ključni pa so tudi pri kroženju ogljika, dušika in silicija. Prav slednji je fokus mojega dela. Med vsemi bizarnostmi biologije diatomej, je verjetno najbolj fascinantna ta, da svojo celično steno zgradijo iz kremena oziroma silike (silicijevi in kisikovi atomi povezani v mrežo). Od tod tudi ime kremenaste alge. Ti organizmi so torej sposobni v morju (ali reki ali jezeru) poiskati silicijevo kislino (naravna oblika silicija v vodnih okoljih), jo prenesti v notranjost celice, tam pa oblikovati matematično natančno grajene materiale – silikate – ki v končni fazi tvorijo njihovo celično steno. Celične stene diatomej, človeške kosti, školjke in številni klifi po svetu, so vsi produkt sorodnih naravnih procesov biomineralizacije. Diatomeje so t.i. modelni organizem za njihov študij. To pomeni, da je z njimi sorazmerno enostavno delati v laboraratoriju, kar vključuje možnost genetske manipulacije, posledično pa študij bioloških procesov na molekularnem nivoju. Raziskave v preteklih 20 letih so pokazale, da so pri biomineralizaciji celičnih sten v diatomejah udeleženi specifični proteini, ki očitno dirigirajo silicijevim spojinam v celici, kam in kako. Obenem pa je na osnovi literature jasno, da številnih proteinov še nismo odkrili. Tako je moj cilj, da te proteine identificiram, pri čemer bom uporabil pristop tarčne proteomike. Če skušam to ponazoriti s prispodobo: proteinom znotraj celice bom pripel izjemno majhne zanke, ki mi bodo omogočile, da jih povlečem iz celice in nato analiziram. To je popolnoma svež pristop k sicer staremu  biološkem problemu, kar je prepoznala tudi ugledna ameriška privatna fundacija – Gordon and Betty Moore Foundation – ki mi je pred kratkim podelila financna sredstva za razvoj projekta. Vsega naštetega pa seveda ne bi bilo brez podpore vodje našega laboratorija, prof. Pamele Silver, ki mi je dovolila utreti si svojo pot.

 

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

V tem projektu se dotikam vprašanja, ki ima svoje korenine v sredini 19. stoletja, ko je živel “Einstein tedanje dobe”: Ernst Haeckel. Haeckel je bil renesančni človek in velik zagovornik tedaj cisto sveže  evolucijske teorije. S pomočjo mikroskopa in svojega izjemnega talenta za risanje je svetu predstavil arhitekturo mikroskopskega morskega sveta, vključno z diatomejami. Njegove risbe, zbrane v številnih knjigah, so se danes izjemno aktualne in predstavljajo enega izmed temeljev morske mikrobiologije. Poleg dejstva, da se gre za zelo zanimivo bazično biološko vprašanje, bi lahko na osnovi poznavanja molekularnih zakonitosti procesa biomineralizacije v diatomejah v prihodnosti razvili nove biološke ali kemijske načine sestavljanja nanomaterialov in/ali črpali navdih za bolj “organsko gradnjo” makroskopskih struktur. Gledano nekoliko širše bo moj projekt skupnosti predstavil novo molekularno orodje, ki ga bodo lahko raziskovalci uporabili pri študiju ostalih vidikov biologije diatomej kot je npr. študij fotosinteze. Lani spomladi je bila v ugledni znanstveni reviji Science predstavljena serija publikacij – plod večletne cezoceanske odprave Tara, – ki razkrivajo, kako malo zares vemo o mikrobiološki pestrosti svetovnih oceanov. Glede na to, da so diatomeje ključni mikroorganizmi v oceanih, bo moje delo dodalo kanček v rastočo zakladnico znanja o tem največjem svetovnem ekosistemu.      

 

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijetnih delov službe je več. Na prvo mesto bi postavil udeležbo na znanstvenih konferencah, kjer ob predstavitvi svojih raziskav in druženju z znanstveniki s celega sveta dobiš svež pogled na svoje delo in ideje za naprej. Temu sorodna so številna predavanja in seminarji na univerzi. Izbor tem in predavateljev je izjemen. Lansko leto sem na primer imel priložnost poslušati in govoriti s prof. Jennifer Doudna, ki je ena izmed utemeljiteljic novih metod genskega inženiringa s pomočjo sistemov CRISPR in kanditatka za Nobelovo nagrado v zelo bližnji prihodnosti. Poleg konferenc in predavanj uživam v branju in pisanju o svojem področju in tudi širše. Najmanj prijetni so ves čas prisotni neuspehi v laboratoriju, kar je sestavni del eksperimentalne znanosti. S tem sem se sicer sprijaznil že pred začetkom doktorata, sedaj pa se trudim, da se me to čim manj dotakne, kar ni vedno lahko. Glede na to, koliko časa preteče za vsak, še tako majhen, korak v laboratoriju, je nujno, da se znaš iz vsakega neuspeha nekaj naučiti in nanj gledati s pozitivnimi očmi. Kozarec naj bo vedno na pol poln.

 

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

S tehničnega vidika bi veliko večino eksperimentov, ki so del mojega doktorskega študija, lahko opravil v Sloveniji. Glede na to, da sem v laboratoriju začel s povsem novim projektom, sem številne postopke za svoje delo moral vpeljati sam. Okolje v širšem pomenu besede pa je težko primerjati. Boston je tudi v ameriškem okolju unikat in predstavlja znanstveno vozlišče v pravem pomenu besede, podobno kot San Franscisco s Silicijevo dolino. Tu so najboljše ameriške univerze, raziskovalni instituti in bolnišnice,  priložnosti za sodelovanja najrazličnejših vrst pa je tako ogromno. Ker je na tako majhnem območju tako veliko strokovnjakov iz različnih področij, so sodelovanja logistično enostavna, projekti pa se lahko h končnemu cilju premikajo sorazmerno hitro. Okolje me je seznanilo z ogromno dobrimi praksami tako v izobraževalnem sistemu kot tudi v akademskem in podjetniškem svetu.

 

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Delno tudi zaradi Haecklove zapuščine, se diatomeje danes v vsakdanu pojavljajo v številnih oblikah. Na fotografijah spodaj sta božični darili, ki so mi ju podarili sodelavci leta 2014 in 2015. Na prvi fotografiji držim kravato okrašeno z različnimi diatomejami, ki sem jo prvič preizkusil na konferenci v Seattlu lanskega julija, kjer je sama poskrbela za uspešno mreženje, načrt pa je, da z menoj roma na vse prihajajoče konference. Prva me čaka že konec januarja v Heidelbergu, le dobrih 5 ur stran od Jene, kjer je študiral in kasneje služboval Ernst Haeckel.

JT_Kravata
Kravato okrašena z različnimi diatomejami (foto: osebni arhiv JT)

Na drugi fotografiji je mikroskopski preparat, ki ga je pripravil Klaus Kemp, britanski umetnik in edini živeči specialist za mikromanipulacijo diatomej. 51 diatomej je razporedil v zvezdast vzorec, zaradi lastnosti mikroskopa, ki sem ga uporabil, pa je viden le njegov osrednji del. V viktorijanski dobi je bila ta “obrt” bolj razširjena, za natančno razmeščanje posameznih diatomej v čudovite geometrijske vzorce pa so uporabljali kar človeški las vpet v lesen nosilec.

Kemp_Star_Diatoms
51 diatomej razporejenih v zvezdast vzorec (osrednji del mikroskopskega preparata) (foto: JT)

Tretja fotografija prikazuje celice Thalassioira pseudonana (vrsta diatomej, ki jih raziskujem), kjer so vsi deli, ki vsebujejo silicij, obarvani modro. Celice te vrste so v obliki pločevinke, zato jih pod mikroskopom vidimo kot krog ali pravokotnik.

Si_T_pseudonana
Celice Thalassioira pseudonana (foto: JT)

 

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Pogojnik je nemara celo odveč. Sem izjemno aktiven športnik in kljub doktoratu na Harvardu si tega ne dovolim vzeti, saj mi veliko pomeni. Do leta 2010 sem aktivno igral košarko na Polzeli, Vranskem, Celju in nazadnje v Ilirski Bistrici, kasneje pa se posvetil teku in ostalim vzdržljivostnim športom. Pred dobrim letom in pol sem opravil s prvim olimpijskim triatlonom, v letu 2016 pa je moj cilj končati polovični Ironman, kar vključuje 1,9 km plavanja, 90 km kolesarjenja in 21 km teka. Na Harvardu sem član kolesarske in triatlonske ekipe, s katerimi se udeležujem tudi tekem in študentskih prvenstev. Želim si, da bi nekega dne uspešno končal Ironmana na Havajih, kjer se je ta različica triatlona v 70ih letih prejšnjega stoletja tudi rodila. Ob vpisu na univerzo sem razmišljal se o študiju medicine, geografije in matematike. Mislim, da se bom k slednji še vrnil, pri čemer mi bodo morda v pomoč prav diatomeje.

 

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Knjiga, ki je pomembno vplivala na način mojega razmišljanja, je Lateral Thinking, ki jo je napisal malteški zdravnik Edward de Bono. V njej s pomočjo geometrije predstavi koncept razmišljanja, ki ne vodi v C preko A in B, temveč preko 1 in 2. Takšno, včasih tudi namerno, nelinearno razmišljanje se mi zdi izjemno osvežilno, z njegovo pomočjo pa je lažje reševati probleme, tudi tiste onkraj laboratorija. Poleg Edwarda de Bona bi na večerjo povabil Dražena Petrovića, legendarnega, a žal prehitro preminulega, hrvaškega košarkarja. Njegova strast, delovna vnema in pristop h košarki presegajo okvire športa in so lahko zgled komurkoli na kateremkoli področju. Zanimivo pa bi bilo poklepetati tudi s Christopherjem McDaugallom, avtorjem svetovne uspešnice Born to run, v kateri razkriva skrivnosti najboljših tekačev na svetu, mehiških Indijancev iz plemena Tarahumara.

 

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Tudi v tem primeru bi ostal pri morjih, a ne pri teh na Zemlji. Obrnil bi se k Saturnovi luni Enceladus, ki, kljub nizki temperaturi na površju, trenutno spada med najbolj vroče kandidate za izvenzemeljsko življenje. Pod njenim ledenim oklepom se skriva slan ocean, za katerega znanstveniki domnevajo, da bi lahko nosil sledi življenja. To lanskoletno odkritje sproža številna nova vprašanja, ki bi jih milijon evrov lahko pomagalo razvozlati. Velika vprašanja torej.

 

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let je vse mogoče. Nimam jasnega načrta. Privlačna se mi zdi ideja, da nekaj časa preživim na drugi strani ZDA, v Kaliforniji, kjer je ogromno priložnosti za delo na področju morske mikrobiologije, klima pa celo leto primerna za športe na prostem. Odvisno od tega, kako se bo razvil moj doktorski projekt, bi takrat morda že lahko bil blizu svoji lastni raziskovalni skupini. V vsakem primeru bom čez 5 let še vedno triatlonec, prav tako upam, da se bom do takrat naučil analognega DJ-anja. Kaj bom počel čez 40 let je težko reci. Vsekakor si bom želel biti v koraku s takratnim časom (kar je včasih težko že danes), verjetno bom več časa namenjal umetnosti, potovanjem poveznim s kulinariko, pisanju in filozofiji.

 

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Knjigi: Edward de Bono: Lateral Thinking / Vladimir Bartol: Alamut

Igra: Bananagrams (besedna igra zelo podobna Scrabble-u)

Filmi: Pulp Fiction / The Theory of Everything / Ex Machina

Spletne strani: Laboratorij, kjer raziskujem / Osebna spletna stran / ScienceDaily / edX / Khan Academy / Triathlete

Videi povezani z mojim delom: Five Reasons to Thank Plankton / The Secret Life of Plankton / Ocean Drifters

Podcasti: NPR: Ted Radio Hour / The 5AM Miracle Podcast / Frekvenca X / Apparatus / Podrobnosti

 

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Ponavadi je to šport, kakšno opravilo v stanovanju, ali pa branje znanstvenih novic. Pri slednjem si ponavadi rečem, da je nujno širiti svoja obzorja in da bo to, kar berem, na dolgi rok gotovo zelo pomembno za moje delo.

 

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Toplejše zimske rokavice za pot s kolesom do laboratorija. Tekaške rokavice pod smučarskimi so očitno  premalo v vetru in pri -10 stopinjah Celzija.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 38: Deja Crnović, komunikologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-38-deja-crnovic-komunikologinja/ Thu, 17 Dec 2015 19:28:02 +0000 https://metinalista.si/?p=17680

S komunikologinjo in novinarko Dejo Crnović o študijah spola skozi medijske reprezentacije slovenske politike.

#MetaPHoDcast

 

DEJA CRNOVIĆ je novinarka na Siolu, v prostem času pa tudi doktorska študentka na interdisciplinarnem programu Humanistika in družboslovje – smer študije spolov. Spol jo je začel zanimati že v času študija komunikologije in diplomirala je na temo Potlačitev ženskega branja v trženju filma Let nad kukavičjim gnezdom. Kot mnogo filmov, tudi ta ne bi prestal Bechedel testa.

Deja Crnović. (Foto: Tone Stojko).
Deja Crnović. (Foto: Tone Stojko).

V doktorski nalogi obravnava performativnost spola v kontekstu medijskih reprezentacij slovenske politike, kjer se nasloni tudi na analize projekta Meta Dekleta. V osrednjem delu analizira šest študij primera, tri predsednice političnih strank, Alenko Bratušek, Katarino Kresal in Ljudmilo Novak, ter tri kandidate za predsednika države, Boruta Pahorja, Danila Türka in Lojzeta Peterleta. Primerja tako njihov način uprizarjanja spola, kot tudi uprizarjanje razreda in ideološke usmeritve na osi domačijsko-kozmopolitsko. Predvsem je zanimiv primer Pahorjevega uprizarjanja moškosti v predvolilni kampanji leta 2012.

Na večerji brez omejitev bi gostila pisateljico, intelektualko in aktivistko, Simone de Beauvoir in pogojno tudi njenega partnerja, filozofa Jeana-Paula Sartra. Zanimiv gost pa bi bil tudi Matt Berninger, pevec skupine The National. Priporoča podkasta Serial in Radiolab terknjige AmerikankaČudo in Krive so zvezde. Rada ima filme z Billom Murrayem, nazadnje recimo A Very Murray Christmas, še raje pa gledališče – obvezno si moramo ogledati predstavo Marie Curie – Hysterie, ki govori o ženskah v znanosti. Nekoč si želi postati teta iz ozadja, vendar mora najprej postati teta iz ospredja – upa, da bo na tej poti koristil tudi doktorat. Pravi, da bo kakovost njenega življenja boljša, če bo tudi kakovost drugih boljša, zato si želi, da v nedeljo sprejmemo ZZZDR.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

]]>
S komunikologinjo in novinarko Dejo Crnović o študijah spola skozi medijske reprezentacije slovenske politike. #MetaPHoDcast   DEJA CRNOVIĆ je novinarka na Siolu, v prostem času pa tudi... S komunikologinjo in novinarko Dejo Crnović o študijah spola skozi medijske reprezentacije slovenske politike. #MetaPHoDcast<br /> Metina lista 28:16
Meta PHoDcast zapisi 06: Tina Šantl Temkiv, biologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-07-tina-santl-temkiv-biologinja/ Thu, 10 Dec 2015 09:37:03 +0000 https://metinalista.si/?p=17609

TINA ŠANTL TEMKIV je diplomirala iz biologije na Biotehniški fakulteti in iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede, oboje na Univerzi v Ljubljani. Doktorirala je na porajajočem se področju mikrobne ekologije atmosfere in tako imela formalen razlog, da je imela glavo v oblakih – raziskovala je mikroorganizme, ki v oblakih živijo ali pa se vsaj z njimi prevažajo po našem svetu.

Tudi po doktoratu ostaja na Danskem, svoj pogled pa zdaj vse bolj obrača tudi ven iz tega sveta in raziskovalno razmišlja o življenju na drugih planetih. Inspiracijo (in mikrobiološke vzorce) za raziskave črpa v sneženih (sub)polarnih puščavah severa, zato morda še toliko bolj sanja o dolgih počitnicah v toplih krajih.

Dr. Tina Šantl Temkiv
Dr. Tina Šantl Temkiv

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Ko sem zaključevala diplomsko delo, sem naletela na razpis za doktorat v Roskildeju na Danskem, ki me je takoj pritegnil. Šlo je za raziskave mikrobov v oblakih, ki naj bi imeli še neraziskan vpliv na atmosferske procese. Vzorčenje naj bi se izvajalo z majhnim letalom, ki bi omogočilo prelet skozi oblake in zajem vzorcev majhnih kapljic, ki kondenzirajo v področjih atmosfere z visoko relativno vlažnostjo. Ta način vzorčenja nam končno žal ni uspel, sem pa tako pristala na Danskem in se začela ukvarjati s popolnoma novim področjem mikrobiologije – z mikrobno ekologijo atmosfere.

Med doktoratom sem delala z najrazličnejšimi vzorci iz atmosfere, od letalskih vzorcev zraka pa do dežja in celo toče iz Ljubljane, in se privadila komuniciranja s fiziki, kemiki in meteorologi, saj je področje zelo interdisciplinarno.

Ko sem zaključila doktorat, sem bila v stiku z astronomskim raziskovalnim centrom, ki se je na novo odpiral v Aarhusu na Danskem in se v ukvarja raziskavami zvezd in planetov izven našega osončja. Ker se v tem centru zanimajo za karakterizacijo tako imenovanih exo-planetov in iskanjem planetov primernih za življenje, jih je zanimalo sodelovanje z nekom, ki raziskuje vpliv mikroorganizmov na atmosfero. Njihov način dela je zelo drugačen, saj ne poznajo toliko eksperimentalnega pristopa in se zanašajo na opazovanja, je pa zabavno iskati presečišče med tako različnimi področji.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Večina tem, s katerimi se ukvarjamo, je zelo zanimiva za širšo javnost, saj gre za tematike, ki so povezane z izboljševanjem vremenske napovedi, zgodnjo kolonizacijo kontinentov s strani mikrobov iz atmosfere, in iskanjem življenja na oddaljenih planetih. Zanimanje javnosti je seveda pomembno, saj je na ta način lažje dobiti finance za nadaljevanje raziskav. Hkrati pa je dobro vedeti, da človek ne počne nekaj izoliranega, ampak se tvoje raziskave tičejo širše družbe.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Ko sem se začela ukvarjati z znanostjo, je bila atmosferska mikrobiologija obrobna tematika, ki ni preveč zanimala ne mikrobnih ekologov ne atmosferskih fizikov in kemikov. V zadnjih petih letih se je to zelo spremenilo in zdaj mnogo fizikov sprejema, da znajo biti tudi organizmi v atmosferi pomemben del procesov v oblakih. Celo meteorologi so postali bolj pripravljeni vključiti mikroorganizme v svoje vrememske modele. Na ta način je naša skupina prispevala majhen del znanja, ki je pretreslo predstave o procesih v atmosferi, za katere se je dolgo časa verjelo, da temeljijo le na relativno inertnih prašnih delcih in kemiji, ki jo poganja UV radiacija. Težko je vnaprej vedeti, kako pomembni so ti procesi, je pa vedno dobro malo prevetriti stare koncepte in preiskati, ali smo morda izpustili kakšen pomemben delček sestavljanke.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Največji del službe je vsekakor prijeten. Zelo rada si zamišljam in izvajam nove raziskave, kar je področje, na katerem posameznik čuti res veliko svobode. Proces raziskovanja se običajno zaključi s pisanjem člankov, kar je nekakšna pika na i, ko temeljito premisliš, kako se tvoje delo umešča v celotno zakladnico znanja. To je tudi trenutek, ko si rečeš, da bi drugič veliko stvari naredil drugače in tako se razvijaš. Moram reči, da me prav tako zelo veseli delo s študenti, kar v zadnjih dveh letih predstavlja vedno večji del mojega vsakdana.

