Če bomo gledali stran, nas čez 10 let čaka strašen civilizacijski bumerang

Ponedeljkovo jutro na podzemnem vlaku na poti v mesto je dišalo po ugodju. Mešanica močnega Chanella in sladkastih vodic za po britju se je stapljala z vonjem po sveže zlikanih uradniških srajcah in komaj zaznavnim vonjem stopljenega sladkorja na sveže pečenih rogljičkih. Bruselj.

Ko sem izstopila na podzemni postaji Schumann v središču evropske četrti, me je pozdravil refren lanskoletne evrovizijske zmagovalke “We are the heroes of our time”. Korak je obstal. Pogled se je za trenutek ustavil na evro-birokratih, ki so hiteli v službo  in pomislila sem na teden, ki je za mano. Teden, ki ga je zaznamoval povsem drugačen vonj. Ponovno me je zvilo. Malo zaradi rahle zastrupitve s hrano, malo pa tudi zaradi paradoksa, ki me je tiščal v prsih. Pred očmi so mi poplesavale slike ljudi, ki so obtičali v času negotovosti in brez perspektive. Tisti, zaradi katerih gledamo evropski tango s hudičem (dogovor EU-Turčija), a sami ne morejo nič zato. Preživeli so, a od vojne in razdejanja niso prišli kaj dlje kot do prvega večjega mesta čez mejo. Sirski begunci, ki so obstali v Gaziantepu, nekoč Aleppu sorodnem mestu na turški strani meje.

SLIKA: Gaziantep.

gaziantep landscape

Predmestje Gaziantepa je videti kot mesto duhov, a v napol zgrajenih in le za silo opremljenih hišah živijo zgodbe, ki jim je vredno prisluhniti. Zgodbe, ki me ne spustijo že cel teden in jih zato moram pripovedovati.

Prvič sem kot koordinatorka Evropskega novinarskega centra (EJC – European Journalism Center) na relativno nevarno misijo peljala skupino novinarjev, ki so bili na povabilo Generalnega direktorata za humanitarno pomoč pri Evropski komisiji izbrani za pot v Gaziantep. Namen je bil obiskati projekte, ki jih v okviru humanitarne pomoči financira Evropska komisija. Dostop do hrane, osnovnega zdravstva, strehe nad glavo, dostop do izobraževanja zanje namreč ni nekaj samo po sebi umevnega. Sploh ne v Turčiji, kjer več kot 90 % beguncev ne živi v begunskih kampih. Projekti so dobili uporabnike in številke so dobile obraze in imena.

SLIKA: Babica z vnukinjo na telefonu.

babica z vnukinjo na telefonu

Amina je z možem prišla iz malega sirijskega mesteca blizu turške meje. Imeli so veliko hišo in veliko družino. Pred tremi leti je raketa uničila dobršen del hiše in ubila enega od sinov ter njegove tri otroke. Drugi sin je preživel, a njegovi hčerki sta prav tako izgubili življenje. Ko sta z možem pokopala 6 najdražjih in najožjih družinskih članov, sta odšla v Turčijo. Oba sta bolehna in neskončno žalostna. Dneve preživljata ob molitvi in redkih spominih na svoje drage. Ko je Amina pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, sem odložila pisalo in jo opazovala. Jokala je. S prsti se je oklepala svojega malega telefona in nam kazala fotografije svojih umrlih vnukinj. Jokala sem tudi jaz. Te fotografije so vse, kar ji je ostalo od njih. In od življenja.

Zgodbe se vse po vrsti začenjajo podobno, pred dvema ali tremi leti so prišli iz Sirije, mnogo med njimi iz Aleppa. V bombardiranju so izgubili vse, kar so imeli.

IOM (International Organisation for Migration) v sodelovanju z DG ECHO skrbi za osnovno medicinsko, pravno, jezikovno in psihosocialno pomoč beguncem iz Sirije. Pomaga jim tudi pri iskanju strehe nad glavo in je njihov vodič v novem svetu prilagajanja in v prvi vrsti preživetja.

V Turčiji živi več kot 3 milijone beguncev, med njimi največ iz sosednje Sirije. Po podatkih Unicefa je vsaj polovica med njimi otrok. Največji problem predstavlja dejstvo, da velika večina živi zunaj begunskih kampov v revnejših urbanih in ruralnih območjih, z izjemno oteženim dostopom do hrane, zdravstvenih storitev in izobraževanja. Nevladne humanitarne organizacije, ki delajo na terenu, se tako soočajo z misijo nemogoče.

SLIKA: Na obisku pri eni od družin.

papirnata letala

Obiskali smo razširjeno družino, v kateri otrok niti nisem mogla prešteti. Pred tremi leti so pribežali iz Aleppa. Živijo v hiši brez ometa in brez zaščite na oknih. Deček kakšnih treh let, v modri majčki, se je hotel igrati. Zato sem mu začela izdelovati papirnata letala. Vsakič znova je papirček zmečkal in zahteval novega. Ko sem ugotovila, da papirnatih letal še nikoli ni videl, sem ostala brez besed … in listov. Vedela sem, da tudi s kakšnimi drugačnimi igračami ne bi vedel kaj početi.

Ljudje, ki životarijo na robu, ne znajo jezika in so breme že tako revnemu gaziantepskemu prebivalstvu, potrebujejo pomoč.

