Človek brez ponosa je duhovno ohromljen

Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)

»Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.« A … »V današnji temni čas korupcije, prodanosti, mrtvila, sleparije, bolezni, krivice, želodčarstva sije svetloba od človeka, ki stoji.« Srečko Kosovel

Trudim se, vsakodnevno se trudim, da bi še verjel v demokracijo. Pri tem ne mislim na idejo demokracije. Mislim na tisto ‘demokracijo’, ki jo živimi vsak dan, ki se nam izrisuje pred očmi, ki določa naša življenja in vsakodnevna opravila. Mislim na ‘demokracijo’, ki jo s svojimi osebnostmi, ravnanji, prepričanji in značaji oblikujejo politiki, javni funkcionarji in ljudje z največ družbenega vpliva. V to praktično demokracijo se trudim še verjeti. Občasno se moram za to močno truditi. Pri tem marsikdaj občutim zadrego, stisko, nejevoljo, žalost, razočaranje, celo obup in jezo. Verjetno podobno občutite tudi vi.

Škoda, da je tako. Kajti ne bi smelo biti tako. Moralo bi biti precej drugače. Država in njeni najvišji predstavniki bi morali bolje poskrbeti za ljudi. Človekove pravice bi morale biti bolje zaščitene. Ljudje z oblastjo in družbenim vplivom bi se morali bolj zavedati svojih dolžnosti in odgovornosti. Dolžnosti bi morali uresničevati, odgovornost pa sprejemati. Socialna država bi morala delovati znatno bolje. Poštenemu delu bi bilo treba vrniti čast, delavnim ljudem pa dostojanstvo. Znanje bi moralo biti vrednota. Šolski sistem bi moral temeljiti na spoznanjih in vrednotah razsvetljenstva, mlade ljudi bi moral opogumljati za kritično rabo uma, spodbujati bi jih moral k ustvarjalnosti, pamet in razum bi moral ščititi in nagrajevati. In še marsikaj.

Moja negativna čustva ob misli na državo in javno upravo izvirajo tudi iz uvida in prepričanja, da je toliko problemov in težav v družbi, ki bi jih bilo mogoče rešiti hitro in učinkovito. Marsikatere v nekaj dneh ali celo čez noč. Pa se to ne stori oziroma se ne dogaja. Nasprotno, tudi ti problemi in težave, ki so hitro in enostavno rešljivi, zadevajo pa najbolj eksistenčna vprašanja naših ljudi, se celo še poglabljajo in stopnjujejo.

Kot pravni filozof trdim, da mora država storiti za ljudi znatno več, kot počne. Ne zato, ker bi bilo to njeno darilo ali celo miloščina nam, državljanom. Pač pa zato, ker tako piše že v ustavi in ker to od nje terja ustavni red.

Pravniki in sodišča, ne le politiki, pri tem nosijo velik del odgovornosti, ker se še vedno premalo zavedajo pomena ustavnih načel, kot so pravna in socialna država, socialne pravice in, zelo pomembno, ustavna določba o socialni funkciji lastnine. Predvsem ta določba v slovenski ustavi, o socialni funkciji lastnine, je tista točka v našem ustavnem redu, ki bi jo politiki, pravniki in sodniki morali neposredno uporabiti v praksi za strog nadzor nad divjaštvom neoliberalnega kapitalizma in za njegovo zamejitev.

Že s pravilnim razumevanjem in uresničevanjem ustave bi lahko spremenili današnjo podobo delavstva in mu vrnil čast in dostojanstvo. Ustava ni ovira, da bi naredili konec nevednosti, nesposobnosti in podkupljivosti. Ali da bi zamejili na široko odprta vrata v privilegije. Naša ustava je dovolj dobra, da bi nacionalni družbeno-politični, ekonomski, institucionalni, kulturni in moralni krizi naredili konec. Predvsem pa, da bi uresničili vrednoti socialnosti in solidarnosti.

Kot državljan, učitelj in kot pravnik imam sicer mnogo vprašanj. Že obstoječa vprašanja poskušam postaviti drugače. Nimam pa, in to priznam, prepričljivih in hitrih odgovorov. In ob tem vam tudi lahko povem, da sem v dveh desetletjih javnega dela dognal, da sistema, države, institucij in ravnanj odločevalcev ne moreš spremeniti ne z vljudnim prepričevanjem, ne z javnim izrekanjem dobro izdelanih strokovnih argumentov. Sistema najverjetneje tudi ne moreš spremeniti od znotraj, torej tako, da sam postaneš del sistema. Dognal sem tudi, da celo na volitvah ne moreš dovolj velikega števila ljudi prepričati z razumnim argumentiranjem in s strokovnim znanjem. Če je to tvoje največje ali celo edino orodje, se volitev kot kandidat ne smeš udeležiti. Za odličen volilni izid moraš znati neposredno vplivati na občutja in intuicijo ljudi. To pa lažje kot nekdo, ki stavi na moč argumenta, znanja in razuma, stori nekdo drug, ki stavi ne preproščino, ki le iz nekaj slovenskih besed tvori enostavne stavke, brez vsebine, brez teže, ki celo nima ne programa, ne vizije, ne odgovorov … Se pa dobro zaveda, da za zmago na volitvah zadošča le videz, le kulisa, le vtis. Za takšna tekmovanja pa mi, ki vztrajamo pri vsebinskem argumentiranju, znanju, načelih in razumu, nismo primerni.