Je pa tudi kar nekaj neprijetnosti.

V povprečju je nekje 90-95 % znanstvenih projektov zavrnjenih s strani javnih in zasebnih raziskovalnih fondov, kar pomeni, da si prisiljen razviti debelo kožo in biti pripravljen na veliko negativnega feedbacka.

Poleg tega te znanstveni sistem danes spodbuja k življenskemu stilu z zelo majhno mero stabilnosti. Od kratkotrajnih zaposlitev, ki običajno trajajo med enim in tremi leti, do zahteve, da delaš v čimveč različnih državah in laboratorijih, kar predstavlja velik pritisk na mlade raziskovalce.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

V resnici žal nikoli nisem imela priložnosti delati na raziskavah v Sloveniji, tako da težko primerjam. Bi pa rada poskusila 🙂 Je pa Danska kar se znanosti tiče zelo spodbudna država z dobro infrastrukturo in izredno nizko stopnjo hierarhije. Tukaj imajo študentje in profesorji zelo neformalen odnos, kar ima dobre in slabe strani. Je pa to velika razlika v primerjavi s slovenskim sistemom, ki je bolj hierarhičen.

Z besedo in sliko delite z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s lastnim raziskovanjem.

Fotografija je vtis iz letošnjega vzorčenja na raziskovalni postaji Station Nord. Postaja se nahaja na severnovzhodni obali Grenlandije in nudi izhodišče za raziskave atmosferskih in klimatskih procesov v visoki arktiki.

Terensko delo. (Foto: TŠT)
Terensko delo. (Foto: TŠT)

 

Celoten intervju lahko preberete na TEJ povezavi.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Meta PHoDcast 37: Jelena Vasiljević, kemičarka https://metinalista.si/meta-phodcast-37-jelena-vasiljevic-kemicarka/ Thu, 03 Dec 2015 07:38:24 +0000 https://metinalista.si/?p=17526

S kemičarko Jeleno Vasiljević o vodoodbojnem, samočistilnem in negorljivem bombažu.

#MetaPHoDcast

 

JELENA VASILJEVIĆ je kemičarka in mlada raziskovalka na Katedri za tekstilno in oblačilno inženirstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu ustvarja nove tekstilne materiale, tako da celulozna vlakna prevleče z nano-ovojem z različnimi funkcionalnimi skupinami, ki tekstiliji podarijo posebne lastnosti: odbojnost za vodo in olje, samočistilnost, baktericidnost in negorljivost.

Pri svojem delu sodeluje z mnogimi domačimi in tujimi skupinami in obžaluje, ker se v podcastu ni mogla vsem enako in dovolj zahvaliti za odlično delo, hkrati pa ne skriva navdušenja nad svojo Mentorico leta 2015, prof. dr. Barbaro Simončič. Nesojena cvetličarka pogreša matematiko in skrivaj sanja o oblačenju gasilcev.

Jelena Vasiljević v tekstilskem laboratoriju NTF (foto: osebni arhiv JV).
Jelena Vasiljević v tekstilskem laboratoriju NTF (foto: osebni arhiv JV).

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
S kemičarko Jeleno Vasiljević o vodoodbojnem, samočistilnem in negorljivem bombažu. #MetaPHoDcast   JELENA VASILJEVIĆ je kemičarka in mlada raziskovalka na Katedri za tekstilno in... S kemičarko Jeleno Vasiljević o vodoodbojnem, samočistilnem in negorljivem bombažu. #MetaPHoDcast   JELENA VASILJEVIĆ je kemičarka in mlada raziskovalka na Katedri za tekstilno in... Metina lista 22:15
Meta PHoDcast zapisi 05: Kaja Stemberger, arheologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-06-kaja-stemberger-arheologinja/ Thu, 26 Nov 2015 08:16:33 +0000 https://metinalista.si/?p=17485

KAJA STEMBERGER (@Kaja_Stemberger) je doktorska študentka na oddelku za klasične študije na King’s College London. Področje njenega raziskovanja je rimska pogrebna arheologija, s čimer se je začela ukvarjati že v času dodiplomskega študija arheologije na Univerzi v Ljubljani. Ob študiju je delala kot pomočnica kustosinje za arheologijo v Gorenjskem muzeju, ko so postavljali stalno razstavo Prelepa Gorenjska. Pridobila je tudi licenco za turistično vodnico.

Za študij v Veliki Britaniji se je navdušila med Erasmus izmenjavo na Newcastle University. V Londonu sedaj na osnovi gradiva iz emonskih nekropol pripravlja doktorsko delo, v katerem se ukvarja z identiteto pokojnikov, pogrebnim ritualom in simbolnim pomenov predmetov. Pri tem med drugim ponuja alternativen pogled na odnos med rimsko in staroselskimi kulturami. Njen doktorski študij podpira Ad Futura – Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije. Je članica britanskega odbora društva V tujini izobraženih Slovencev (VTIS).

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Željo po delu v britanskem akademskem okolju sem imela že vsaj od Erasmus izmenjave 2011 na Newcastle University, ko sem prvič resnično izkusila, kaj pomeni argumentirano pisanje. Zakaj ravno London in zakaj ravno King’s College? Sem me je privedel pester niz dogodkov, ambicij in okoliščin, vezanih predvsem na zasebno življenje, seveda pa tudi poklicna želja. Kot velik ziheraš sem se čisto za vsak slučaj prijavila na šest angleških univerz. Sprejeli so me na vseh, na koncu pa sem se morala odločiti predvsem na podlagi finančnih zmožnosti (Cambridge in Oxford denimo terjata dokazilo, da si sposoben v trenutku vpisa plačati vsa tri oz. štiri leta študija) in mentorstva. Bolj kot uradne lestvice je za doktorske programe pomembno, s čim se ukvarja tvoj mentor, koliko študentov že ima in, kot sem ugotovila mnogo kasneje, do koliko virov imaš dostop. V tem pogledu sem imela srečo: program mi nadvse ustreza, v Londonu imam dostop do preko 28 specializiranih knjižnic, moj mentor, dr. John Pearce, pa ni le strokovnjak za pogrebno rimsko arheologijo, ampak tudi izvrsten pedagog.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Kot vsaka druga stvar tudi arheologija in zgodovina ne moreta zanimati vsakogar, njune pomembnosti pa – verjamem, da se strinjamo – ne gre zanikati. Ne nazadnje na njiju dostikrat gradimo osebno in narodno identiteto, in prav z identiteto se najbolj ukvarjam v svojem delu.

Emonske nekropole so v okviru rimskega imperija ena največjih do zdaj izkopanih pokopališč in temu primerno ponujajo ogromno materiala za preučevanje. Predvsem poskušam rekonstruirati identiteto pokojnikov na podlagi predmetov, najdenih v njihovih grobovih. Moje delo bi bilo sicer lažje, če bi imela na voljo naravoslovne analize kosti in drugega materiala (npr. izotopske analize), toda hkrati me njihovo pomanjkanje sili v poglobljeno upoštevanje številnih zgodovinskih, družbenih in kulturnih dejavnikov širšega konteksta. Pri tem se odpirajo vprašanja, na katera smo si v preteklosti tudi arheologi odgovarjali površno ali dogmatično, a so vse prej kot enostavna.

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Po eni strani s svojim delom v angleško govorečem okolju širim zavedanje o rimski arheologiji Slovenije, za katero po mojih izkušnjah predvsem britanski arheologi spričo bogatega gradiva hitro izkažejo precejšnje zanimanje. Po drugi strani je na svetu mnogo zbirk, ki prav tako kot emonska ponujajo le posredne podatke, metodologija za njihovo interpretacijo in razumevanje pa je še v razvoju.

Moje delo, kot rečeno, vključuje elemente različnih področij, končni namen pa je obravnavati vrsto ključnih vprašanj pogrebne arheologije, kot so razvoj pogrebnega rituala, širitev nekropol, simbolni pomen predmetov, romanizacija ipd. Debata o romanizaciji, tj. odnosu med rimskim in staroselskim prebivalstvom, burno poteka že vsaj 25 let, v zadnjem času pa postaja jasno, da smo v tem okviru zmotno imeli rimsko kulturo za homogeno ter preveč poenostavljeno gledali na njen odnos s staroselskimi kulturami. Emonske nekropole tudi v tem pogledu ponujajo ogromno gradiva in odlično izhodišče.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

Najbolj prijetni so trenutki, ko lahko predstavim svoje delo, zato sodelujem na konferencah, kadar le lahko. Najmočnejše vezi se pogosto stkejo v popoldanskih druženjih, recimo po predavanjih, simpozijih in podobnih dogodkih, ki jih organizirajo različna društva (v Londonu je eno izmed najpomembnejših in najstarejših The Society of Antiquaries of London oz. Londonsko antikvarsko društvo).

Levo: "Moj prvi prispevek na konferenci (ROMEC 2013, Köbenhavn)." Desno: "Predavanje na University of North Carolina (poletje 2015)." (Foto: osebni arhiv KS)
Levo: “Moj prvi prispevek na konferenci (ROMEC 2013, Köbenhavn).” Desno: “Predavanje na University of North Carolina (poletje 2015).” (Foto: osebni arhiv KS)

Neprijetno je, da včasih iz takšnega ali drugačnega razloga težko pridem do gradiva, ki bi ga pri delu potrebovala. Neprijetno je tudi, da sem pogosto neprespana, ker poskušam maksimalno izkoristiti čas, ki mi je na voljo. V mojem študijskim programu je razmeroma malo rednih predavanj, zaradi česar se včasih počutim nekoliko samotno, na srečo pa imam na oddelku nekaj dobrih kolegov, s katerimi se bodrimo ob kavi. Vsi se soočamo s popolno negotovostjo glede nadaljevanja kariere po študiju in ponovni selitvi v neznano, a včasih pomaga že zavedanje, da nisi edini s tovrstnimi problemi.

"Arheologov najboljši prijatelj." (foto: Kaja Stemberger)
“Arheologov najboljši prijatelj.” (foto: Kaja Stemberger)

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Po mojih izkušnjah akademiki v Britaniji gojijo nekoliko drugačen odnos do stroke in drug do drugega, kot sem ga bila navajena iz Slovenije. Na začetku se mi je sicer zdelo, da se Britanci v glavnem le zelo sofisticirano prerekajo zaradi prerekanja samega, toda hkrati me je privlačilo, kako profesorji spodbujajo študente k izražanju mnenja. V splošnem prevladuje vzdušje, v katerem velja argument mnogo več kot avtoriteta. Vsi profesorji te kličejo po imenu in pričakujejo enako od tebe, niti v pisni komunikaciji ne zahtevajo uporabe nazivov oziroma jo celo zavračajo. Mentor te ne le vodi skozi učni proces, temveč ti pomaga razviti se kot akademik, usmerja te na konference, predavanja ipd. Pripravljen je prisluhniti tudi glede življenjskih težav in te usmeriti v pravo smer. Doktorskega študenta profesorji obravnavajo kot nekoga, ki vstopa v svet akademikov in postaja enak svojim mentorjem, zato so odnosi s profesorji zelo sproščeni, pogosto vemo drug o drugem veliko več kot le službene zadeve. V okviru našega oddelka (klasične študije) imamo vsako leto večerjo, ki jo priredi predstojnik oddelka na svojem domu. Tja je povabljeno vse osebje in vsi doktorski študenti. V tem sproščenem okolju se gradijo strokovne, pa tudi osebne vezi, ki so nedosegljive samo skozi strogo profesionalno interakcijo.

Tudi dodiplomski študij je v Veliki Britaniji zasnovan drugače kot pri nas: njegov glavni namen ni pridobivanje čim širšega sistematiziranega znanja, ampak naučiti se iskanja virov in argumentiranja. Britanskim diplomantom zato pogosto manjka širši pregled, in v tem oziru se mi je zdel moj dodiplomski študij v Sloveniji boljši. Zdi se mi, da sem s kombinacijo uspela odnesti najboljše od obeh sistemov.

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Večina ljudi ob besedi arheologija najprej pomisli na izkopavanja. Včasih je kdo razočaran, ko mu povem, da sama tega ne počnem – ukvarjam se z analizo in interpretacijo izkopanega gradiva. Večinoma delam na računalniku med kupi knjig.

"Predvidljivo nerazburljiva delovna miza." (foto: Kaja Stemberger)
“Predvidljivo nerazburljiva delovna miza.” (foto: Kaja Stemberger)

Vztrajno delo je prepredeno s trenutki navdušenja, ko uspeš udejanjiti načrt ali zamisel in se ti odprejo povsem nove možnosti in spoznanja. Še večje pa je navdušenje, ko te meseci in leta dela privedejo do želenega cilja in lahko rezultat predstaviš drugim. Zelo mi je v spominu ostal občutek ob otvoritvi razstave Prelepa Gorenjska, pri katere postavitvi sem sodelovala v času dodiplomskega študija v Sloveniji, ko sem delala v Gorenjskem muzeju.

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

To je definitivno eno od najtežjih vprašanj, in odkrito povedano ne vem. Najverjetneje bi se ukvarjala s specialno pedagogiko, kar sem ob vpisu na univerzo navedla kot drugo možnost, če slučajno ne bi bila sprejeta na arheologijo. Od malih nog sem si želela biti arheologinja. To prepričanje je v meni raslo tudi v stiku z drugimi ljudmi, dokončna potrditev pa je bilo potovanje v Egipt, kamor me je kot darilo za 18. rojstni dan napotila mati. Velik vpliv name pri izbiri rimske arheologije in tudi za nadaljevanje študija je imela ddr. Verena Vidrih Perko.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Vsekakor nikogar od »velikih in slavnih«. Bolj so mi pomembni ljudje, ki me učijo. kako biti človek, le oni se mi zdijo resnično veliki. Večinoma so bili tudi po poklicu učitelji in profesorji, v resnici pa več kot le to. V mnogo pogledih jih razumem šele zdaj, včasih sem se jih tudi vsaj malo bala. V osnovni šoli Manca Žibert Milovančev, v srednji Miha Šengelaja, Tina Pintar, dr. Gregor Pobežin in Sanja Hočevar, na fakulteti pa je name nesporno najbolj vplivala ddr. Perko. Ker jih ne vidim več pogosto, bi jih vse povabila na večerjo.

Najbolj me sicer omejujeta čas in razdalja, zato bi želela na večerji videti še mnogo svojih prijateljev, ki so bili v večini tudi učenci zgoraj naštetih, in seveda vse bližnje. Vsi imamo nekoliko do precej specifične in močne osebnosti, kar bi lahko pripeljalo do burnih debat in nestrinjanja, zato še dobro, da je večerja brez omejitev!

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala? 

Še naprej bi se ukvarjala z rimsko pogrebno kulturo. Zelo verjetno bi del denarja namenila za naravoslovne analize vzorcev, saj so nekatere tehnike precej drage (npr. izotopske analize), sredstva zanje pa le redko dostopna preko razpisov in projektov. Nekaj denarja bi vložila tudi v mednarodne projekte, zlasti v primerjave med različnimi najdišči. Definitivno bi del denarja namenila približanju dela in izsledkov arheologije splošni javnosti. Arheologija je delo z dediščino, ta pa ni last akademikov, temveč vseh ljudi. Podpirala bi dogodke v obliki razstav, predavanj, delavnic in eksperimentalne arheologije, ki pomembno prispevajo k temu, da čim več ljudi razume, kaj počnemo in kašno vlogo so različne (multi)kulture igrale v zgodovini.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Iz arheologije sem vajena, da so stvari datirane na 25 let natančno, posamezna leta niso tako pomembna 🙂

Nekoč bi rada vsaj delno spet živela in delala v Sloveniji. Sploh zdaj, ko me ni tam, cenim njeno lepoto v smislu narave, arhitekture, kulture in nekaterih naših navad – ljubo mi je na primer sproščeno posedanje ob kavi v stari Ljubljani. Pogrešam seveda tudi to, da ni do nikamor daleč in da ne traja več kot eno uro do centra mesta. Predvsem pa vem, da nikoli ne bom mogla preseliti vseh prijateljev in družine. Po drugi strani me od Slovenije odvrača družbena in politična klima.

Upam, da bom lahko po končanem študiju nadaljevala akademsko kariero, imam pa tudi nekaj idej za bolj komercialne projekte. Vsekakor ne verjamem v življenje, v katerem zaradi dela ni prostora za nič drugega. Upam, da bom uspela najti zdravo ravnotežje že v naslednjih 5 letih, da si bom čez 40 let lahko za to hvaležna.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Sem velika ljubiteljica znanstvene fantastike v vseh oblikah in medijih. Občasno se sproščam z legendarno računalniško strategijo Starcraft. Od filmov bi recimo izpostavila Tomorrowland: v fiktivnem svetu filma se pojavi zelo močna potreba po ustvarjenju vzporedne realnosti, v kateri lahko znanost deluje neodvisno od politike, da lahko sploh ustvarja in se razvija. Mojster družbene kritike je bil tudi nadvse cinični in neposredni komik George Carlin, znan tako po knjigah kot po živahnih nastopih. Terry Pratchett mi je od pisateljev blizu zaradi satirične obravnave akademskega sveta (Nevidna univerza).

Kljub precej dobrim knjigam, ki sem jih prebrala v zadnjem času, pa mi ni šla nobena tako zelo do srca kot Poletje je dalo na glavo klobuk. Meni pomeni predvsem dve stvari. Prva je, da je lahko razvoj boleč, pa to še ni dovolj dober razlog za prenehanje. Druga pa je, da lahko že en sam človek premika meje, tudi tega, kar si je predstavljal kot možno.

Kaja Stemberger (foto: osebni arhiv KS)
Kaja Stemberger (foto: osebni arhiv KS)

 

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Najraje bi rekla, da nikoli ne zamujam in zavlačujem, vendar bi bila to debela laž. Ko razlagam prijateljem in kolegom, da imam bolj malo predavanj, vedno sledi vprašanje: »Ja kaj pa počneš potem?«

Idealno bi vsaj 5-6 ur na dan posvetila samo doktoratu, ki ima pred vsem drugim nesporno prednost, saj ga moram končati v skladu spogoji in roki štipendije Ad Futura. Poučevanje, pisanje člankov, udeležba in predavanje na konferencah (vse obvezni del študija) ter organiziranje različnih delavnosti znotraj študentskega doma, univerzitetnih društev in društva VTIS v teh 5-6 ur niso všteti, a moram za njih tudi najti čas, da o zamudnem prevozu sploh ne govorim. Nemalokrat se mi zgodi, da se vsi mogoči roki nagnetejo na kup, povrhu včasih pride še kakšen prehlad, in tako izgovorov kljub temu, da zvenijo neumno, nikoli ne zmanjka.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Najbolj pošten in najmanj realističen odgovor bi bil: naprava za teleportiranje. Ta bi omogočala dneve delovno preživljati v Londonu, jutra in večere pa z bližnjimi in prijatelji v Sloveniji. Blagodejna bi bila tudi za moj bioritem, ki trpi ob vsakem obisku Slovenije in ob vsaki vrnitvi v London, pa tudi občutka ne bi imela, da moram vsakič doma nadoknaditi vse zamujeno. Če bi si lahko tako organizirala dneve, bi si verjetno delovni teden skrajšala s sedmih dni na šest, kar bi že samo po sebi bilo veliko olajšanje.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 36: Jernej Markelj, arhitekt https://metinalista.si/meta-phodcast-36-jernej-markelj-arhitekt/ Fri, 20 Nov 2015 09:40:05 +0000 https://metinalista.si/?p=17438

Arhitekt Jernej Markelj o sonaravni gradnji, pasivnih hišah in županovanju.

