V knjigi Charlesa Darwina Z delovanjem naravnega odbiranja ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje (orig. On the Origin of Species by Means of Natural Selection, or the Preservation of Favoured Races in the Struggle for Life), ki je prvič izšla 24. novembra 1859, je opisana ena najpomembnejših znanstvenih teorij – evolucijska teorija.
162 let v 4,5 milijarde let Zemeljske evolucije je verjetno zares premalo, da bi bilo Darwinovo spoznanje o razvoju našega sveta in naše vloge v njem splošno sprejeto. Meni, kot biologinji, se to seveda zdi čudno, vendar si poskušam to razložiti prav z omenjenim dejstvom – od takrat je preteklo premalo časa. Kljub vsemu v času mojega študija biologije pred 40 leti nisem imela občutka, da vsaj med poklicnimi biologi in nami študenti vlada najmanjši kanček dvoma v osnove evolucijske teorije. Živela sem v prepričanju, da smo le na točki, kjer jo lahko dopolnjujemo in o njej ozaveščamo nebiologe, tudi skozi učne načrte osnovnih in srednjih šol.
V zadnjih 30 letih, se pravi po osamosvojitvi Slovenije, pa tudi v to nisem več popolnoma prepričana, tako kot se mi vsak dan znova podirajo tudi druge stvari, za katere sem verjela, da so splošno sprejeta civilizacijska dejstva – kot sta cepljenje proti kužnim boleznim ali da eni skupini ljudi ni potrebno vsak dan znova dokazovati svoje nadvlade nad drugo.
Očitno se bom morala v tem tretjem življenjskem obdobju sprijazniti, da je 10.000 let človeške civilizacije premalo časa za sprejetje njenih ključnih pridobitev, ki naj bi nas ločile od drugih živalskih vrst.
Med preučevalci razvoja človeške vrste velja, da se v zadnjih nekaj 10.000 letih človeški možgani niso prav veliko spremenili in da bi se otrok iz tistega predcivilizacijskega časa, če bi ga prestavili v naš čas, razvijal zelo podobno kot naši otroci. Bil bi manjši, morda bolj čokat, morda tudi bolj poraščen in bi imel zaradi drugačnih prehranjevalnih navad drugačne zobe, a bi ga vseeno lahko naučili govoriti enega od več tisoč jezikov, ki jih danes govorimo, se podpisati in šteti do 100.
Glede na podatke UNESCO, kjer je danes približno desetina odrasle populacije nepismene, je to verjetno kar v redu. Morda je bil med takratnimi otroci tudi kakšen posebno nadarjen in bi lahko prebral zbrana dela Ivana Cankarja (za enega takega smo ob 100-letnici Cankarjeve smrti slišali), napisal kakšen daljši sestavek (v zadnjih tridesetih letih mojega univerzitetnega poučevanja, so le še redki izbranci s to sposobnostjo), se naučil na ne vem katero decimalko povedati število p ali izračunati kakšno zapleteno matematično operacijo. Ves ostali napredek naše vrste, se pravi razvoj civilizacije, so omogočili prav ti možgani naših davnih prednikov, ki so nas ločili od primatskih sestričen in bratrancev, naših plazilskih in ribjih sorodnikov in njih od prve celice, ki je bila sposobna zaznavati zunanji svet. Naučili smo se pisati, brati, izdelovati orodje, začeli smo razumevati vzroke bolezni in jih s tem zdraviti ali preprečevati, naselili smo svet, osvobodili ženske, prepoznali, da so med nami možne različne vrste ljubezni. Razvili smo tehnologije, ki so nam olajšale pridelavo hrane, ki so nam omogočile izdelavo uporabnih predmetov iz surovin, ki nam jih nudi narava, izdelali smo vozila, s katerimi smo prišli do najbolj oddaljenih koščkov sveta in celo do svetov v bližnjem vesolju. Na drugi strani so nam tehnologije, ki smo jih razvili s temi našimi možgani, omogočile izdelali tudi predmete, ki so nam najprej olajšali loviti plen in kasneje olajšali pobijati druge člane naše človeške skupnosti, premete, s katerimi danes uničujejo ta naš edini dom. Le upamo lahko, da nam bodo ti isti možgani dovolili, da jih ponovno uporabimo in to uničenje zaustavimo. A tudi če ne, se nam zagotovo ni potrebno bati za življenje na našem planetu.
Kolikor smo uspeli preučiti s temi našimi možgani, je vsaj petkrat v zgodovini planeta prišlo do množičnega izumrtja vrst, a so se vedno znova razvile nove in zavladale svetu.
Šesto množično izumrtje je na obzorju in zanj, kot lahko spet ugotovimo s temi našimi možgani, smo odgovorni v veliki meri kar mi sami. Posledice delovanja naših možganov in nadaljnjo evolucijo naše vrste je v svojem romanu Galapagos skoraj optimistično opisal Kurt Vonnegut – ko bomo uspeli vse uničiti, bo naša telesa počasi spet začela preraščati dlaka, udi se nam bodo spremenili v plavuti in srečno bomo zaplavali v kraj našega izvora – v oceane.