WFP (World Food Programme) z izdatno finančno pomočjo Evropske komisije skrbi za prehrano s tako imenovanimi e-karticami, ki so videti kot kreditna kartica. Mesečno jim nakažejo 62 turških lir (na družinskega člana), kar za petčlansko družino znese 310 turških lir. Že najem stanovanja pa stane vsaj 200 turških lir, torej jim ne ostane veliko. A ta kartica je marsikomu vsaj za silo olajšala življenje, saj jim omogoča, da lahko osnovne prehrambne izdelke, zelenjavo in sadje kupijo v trgovini.

SLIKA: Isa Abdulah ima rad nogomet.

ANT_4960

A ni lahko. V sosednji hiši je mati ostala sama s štirimi otroki. Ker je denarja malo, otroci namesto v šolo hodijo na delo v šiviljsko delavnico, kjer delajo 6 dni na teden po 12 ur na dan. Stari so 13, 12, 9 in 6 let. Najstarejši zasluži 20 turških lir na teden, drugi manj. Delavnico vodi nek Sirijec, ki, kot ga je opisala mati, z otroci ravna grdo, tudi tepe jih. Pozimi je hladno in streha pušča. Mati pove, da otroci večkrat jočejo in jo sprašujejo, zakaj morajo biti v Turčiji, da bi šli radi nazaj v Aleppo. Tam jim ni bilo treba delati in hodili so v šolo. Isa Abdulah ima 12 let in ima rad nogomet. A zanj, čeprav je otrok, nima časa. Skupaj z sestrami mora preživljati družino.

Ne, ni fer.

Po podatkih Unicefa kar 78 % otrok ne obiskuje šole. Veliko jih ima podobno usodo kot Isa. Otrokom kriza krade otroštvo in prihodnost.

Ne glede na politični tango in kupčevanje s človekovimi pravicami Turčija sama teh otrok ne more rešiti pred pogubo. Delo otrok je sicer prepovedano, a na poti izvem za podzemne rove pod Carigradom in nekaterimi drugimi večjimi mesti, kjer noč in dan obratujejo črne tekstilne delavnice. In v katerih delajo predvsem otroci. Toleranca do kršenja osnovnih otrokovih pravic je srhljiva. Vse je prepleteno in čez noč tega ni mogoče spremeniti, a sistemsko je potrebno te otroke spraviti stran od teh sužnjelastniških razmerij.

Ne gre samo za to, da bodo ti otroci hodili v šolo. Potrebna je mehkejša vpeljava v življenje. Po letih vojn, bežanja, strahu, zlorab, ima, po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), kar 60 do 70 % beguncev iz Sirije resne duševne težave. Predvsem otroci. Zato so nepogrešljive organizacije, kot je Relief International, ki otrokom zagotavlja psihosocialno pomoč, jezikovne tečaje in osnove izobraževanja. Del njihovega programa je tudi finančno nadomestilo, ki ga starši dobijo, če otroke redno vozijo v njihove izobraževalne centre.

SLIKA: Šola.

sola

Vredno je poskusiti vse, da jih spravimo nazaj na pravo pot, jih naučiti držati svinčnik, jim dati papir in prosti čas, da bodo, kot vsi otroci, igrali tudi nogomet in se smejali papirnatim letalom.

Če nam bo uspelo milijon in pol sirskim otrokom v Turčiji pokazati smisel življenja in jim vrniti vsaj del otroštva, potem … potem si bomo nekega dne nemara lahko zjutraj požvižgavali lanskoletno evrovizijsko zmagovalko “Heroes”. 

Če bomo gledali stran, se nam bo čez 10 let zgodil strašni civilizacijski bumerang. In takrat bo prepozno. Denar je, programi tudi, humanitarni delavci na terenu so pripravljeni bolj kot kdajkoli prej. Z malo manj birokracije bi se spreminjanje prihodnosti nemara že lahko začelo.

Upanje. Za malega Ahmeta, starega manj kot eno leto, ki ima še vse pred seboj, ostaja.

ahmed 2

 

Barbara Kužnik (foto: osebni arhiv)
Barbara Kužnik (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Barbara Kužnik, sodelavka EJC, Evropskega novinarskega centra v Bruslju, ki skupaj z Evropsko komisijo pripravlja seminarje in press misije na terenu. Novinarka, sociologinja, mama, nastala v Trbovljah in odraščala v onesnaženem, a kreativnem družinskem okolju med odrom in mikrofonom.

Deset let je razloge za razlage iskala z Valom202, potem je prišel Berlin, razplod, razcvet in preporod. Kritična opazovalka sveta, popisovalka dogodkov, ljudi, razmerij in zadnjih pet let neutrudna bralka pravljic. Z družino živi v Bruslju, doma govori v slovenščini, sanja v nemščini, na razpise se prijavlja v angleščini, na ulici pa se rada naredi francoza.

 

Vse fotografije: EU/ECHO/Abdurrahman Antakyali.

 

Zapis je bil izvorno objavljen na Barbarinem blogu.

Več od Metina lista

Pražena jetrca na način Skodelice kave (15.)

Nekoč sem na dvorišču Pr’ krač kramljal z gospodarico Ano, kaj je...
Beri dalje