#MetaPHoDcast

 

JERNEJ MARKELJ, magister inženir arhitekture, je mladi raziskovalec na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, V okviru doktorske naloge razvija model za vrednotenje trajnostnosti stavb, namenjen uporabi v slovenskem prostoru. Pri zasnovi se je naslonil obstoječe tuje metode in na mnenja vodilnih domačih strokovnjakov z različnih področij gradnje.

Poleg raziskovalnega dela je ohranjal tudi stik s prakso. Med njegovimi zadnjimi projekti je lesena hiša v Škofji Loki, ki je bila prejšnji vikend na ogled v okviru Dnevov pasivnih hišPred pričetkom doktorskega študija je tri leta delal v arhitekturnem biroju Podrecca na Dunaju, kjer je imel možnost sodelovati pri več nagrajenih projektih.

Pasivna hiša v treh korakih: načrt, intervju za MetaPHoDcast in uživanje v leseni notranjosti. (foto: levo - Ana Slavec, desno - Jernej Markelj)
Pasivna hiša v treh korakih: načrt, intervju za MetaPHoDcast in uživanje v leseni notranjosti. (foto: levo – Ana Slavec, desno – Jernej Markelj)

Več na TEJ povezavi.

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Arhitekt Jernej Markelj o sonaravni gradnji, pasivnih hišah in županovanju. #MetaPHoDcast   JERNEJ MARKELJ, magister inženir arhitekture, je mladi raziskovalec na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, V... Arhitekt Jernej Markelj o sonaravni gradnji, pasivnih hišah in županovanju. #MetaPHoDcast Metina lista 23:46
Meta PHoDcast zapisi 04: Ana Hočevar, fizičarka https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-04-ana-hocevar-fizicarka/ Fri, 13 Nov 2015 08:43:25 +0000 https://metinalista.si/?p=17308

ANA HOČEVAR je doktorirala na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, sedaj pa v okviru podoktorskega študija na Univerzi Rockefeller ukvarja z nevroznanostjo.

Ana_Hocevar_01
Dr. Ana Hočevar (foto: osebni arhiv)

Kakšne okoliščine so vas privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Leta 2012 sem v času doktorskega studija v okviru Ad Futura štipendije za raziskovalno sodelovanje slovenskih doktorskih študentov v tujini preživela semester na University of Pennsylvania v Filadelfiji, ZDA. V tistem času sem se udeležila enodnevnega simpozija z naslovom “Towards Quantitative Biology” na Rockefeller University. Takrat sem se seznanila s to univerzo in enim od tamkajšnjih oddelkov – “Center for Studies in Physics and Biology”. Navdušilo me je njihovo interdisciplinarno okolje in njihov podoktorski raziskovalni program, v okviru katerega vsako leto podelijo štipendijo, ki prejemniku omogoči za tri leta povsem neodvisno raziskovanje na kateremkoli področju, ki tako ali drugače povezuje fiziko in biologijo. Ko sem zaključevala doktorat in načrtovala naslednji korak, sem se prijavila na ta program in tako sem prišla na Rockefeller University.

Zakaj je vaše raziskovalno področje zanimivo za nas?

Predmet raziskovanja nevroznanosti so možgani oziroma širše rečeno živčni sistemi. V konkretnem primeru človeskih možganov je to slab kilogram in pol težak skupek celic, ki človeku omogoča, da sliši, vidi, zaznava, razmišlja, se premika, se uči, pomni, se zaveda. Polega tega naši mozgani uravnavajo naš imunski sistem, srčni utrip, apetit, itd. – pravzaprav v celoti niti še ne vemo, kaj vse za nas počnejo. Proučevanje delovanja možganov je tako izjemnega pomena.

Enako pomembno je razumevanje in zavedanje, da nismo edina vrsta na Zemlji, ki ima visoko razvite možgane. Z nekaterimi živalmi (na primer s človeku podobnimi opicami) si delimo mnogo podobnosti, z drugimi ne (na primer z delfini). Proučevanje obojih pa omogoča vpogled v delovanje raznolikih možganov, neverjetnega produkta milijonov let evolucije. Bližje spoznavanje kognitivnih procesov nas in drugih živali pa tudi ozavešča in spodbuja k zasčiti živali in njihovega okolja.

Moje področje – “computational neuroscience” – je interdisciplinarno področje, ki podaja teoretične koncepte in računska orodja za proučevanje delovanja živčnih sistemov. S pomočjo modeliranja podaja boljše razumevanje tega, kaj dotični živčni sistem počne, kakšne operacije opravlja in kako to počne.

Kaj vaše raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja? 

V svojem podoktorskem delu se ukvarjam z dvema projektoma. V prvem raziskujemo, kako primati s pomočjo vida zaznavajo in procesirajo obraze. Vid nam je nekaj tako vsakdanjega, da se niti ne zavedamo, kako zahtevne operacije opravljajo možgani, da iz svetlobe, ki pade na mrežnico, sestavijo predstavo o okolici, prepoznajo ločene objekte, določijo razdaljo do njih in med njimi itd. Za primate so obrazi objekti izjemnega pomena in del možganov v temporalnem režnju je namenjen njihovemu zaznavanju. Tam se nahajajo skupki nevronov, ki so aktivni, ko zagledamo obraz, in niso aktivni, ko v vidnem polju ni obrazov.

V naši raziskavi smo proučevali, kako se sposobnost zaznavanja obrazov spremeni/poslabša, ko v prizoru ni zgolj tisto, na kar so ti nevroni uglašeni (obraz), ampak so v vidnem polju prisotni tudi moteči elementi (drugi objekti). Prizor je tako podoben prizoru iz naravnega okolja, kjer se objekti v vidnem polju med seboj dotikajo ali celo prekrivajo. Pokazali smo, da je sistem zaznavanja obrazov precej robusten, v odzivu tega skupka nevronov se ohrani informacija o prisotnosti obraza, tudi, ko je ta obdan z motečimi elementi. Zaznavanje posameznega obraza se poslabša le, če je motečih elementov mnogo – najbolj moteči so dodatni obrazi, manj moteči pa so dodatni objekti.

Dve strani laboratorija. (Foto: osebni arhiv AH.)
Dve strani laboratorija. (Foto: osebni arhiv AH.)

Drugi projekt, na katerem sem začela sodelovati pred tremi meseci, pa zadeva delfine. Raznovrstne raziskave kažejo, da so delfini izjemno inteligentna bitja, ki kažejo visoko razvite kognitivne sposobnosti, živijo v strukturiranih socialnih skupinah in komunicirajo preko kompleksnih vokalizacij. V okviru naše raziskave sodelujemo z Oceanografsko postajo na Biminiju, od koder lahko dobimo bogate podatke o delfinih v divjini. Poleg tega sodelujemo tudi z National Aquarium v Baltimorju, kjer razvijamo napravo v stilu velikega podvodnega interaktivnega zaslona, s pomočjo katerega bomo proučevali, kako se delfini učijo, kakšno je njihovo obašanje, kakšne so njihove slušne sposobnosti itd.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Mene najbolj veseli začeti nov projekt, to je vedno fino. Pa rada pišem kodo, programiram, to me tudi vedno veseli. Pri trenutnem projektu me veseli tudi samo sestavljanje naprave, ki jo pripravljamo, torej privijanje vijakov, izbira prave opreme, reševanje tehničnih težav, predvsem pa seveda delo z delfini, ki me doleti vsake toliko. Najmanj prijeten pa mi je proces pisanja znanstvenih člankov. Za moj okus se preveč vleče in vse skupaj je pogosto frustrirajoče.

Kako lahko primerjate razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostujete?

Trenutno delam precej drugačne reči, kot sem jih počela v Sloveniji, tako da težko primerjam. Vseeno pa lahko rečem, da je na Rockefeller University recimo finančna situacija neprimerno boljša, projekt, na katerem sodelujem trenutno, je zelo drag, kar pa ne predstavlja nikakršne ovire, vse poteka zelo hitro in fleksibilno, karkoli potrebujemo, zagotovijo brez težav. Po drugi strani sem v Sloveniji delala na projektih, ki so bili zgolj teoretični in pri tistem delu takih potreb niti ni bilo. Za tovrstno delo so po mojih izkušnjah razmere v Sloveniji dobre. Je pa glavna razlika, ki jo lahko izpostavim, da čutim na Rockefeller University mnogo večjo prevetrenost, več idej, ki so drugačne od ustaljenih, in manj vkalupljenosti. Zase lahko rečem, da v Sloveniji na področje, na katerem delam zdaj, najbrž ne bi niti naletela.

 

Celoten Meta PHoDcast zapis je dostopen na TEJ povezavi.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja rubrike sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Vsak četrtek.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in si privoščite tudi ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 35: Maša Čater, biotehnologinja https://metinalista.si/metaphodcast-35-masa-cater-biotehnologinja/ Thu, 05 Nov 2015 08:05:07 +0000 https://metinalista.si/?p=17234

Z biotehnologinjo Mašo Čater o tem, kako iz odpadnega rastlinskega materiala pridobivati bioplin. #MetaPHoDcast

 

Masa_Cater_01
Maša Čater (foto: osebni arhiv)

MAŠA ČATER je dokončala študij biotehnologije in bila mlada raziskovalka na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Raziskovala je biotehnološki proces pridobivanja bioplina. Namesto z žiti je mikrobno biomaso hranila z odpadnim lignoceluloznim materialom, ki je izrazito težak za razgradnjo in kot tak skorajda neprimeren za uporabo v bioplinarnah. Maša je težavo rešila z dodatkom novega igralca – bakterije iz vampa goveda.

Več na TEJ povezavi.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z biotehnologinjo Mašo Čater o tem, kako iz odpadnega rastlinskega materiala pridobivati bioplin. #MetaPHoDcast   MAŠA ČATER je dokončala študij biotehnologije in bila mlada... Z biotehnologinjo Mašo Čater o tem, kako iz odpadnega rastlinskega materiala pridobivati bioplin. #MetaPHoDcast Metina lista 24:42
Meta PHoDcast zapisi 03: Pina Sadar, antropologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-pina-sadar-antropologinja/ Thu, 29 Oct 2015 08:23:28 +0000 https://metinalista.si/?p=17190

PINA SADAR (@pinasadar) je doktorska študentka antropologije na Univerzi v Durhamu v Veliki Britaniji, kjer je tudi magistrirala z odliko. Pred tem, v času študija na Fakulteti za družbene vede, kjer je diplomirala iz kulturologije, je bila tudi na študijski izmenjavi na Univerzi Anadolu v Turčiji. Delala je na izobraževalnih in raziskovalnih projektih povezanih z raznimi civilnodružbenimi organizacijami in mednarodnimi institucijami, med drugim za Evropski Parlament, Evropsko Komisijo in Združene narode.

Kot novinarka piše za razne tiskane in predvajane medije, bila pa je tudi aktivistka organizacije European Youth Press. Njeno doktorsko delo, etnografska študija muslimanske prakse pokrivanja in zakrivanja v Veliki Britaniji, je trenutno v zaključni fazi, zato se je iz Durhama preselila v London, kjer dela za Victim Support , organizacijo za pomoč žrtvam nasilja.

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Že med dodiplomskim študijem sem prvoosebno izkusila, kako pomembna in dragocena je izkušnja študija v tujini. Kulturni vplivi se odražajo v različnih metodoloških pristopih, teoretskih smernicah in vsesplošnem načinu dela, in izpostavljenost tem eklektičnim vplivov je za akademike nepredstavljivega pomena. Po letu študija v Turčiji sem se odločila, da akademske sfere za slovenskimi mejami raziščem tudi med magisterijem. Iskala sem predvsem institucije, na katerih poučujejo posamezniki, katerih znanstvena kariera navdihuje moje akademsko delo, hkrati pa sem gledala tudi na priznanost univerz (t. i. ranking). Ko sem se leta 2010 odpravila na Univerzo v Durhamu na severu Anglije, sem bila prepričana, da bom ostala samo eno leto, udobni raziskovalni pogoji pa so me v idili “harrypotterske” univerze zadržali skoraj pet let.

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Politični islam, islamofobija, domnevno zatiranje muslimanskih žensk ter presečišča med religijo in politiko iz medijev kričijo na vsakodnevni ravni – še posebej v trenutni anti-muslimanski klimi, ki sta jo po Evropi razširili Islamska država in begunska kriza. Popularnosti tovrstnih tem navkljub pa žal ostaja veliko pisanja omejenega na poenostavljene domneve in popačene stereotipe. Moje doktorsko delo o muslimanskih praksah pokrivanja in zakrivanja v veliki meri naslavlja tovrstne medijske in politične mite ter jih izprašuje iz zornega kota muslimanskih žensk samih. Zdi se mi, da je alternativni vpogled v razvpito temo zanimiv in pomemben za širšo publiko, ki pogosto nima neposrednega stika z ženskami v osišču debat.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Upam, da bo doktorsko delo prispevalo predvsem k področju antropologije migracij in multikulturalizma z aktualno študijo primera, ki je pogosto predstavljena kot izziv sodobnih pluralnih družb. Hkrati upam, da bo imelo delo tudi praktične implikacije. V številnih evropskih državah so že uvedli prepoved zakrivanja obraza in zakon utemeljili s površnimi raziskavami, ki so ignorirale glasove žensk v jedru polemik. Podrobnejše raziskave o tovrstnih temah so zato močno potrebne.

Pina Sadar na simpoziju Muslims in the UK and Europe na Univerzi v Cambridgeu. (foto: osebni arhiv)
Pina Sadar na simpoziju Muslims in the UK and Europe na Univerzi v Cambridgeu. (foto: osebni arhiv)

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj mi je všeč dejstvo, da sem kot antropologinja neprestano v stiku z zanimivimi zgodbami in ljudmi, bodisi z ženskami, ki sodelujejo v moji raziskavi, bodisi z drugimi antropologi, ki preučujejo človeški obstoj v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; v naši bližini in v najbolj oddaljenih koščkih sveta. Hkrati mi je izredno blizu poučevanje. Ideja ustvarjanja in posredovanja znanja me redno žene naprej, ko je motivacija v kritičnem rdečem območju.

Čeprav antropologijo zanimajo ljudje, pa je žal velik del raziskovanja obsojenega na delo v izolaciji knjižnic in pisarne. Hkrati me pogosto nervirajo počasni obrati akademskega dela. Okoli nas se vsak dan dogajajo stvari, ki kličejo po analizah, akademski procesi pa za njimi sopihajo z nekajmesečno zamudo. Objava znanstvenega članka ponavadi vzame dobro leto, odobritev novih raziskav pa pogosto še veliko dalj časa.

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Žal raziskovalnih razmer v Sloveniji ne poznam dovolj dobro, da bi lahko komentirala, saj nimam neposrednih izkušenj z delom v slovenskih znanstvenih institucijah. Očitna razlika je predvsem v velikosti. Proračuni vodilnih britanskih univerz so občutno večji od slovenskih, kar se seveda odraža v pogojih za delo – v večjih projektih, opremi, kadrih …

 Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Pina_Sadar_2

Fotografija je bila posneta lani med snemanjem dokumentarnega filma o temi mojega doktorskega dela. Nekaj mesecev smo z ekipo potovali po Angliji in snemali intervjuje z muslimanskimi ženskami, ki nosijo hidžab, in aktivno krojijo britanske trende na področju mode, športa, politike in znanosti. Intervjuvali smo na primer profesionalno nogometno trenerko, vodilno aktivistko proti obrezovanju žensk in modno oblikovalko, ki ustvarja za številne priznane urbane blagovne znamke. Razmišljati o raziskavi s popolnoma različnega metodološkega zornega kota je bil izredno zanimiv proces, timsko delo pa dobrodošla popestritev poprejšnjega solističnega terenskega dela.

Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Akademska kariera mi nikoli ni bila edina (niti prva) izbira. Trenutno sem zaposlena v večji britanski organizaciji, kjer kot vodja izvajanja storitev teoretskemu znanju izrisujem otipljive praktične rezultate. Hkrati poskušam redno negovati svojo mladostniško ljubezen do novinarstva z objavljanjem člankov in sodelovanjem v različnih medijskih projektih. V prihodnosti stremim predvsem h kariernim možnostim na presečišču omenjenih področij.

Pina Sadar na podelitvi magisterija na Univerzi v Durhamu. (foto: osebni arhiv)
Pina Sadar na podelitvi magisterija na Univerzi v Durhamu. (foto: osebni arhiv)

Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Kot sem ravno omenila, me zanimajo družbeno angažirane raziskave s praktičnimi implikacijami. Privlačna mi je ideja tako imenovane participatorne akcijske metode (participatory action research), ki se – kot namiguje ime – osredotoča na aktivno sodelovanje udeležencev in akcije, ki vodijo v vidne rezultate. Raziskave ne vodi znanstvenik ali skupina znanstvenikov, temveč skupine, ki se jih teme neposredno dotikajo. Udeleženci skupaj z raziskovalci ustvarjajo raziskavo, ki sveta ne poskuša zgolj razumeti, temveč ga tudi spremeniti v dobrobit udeležencev. Družboslovje je pogosto izpostavljeno kritikam na podlagi neuporabnosti; omenjeni raziskovalni format poskuša doseči nasprotno z izpostavljanjem “uporabnih” elementov družboslovja. V želji po ustvarjanju raziskav takega tipa na področju nasilja nad ženskami si trenutno nabiram izkušnje v tretjem sektorju – na prvi bojni liniji. Upam, da se praktične izkušnje in teoretična znanja kmalu združijo v novem projektu. Zadovoljna bi bila tudi z manj kot milijon evri …

Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

V zadnjih petih letih je bilo življenje izredno nepredvidljivo in skoraj vsako leto je prineslo povsem nove začetke v vseh možnih oblikah. Tako si ne upam zapisati nobenih prerokb o naslednjih petih letih, kaj šele štiridesetih! V zadnjih letih sem identificirala področja, ki so mi pomembna in katerim bi rada ostala zvesta več kot 5 in 40 let. Predvsem družbena enakopravnost in nasilje se stalno vrtita v osišču mojih zanimanj, načini, kako jih naslavljam, pa se redno spreminjajo. Tako si upam trditi, da bom nekaj podobnega počela tudi čez nekaj let, bodisi v kontekstu univerze, kakšne organizacije ali medija.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Za protiutež nenehnemu bombardiranju z negativnimi begunskimi novicami se trenutno rada vračam k prebiranju poezije Warsan Shire, ki že leta ostaja ena mojih ljubših britanskih pesnic mlade generacije. Pred kratkim me je navdušila tudi knjiga Stitched Up!, ki se zazira v bleščeči svet mode skozi anti-kapitalistično lečo,za vse, ki bi se radi zelo na hitro spoznali z delom kulturnih antropologov, pa rada priporočam simpatično knjižico Socialna in kulturna antropologija: Zelo kratek uvod, ki je prevedena tudi v slovenščino.

Med intervjujem sem večkrat omenila pomembnost angažiranega raziskovanje, zato bom za spletno stran priporočila The Conversation – medij, ki aktualno dogajanje po svetu vpenja v akademske okvirje (in za katerega občasno pišem tudi sama). Za vse, ki jih zanima nasilje in filozofija Frantza Fanona priporočam ogled izvrstnega filma Concerning Violence, kar se tiče podcastov pa poleg Metinega čaja poslušam podcaste iz mreže Apparatus, ki pogosto naslavljajo tudi teme, zanimive tudi za nadebudno znanstveno poslušalstvo Meta PHoDcasta.