In z razvojem civilizacije smo prišli tudi do človekovih pravic. Tudi te nas ločujejo od drugih živali. Postavili smo si določene norme, nekatere smo zapisali, s predvidevanjem, da jih bomo tudi upoštevali. Človekove pravice nimajo ničesar s preživetjem vrste, imajo pa vse s tem, kako danes razumemo svet, v katerem živimo. Svet, ki ga ne obvladuje le naš plazilski del možganov, ki smo ga podedovali od plazilcev in ti od rib in te od prve celice, ki je bila sposobna zaznavati svet okrog sebe, ampak ta novi del možganov, ki je naša evolucijska pridobitev in zaradi katerega se razlikujemo od ostalih živih bitij. Zaradi njega nismo empatični le do naših najbližjih, ampak nas je veliko empatičnih do človeške vrste kot take, zmeraj bolj do drugih živali in do celotnega okolja, ki nas obdaja. Zaradi njega se nam tudi določene norme, ki smo si jih postavili pred stoletji, ne zdijo več sprejemljive, zaradi njega postajamo boljši kot predstavniki svoje vrste. Oziroma naj bi tako bilo.
Med vsemi znanji, ki smo jih pridobili s svojimi možgani, so številna, ki so v zadnjih stoletjih v pozitivnem smislu spremenila našo civilizacijo. To so vsekakor medicinska znanja, med njimi je gotovo cepljenje. Od prvih poskusov cepljenja ob koncu 18. stoletja je v evolucijskem času minil le trenutek, a pomen posledic cepljenja je velikanski.
Z naše današnje perspektive si večina težko predstavlja, da so kužne bolezni le v zadnjih 300 letih večkrat zdesetkale človeško populacijo; zadnjič je bila za več kot 50 milijonov smrti kriva španska gripa, ki se je začela s koncem prve svetovne vojne. Naše babice in dedki oziroma prababice in pradedki mlajše generacije imajo še v spominu smrti svojih bratov in sester v prvih letih življenja zaradi davice in oslovskega kašlja. V jasnem spominu imam Ivico, ki je nekaj let živela z našo družino, in je bila iznakažena zaradi otroške paralize. A s tistim, kar ne vidimo, se le težko poistovetimo. Tako kot smo sprejeli, da je opismenjenje ljudi ključ do boljšega življenja, smo pred desetletji mislili, da je tudi izkoreninjenje kužnih bolezni ključ do boljšega življenja. Za enkrat prvo še nekako velja, vsaj v večini našega sveta, drugo pa postaja vedno bolj vprašljivo.
Težko je razumeti, da lahko z današnjim znanjem velikanski odstotek sveta razmišlja, da so cepiva zarota farmacevtske industrije ali Billa Gatesa.
A če na lastne oči vidiš, kako se zmanjšuje sposobnost napisati pet povezanih stavkov, je tudi tak pogled na svet razložljiv. Če vidiš, kako se v dvajsetih letih 21. stoletja povečuje število ljudi, ki so prepričani, da je ploščata Zemlja le drugo mnenje, ki ga je potrebno upoštevati, da bo razprava uravnotežena, je tudi tak pogled na svet razložljiv. Ne vem, kako bi človek k stvari pristopil, morda smo res izgubljen primer.
In očitno je tisti naš plazilski del možganov, ki smo ga podedovali od plazilcev in ti od rib in te od prve celice, ki je bila sposobna zaznavati svet okrog sebe, veliko pomembnejši, kot so pripravljeni priznati vsi raziskovalci možganov in človeške vrste. Očitno nas ti možgani obvladujejo in nam preprečujejo, da bi naredili pomemben civilizacijski premik v dobro smer. Očitno še vedno prevladuje naš osnovni boj za preživetje populacije, ki smo ga le tehnološko izpopolnili. Ne ena družina šimpanzov proti drugi, ampak en narod, ena zveza držav, povezanih v karkoli že to je, proti drugemu narodu in proti drugi zvezi držav, povezanih v karkoli že to je. In v vmesnih tisočletjih smo naredili še en civilizacijski korak – kot je v že omenjeni knjigi Galapagos zapisal Vonnegut – navadnemu listu papirja, ki smo se ga naučili s svojimi tehnološkimi pridobitvami izdelati, smo dali tako poseben pomen, da smo zanj pripravljeni uničiti svet. Velikansko količino tega papirja smo zamenjali in želimo še menjati, natančno tako, kot so naši predniki brez tehnološkega znanja med sabo menjali plodove rastlin ali steklene kroglice, za čudovita goseničasta in osemkolesna vozila, prelepa lisasta maškaradna oblačila in sončna očala, s katerimi se in se bomo šopirili pred tistimi, za katere mislimo, da si jih moramo podrediti.
Z mesta biologinje vse skupaj razumem oziroma vsaj skušam razumeti, a sem vseeno upala, da svojim otrokom in vnukom puščam za sabo lepši svet. Kljub vsemu pa se prepričujem, da je 10.000 let civilizacije še vedno le drobec sekunde v Zemljini zgodovini in vem, da v Starodavnem gozdu v Whitovih gorah v Kaliforniji še vedno živijo ista drevesa, ki so pred 10.000 leti šele vzkalila iz semen.