Pa je zato treba človeku odnehati? Se je zato treba sprijazniti s kruto realnostjo in sprejeti dejstvo, da argumenti in vsebina ne spreminjajo sveta, institucij in sistemov? Se je zato treba prepustiti osebnemu in javnemu porazu? Ne, tega ne trdim. Takšno sklepanje celo zavračam. Ne smemo pristati na to, da se sveta, v katerem živimo, ne da spremeniti. Samo poiskati moramo drugačne, prave vzvode za njegovo spreminjanje.

Naša zgodovina hrani dokaze, da se to da; da se torej da spremeniti ne le okolje, pač pa tudi svet, v katerem živimo. Ampak zmagovati, zmago nadgrajevati je treba vsak dan znova. Zmaga pa se mora kazati v  zadovoljstvu in sreči ljudi.

Pravo delo in pravi napori zato nastopijo šele v času miru, ko je zmaga že izbojevana. In v tem kontekstu, v kontekstu zmage, želim posebej poudariti naslednje. Nedavno smo praznovali 70-letnico zmage nad nacizmom in fašizmom. A v Sloveniji se o vrednotah protifašističnega zavezništva skorajda ni govorilo. V glavnem se je omenjalo le konec 2. svetovne vojne. Temu nasprotujem. Zoper to kar protestiram. In se zavedam, verjetno skupaj z vami, da se v Sloveniji tudi na ta način nadaljuje in se še poglablja ideološka razdvojenost. Le kako nam tega v letu 2015 še vedno se uspe preseči, le kako?

Pravijo, da so volitve praznik demokracije. Sam pa ob tem pravim, da volitve niso in ne smejo biti le formalno uresničevanje naše pravice iti na volišča. Skrajno preudarno in odgovorno se moramo izrekati za tiste, ki nas bodo predstavljali in nam krojili naše vsakdanje življenje. To moramo početi premišljeno, obveščeno, poučeno in razumno, s soljo v glavi. Njihove malomarnosti in sprijenosti jim ne smemo brezbrižno odpuščati. Hkrati pa, in to je morda odločilno, moramo biti vselej in ves čas pripravljeni in sposobni poslušati in slišati ljudi, ne pa se zadovoljiti z njihovim videzom, kritično presojati vsa njihova ravnanja in početja, ne pa se zadovoljiti s površnim in površinskim opazovanjem, presojati na podlagi narejenega in izrečenega, ne le na podlagi prepoznavnosti in družbenega statusa. V tem oziru je pred nami še velika odgovornost, še veliko dela, ker se nam sicer lahko zgodi, da bodo naslednje volitve ne le javna uprizoritev floskul, leporečja in praznine, ampak predstava brez tona in spektakel brez slike.

Človek brez osebnega ponosa in ponosa na okolje, v katerem živi, je duhovno ohromljen. Zato ne smemo pozabiti na v zgodovino zapisane primere narodovega poguma. In zato v tem čudovitem kraju in ob tem pomembnem krajevnem prazniku pozdravljam vse ljudi dela, znanja, poštenja in človečnosti. Vsem nam želim bolj srečno roko pri izbiri naših demokratičnih predstavnikov in ohranitev tistega, kar je predmet našega upravičenega ponosa. Tudi zmage nad fašizmom in kolaboracijo. Srečno.

 

Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)
Dr. Andraž Teršek (foto: Vojko Rotar)

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik, pravni filozof in univerzitetni učitelj tem iz prava, filozofije, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru. 

 

Opomba: Slavnostni govor ob krajevnem prazniku KS Senožeče in obletnici spomina na padle krajane Dolenje vasi 2.6.1944, v organizaciji KS Senožeče in organizacije združenja borcev za vrednote NOB Senožeče. Dolenja vas, sobota 30. 5. 2015

 

Zapisi dr. Andraža Terška:

Dr. Andraž Teršek, Brutalci. To ni ta roman o nas.

Prave alternative ni, vztrajanje je samo alternativnost, a je nujno

Nihilizem in javna politika vzgoje in izobraževanja

Hudičev advokat: resne grožnje svobodi izražanja

 

Več od Dr. Andraž Teršek

Je Ustavno sodišče odgovorno za Gospodarjevo nečloveškost?

Ob ustavnosodni odločbi št. U-I-295/13 in Primeru izbrisa kvalificiranih obveznic Ali vemo,...
Beri dalje

2 komentarja

  • Andraž Teršek jasno in izčrpno izpostavi problematiko, ki to družbo hromi in ljudstvo vodi v “suženjstvo”. BRAVO!

    Ali to res potrebujemo? Ali ste državljani, pravniki, sodišča in sodniki res taki b(r)utalci, da niti s kančkom sramu ne priznate svojih napak, zaslepljeni v upanju, da bodo le te ostale za vedno pod preprogo in da bodo vsi le kimali?

    Teršak ni tiho in ne bo tiho in prav je tako. Tudi kdo drug ne bo tiho, zato bo vedno več tistih, ki bodo zmagovali in zmago nadgrajevali v duhu, ki ga širi dr. Teršek.

  • Tako malo je še pravih ljudi, kot je dr. Andraž Teršek. Moj velik priklon zanj. Ves čas pa mi roji po glavi le “Le vkup, le vkup uboga gmajna, …” Žalostno v 21. stoletju

Komentiranje je zaprto.