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Rada pišem novinarske članke, poučujem, sodelujem v različnih nevladnih organizacijah, plešem, potujem, organiziram akademske in neakademske dogodke … Čeprav najdem nešteto razlogov, ki z leti postajajo samo še bolj prepričljivi (predvsem za mentorici), pa ugotavljam, da je doktorat verjetno najboljša vaja v samodisciplini in organizaciji časa.

Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Nedvomno dolgo potovanje. Večkrat kar tako gledam za lete in ponudbe na internetu in upam, da kmalu dobim priložnost za klik na gumb ‘buy’.

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)

Avtorja rubrike sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Vsak četrtek.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in si privoščite tudi ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 34: Aleš Maver, genetik https://metinalista.si/metaphodcast-34-ales-maver-genetik/ Fri, 23 Oct 2015 08:04:25 +0000 https://metinalista.si/?p=17094

Z medicincem Alešem Maverjem o klinični genetiki. #MetaPHoDcast

ALEŠ MAVER (@alesmaver) je doktor medicine, zaposlen na Kliničnem inštitutu za medicinsko genetiko, kjer vodi Center za mendelsko genomiko. Nad genetiko se je navdušil v času srednje šole in že ob vpisu na Medicinsko fakulteto je vedel, da ne želi postati zdravnik, ampak raziskovalec. Genetski zapis razloži s prispodobo ogromne enciklopedije, ki je za vsakega posameznika unikatna, hkrati pa so razlike med nami presenetljivo majhne – razlikujemo se le v vsaki tisoči črki.

Aleš Maver (foto: osebni arhiv AM)
Aleš Maver (foto: osebni arhiv AM)

 

Več na TEJ povezavi.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z medicincem Alešem Maverjem o klinični genetiki. #MetaPHoDcast ALEŠ MAVER (@alesmaver) je doktor medicine, zaposlen na Kliničnem inštitutu za medicinsko genetiko, kjer vodi Center za mendelsko... Z medicincem Alešem Maverjem o klinični genetiki. #MetaPHoDcast Metina lista 27:36
Meta PHoDcast: Od poslušalke do ustvarjalke https://metinalista.si/meta-phodcast-od-poslusalke-do-ustvarjalke/ Thu, 15 Oct 2015 11:21:49 +0000 https://metinalista.si/?p=17014

metincaj-PHoDcast-2Za Meta PHoDcast sem prvič slišala lani jeseni, ravno v tem času, ko je bila objavljena prva epizoda z Borom Gregorčičem (#1). Poslušala sem jo na računalniku, tako kot občasno tu pa tam še katerega od slovenskih podcastov, ki sem jim takrat namenjala precej manj časa, kot jim ga danes. Podcast namreč ni radio, ki bi ga lahko posušal v ozadju, medtem ko pišeš programsko kodo ali prijavo na razpis. Zahteva pozornost, za kar si je v natrpanem urniku dnevnih aktivnosti težko vzeti čas. Preobrat se je zgodil, ko sem na telefon naložila aplikacijo za poslušanje podkastov.

Ne vem, zakaj se mi ni prej posvetilo, da bi si lahko poznopopoldanske sprehode popestrila s poslušanjem pogovorov o znanosti in o drugih temah. Od takrat naprej podcaste poslušam ne le na sprehodih, ampak imam slušalke v ušesih tudi medtem, ko obešam perilo ali kuham. Nepogrešljivi so pri dolgem čakanju na letališču ter pri vožnji z avtobusom in vlakom. Včasih, ko nimam sopotnikov, podcaste poskušam tudi med vožnjo z avtom.

Osebno zgodbo lahko odslikam tudi širše. Čeprav podkasti, tehnično gledano, obstajajo že vsaj desetletje, šele v zadnjih letih opažamo njihovo renesanso, kot so se izrazili pri NY Magazine. O naraščanju priljubljenosti podkastov so pisali tudi slovenski mediji, denimo Sobotna Priloga in Dnevnik. Vendar poznavalci poudarjajo, da ne gre za nenaden bum, ampak za počasno večletno rast, kar (za ZDA) potrjujejo tudi podatki raziskovalnega centra PEW. Po podatkih Edison Research je v zadnjem mesecu podkast poslušalo 17% Američanov (starih 12 ali več let).

Za Evropo primerljivih podatkov nimamo, se pa nakazuje, da so tudi tu vse bolj priljubljeni, predvsem v UK. Naraščanje števila poslušalcev podcastov lahko (vsaj deloma) pojasnimo z naraščanjem števila uporabnikov mobilnih telefonov, pa tudi njihove zmogljivosti, s čimer postajajo vse bolj dostopni.

Revija Forbes napoveduje, da bo do še večjega dosega podkastov prišlo z avtomobili z internetno povezljivostjo. Poleg tega napovedujejo, da bo v prihodnosti prav vsakdo imel svoj podcast, zato svetujejo, da začnite svojega že zdaj.

Jaz sem za to že poskrbela. No, nisem ravno začela svojega, ampak sem se pridružila Luki Ausecu, ki me je povabil, da mu pomagam pri ustvarjanju Meta PHoDcasta in širjenju navdihujočih idej.

Polona Sitar (foto: osebni arhiv)
Polona Sitar (foto: osebni arhiv)

Še pred začetkom druge sezone je bil moj prispevek k podcastu kratka anketa, s katero smo skušali ugotoviti, kako ste bili poslušalci zadovoljni s prvo sezono. Kljub skromnemu odzivu na anketo, ki smo jo izvedli v drugi polovici junija, smo pridobili veliko koristnih povratnih informacij. Večini od tridesetih odgovarjajočih se dolžina zdi ravno pravšnja. Navadno ga poslušajo na osebnem računalniku, vendar je tudi veliko takih, ki ga spremljajo preko mobilnih napravah. Največ poslušalcev je kot najljubšega izbralo pogovor s kulturno antropologinjo Polono Sitar, o raziskovanju potrošnih navad žensk v času socializma (#6). Dve tretjini poslušata tudi ostale slovenske podcaste, predvsem so priljubljeni Metin čajŠtevilke in Apparatus.

Poslušalci so v anketi pohvalili idejo podcasta, raznolikost sogovornikov in tem, njihovo razumljivo predstavitev in sproščenost pogovorov. Dobili smo tudi nekaj predlogov za izboljšave: poslušalka si je zaželela manj monotone uvodne špice, nekaj poslušalcev pa drugačen sklop vprašanj na koncu. Podali so tudi nekaj konkretnih predlogov za vprašanja v bodočih oddajah in nekatera smo res vključili. Nabralo se je tudi kar nekaj predlogov za goste v bodočih oddajah. Upoštevati jih bomo skušali čim več, vendar bomo dali prednost področjem, ki so bila podzastopana. Še vedno pa sprejemamo tudi nove predloge.

Da se čimbolje pripravim na drugo sezono (in ker si je večina podkasterjev sredi poletja vzela dopust), sem se avgusta lotila prav posebnega izziva – še enkrat sem poslušala vseh 30 epizod MetaPHoDcast, po eno na dan.

Ob drugem poslušanju sem slišala podrobnosti, ki sem jih prvič preslišala, npr. da na Golniku vsak teden diagnosticirajo 5-10 novih primerov raka (#2). Ponovno sem poslušala o genetskih dejavnikih samopoškodovalnega vedenja (#3), o urbanih pripovedkah (#4), kakovosti bivanja v mestih (#5) in o programu, ki bo ljudi učil programiranja (#7).

Izvedela sem, da se žuželke sporazumevajo z vibracijami (#8) in da imajo tudi bakterije socialno življenje (#9). Tudi ob drugem poslušanju nisem povsem razumela, kaj so to triazolijeve soli (#10), s katerimi se ukvarja moj sokrajan Aljoša Bolje, sem pa zelo uživala na koncertu njegove skupine Pizza connection. Zaželela sem si, da bi tudi sama imela dostop do naprav, ki jih uporabljajo v laboratoriju za kognitivno nevroznanost (#11) ali pa imela privilegij brskanja po srednjeveških rokopisih (#12).

Spet sem odkrivala, kako biologi z naprednimi genetskimi metodami proučujejo ribje populacije (#13) in kako kemiki proučujejo bioaktivno steklo (#16) in keramične materiale, ki omogočajo pretvorbo temperaturne razlike v električno energijo (#14). Spraševala sem se, kako je sredi poletja šele vroče tistim, ki delajo v industriji jekla (#17). Spet sem bila vesela, da ima moje področje, statistika, raznovrstne aplikacije, npr. pri modeliranju sproščanja zdravilnih učinkovin v človeškem telesu (#18) ter pri merjenju psihosocialnega čuta zdravnikov (#19).

ana slavec
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)

Pokukala sem v svet filozofov, ki proučujejo učenje kompleksnih gibalnih vzorcev (#20), ter tistih, ki se ukvarjajo z indijsko filozofijo (#21). Na praktičnih primerih sem se seznanjala s koncernskim pravom (#22). Razmišljala sem, ali bi tudi v domačem vinarstvu poskusili z gensko inžiniranimi kvasovkami (#23) ter ali bi tudi sama preizkusila terapijo z zdravilnim blatom (#24). Oddahnila sem si, da lahko ribe uživam, ne da bi me pretirano skrbelo za težke kovine v njih (#25). Spet sem se navduševala nad klasifikacijo grafov (#26) in nad mavčnimi odlitki gem v Narodni galeriji (#27) ter se naučila novega pridevnika: tribološki (#28). Koristno se mi je zdelo ponovno poslušati tudi pogovora z ekonomistoma, o negativnih vidikih delovnega zanosa (#29) in o ekonomiki energetike (#30). Skratka, zelo poučen mesec je bil in mi je bilo žal, da ga je bilo tako hitro konec.

Na srečo je v začetku septembra Luka že posnel novo epizodo, z računalničarko Marinko Žitnik, čigar delo je lahko navdih marsikomu. Sama sem na prvi intervju povabila tolmačko Jano Zidar Forte, saj je prevajalstvo področje, ki ga v podcastu še nismo obravnavali, predvsem pa zato, ker me je zanimalo, kako tolmačem uspe tako spretno obvladati več miselnih procesov hkrati. Pred snemanjem sem prebrala nekaj (povzetkov) njenih prispevkov in pripravila vprašanja. Čeprav sem doma preizkusila mikrofon, me je skrbelo, da bo šlo kaj narobe in sva za vsak slučaj vključili še en mikrofon v tolmaški učilnici. Po pogovoru mi je Luka pokazal nekaj osnovnih trikov, kako urediti posnetek v programu Audacity. Jana je profesionalna govorka, zato z njenimi segmenti nisem imela veliko dela – sem se pa zato toliko bolj posvetila skrivanju mašil v lastnem govoru.

Urejanje zvočnega posnetka v programu Audacity.
Urejanje zvočnega posnetka v programu Audacity.

Kot ste opazili, druga sezona podcasta prinaša tudi novost: tekstovne intervjuje z mladimi slovenskimi raziskovalci v tujini. Zakaj ne audio? Delno zato, ker je težko zagotavljati kakovost posnetkov na drugi strani linije, delno pa zato, ker s tem želimo rubriko približati tudi tistim bralcem, ki (še) niso poslušalci podkastov. V septembru sta na sklop 13 vprašanj odgovarjala biotehnolog Marko Verce in matematik Peter Gracar. Če veste za kakšnega zanimivega doktorskega študenta ali študentko, ki študira na instituciji v tujini, nam lahko to sporočite na znanost@metinalista.si.

Septembra nas je poleg tega razveselila novica, da se Meta PHoDcastu in Metinem čaju na Metini listi pridružuje še podcast Metamorfoza, v katerem dr. Matjaž Gregorič vsak drugi torek predstavlja novice s področja biologije organizmov, od krem iz ribje sluzi do halucinogenih črvov. Meta PHoDcast pa še vedno ob četrtkih – oktober je Luka otvoril z zelo zanimivim pogovorom z Barbaro Turk Niskač, ki se ukvarja z antropologijo otroštva. Prejšnji teden sva si privoščila pavzo, ki naj jo zapolni ta zapis – naslednji četrtek pa lahko pričakujete novo epizodo. Vabljeni k branju oziroma poslušanju!

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

Avtorica: Ana Slavec. sociologinja, doktorska študentka statistike na Univerzi v Ljubljani in mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. Ukvarja se z anketno metodologijo, predvsem z izboljševanjem ubeseditve anketnih vprašanj. Piše za blog Udomačena statistika. Na Twitterju je @aslavec.

]]>
Meta PHoDcast 33: Barbara Turk Niskač, antropologinja https://metinalista.si/metaphodcast-33-barbara-turk-niskac-antropologinja/ Thu, 01 Oct 2015 10:06:50 +0000 https://metinalista.si/?p=16859

Z antropologinjo Barbaro Turk Niskač o antropologiji otrok in otroštev. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

BARBARA TURK NISKAČ je antropologinja in mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje je antropologija otrok in otroštev, zanima jo vloga učenja, igre in dela pri otrocih v predšolskem obdobju. Do otrokovega dojemanja sveta se med drugim dokoplje z analizo stotin fotografij, ki jih otroci posnamejo v svojem prostem času. Pravi, da moramo razumeti otroke, da bi lahko razumeli odrasle. Več na TEJ povezavi.

Barbara Turk Niskač pri terenskem delu v vrtcu (foto: Eli, 3 leta).
Barbara Turk Niskač pri terenskem delu v vrtcu (foto: Eli, 3 leta).

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z antropologinjo Barbaro Turk Niskač o antropologiji otrok in otroštev. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   BARBARA TURK NISKAČ je antropologinja in... Z antropologinjo Barbaro Turk Niskač o antropologiji otrok in otroštev. #MetaPHoDcast Metina lista 25:25
Meta PHoDcast zapisi 02: Peter Gracar, matematik https://metinalista.si/metaphodcast-zapisi-02-peter-gracar-matematik/ Thu, 24 Sep 2015 08:16:45 +0000 https://metinalista.si/?p=16785

PETER GRACAR (@nerdy_pete) je doktorski študent matematike na Univerzi v Bathu v Veliki Britaniji. Raziskovalno se ukvarja z verjetnostjo, ki ga je začela zanimati že konec študija na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, kjer je tudi delal kot asistent pri Računalniškem praktikumu in Uvodu v  programiranje. Prakso je opravljal na Zavarovalnici Triglav, kje je spoznal aplikacije verjetnosti v aktuarstvu. Po diplomi je študij nadaljeval kot asistent na oddelku za ekonomijo na Švicarskem zveznem inštitutu za tehnologijo, ETH Zürich, kjer je magistriral na temo konveksne optimizacije tveganja. Po magisteriju se je zaposlil kot svetovalec na Deloitte Switzerland, vendar ga delo ni dovolj navduševalo, zato se je odločil vrniti v raziskovalno sfero.

V Angliji sedaj raziskuje modele gibanja naključnih sprehodov v okviru razširanja nalezljivih pojavov – naj bo to infekcija ali govorica – v primeru, da omejimo gibanje sprehajalcev, ki jih prenašajo. Računalniške simulacije, ki se pogosto uporabljajo za tovrstno modeliranje, bo skušal nadomestiti z bolj pospošljivimi matematičnimi izpeljavami na podlagi verjetnosti.

Peter Gracar (foto: osebni arhiv PG).
Peter Gracar (foto: osebni arhiv PG).

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

To vprašanje si pogosto zastavljam tudi sam. Najboljši (in tudi najkrajši) odgovor, ki sem ga našel je, da me je sem pripeljala veriga srečnih naključij. Že tekom študija v Ljubljani mi je postalo jasno, da bi rad postal raziskovalec. Šele v zadnjem letniku pa sem končno ugotovil, katera veja matematike je prava zame – verjetnost. Od tam, preko ETHja v Švici in nazadnje v Anglijo, pa me je potem vodilo nekakšno akademsko dedovanje. Mentor v Ljubljani mi je svetoval vpis na magisterij v Švico, tamkajšnji mentor pa me je priporočil in usmeril v Bath. Seveda pa je ves čas veliko vlogo pri mojih odločitvah igrala tudi splošna usmeritev vseh omenjenih ustanov v verjetnost.

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Situacija, ki je v preteklem letu zaznamovala Afriko, a  na prvi pogled nima veliko skupnega z mojim delom, pa vendar je Ebola odličen primer pojava,  iz katerega lahko matematika črpa navdih. Denimo da imamo opravka z okužbo (ali, nekoliko manj morbidno, z govorico ali tračem), ki se širi med osebki, ki se srečajo med sicer povsem neodvisnim potepanjem. Znano je že, da se bo brez dodatnih pogojev okužba širila premosorazmerno s časom v vse smeri.

 

Celoten intervju je dostopen na TEJ povezavi.

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja rubrike sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC. Vsak četrtek.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in si privoščite tudi ostale epizode.

 

]]>
Meta PHoDcast 32: Jana Zidar Forte, tolmačka https://metinalista.si/metaphodcast-32-jana-zidar-forte-tolmacka/ Thu, 17 Sep 2015 16:33:33 +0000 https://metinalista.si/?p=16715

Z Jano Zidar Forte o delu, pomenu in raziskovanju tolmačev. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

Jana Zidar Forte (@tolmacka) je magistrica tolmačenja, zaposlena kot asistentka na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete. Že od nekdaj si je želela postati tolmačka, za kar moraš poleg obvladanja maternega in še dveh tujih jezikov imeti tudi določene osebnostne in psihofizične lastnosti. Nevroznanstvenikom še vedno ni jasno, kako lahko tolmači tako spretno obvladajo več miselnih procesov hkrati. Jana v doktorskem delu analizira jezikoslovne lastnosti govorov, ki nastanejo pri simultanem konferenčnem tolmačenju. Zanima jo, ali so ta besedila bližje pisani ali govorjeni besedi, kar preverja z referenčnim korpusom Gigafida in korpusom govorjene slovenščine GOS. Verjame, da bi bila marsikatera komunikacija bolj učinkovita, če bi ljudje pogosteje najemali tolmače. Na večerjo bi povabila japonskega pisatelja Harukija Murakamija, čeprav bi oba verjetno bolj uživala v teku – pred kratkim je tudi prebrala njegovo tekaško knjigo. V ogled priporoča znanstvenofantastični triler Selfless. Upa, da bo imela po zagovoru disertacije več časa tudi za pisanje svojega bloga.

Jana Zidar Forte v kabini za tolmače (foto: osebni arhiv JZF).
Jana Zidar Forte v kabini za tolmače (foto: osebni arhiv JZF).

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z Jano Zidar Forte o delu, pomenu in raziskovanju tolmačev. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   Jana Zidar Forte (@tolmacka)... Z Jano Zidar Forte o delu, pomenu in raziskovanju tolmačev. #MetaPHoDcast Metina lista 23:40
Meta PHoDcast zapisi 01: Marko Verce, biotehnolog https://metinalista.si/meta-phodcast-zapisi-01-marko-verce-biotehnolog/ Fri, 11 Sep 2015 07:46:22 +0000 https://metinalista.si/?p=16632

MARKO VERCE je doktorski študent na Vrije Universiteit Brussel (Belgija). Svojo znanstveno pot je začel kot briljanten študent biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. V času študija je prebil veliko časa v laboratoriju, kjer je z drugimi član slovenske ekipe, ki se je pripravljala na mednarodno tekmovanje dodiplomskih študentov v sistemski biologiji (iGEM 2009), izdeloval samosestavljive polipeptidne nanomateriale. Zdaj mu služba nudi povezovanje dveh ljubih področij: molekularne metode preučevanja mikrobne raznolikosti in fermentirano hrano. Dneve si zdaj zapolnjuje s podrobnim opazovanjem kefirnih kroglic (podobnih, kot jih imamo vsi doma), kmalu pa bo svojo ekspertizo razširil na nekaj še bolj nepogrešljivega: kakav. Za Belgijo je kakav skoraj tako pomemben kot pivo, novosti čokoladne znanosti pa brez dvoma koristijo celemu svetu.

Marko Verce s prijateljico (foto: osebni arhiv MV).
Marko Verce s prijateljico (foto: osebni arhiv MV).

Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Sem me je pripeljalo nekaj dejavnikov. Že dolgo sem vedel, da hočem po magistrskem študiju nadaljevati z doktorskim študijem in vsaj eno od stopenj študija odštudirati v tujini. Med študijem biotehnologije sem se navdušil nad bioinformatiko, genomiko, metagenomiko ipd., zato sem začel iskati laboratorije, ki se na tak način ukvarjajo s fermentirano hrano, ker se mi zdi precej privlačna. To je hrana, kjer v proizvodnem procesu pomembno ali ključno vlogo igrajo mikroorganizmi, ki s fermentacijo spremenijo izvorne lastnosti sestavin in ustvarijo drugačen produkt – bolj varen, trajen, okusen ali na drugačne načine spremenjen, obogaten (npr. jogurt, kefir, kislo testo, suhe salame, vino, pivo …). Tak laboratorij sem našel in v njem na srečo dobil mesto, tako da zdaj na belgijski univerzi Vrije Universiteit Brussel pri skupini IMDO z genomiko in metagenomiko, se pravi na genetski ravni, preučujem različne vrste fermentirane hrane.

Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Take raziskave so zanimive že z bazičnega pogleda. S klasičnimi mikrobiološkimi metodami je mogoče iz vzorca osamiti različne tipe mikroorganizmov, ki so v njem prisotni, in jih potem raziskovati v laboratoriju. Če nas kakšen še posebej zanima, lahko ugotovimo njegovo nukleotidno zaporedje in ga preučujemo z uporabo bioinformatskih metod. Ko govorimo o genomu enega organizma, gre za genomiko. Z analizo celokupnega genetskega materiala mikroorganizmov v vzorcu pa se ukvarja metagenomika. Dodana vrednost metagenomike je možnost odkrivanja tudi tistih mikroorganizmov, ki jih še ne znamo gojiti v laboratoriju. Poleg tega dobimo informacije tudi o tem, kakšne gene ti mikroorganizmi nosijo in, posledično, kako ti mikroorganizmi funkcionirajo, katere kemijske spojine presnavljajo in kako lahko s svojimi aktivnostmi vplivajo na produkt.

Problem fermentiranih proizvodov je, da se lahko njihova proizvodnja sfiži, če recimo med procesom začnejo rasti mikroorganizmi, ki ne naredijo dobrega produkta ali ga naravnost pokvarijo. Temu se lahko izognemo z uporabo starterskih kultur, t.j. mikrobnih kultur, ki so običajno pridobljene iz uspešnih fermentacij in za katere je znano, da dobro sodelujejo v proizvodnem procesu, torej njihova uporaba prispeva k boljši ponovljivosti proizvodnje in večji verjetnosti uspešne fermentacije. Prispevajo lahko tudi k inovativnim produktom z izboljšanimi lastnostmi. Razumevanje mikrobnih procesov je tako lahko zelo pomembno, iskanju in izbiri ustreznih starterskih kultur pa lahko prispevajo tudi genomske in metagenomske raziskave.

Moje raziskovanje obsega več fermentiranih proizvodov, med drugim vodni kefir in kakav. Za prvega marsikdo ne ve, da obstaja (tudi jaz ga prej nisem poznal), saj večina pozna samo “mlečni kefir” oz. preprosto “kefir”. Kot pove ime, se vodni kefir proizvaja z zrni za vodni kefir v vodni raztopini navadnega sladkorja s suhimi figami. V zvezi s kakavom pa je precej ljudem nepoznano dejstvo, da je v proces proizvodnje sploh kakorkoli vključena fermentacija. Surova kakavova zrna so trpka, grenka in neprijetnega okusa, zato je pred uporabo potrebna predelava. Ko kakavove plodove v tropskih krajih oberejo, na mestu pridelave plodove odprejo in iz njih poberejo pulpo in semena. Zmes pulpe in semen potem zložijo v škatle ali na kupe, kjer spontano poteče nekaj dni trajajoča fermentacija, kjer se zgodijo za okus pomembne spremembe, potem pa semena posušijo in procesirajo dalje. Dejstvo, da gre za spontano fermentacijo, pa pomeni, da včasih pridelek ni tako kvaliteten, kot bi si želeli za proizvodnjo dobre čokolade. V tem primeru bi uporaba mešanice starterskih kultur lahko proces naredila bolj zanesljiv.

Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Metagenomika je na področju fermentirane hrane zaenkrat še relativno redka zadeva, torej so vsi podatki, ki sem in jih bom tako pridobil, že sami po sebi nek prispevek. Potem pa je tu še njihova analiza, morda celo ugotovitve, zakaj se nekateri mikroorganizmi nahajajo tam, kjer se že pač nahajajo. Ampak ker sem šele v drugem letu raziskav, o podrobnostih zaenkrat še ne morem govoriti.

Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Najbolj prijetno je, ko pridobim osnovne podatke, se pravi nukleotidna zaporedja. Ko so enkrat na računalniku in je po vrhu kje še kakšna kopija, je super. Potem jih lahko analiziraš po mili volji. Temu na žalost ni tako med samim pridobivanjem podatkov, se pravi pridobivanju DNA, pripravi vzorcev … V resničnem svetu (t.j. med laboratorijskim delom) ni “save” funkcije, zato so kakršnekoli napake ali neuspehi neprijetni ali celo nepovratni.

Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Takih raziskav pred doktorskim študijem nisem izvajal, tako da tega ne morem ravno primerjati, se pa morda opazi, da si tukaj lahko več privoščijo. Zdi se mi, da bi bile raziskave, kot jih izvajam tu, v Sloveniji težje dostopne.

SLIKA: Spodaj so zrna vodnega kefirja, zgoraj je pijača v nastajanju, na vrhu pa zaradi plinov, ki jih med fermentacijo proizvajajo mlečnokislinske bakterije in kvasovke, plava (ne več) suha figa.

Slika: Spodaj so zrna vodnega kefirja, zgoraj je pijača v nastajanju, na vrhu pa zaradi plinov, ki jih med fermentacijo proizvajajo mlečnokislinske bakterije in kvasovke, plava (ne več) suha figa.

Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

V enem gramu zrn za vodni kefir je lahko desetine milijonov kvasovk in več kot sto milijonov celic različnih vrst mlečnokislinskih bakterij! Zrna običajno vsebujejo tudi druge mikroorganizme, npr. vrste ocetnokislinskih bakterij in bifidobakterij, vrstna sestava kefirnih zrn pa se lahko razlikuje od gospodinjstva do gospodinjstva. Kvasovke in mlečnokislinske bakterije se pogosto pojavljajo skupaj v fermentiranih proizvodih (tudi v kislem testu in začetni fazi fermentacije kakava, a obstaja mnogo vrst), kefirnim zrnom pa bi lahko rekli tudi njihov “skupni dom”. Polisaharide, ki sestavljajo samo zrno, proizvedejo mlečnokislinske bakterije. Te s proizvodnjo mlečne kisline prispevajo tudi k osvežilno kislemu okusu in s tem k varnosti pred mnogimi drugimi organizmi ali kvarljivci. Po drugi strani pa kvasovke izvajajo alkoholno fermentacijo, torej je v (vodnem) kefirju vedno prisotna nizka količina alkohola, odgovorne pa so tudi za proizvodnjo različnih arom. Dejstvo je, da so zrna stabilni konzorciji mikroorganizmov, torej se tako različni organizmi med seboj vsaj dobro prenašajo, če ne celo sodelujejo.

Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Hm. Ob vpisu na univerzo sem se zanimal poleg biotehnologije tudi za farmacijo in kemijo, pred tem pa tudi za arheologijo, vendar večinoma zaradi latinščine. Če bi se oddaljil od naravoslovnih znanosti, bi se verjetno usmeril nekam v jezikoslovje. Jeziki so mi precej pri srcu.

Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Morda je klišé, ampak mislim, da bi bil Leonardo Da Vinci lahko precej zanimiv gost (s prevajalcem).

Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval?

Če bi si dovolil zapraviti nekaj časa in toliko denarja za čisto radovednost, bi poskusil ugotoviti, od kod zrna za vodni kefir sploh izvirajo, saj obstaja več različnih zgodb – od tega, da so se razvila iz zrn za mlečni kefir, do tega, da izvirajo s površine opuncij. Ali pa bi jih poskusil narediti od začetka – kako so nastala prva zrna, je še vedno precej odprto vprašanje tudi za mlečni kefir, bi pa odgovarjanje na to vprašanje zahtevalo veliko bazičnih raziskav v ozadju. S tem znanjem bi morda lahko proizvedli tudi nova, enako stabilna zrna za popolnoma drugačne namene.

Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bo verjetno na vrsti kakšna post-doc pozicija. Verjetno kar na sorodnem področju, razen če se ga do takrat ne naveličam, kdo ve. Čez 40 let bom verjetno še vedno raziskovalec, ampak predmet raziskovanja je čez 40 let lahko že nekaj popolnoma drugega. Kdo ve, kakšna revolucionarna zanimiva nova področja ali tehnologije se lahko do takrat pojavijo. Če ne bom vezan na eno pisarno, še toliko bolje.

Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podcast.

Zofijin svet (Jostein Gaarder) – za tiste, ki se zanimajo za filozofijo in ne vejo, kje bi začeli.

Free Radicals: The Secret Anarchy of Science (Michael Brooks) – za tiste, ki jih zanimajo bolj ali manj znane in bolj ali manj čudne zgodbe o velikih znanstvenih odkritjih.

Podcastov ne spremljam ravno (razen MetaPHoDcast!), spremljam pa YouTube kanala “Veritasium” in “PBS Idea Channel” in oba sta zanimiva.

S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Svet, naravo in plodove človeške kreativnosti je treba tudi izkusiti, ne samo prispevati k njim, torej je potrebno vzdrževati ravnovesje in ne prebiti celega dneva v laboratoriju/na delu/…

Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Več oddihov v naravi in več športnih aktivnosti.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja rubrike sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.Vsak drugi četrtek.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in si privoščite tudi ostale epizode.

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci_kami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki_ce pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————————-

 

 

]]>
Meta PHoDcast 31: Marinka Žitnik, računalničarka https://metinalista.si/meta-phodcast-31-marinka-zitnik-racunalnicarka/ Thu, 03 Sep 2015 16:10:28 +0000 https://metinalista.si/?p=16550

Z matematičarko in računalničarko Marinko Žitnik o podatkovnem rudarjenju, strojnem učenju in zlivanju podatkov. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

MARINKA ŽITNIK je matematičarka in računalničarka in izjemna znanstvenica na področju podatkovnega rudarjenja in strojnega učenja. Zaposlena je kot mlada raziskovalka v Laboratoriju za bioinformatiko na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, a pravi, da službenega časa nima, zato lahko dela vedno in povsod.

Kadar ne piše tehničnih kolumen, urednikuje strokovnih revij, prejema nagrad za znanstveno odličnost ali zaseda na Googlovem odboru za ženske v računalništvu, rada ustvarja nove metode zlivanja heterogenih podatkov. Z njimi lahko naredi boljše napovedne modele, s katerimi pomaga biologom in medicincem doma in po svetu. V kratkem se odpravlja na podoktorsko izpopolnjevanje na prestižno ameriško univerzo Stanford. Če bi lahko, bi se pomnožila in rešila še kakšen zanimiv problem več. Kadar dela le dve stvari naenkrat, zraven rada posluša The Talking Machines podcast ali klikne na brainpickings.org. Priporoča še knjigo kitajskega nobelovca in da se ob priliki naučite osnov programiranja.

Marinka Žitnik (foto: osebni arhiv MŽ).
Marinka Žitnik (foto: osebni arhiv MŽ).

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki pa znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak drugi četrtek.

————————————————-

 

 

]]>
Z matematičarko in računalničarko Marinko Žitnik o podatkovnem rudarjenju, strojnem učenju in zlivanju podatkov. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. MARINKA... Z matematičarko in računalničarko Marinko Žitnik o podatkovnem rudarjenju, strojnem učenju in zlivanju podatkov. #MetaPHoDcast Metina lista 26:51
Meta PHoDcast 30: Miha Rihar, ekonomist https://metinalista.si/meta-phodcast-30-miha-rihar-ekonomist/ Fri, 26 Jun 2015 17:29:48 +0000 https://metinalista.si/?p=16043

Z inženirjem računalništva in ekonomistom Mihom Riharjem o ekonomiki energetike in Društvu mladih raziskovalcev Slovenije. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

MIHA RIHAR je diplomiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko, doktorat pa je pred kratkim zagovarjal na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegovo raziskovalno področje je ekonomika energetike, spraševal se je o ekonomski utemeljenosti uvedbe novih tarifnih shem in pametnih naprav ter pripravljenosti uporabnikov za vpeljavo in plačilo takih storitev. Miha je tudi večletni predsednik Društva mladih raziskovalcev Slovenije in kot tak odličen sogovornik za zaključek prve sezone MetaPHoDcasta. Sam je v promocijo in karierno usmerjanje mladih znanstvenikov (predvsem z organizacijo simpozijev) vložil neštete prostovoljske ure, zato je o problematiki sistema pa tudi pasivnosti nekaterih doktorandov lahko utemeljeno tudi nekoliko kritičen. Ko ima vsega dovolj, za motivacijo bere o Elonu Musku in knjigo Prebojniki.

Miha Rihar (foto: osebni arhiv)
Miha Rihar (foto: osebni arhiv)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelj je dr. Luka Ausec, njegovi sogovorniki pa znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————————-

 

]]>
Z inženirjem računalništva in ekonomistom Mihom Riharjem o ekonomiki energetike in Društvu mladih raziskovalcev Slovenije. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.... Z inženirjem računalništva in ekonomistom Mihom Riharjem o ekonomiki energetike in Društvu mladih raziskovalcev Slovenije. #MetaPHoDcast Metina lista 28:07
Meta PHoDcast 29: Darija Aleksić, ekonomistka https://metinalista.si/meta-phodcast-29-darija-aleksic-ekonomistka/ Thu, 21 May 2015 05:23:12 +0000 https://metinalista.si/?p=15711

Z ekonomistko Darijo Aleksić o zanosu, deloholizmu in etični slepoti. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

DARIJA ALEKSIĆ je magistrica poslovnih ved in mlada raziskovalka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se z etiko v poslovnem svetu in preučuje mehanizme, ki vodijo v etično slepoto in deloholizem. Ključna beseda v njenem raziskovanju je zanos, za katerega ugotavlja, da ima poleg številnih ugodnih tudi negativne vidike. Za zaskrbljene ponuja rešitev: najti vzroke za zanos tako v poklicnem kot tudi v zasebnem življenju. Tokratna gostobesedna in živahna sogovornica je poleg številnih drugih nalog tudi ena glavnih protagonistk Društva za poslovno etiko in etično voditeljstvo.

Darija Aleksić (foto: osebni arhiv DA)
Darija Aleksić (foto: osebni arhiv DA)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelj je dr. Luka Ausec, njegovi sogovorniki pa znanstveniki pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

————————————————-

 

]]>
Z ekonomistko Darijo Aleksić o zanosu, deloholizmu in etični slepoti. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. DARIJA ALEKSIĆ je magistrica poslovnih... Z ekonomistko Darijo Aleksić o zanosu, deloholizmu in etični slepoti. #MetaPHoDcast Metina lista 30:46
Meta PHoDcast 28: Maša Zalaznik, inženirka strojništva https://metinalista.si/meta-phodcast-28-masa-zalaznik-inzenirka-strojnistva/ Thu, 14 May 2015 06:17:29 +0000 https://metinalista.si/?p=15670

Z inženirko strojništva Mašo Zalaznik o trenju in obrabi novih plastičnih materialov. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

MAŠA ZALAZNIK je univerzitetna diplomirana inženirka strojništva in mlada raziskovalka v Laboratoriju za tribologijo in površinsko nanotehnologijo Fakultete za strojništvo v Ljubljani. Ustvarja nove plastične materiale in preučuje njihove tribološke lastnosti – predvsem koeficiente trenja ter obrabo pri drgnjenju ob jeklo. Med njenimi najpomembnejšimi odkritji so povsem novi materiali in novi postopki njihove priprave ter dejstvo, da nano ni vedno bolje od mikro. V prihodnje se veseli nekoliko bolj stereotipnega strojniškega dela na proizvodnji liniji in se ne boji šmirastih prstov.

To je napis...
Takole zgleda obraba ploščice iz plastične mase od blizu – prikazana je ista obrabna površina, opazovane z različnimi mikroskopi: a) optični interferometer z b) 2D prerezom površine, ki se uporablja za merjenje obrabe; c) optični mikroskop in d) vrstični elektronski mikroskop. (slika: MZ)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z inženirko strojništva Mašo Zalaznik o trenju in obrabi novih plastičnih materialov. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. MAŠA ZALAZNIK je... Z inženirko strojništva Mašo Zalaznik o trenju in obrabi novih plastičnih materialov. #MetaPHoDcast Metina lista 21:45
Meta PHoDcast 27: Alenka Simončič, umetnostna zgodovinarka https://metinalista.si/meta-phodcast-27-alenka-simoncic-umetnostna-zgodovinarka/ Fri, 08 May 2015 04:03:19 +0000 https://metinalista.si/?p=15639

Z umetnostno zgodovinarko Alenko Simončič o gliptiki in zapostavljenem področju umetnosti gem. #MetaPHoDcast 

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

ALENKA SIMONČIČ je univerzitetna diplomirana umetnostna zgodovinarka in skrbnica depojev umetnin v Narodni galeriji v Ljubljani. Ukvarja se z gliptiko in pohiti z razlago, da je gliptika veda o gemah, kot da bi to karkoli pojasnilo. Nato nas ljubeče in malo zasanjano zasuje z več tisočletij mitoloških in zgodovinskih zgodb, ki so nedoumljivo spretno upodobljene na dragocenih kamnih centimetrskih velikosti (torej: na gemah). Sama je večkrat natančno pregledala več kot 15 tisoč gem, da je lahko razvozlala pomene motivov na 217 mavčnih odlitkih gem, ki jih je našla v depoju Narodne galerije. Snuje razstavo in dokumentarec, s katerima bo z gemami okužila tudi vas. Razen stripov in klasike obožuje Nightwish in trače o starem Rimu.

Del zbirke gem Narodne galerije v Ljubljani. Detajl predstavlja tri geme, na srednji je upodobljen na jambor privezan Odisej, o katerem v pogovoru pripoveduje Alenka. Te geme so manjše od dveh centimetrov. (foto: arhiv AS)
Del zbirke gem Narodne galerije v Ljubljani. Na srednji od treh gem v povečavi je upodobljen na jambor privezan Odisej, o katerem v pogovoru pripoveduje Alenka. Te geme so manjše od dveh centimetrov. (foto: arhiv AS)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Z umetnostno zgodovinarko Alenko Simončič o gliptiki in zapostavljenem področju umetnosti gem. #MetaPHoDcast  Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. ALENKA SIMONČIČ je... Z umetnostno zgodovinarko Alenko Simončič o gliptiki in zapostavljenem področju umetnosti gem. #MetaPHoDcast Metina lista 27:56
Meta PHoDcast 26: Katja Berčič, matematičarka https://metinalista.si/meta-phodcast-26-katja-bercic-matematicarka/ Thu, 30 Apr 2015 05:21:59 +0000 https://metinalista.si/?p=15590

Z matematičarko Katjo Berčič o teoriji grafov. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

KATJA BERČIČ je univerzitetna diplomirana matematičarka in mlada raziskovalka na Univerzi na Primorskem (Inštitut Andrej Marušič). Ukvarja se z matematično teorijo grafov – preučuje lastnosti grafov, jih razvršča v skupine in ustvarja kataloge grafov. Ugotavlja, da je v matematiki bistveno večji delež žensk kot v drugih tehničnih znanstvenih disciplinah, in primerja matematiko z borilnimi veščinami – treba je obilno trenirati, da ohraniš ostrino. V prostem času pleše tango in recitira romane Terryja Pratchetta.

Katja Berčič (foto: osebni arhiv)
Katja Berčič (foto: osebni arhiv)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z matematičarko Katjo Berčič o teoriji grafov. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. KATJA BERČIČ je univerzitetna diplomirana matematičarka in mlada... Z matematičarko Katjo Berčič o teoriji grafov. #MetaPHoDcast Metina lista 19:47
Meta PHoDcast 25: Janja Snoj Tratnik, biologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-25-janja-snoj-tratnik-biologinja/ Thu, 16 Apr 2015 04:58:12 +0000 https://metinalista.si/?p=15500

Z biologinjo Janjo Snoj Tratnik o okoljski toksikologiji in živem srebru. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

Janja Snoj Tratnik je univerzitetna diplomirana biologinja in raziskovalka na Odseku za znanosti o okolju na Inštitutu Jožef Stefan. Ukvarja se z živim srebrom, z njegovo akumulacijo v prehranjevalnih verigah, z njegovo (nevro)toksičnostjo in predvsem z meritvami živega srebra v vseh mogočih materialih: materinem mleku, v krvi in laseh ter v dnevnih sobah, kjer se je kdaj razbil kak živosrebrov termometer. Vključena je v številne domače in mednarodne projekte in je med drugim sodelovala pri določitvi referenčnih vrednosti živega srebra za različne slovenske populacije. Pravi, da imamo Slovenci v primerjavi z drugimi sredozemskimi narodi v telesu zelo nizke vsebnosti živega srebra, kar je posledica skromnega uživanja rib. Z dejanskimi meritvami razbija mit, da ribe niso primerne za nosečnice. V branje priporoča Ihanove Državljanske eseje.

Janja Snoj Tratnik (foto: osebni arhiv JST)
Janja Snoj Tratnik (foto: osebni arhiv JST)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

]]>
Z biologinjo Janjo Snoj Tratnik o okoljski toksikologiji in živem srebru. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. Janja Snoj Tratnik je... Z biologinjo Janjo Snoj Tratnik o okoljski toksikologiji in živem srebru. #MetaPHoDcast Metina lista 24:33
Meta PHoDcast 24: Darja Komar, geologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-24-darja-komar-geologinja/ Thu, 09 Apr 2015 07:12:14 +0000 https://metinalista.si/?p=15463

Z geologinjo Darjo Komar o zdravilnem blatu ali peloidu. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

DARJA KOMAR je univerzitetna diplomirana inženirka geologije in mlada raziskovalka na Katedri za mineralogijo, petrologijo in materiale Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskuje zdravilno blato ali peloid v majhnem zalivu južno od Zadra na Hrvaškem – njegovo sestavo ter vsebnost potencialno strupenih komponent in njihovo prehajanje v živi svet v zalivu. Razen čofotanja s kanglico po blatu v plitvi vodi jo navdušuje tudi rudarska dediščina – kot certificirana kustodinja vam priporoča obisk Turističnega rudnika in muzeja Podzemlje Pece v Mežici, kjer je poleg klasičnega ogleda z avtentičnim rudarskim vlakom možen tudi bolj avanturističen ogled rudnika s kolesom in kajakom. Všeč ji je kombinacija pedagoškega in raziskovalnega dela na Fakulteti, kjer ob vseh zadoložitvah najde čas še za urejanje skoraj 15 tisoč kosov velikega kupa kamenja v eno največjih kamninskih zbirk pri nas.

Darja Komar pri terenskem delu v zalivu Makirina na Hrvaškem. (foto: osebni arhiv DK)
Darja Komar pri terenskem delu v zalivu Makirina na Hrvaškem. (foto: osebni arhiv DK)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z geologinjo Darjo Komar o zdravilnem blatu ali peloidu. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. DARJA KOMAR je univerzitetna diplomirana inženirka... Z geologinjo Darjo Komar o zdravilnem blatu ali peloidu. #MetaPHoDcast<br /> Metina lista 25:47
Meta PHoDcast 23: Luka Kranjc, živilski tehnolog https://metinalista.si/meta-phodcast-23-luka-kranjc-zivilski-tehnolog/ Thu, 02 Apr 2015 06:46:14 +0000 https://metinalista.si/?p=15387

Z živilskim tehnologom Lukom Kranjcem o genskem inženiringu vinskih kvasovk. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

LUKA KRANJC je univerzitetni diplomirani živilski tehnolog in mladi raziskovalec na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Pri svojem delu z genskim inženiringom spodbuja tradicionalno vinsko kvasovko k proizvodnji ravno pravšnje količine določenih hlapnih fenolnih spojin. Ljubiteljski mikropivovar v službenem času proizvede ogromno umetnega mošta za svoje kvasovke, pri odkrivanju pravega gena pa so mu pomagale podgane (in v neprespanih nočeh pridobljene veščine bioinformatike). Na večerjo poleg pisatelja Isaaca Asimova vabi še profesorja mikrobiologije Davida Stoparja – prvi je sicer že mrtev, zato pa je drugi kot Luka iz Ljubljane, tako da se mu bo želja morda celo uresničila.

Luka Kranjc v laboratorijski vinski kleti - kateri kvasovki bo prvi uspelo? (foto: osebni arhiv LK)
Luka Kranjc v laboratorijski vinski kleti – kateri kvasovki bo prvi uspelo? (foto: osebni arhiv LK)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z živilskim tehnologom Lukom Kranjcem o genskem inženiringu vinskih kvasovk. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. LUKA KRANJC je univerzitetni diplomirani... Z živilskim tehnologom Lukom Kranjcem o genskem inženiringu vinskih kvasovk. #MetaPHoDcast Metina lista 20:12
Meta PHoDcast 22: Til Rozman, pravnik https://metinalista.si/meta-phodcast-22-til-rozman-pravnik/ Thu, 26 Mar 2015 06:36:03 +0000 https://metinalista.si/?p=15342

S pravnikom Tilom Rozmanom o koncernskem pravu, cenovnem plenilstvu in mačku Muriju. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

TIL ROZMAN je univerzitetni diplomirani pravnik in mladi raziskovalec na Centru za primerjalno pravne raziskave Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s koncernskim pravom in želi s svojim raziskovalnim delom vplivati na razvoj enotne evropske zakonodaje na tem področju. S primeri iz prakse (na primer cenovno plenistvo) približa pravo tudi študentom FDV. Je gostobeseden in suveren sogovornik, kot se za pravnika spodobi, vendar je tudi oče dveh in prizna, da si med vožnjo požvižgava napeve o mačku Muriju.

Til Rozman (foto: TR)
Til Rozman (foto: TR)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
S pravnikom Tilom Rozmanom o koncernskem pravu, cenovnem plenilstvu in mačku Muriju. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. TIL ROZMAN je... S pravnikom Tilom Rozmanom o koncernskem pravu, cenovnem plenilstvu in mačku Muriju. #MetaPHoDcast Metina lista 26:40
Meta PHoDcast 21: Nina Petek, filozofinja https://metinalista.si/meta-phodcast-21-nina-petek-filozofinja/ Thu, 19 Mar 2015 06:57:50 +0000 https://metinalista.si/?p=15312

S filozofinjo Nino Petek o metafiziki in estetiki indijske misli. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

NINA PETEK je diplomirala iz slavistike in filozofije, sedaj pa je kot mlada raziskovalka zaposlena na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se z azijskimi filozofijami in religijami, predvsem z indijsko filozofijo in filozofsko pesnitvijo Bhagavadgita. Raziskuje različne vidike tega dela, od uporništva, osebne identitete do slike boga, ki se v indijski misli kaže hkrati kot ustvarjalec in uničevalec. Ugotavlja, da je za azijsko filozofijo in mistiko nujno tudi telesna izkušnja, kar zahodnim raziskovalcem predstavlja poseben izziv. Zanimata jo indijska metafizika in estetika, slednjo primerja tudi z estetiko v japonski umetnosti. Nina bere sanskrt, uživa v gledališču in slikarstvu in diskusijah s svojimi študenti. Priporoča roman Vaba Davida Albaharija, pa tudi več preizpraševanja in čudenja.

Nina Petek v muzeju v Kalkuti. (foto: osebni arhiv NP)
Nina Petek v muzeju v Kalkuti. (foto: osebni arhiv NP)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
S filozofinjo Nino Petek o metafiziki in estetiki indijske misli. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   NINA PETEK je diplomirala... S filozofinjo Nino Petek o metafiziki in estetiki indijske misli. #MetaPHoDcast Metina lista 25:01
Meta PHoDcast po 20. epizodah – kje smo bili in kam naprej https://metinalista.si/meta-phodcast-po-20-epizodah-kje-smo-bili-in-kam-naprej/ Fri, 13 Mar 2015 06:51:36 +0000 https://metinalista.si/?p=15246

Prihaja pomlad, najstrašnejši letni čas. Čutim ga, kako se plazi med nas – kako porogljivo sonce steguje svoje žarke proti skrajnemu roku za oddajo doktorata. Pomlad je namreč čas, ko se večini mladih raziskovalcev izteče (prva) pogodba o delovnem razmerju, čas, ko se večina bori za vsaj par mesecev (neplačanega) podaljška roka za doktoriranje, čas, ko se eksistencialna kriza živahno dopolnjuje s histeričnim vpitjem na računalnik, ko skrivnostno izgine verzija doktorske disertacije z vnešenimi popravki iz prejšnje iteracije. Pomlad je čas, ko zabubljeni med članke pišejo vrstice razprave, čas, ko trepetajo pred neosebno grožnjo brezimnih recenzentov, ki bodo morda zavrnili njihove članke, čas, ki ga je premalo.

Povem vam, kar je jasno vsem, ki so kdaj spomladi imeli opraviti s skorajšnjimi doktorji znanosti: “Nimam časa, ne morem niti začeti razmišljati o tem, pusti me, skušam preživeti do konca aprila.”

Če gojite sanjave iluzije o brezskrbni umaknjenosti akademskega duha, je čas za streznitev – to je krut svet, kjer je rok za oddajo vedno včeraj, kjer pritisk veleprojekta zatre človeškost in kjer poleg vsega sodelovanje pri treh projektih in dveh predmetih uniči zadnje upe, da bo kdaj konec.

In kjer prav gotovo (“Hvala za vabilo, super ideja, podpiram itd.”) nihče nima časa za Meta PhoDcast. Nisem sarkastičen – samo slikovit v opisu občutka, ki zdaj zajema veliko mojih potencialnih sogovornikov. Spoštujem to, razumem jih in nikakor nisem pokroviteljski do njihove stiske. V svojem gospodinjstvu sem šel dvakrat skozi kalvarijo neštetih serij popravkov, knjižničarskih pregledov in vedno nepopolnih obrazcev. Od spodbujanja članov komisije, naj vendar pregledajo disertacijo, do končno napačno napisanega datuma lastnega zagovora v javnem vabilu sodelavcem. In nekateri so v zosu bolj kot drugi: tu je še podzvrst raziskovalk, ki se ravno vračajo s porodniške nekoliko dezorientirane, z begavim pogledom in s še večjim strahom, da med plenicami in kašicami ne bodo uspele pravočasno dokončati raziskave. In tu so mladi očetje s podočnjaki do kolen, ki v kratkih pogovorih med kosilom ob skrbi, da ne bodo uspeli z objavo v želeni reviji, razpravljajo o razliki med diski in V-breaks za otroški voziček.

znanost
(foto: Thomas Hawk via Flickr)

Zato pričakujte, da bomo kdaj čisto rahlo odstopili od začrtanega ritma ene oddaje na teden. In zato velja toliko večja zahvala tistim, ki so v zadnjih desetih epizodah odlično igrali brezskrbne mlade znanstvenike. Spraševali smo se o anketnih vprašalnikih in delovanju kratkoročnega spomina. Pogovarjali smo se o materialih, ki spodbujajo rast nove kosti, ki iz toplote ustvarjajo električno napetost in ki nastajajo v vročini livarskih peči. Govorili smo o popotovanju tablete skozi človekova črevao poteh ribjih populacij med dravskim in soškim povodjemo skrivnostni poti svetega grala od Jeruzalema do francoskih rokopisov 13. stoletja. Razmišljali smo o zdravju skozi prizmo družinske medicine in indijske joge ter kognitivne znanosti in kitajskih borilnih veščin.

In seveda gremo naprej: čakajo nas vsaj še pravniške zagate, težke kovine v sendviču, genetika enoceličnih gliv, management človeških virov in estetika indijskih epov. Če vam je všeč, kar delamo, nas podprite: (samo)predlagajte nove sogovornike, povejte prijateljem za naš projekt in se navdušujte z nami nad znanostjo slovenskih mladih raziskovalcev.

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Meta PHoDcast 20: Jernej Sever, filozof https://metinalista.si/meta-phodcast-20-jernej-sever-filozof/ Thu, 05 Mar 2015 07:26:31 +0000 https://metinalista.si/?p=15188

S filozofom Jernejem Severjem o borilnih veščinah, učenju kompleksnih izkušenj in kognitivni znanosti. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

JERNEJ SEVER je pravkar doktoriral s področja kognitivne znanosti na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. V svojem raziskovalnem delu združuje kineziologijo, psihologijo in filozofijo. Preučuje nevrofiziološke procese pri pridobivanju kompleksnih izkušenj, denimo tistih iz sveta borilnih veščin ali meditacije, predvsem pa se osredotoča na kitajsko veščino taijiquan (po domače: taj či). Izvedel je številne eksperimente, s katerimi je podal uvid v razlike v gibanju različnih skupin ljudi, ter zasnoval masažne naprave, ki omogočajo učinkovito učenje novih gibalnih vzorcev. Ima skoraj 30 let pedagoških in tekmovalnih izkušenj v karateju in drugih borilnih veščinah in o gibanju razmišlja na celosten in (za znanost) nov način. Vabljeni k branju povzetka njegove sicer obsežne doktorske disertacije ali predstavitvi nekaterih eksperimentov v slovenskem in angleškem jeziku. Kadar Jernej ne trenira ali se ukvarja z družino, rad bere znanstveno fantastiko ali pogleda kakšen film.

Jernej sever (desno) pri vadbi taijiquana z Žigom Tršarjem (foto: osebni arhiv JS).
Jernej Sever (desno) pri vadbi taijiquana z Žigom Tršarjem. (foto: osebni arhiv JS)

 

Avtor PHoDcasta v enem izmed eksperimentov kognitivnega znanstvenika Jerneja Severja. Uteži, elektromiografi, EKG, sledilci za mobotski zajem gibanja itd. so stalna oprema tega filozofa. (foto: Jernej Sever)
Avtor PHoDcasta v enem izmed eksperimentov kognitivnega znanstvenika Jerneja Severja. Uteži, elektromiografi, EKG, sledilci za robotski zajem gibanja itd. so stalna oprema tega filozofa. (foto: Jernej Sever)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

]]>
S filozofom Jernejem Severjem o borilnih veščinah, učenju kompleksnih izkušenj in kognitivni znanosti. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. JERNEJ SEVER... S filozofom Jernejem Severjem o borilnih veščinah, učenju kompleksnih izkušenj in kognitivni znanosti. #MetaPHoDcast Metina lista 22:26
Meta PHoDcast 19: Irena Makivić, sociologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-19-irena-makivic-sociologinja/ Thu, 19 Feb 2015 06:26:01 +0000 https://metinalista.si/?p=15074

S sociologinjo Ireno Makivić o raziskovanju biopsihosocialnih pristopov družinskih zdravnikov. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

IRENA MAKIVIĆ je analitska sociologinja, ki je kot mlada raziskovalka zaposlena na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Njeno raziskovalno delo je usmerjeno k preučevanju odnosa družinskih zdravnikov do pacientov – zanima jo, če je pristop celosten oziroma biopsihosocialen. Čeprav je tak pristop v teoriji nujen, se zaveda omejitev: značaji posameznih zdravnikov, nepriljubljenost družinske prakse med zdravniki in sistem, v katerem je pacientu v povprečju zdravnik na razpolago le sedem minut. Irena razvija metodo, s katero bo možno preveriti, če so zdravniki usmerjeni bolj biomedicinsko ali pa se jim pri njihovem delu zdi pomemben tudi psihosocialni čut. Čeprav se za medicinsko stroko in javnost zdi raziskava pomembna, morda ne bo izvedljiva brez “nagrad” za sodelujoče zdravnike … Irena tudi živi in poučuje jogo in prisega na razgibano življenje in zdravo prehrano.

Irena Makivić (foto: osebni arhiv)
Irena Makivić (foto: Iva Novak)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

]]>
S sociologinjo Ireno Makivić o raziskovanju biopsihosocialnih pristopov družinskih zdravnikov. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. IRENA MAKIVIĆ je analitska sociologinja,... S sociologinjo Ireno Makivić o raziskovanju biopsihosocialnih pristopov družinskih zdravnikov. #MetaPHoDcast Metina lista 22:46
Meta PHoDcast 18: Mitja Pišlar, farmacevt https://metinalista.si/meta-phodcast-18-mitja-pislar-farmacevt/ Thu, 12 Feb 2015 07:28:34 +0000 https://metinalista.si/?p=15034

S farmacevtom Mitjem Pišlarjem o modeliranju sproščanja učinkovine iz tablete na poti skozi prebavni trakt. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

MITJA PIŠLAR je farmacevt in mladi raziskovalec na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani. Njegov poklic in priljubljena prostočasna dejavnost je statistika, ki jo na Fakulteti tudi poučuje. Raziskuje sproščanje zdravilnih učinkovin iz trdnih farmacevtskih oblik (predvsem tablet) in skuša s statističnim modelom napovedati, kako se bo sproščanje in privzem teh učinkovin v kri zgodilo v človeškem telesu. Statistika mu je ljubša od laboratorija, filmi pa nemara celo ljubši od statistike, zato tudi vam priporoča ogled kakšnega, na primer Fantovska leta, Višja sila, Nightcrawler. Poleg tega ga navdušujejo množični spletni tečaji, poleg vseh statističnih vam priporoča Hararijevo Kratko zgodovino človeštva in Arielyjev tečaj neracionalnega vedenja.

Mitja Pišlar (foto: LA)
Mitja Pišlar (foto: LA)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
S farmacevtom Mitjem Pišlarjem o modeliranju sproščanja učinkovine iz tablete na poti skozi prebavni trakt. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.... S farmacevtom Mitjem Pišlarjem o modeliranju sproščanja učinkovine iz tablete na poti skozi prebavni trakt. #MetaPHoDcast Metina lista 22:12
Meta PHoDcast 17: Jaka Burja, metalurg https://metinalista.si/meta-phodcast-17-jaka-burja-metalurg/ Thu, 05 Feb 2015 06:30:30 +0000 https://metinalista.si/?p=14981

O metalurgiji z inženirjem Jakom Burjo. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

JAKA BURJA je univerzitetni diplomirani inženir metalurgije in materialov. Diplomiral je na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, zdaj pa je zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za kovinske materiale in tehnologije v Ljubljani. Raziskuje in optimizira postopke jeklarske industrije in si prizadeva zmanjšati odgor kroma iz žlindre. Vsakomur potrpežljivo razloži tudi najbolj osnovne pojme, ker se zaveda, da povprečni ljudje o stoterih sortah jekla, ki so takoj za betonom najbolj uporabljani umetni material na svetu, nimamo pojma. Z žarom opisuje neuspele eksperimente, ko je temperatura v peči ušla krepko nad 1600 stopinj Celzija in se ni stalila le kovina, ampak tudi sama peč. Trdi, da metalurgija ni “črna” in si predstavlja lasten majhen metalurški obrat na svojem dvorišču enkrat v megleni prihodnosti.

Jaka Burja med eksperimentom (foto: osebni arhiv JB).
Jaka Burja med eksperimentom. (foto: osebni arhiv JB)
Jaka Burja (spredaj) s sodelavcem in 1200 stopinj Celzija vročim kosom jekla. (foto: osebni arhiv JB)
Jaka Burja (spredaj) s sodelavcem in 1200 stopinj Celzija vročim kosom jekla. (foto: osebni arhiv JB)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

 

]]>
O metalurgiji z inženirjem Jakom Burjo. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. JAKA BURJA je univerzitetni diplomirani inženir metalurgije in materialov.... O metalurgiji z inženirjem Jakom Burjo. #MetaPHoDcast Metina lista 23:45
Meta PHoDcast 16: Ana Gantar, kemičarka https://metinalista.si/meta-phodcast-16-ana-gantar-kemicarka/ Thu, 29 Jan 2015 06:40:33 +0000 https://metinalista.si/?p=14915

S strokovnjakinjo za materiale Ano Gantar o začasnih trodimenzionalnih celičnih ogrodjih za tkivno inženirstvo. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

ANA GANTAR je diplomirala na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo UL, zdaj pa je doktorska študentka na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. Kot mlada raziskovalka dela na Institutu Jožef Stefan na Odseku za nanostrukturne materiale. Raziskuje bioaktivne materiale, iz katerih pripravlja začasna tridimenzionalna celična ogrodja, ki po vsaditvi v telo pomagajo pri celjenju poškodb kosti. Glavna učinkovina je na IJS razvito bioaktivno steklo, ki mu dodajajo iz narave izolirane ali kemijsko pripravljene polimere. Za izdelavo “aktivnih obližev” za celjenje poškodb kože Ana celo izolira beljakovine svile iz kokonov sviloprejke, kar (vsaj zunanjemu opazovalcu) k belim haljam in nano materialom doda kanček dramatičnosti. Sicer pa trdi, da se v službenem času z alkimijo ne ukvarja, čeprav je nazadnje prebrala ravno Alkimista.

Ana Gantar (foto: osebni arhiv AG)
Ana Gantar (foto: osebni arhiv AG)
Priprava drobnih prozornih trodimenzionalnih ogrodij za celice (levo) in model njihove strukture (desno). (Foto: Ana Gantar)
Priprava drobnih prozornih trodimenzionalnih ogrodij za celice (levo) in model njihove strukture (desno). (Foto: Ana Gantar)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
S strokovnjakinjo za materiale Ano Gantar o začasnih trodimenzionalnih celičnih ogrodjih za tkivno inženirstvo. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.  ... S strokovnjakinjo za materiale Ano Gantar o začasnih trodimenzionalnih celičnih ogrodjih za tkivno inženirstvo. #MetaPHoDcast Metina lista 20:47
Meta PHoDcast 15: Ana Slavec, sociologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-15-ana-slavec-sociologinja/ Thu, 22 Jan 2015 14:44:19 +0000 https://metinalista.si/?p=14833

S sociologinjo in statističarko Ano Slavec o kvaliteti anketnih vprašalnikov. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

ANA SLAVEC (na twitterju @aslavec) je sociologinja in mlada raziskovalka na Centru za družboslovno informatiko Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njena tema je izboljševanje ubeseditve anketnih vprašanj, njeno orodje statistika in jezikovni korpusi. Eksperimentira na študentih in prispeva na skupni blog študentov medfakultetnega doktorskega študija statistike Udomačena statistika. Trenutno bere o dnevnih ritualih znanih umetnikov in v ogled priporoča film Foxcatcher. Predstavlja si svet s kvalitetno pripravljenimi anketnimi vprašanji in vas vabi, da jo o tem povprašate že ob pripravi vprašalnika, ne šele ob analizi rezultatov. In seveda: ko se boste šli spletno anketiranje, se spomnite na orodje 1KlikAnketa.

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

Ana Slavec (foto: osebni arhiv AS).

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
S sociologinjo in statističarko Ano Slavec o kvaliteti anketnih vprašalnikov. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. ANA SLAVEC (na twitterju @aslavec)... S sociologinjo in statističarko Ano Slavec o kvaliteti anketnih vprašalnikov. #MetaPHoDcast Metina lista 24:04
Meta PHoDcast 14: Rok Rudež, kemik https://metinalista.si/meta-phodcast-14-rok-rudez-kemik/ Thu, 15 Jan 2015 06:30:56 +0000 https://metinalista.si/?p=14813

S kemikom in strokovnjakom za materiale Rokom Rudežem o termoelektričnih mikrogeneratorjih. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

ROK RUDEŽ je diplomiral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, sedaj pa je doktorski študent na Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan. Kot mladi raziskovalec zaposlen na Institutu Jožef Stefan v Odseku za nanostrukturne materiale. Področje njegovega raziskovanja je “elektrokeramika” – termoelektrični mikrogeneratorji so s sitotiskom pripravljeni elementi, ki razliko v temperaturi med dvema ploskvama pretvarjajo v električno napetost. Poleg raziskovalca sem v Roku takoj prepoznal pedagoga, saj me je na inštitutu pričakal v oblaku dušikove megle in ob “Dober dan” takoj postregel z demonstracijo uporabnosti take priprave. Sam uporablja materiale, ki omogočajo pretvorbo toplote v električno energijo tudi pri temperaturah nad 500 stopinj Celzija in predvideva, da bodo te preliminarne bazične raziskave kmalu našle pot v komercialne aplikacije.

Rok Rudež med prikazom delovanja termoelektričnega mikrogeneratorja. (foto: Luka Ausec)
Rok Rudež med prikazom delovanja termoelektričnega mikrogeneratorja. (foto: Luka Ausec)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

]]>
Meta PHoDcast 13: Jernej Bravničar, biolog https://metinalista.si/meta-phodcast-13-jernej-bravnicar-biolog/ Thu, 08 Jan 2015 08:12:39 +0000 https://metinalista.si/?p=14735

Z biologom Jernejem Bravničarjem o varstveni genetiki sladkovodnih rib. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

JERNEJ BRAVNIČAR je biolog in dela kot raziskovalec na Katedri za genetiko, animalno biotehnologijo in imunologijo Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Svojo ribiško strast je usmeril v poklicno preučevanje in varovanje ribjih vrst v različnih povodjih doma in širše. Pri tem uporablja napredne genetske metode tipizacije ribjih osebkov in populacij, ribiško palico pa sta zamenjala elektro-ribolov ter brskanje po arhivih velikih prirodoslovnih muzejev. Zaposluje predvsem preučevanje populacij salmonidov in pričakuje, da bo že pred penzijo v Soči lahko znova ujel jadranskega lipana. Več o tem, kako poteka raziskovanje in varovanje balkanskih populacij postrvi, pa najdete tule.

Jernej Bravničar (foto: osebni arhiv JB).
Jernej Bravničar (foto: osebni arhiv JB).
Jernej Bravničar na drugem delovem mestu: človek in riba. (foto: osebni arhiv JB)
Jernej Bravničar na drugem delovem mestu: človek in riba. (foto: osebni arhiv JB)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Preberite o ideji in začetnih vtisih ter poslušajte ostale epizode.

 

]]>
Z biologom Jernejem Bravničarjem o varstveni genetiki sladkovodnih rib. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   JERNEJ BRAVNIČAR je biolog in... Z biologom Jernejem Bravničarjem o varstveni genetiki sladkovodnih rib. #MetaPHoDcast Metina lista 22:42
#MetaPHoDcast – začetki https://metinalista.si/metaphodcast-zacetki/ Fri, 26 Dec 2014 11:32:37 +0000 https://metinalista.si/?p=14710

Ja?

O tem, kje sem bil in kaj sem tam videl, o iskanju novih sogovornikov in o zamolčanih temah. In o tem, zakaj je Meta Phodcast univerzalna obednica in da greste z nami lahko tudi vi vsak teden na kosilo z novo zanimivo temo. 

Zadnjih deset let sem odmore za kosilo preživljal večinoma v menzi Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Razlog je pragmatične narave zaradi idilično osamljene lokacije fakultete nasproti živalskega vrta – vsakič se nam je bilo odveč peljati se z avtomobilom do alternativnih prehranjevalnic. In čeprav s ponosom zrem na raznolikost bioloških tem, ki so tako različne kot življenje samo, se zdaj ne slepim več: tam zunaj so druge jedilnice, kjer se ljudje namesto o delfinih pogovarjajo o subatomskih delcih, namesto genov zlagajo latinsko slovnico, namesto abstraktnih morfogenetskih polj oblikujejo resnična mesta in filozofirajo o estetiki umetnin, obešenih po zakladnicah človekove dediščine. In tako je rasla v meni vizija kampusa in z njim univerzalne obednice, v kateri bi se s svojim pladnjem vsakokrat prisedel k drugim temam.

Zato grem zdaj vsak teden drugam na kosilo. Obed je sicer v celoti sestavljen iz duhovne hrane, saj je med kabli mojega razpadajočega prenosnika in mikrofona prostora kvečjemu za kak kozarec vode, zato pa so teme vedno nove. Zanimivi so sogovornice in sogovorniki s celotne lestvice od anksioznih genialcev do suverenih obvladačev, zanimivi so prostori, v katerih se znajdemo. Na stenah Geografskega inštituta sem tako občudoval zemljevide iz predprejšnjega stoletja (in parket, ki je gotovo še starejši), v atriju SAZU sem videl družboslovje v akciji (nabito polna dvorana navidezno speče množice in predavatelja, ki je bral s hipnotičnim basom), v kleti Filozofske fakultete sem nastavil svojo zenico kameri v klavstrofobično tesni eksperimentalni čumnati, v zadnji sobi lokala z vonjem po čaju in žemljah sem klepetal o urbanih legendah. In nenazadnje – spoznal sem obe novi stavbi fakultet za kemijo in računalništvo v Rožni dolini, katerih veleumi sedaj menda popestrijo tudi menzo Oddelka za biologijo.

Vsi sprašujejo, kako izbiramo sogovornike. Ključ je nekoliko zapleten, saj poleg ARRS točk in COBISS bibliografije ter zahtevi po enaki reprezentiranosti tem in spolov vsebuje še težko ukrotljivo intuicijo in osebno zanimanje. Želimo si, da bi se v prihodnje kakšen doktorski študent sam javil, a glede na splošni občutek manjvrednosti dosedanjih sogovornikov je to malo verjetno. In seveda nas lahko o dobrih študentih obvestijo tudi njihovi kolegi in mentorji – nabiralnik na znanost@metinalista.si redno praznimo. Dodatno nam iskanje oteži dejstvo, da ni priročnega seznama, iz katerega bi človek enostavno odbral študente pred zaključkom doktorata in hkrati videl tudi temo njihovega dela. Zato iskanje mnogokrat pomeni dolge ure telovadbe po sistemu SICRIS in spletnih straneh inštitucij. In včasih se zgodi, da najdem odlično virtualno podobo in nato po dnevih ali tednih iskanja ugotovim, da je oseba povsem zginila iz radarja. Od mentorja enega takih sem enkrat v odgovor dobil kratek email: “Spodaj prilagam [študentov] email. Želim vam veliko uspeha pri vašem prizadevanju, da ga najdete.” A vsem, ki vas zanima nastop v eni prihodnjih epizod podcasta sporočam, da snemanje (s predhodnim klepetom) vzame le dve uri vašega časa, v zameno pa daje zadovoljstvo, da pomagate širiti svojo in našo znanost.

S sogovorniki skoraj vedno govorim tudi o istih temah, ki se nikoli ne uvrstijo v skopo odmerjen 20-minutni čas za podcast. Prvo je tarnanje vpijočega v puščavi – vsak študent ima občutek neznosne samotnosti na trnovi poti do doktorata, da mentor ne razume niti njega niti njegove teme in da depresija, ki se pojavi približno 5 mesecev pred doktoratom, zlepa ne bo popustila. In nato navadno sledi tiho opozorilo o resnični situaciji na fakulteti/inštitutu/akademiji – odnosi so dediščina (pol)stoletja starih prepirov, zdraharsko nabiranje lažnega ugleda mentorjev preprečuje sodelovanje tudi med samimi doktoranti in obstajajo govorice, da se bomo odcepili/nas bodo ukinili/bomo mi prevzeli tiste druge. Sprva sem se čudil, da nisem sam s temi mislimi, po desetih posnetih intervjujih pa se le še prizanesljivo nasmehnem.

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Te teme načenjam sedaj in če kdo želi, je vljudno vabljen, da o njih še kaj napiše. Vsem ostalim pa v posnetku želim posredovati predvsem tisto drugo, vedrejšo, ustvarjalnejšo in zanimivejšo plat dela naših mladih raziskovalcev. Še naprej bo #MetaPHoDcast tako prinašal dobre zgodbe in navdihujoče teme slovenske znanosti. Vabljeni k poslušanju!

 

Avtor: LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

]]>
Meta PHoDcast 12: Miha Zor, umetnostni zgodovinar https://metinalista.si/meta-phodcast-12-miha-zor-umetnostni-zgodovinar/ Thu, 18 Dec 2014 07:31:26 +0000 https://metinalista.si/?p=14661

Z umetnostnim zgodovinarjem Mihom Zorom o srednjeveških rokopisih in slovenskem šansonu. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

MIHA ZOR je študent interdisciplinarnega doktorskega študija Humanistika in družboslovje, smer umetnostna zgodovina. V svoji doktorski disertaciji se posveča iluminiranim francoskim rokopisom iz okoli leta 1300, ki pripovedujejo in orisujejo legendo o svetem gralu. Kot (izvorno) slavista in literarnega komparativista ga zanima povezava med besedilom in sliko, kot umetnostnega zgodovinarja ga zanimajo likovni elementi ilustracij in njihov širši zgodovinski kontekst, kot popotniku pa mu je vse skupaj v izgovor, da lahko potuje v najlepše rokopisne oddelke knjižnic v Evropi. Miha je ob tem še nagrajeni (mlad in obetaven!) napovedovalec na Radiu Slovenija in poznavalec (slovenskega) šansona. V branje vam priporoča dela Hadrianovi spomini (Marguerite Yourcenar), Ljudje na Borgu (Gunnar Gunnarsson) in Dan daljši od življenja (Čingiz Ajmatov). Glede na strokovno, poklicno in ljubiteljsko izpričano ljubezen do umetnosti mu ne zamerimo, da do psov in mačkov ne goji sploh nobenih čustev.

Miha Zor (foto: osebni arhiv MZ)
Miha Zor (foto: osebni arhiv MZ)
Primer strani iluminiranega strednjeveškega rokopisa. (foto: MZ)
Primer strani iluminiranega strednjeveškega rokopisa. (foto: MZ)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

 

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

 

]]>
Z umetnostnim zgodovinarjem Mihom Zorom o srednjeveških rokopisih in slovenskem šansonu. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   MIHA ZOR je... Z umetnostnim zgodovinarjem Mihom Zorom o srednjeveških rokopisih in slovenskem šansonu. #MetaPHoDcast Metina lista 23:33
Meta PHoDcast 11: Martina Starc, psihologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-11-martina-starc-psihologinja/ Thu, 11 Dec 2014 07:59:17 +0000 https://metinalista.si/?p=14616

S psihologinjo Martino Starc o raziskavah prostorskega delovnega spomina in ostalih eksperimentih na živih ljudeh. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

MARTINA STARC je psihologinja, ki je kot mlada raziskovalka in asistentka zaposlena na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, natančneje v Laboratoriju za kognitivno nevroznanost. Njeno eksperimentalno delo vključuje zvabljanje ljudi v izolirane sobice, kjer ti nato igrajo računalniške igrice, ona pa natančno meri velikost njihove leve zenice. Zgodbo zakomplicira z neinvazivnim slikanjem možgan (fMRI, EEG) in tako dobi uvid v procese prostorskega delovnega spomina pri običajnih ljudeh in tistih s shizofrenijo. Ko ni v službi, pleše irske plese in sanjari o terapevtskem razčesavanju kožuhov lam. V branje priporoča Murakamijevo O čem govorim, ko govorim o teku.

Martina Starc (foto: Žiga Kroflič)
Martina Starc (foto: Žiga Kroflič)
Avtor PHoDcasta v ekperimentalni čumnati v kleti filofaksa. (foto: MS)
Avtor PHoDcasta v ekperimentalni čumnati v kleti filofaksa. (foto: MS)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

]]>
S psihologinjo Martino Starc o raziskavah prostorskega delovnega spomina in ostalih eksperimentih na živih ljudeh. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.... S psihologinjo Martino Starc o raziskavah prostorskega delovnega spomina in ostalih eksperimentih na živih ljudeh. #MetaPHoDcast Metina lista 21:38
Meta PHoDcast 10: Aljoša Bolje, kemik https://metinalista.si/meta-phodcast-10-aljosa-bolje-kemik/ Thu, 04 Dec 2014 07:22:10 +0000 https://metinalista.si/?p=14591

Kemik Aljoša Bolje razloži koordinacijske spojine in metode organske kemije. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

ALJOŠA BOLJE je kemik, ki je kot mladi raziskovalec zaposlen na Katedri za organsko kemijo Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Je uspešen raziskovalec z objavami v najboljših revijah s področja organske kemije. V podcastu pojasni, zakaj so njemu tako ljube triazolijeve soli zanimive in uporabne ter kritično pripomni, da bi jih uporabljalo še več raziskovalcev tudi znotraj Fakultete, če bi bilo sodelovanje med raziskovalnimi skupinami boljše. Po doktoratu se želi preizkusiti v laboratorijih v tujini, vendar ne skriva, da njegovo življenje že zdaj ključno izpolnjuje glasba (Temperaband, Pizzaconnection), dolgoročni življenjski načrti pa vsebujejo oljke, trto in krčmo.

 

Aljoša Bolje v svoji drugi službi. (foto: osebni arhv AB)
Aljoša Bolje v svoji drugi službi. (foto: osebni arhv AB)

 

Ob ogledu sheme spojin in reakcij je organska kemija povsem razumljiva. (slika: AB)
Po ogledu sheme spojin in reakcij je organska kemija povsem razumljiva. (slika: AB)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

 

 

]]>
Kemik Aljoša Bolje razloži koordinacijske spojine in metode organske kemije. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. ALJOŠA BOLJE je kemik, ki... Kemik Aljoša Bolje razloži koordinacijske spojine in metode organske kemije. #MetaPHoDcast Metina lista 25:31
Meta PHoDcast 09: Anna Oslizło, mikrobiologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-09-anna-oslizlo-mikrobiologinja/ Thu, 27 Nov 2014 07:24:30 +0000 https://metinalista.si/?p=14501

Z mikrobiologinjo Anno Oslizło o družabnem življenju bakterij. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

ANNA OSLIZŁO je biotehnologinja in mikrobiologinja, ki je kot mlada raziskovalka zaposlena na Katedri za mikrobiologijo Oddelka za živilstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Splošnemu prepričanju navkljub trmasto vztraja, da so bakterije socialni organizmi, ki preko kemične komunikacije uravnavajo zapletene vrste kooperativnega vedenja. S svojim znanstvenim delom razlaga, zakaj goljufi ne prevladajo nad med seboj sodelujočimi celicami, a premislek o vzroku (ob)stajanja različnih bakterijskih jezikov ali narečij znotraj ene same bakterijske vrste prepušča tistim z bolj filozofskim nagnjenjem. Predvideva, da bodo lekcije bakterijskega klepetanja v komunikološke učbenike družboslovnih fakultet prišle čez 50 let.

Anna Oslizło (foto: osebni arhiv AO).
Anna Oslizło (foto: osebni arhiv AO).
Anna primerja mesto, slikano ponoči z letala, z bakterijsko kolonijo, slikano z mikroskopom. (slika: AO)
Anna primerja mesto, slikano ponoči z letala, z bakterijsko kolonijo, slikano z mikroskopom. (slika: AO)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

 

]]>
Z mikrobiologinjo Anno Oslizło o družabnem življenju bakterij. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS. ANNA OSLIZŁO je biotehnologinja in mikrobiologinja, ki... Z mikrobiologinjo Anno Oslizło o družabnem življenju bakterij. #MetaPHoDcast Metina lista 22:18
Meta PHoDcast 08: Anka Kuhelj, biologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-08-anka-kuhelj-biologinja/ Thu, 20 Nov 2014 07:17:10 +0000 https://metinalista.si/?p=14452

Z biologinjo Anko Kuhelj o komunikaciji z in med žuželkami. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

ANKA KUHELJ je univerzitetna diplomirana biologinja in mlada raziskovalka na Oddelku za entomologijo Nacionalnega inštituta za biologijo. Pri svojem delu prisluškuje, občasno pa tudi klepeta s stenicami in škržatki. Te žuželke komunicirajo z vibracijami, ki se prenašajo po podlagi. Študij njihovega vedenja je doslej pokazal zanimive strategije spopadanja z lakoto in konkurenco pri samcih ter evolucjo v akciji – populacija primorskih škržatkov je v bližnji preteklosti razvila novo narečje. V podcastu smo zavrteli nekaj ljubezenskih izjav dveh vrst škržatkov, spodaj pa je še pripadajoči grafični prikaz.

Anka Kuhelj (foto: osebni arhiv)
Anka Kuhelj (foto: osebni arhiv)
Škržatki v sliki in glasbi. (ilustracija: AK)
Škržatki v sliki in glasbi. (ilustracija: AK)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

]]>
Z biologinjo Anko Kuhelj o komunikaciji z in med žuželkami. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   ANKA KUHELJ je univerzitetna... Z biologinjo Anko Kuhelj o komunikaciji z in med žuželkami. #MetaPHoDcast Metina lista 22:48
Meta PHoDcast 07: Timotej Lazar, računalničar https://metinalista.si/meta-phodcast-07-timotej-lazar-racunalnicar/ Thu, 13 Nov 2014 07:44:38 +0000 https://metinalista.si/?p=14375

Z računalničarjem Timotejem Lazarjem o umetni inteligenci in računalniku, ki ljudi uči programirati. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

TIMOTEJ LAZAR je univerzitetni diplomirani inženir računalništva in je kot mladi raziskovalec zaposlen v Laboratoriju za umetno inteligenco Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Svoj službeni čas dojema kot svoj prosti čas in ga večinoma porablja za programiranje inteligentnega sistema, ki bo v prihodnosti ljudi poučeval programiranja v računalniškem jeziku prolog. Čeprav je umetna inteligenca vse okoli nas, jo Timotej gladko zavrne kot “algoritme” in nekaj popolnoma drugačnega od človeške inteligence ter priznava, da je njegova mladostna romantična vizija, da bo robot kmalu opravil Turingov test, bolj ali manj poteptana. Old school zanesenjaki ga lahko najdejo na #fri @ irc.freenode.net ali pri igranju igrice Nethack, ostalim pa v branje priporoča staro klasiko Gödel, Escher, Bach in pa spletni portal z zanimivi vsebinami s področja človeške in umetne inteligence. Opozarja še na aplikacijo, ki so jo nedavno razvili v njihovem laboratorju in s katero lahko uporabniki pri sebi zaznajo znake Parkinsonove bolezni in drugih tremorjev.

Trenutni izgled uporabniškega vmesnika za program, ki človeka na inteligenten način poučuje programiranja v programskem jeziku prolog. (foto: osebni arhiv TL)
Trenutni izgled uporabniškega vmesnika za program, ki človeka na inteligenten način poučuje programiranja v programskem jeziku prolog. (foto: osebni arhiv TL)

Timotej_Lazar_program

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

]]>
Z računalničarjem Timotejem Lazarjem o umetni inteligenci in računalniku, ki ljudi uči programirati. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   TIMOTEJ... Z računalničarjem Timotejem Lazarjem o umetni inteligenci in računalniku, ki ljudi uči programirati. #MetaPHoDcast Metina lista 21:30
Meta PHoDcast 06: Polona Sitar, kulturna antropologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-06-polona-sitar-kulturna-antropologinja/ Thu, 06 Nov 2014 05:17:47 +0000 https://metinalista.si/?p=14271

S kulturno antropologinjo in komunikologinjo Polono Sitar o potrošnji v času socializma. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

Polona Sitar je kulturna antropologinja in komunikologinja, ki je vpisana na doktorski študij na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kot mlada raziskovalka je zaposlena v Sekciji za interdisciplinarno raziskovanje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zanima jo vsakdanjik slovenskih žensk v socializmu vključno z nakupom kavbojk v Trstu in revolucijo prvega pralnega stroja v gospodinjstvu. Med drugim je pisala o pijači naše mladosti in glasbeni skupini Laibach ter z dvakratnim poglobljenim ogledom Ljubezni na seniku postala nesporna kraljica tega resničnostnega šova.

polona_sitar
Polona Sitar (foto: osebni arhiv PS)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast najdete na tej povezavi.

]]>
S kulturno antropologinjo in komunikologinjo Polono Sitar o potrošnji v času socializma. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   Polona Sitar... S kulturno antropologinjo in komunikologinjo Polono Sitar o potrošnji v času socializma. #MetaPHoDcast Metina lista 25:43
Meta PHoDcast 05: Jernej Tiran, geograf https://metinalista.si/meta-phodcast-05-jernej-tiran-geograf/ Thu, 30 Oct 2014 08:58:45 +0000 https://metinalista.si/?p=14224

Z geografom Jernejem Tiranom o življenju v mestih in izletih ob reko Iško. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

Jernej Tiran je geograf. Kot mladi raziskovalec je zaposlen na ZRC SAZU. Preučuje objektivno in subjektivno kakovost bivanja v slovenskih mestih in je vnet borec za pravice mestnih kolesarjev. Med drugim je bil skupaj s sodelavci nagrajen za svoje delo v okviru evropskega projekta 2Bparks, v katerem so se ukvarjali s predstavitvijo pokrajine Ljubljanskega barja in reke Iške splošni javnosti. Zasnovali so tudi Barjansko banko, ki je brezplačno dostopen portal s terenskimi nalogami za učence vseh starostnih skupin ter njihove učitelje in starše in kar vabi h kvalitetnemu preživljanju prostega časa v naravi. V ogled vam priporoča film o Margaret Tacher, kot zanimivo spletno stran pa izpostavlja servis Pobude meščanov.

Jernej Tiran (foto: osebni arhiv JT)
Jernej Tiran (foto: osebni arhiv JT)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in ostale epizode Meta PHoDcast nejdete na tej povezavi.

]]>
Z geografom Jernejem Tiranom o življenju v mestih in izletih ob reko Iško. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   Jernej... Z geografom Jernejem Tiranom o življenju v mestih in izletih ob reko Iško. #MetaPHoDcast<br /> Metina lista 25:09
Meta PHoDcast 04: Ambrož Kvartič, etnolog https://metinalista.si/meta-phodcast-04-ambroz-kvartic-etnolog/ Thu, 23 Oct 2014 07:36:20 +0000 https://metinalista.si/?p=14105

Z etnologom Ambrožem Kvartičem o sodobni folklori in urbanih legendah. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

Ambrož Kvartič je etnolog. Zanima ga folkloristika – pa ne tista z diktafonom in ljudskimi pevkami po zakotnih vaseh, ampak sodobne povedke in urbane legende in vse tiste klasike o golobjem mesu v bureku. Ni klasičen mythbuster, ker ga resničnost po frizerskih salonih nabranih zgodb ne zanima – namesto tega preučuje, kam in zakaj se večni motivi zgodb prilepijo. Je resen človek, ki v prostem času poplesuje in prepeva, v duhu akademske odličnosti pa vzdržuje Facebook profil Babe iz Hude luknje. (tule pa je še malo teorije o tej dami). Občasno čivka. S popisi sodobnih zgodb (urbanih legend), ki jih poznate sami ali pa nanje naletite na internetu, pa Ambroža lahko razveselite po emailu (ambroz.kvartic@gmail.com).

Ambrož Kvartič (foto: osebni arhiv AK)
Ambrož Kvartič (foto: osebni arhiv AK)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in podcastu Meta PHoDcast na tej povezavi.

]]>
Z etnologom Ambrožem Kvartičem o sodobni folklori in urbanih legendah. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   Ambrož Kvartič je etnolog.... Z etnologom Ambrožem Kvartičem o sodobni folklori in urbanih legendah. #MetaPHoDcast Metina lista 22:52
Meta PHoDcast 03: Matjaž Deželak, biolog https://metinalista.si/meta-phodcast-03-matjaz-dezelak-biolog/ Thu, 16 Oct 2014 11:07:09 +0000 https://metinalista.si/?p=14100

Z biologom Matjažem Deželakom o biokemiji diabetesa in pivu podobnih pijačah. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

Matjaž Deželak je biolog, ki je raziskave v sklopu doktorskega študija opravljal na Medicinski fakulteti v Ljubljani (molekularna biologija in biokemija) ter na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo (biotehnologija). Enako lahkotno govori o agonistih receptorja za glukagonu podoben peptid-1 in o pivu podobnih pijačah brez glutena, s katerimi želi tudi bolnikom s celiakijo omogočiti užitke pitja piva. V branje vam priporoča knjigo Štiri razsežnosti evolucije.

Matjaž Deželak (foto: osebni arhiv MD)
Matjaž Deželak (foto: osebni arhiv MD)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in podcastu Meta PHoDcast na tej povezavi.

]]>
Z biologom Matjažem Deželakom o biokemiji diabetesa in pivu podobnih pijačah. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   Matjaž Deželak je... Z biologom Matjažem Deželakom o biokemiji diabetesa in pivu podobnih pijačah. #MetaPHoDcast Metina lista 19:00
Meta PHoDcast 02: Ana Koren, biotehnologinja https://metinalista.si/meta-phodcast-02-ana-koren-biotehnologinja/ Thu, 09 Oct 2014 08:24:50 +0000 https://metinalista.si/?p=14054

Z biotehnologinjo Ano Koren (Bolnišnica Golnik) o preučevanju pljučnega raka. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

Ana Koren je biotehnologinja, ki v Bolnišnici Golnik raziskuje nastanek in širjenje pljučnega raka. Bon Joviju bi ob pici z lahkoto razložila epitelno-mezenhimsko tranzicijo, vam pa v uvod o celičnih linijah priporoča roman Nesmrtno življenje Henriette Lacks, za med dopustom pa roman Poletje brez moških. Tule pa je še povezava na povzetni znanstveni članek o zarodnih celicah pljučnega raka (Ana Koren in sod., 2013).

ana_koren
Ana Koren (foto: osebni arhiv AK)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Več o ideji in podcastu Meta PHoDcast na tej povezavi.

]]>
Z biotehnologinjo Ano Koren (Bolnišnica Golnik) o preučevanju pljučnega raka. #MetaPHoDcast Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.   Ana Koren... Z biotehnologinjo Ano Koren (Bolnišnica Golnik) o preučevanju pljučnega raka. #MetaPHoDcast Metina lista 21:22
Meta PHoDcast 01: Bor Gregorčič, fizik https://metinalista.si/meta-phodcast-01-bor-gregorcic-fizik/ https://metinalista.si/meta-phodcast-01-bor-gregorcic-fizik/#comments Thu, 02 Oct 2014 10:18:01 +0000 https://metinalista.si/?p=13988

O uporabi novih tehnologij pri poučevanju fizike z Borom Gregorčičem, profesorjem fizike in asistentom na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. #MetaPHoDcast

Na Meta PHoDcast se lahko naročite tudi preko iTunes in RSS.

 

BOR GREGORČIČ je profesor fizike, ki na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani dela kot mladi raziskovalec in asistent. Raziskuje možnosti aktivnega učenja pri pouku fizike, rad uporablja besedo “izziv” namesto “problem”, navdihujejo pa ga še zgodovina in iskrive oči njegovih dijakov. V podcastu se pogovarjava o interaktivnih tablah, ki jih učitelji večinoma ne znajo dobro izrabljati, po drugi strani pa so te zgolj eno izmed orodij – pravo vprašanje je, kako uvajati aktivni pouk, kjer ne bo šlo za navidezni prenos znanja iz učiteljeve glave v dijakovo, pač pa bo ta znanje aktivno poustvaril. Bor Gregorčič v branje priporoča The making of the atomic bomb, ki spretno tke zgodovino in fiziko, ter Bloodlands o Evropi med Hitlerjem in Stalinom.

Mentorja Bora Gregorčiča za doktorat sta: prof. dr. Gorazd Planinšič z UL, FMF in prof. dr. Eugenia Etkina z Graduate School of Education, Rutgers University.

Bor Gregorčič na Facebooku.

Bor Gregorčič pred interaktivno tablo, ki sproti prikazuje pripravljeno animacijo Kepplerjevih zakonov. (foto: osebni arhiv BG)
Bor Gregorčič pred interaktivno tablo, ki sproti prikazuje pripravljeno animacijo Kepplerjevih zakonov. (foto: osebni arhiv BG)

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor Meta PHoDcasta je LUKA AUSEC, doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

 

Več o ideji in podcastu Meta PHoDcast na tej povezavi.

]]>
https://metinalista.si/meta-phodcast-01-bor-gregorcic-fizik/feed/ 1 O uporabi novih tehnologij pri poučevanju fizike z Borom Gregorčičem, profesorjem fizike in asistentom na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. #MetaPHoDcast... O uporabi novih tehnologij pri poučevanju fizike z Borom Gregorčičem, profesorjem fizike in asistentom na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. #MetaPHoDcast Metina lista 23:25
Luka + Meta = PHoDcast v jeseni https://metinalista.si/luka-meta-phodcast-v-jeseni/ Tue, 30 Sep 2014 17:49:27 +0000 https://metinalista.si/?p=14006

Avtorica grafične podobe podcasta Meta PHoDcast je oblikovalka Tanja Radež.

Vsak ve, da je Čopova ulica v Ljubljani idealno mesto, kjer lahko nadebudni milijonar na kvizu življenja izve “glas ljudstva”. Zamislite si lepo sončno dopoldne in raziskovalca z blokcem, v katerem sta lepo označena stolpca “Da” in “Ne” za beleženje odgovorov.

R (raziskovalec): “Oprostite, zanima me vaše mnenje. Se vam zdi upravičeno, da Biotehniška fakulteta porabi milijon evrov mesečno za plače svojih zaposlenih?”

OG (osupla gospa): “Kdo? Biotehnična kaj?”

R: “Biotehniška fakulteta, Univerza …”

OG: “Milijon evrov?! Ali ste zmešani?!”

Razen raziskovalca, takrat še doktorskega študenta na področju biotehnologije in čigar identiteta po načelih novinarske etike ostaja skrivna, ni nihče od vprašanih prispeval pritrdilnega odgovora.

* * *

Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani je velika stvar, menda celo večja od povprečne evropske univerze, sestavljena iz mnogih, dobro zaprtih slonokoščenih stolpov. Spraševali so me, kaj tam delamo jaz in moji sodelavci, a razen zase in morda za tri kolege iz menze tega še sam nisem vedel. Niti kolegov mladih raziskovalcev nisem mogel enostavno nadlegovati za zgodbe, saj si ne jaz ne oni nismo vzeli časa za pripovedovanje. Razmišljal sem o nedoločeni prihodnosti, ko bom imel čas za take pogovore, pa ne le s kolegicami s konca hodnika, ampak tudi s fizičarkami in kemiki in … (s tresočim glasom) s sociologi in (gulp!) s filozofinjami. Zamišljal sem si serijo avdio intervjujev, v katerih bi z bodočimi zvezdami slovenske znanosti lahko klepetal o življenju, vesolju in sploh vsem. V katerih bi lahko javnost navdihovali novi obrazi, ki delajo zanimive in neslutene stvari v javno dobro (in z javnim denarjem), v relativni osamljenosti in neprepoznavnosti. Da bi moje delo pripomoglo k temu, da bi slovenska znanstvena ustvarjalnost lahko še večkrat presegla suhoparne in dostikrat povsem nerazumljive “zanimivosti in novice” na obskurnih spletnih straneh faksov in inštitutov. To je bilo pred devetimi meseci. Zdaj pa je čas, da se rodi: (fanfare) Meta PHoDcast.

Najprej glede imena: “Meta” zato, ker podcast domuje na spletišču Metine liste (avtorica grafične podobe je oblikovalka Tanja Radež). “PHoDcast” (besedo je skovala Darja Fišer) pa v eni besedi povzema, da bodo v spletnih avdio pogovorih (podcastu) nastopali doktorski študentje in študentke (PhD) tik pred zagovorom doktorata.

V tej sezoni, ki se bo začela 2. oktobra 2014 (četrtek) in bo trajala do maja 2015, bomo pripravili približno trideset 20-minutnih pogovorov z raziskovalci in raziskovalkami z vseh področij znanosti in s čim več različnih raziskovalnih inštitucij. Vsak teden se boste tako lahko navdušili za novo temo, na primer za brezglutenske pivu podobne pijače, za raziskave pljučnega raka, za etnološko obravnavo urbanih legend itd..

Potencialnih sogovornikov in sogovornic je vsak trenutek mnogo. Samo mladih raziskovalcev in raziskovalk, ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), je v vsakem trenutku preko 1000 in vsako leto novopečene doktorje in doktorice znanosti nadomesti približno 200 novih, mladih raziskovalcev in raziskovalk. Za njihovo šolanje in raziskave je ARRS v lanskem letu namenil preko 24 milijonov evrov (zato smo lahko nekoliko kritični glede slabe dostopnosti informacij za javnost o temah in rezultatih njihovega dela). Poleg njih je še vrsta študentov in študentk, ki so zaposleni preko različnih raziskovalnih projektov (kot sem bil tudi sam) ali si pot do doktorata krijejo še kako drugače. Nemogoče bo tako pokriti celo raznolikost njihovega dela in izbor bo nujno arbitraren, če želimo zagotoviti relativno proporcialno reprezentiranost raziskovalnih področij, inštitucij in spolov. Seveda pa smo odprti za predloge: če poznate kakega zanimivega mladega znanstvenika ali znanstvenico, ki ima do zagovora doktorata še manj kot leto dni, nam pišite na znanost@metinalista.si. Pogovore lahko tudi komentirate na spletni strani Metine liste ali pa nas poiščite na Facebooku ali na Twitterju (#MetaPHoDcast). Vabljeni k poslušanju.

 

Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtor: Luka Ausec je doktor bioloških znanosti in tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov

 

Zapisi dr. Luke Ausca na Metini listi:

Uživa v širjenju navdihujočih idej: Luka Ausec

 

Če so vam projekti in zamisli Metine liste všeč, lahko naše delovanje tudi finančno podprete.

]]>