Človeka glej, tudi ko smo si različni

Foto: Blaž via Unsplash.

Ivan Oman, leta 1990 izvoljen za člana slovenskega predsedstva, leži na mestnem loškem pokopališču, blizu tržnice, aleje slavnih Ločanov in nekdanje vojašnice JLA. Prav tam, kjer je v času vojne za Slovenijo trepetalo mnogo mladeničev iz vseh jugoslovanskih republik, ki niso imeli pojma, za kaj pravzaprav gre. Bili so ujeti v vojašnici v srednjeveški Škofji Loki in starešine so jim rekle, naj si v osrčju miroljubne Loke nadenejo bojne uniforme. Miroljubne pišem zato, ker so v 80-ih na loški gimnaziji mladi učitelji, kot je bil takrat Slavko Gaber, na srečanja z dijaki vabili predstavnike tedanje civilne družbe, zelenih gibanj, LGBT in pesnike. Veliko njih. Ki so vsi po vrsti govorili o prizadevanjih za demokracijo, vsebini 57. številke Nove revije, sobivanju z drugačnimi in drugače mislečimi, dialogu in lepoti stihov.

Eden izmed mladih vojakov je bil konec junija 1991 na vrhu Kamnitnika ustreljen in z rešilcem prepeljan v UKC. Prav s tem rešilcem, ki je mimo avtobusnih barikad na Celovški pripeljal ranjenega vojaka, sva se po čudnem naključju iz odrezane Ljubljane nazaj v Škofjo Loko vrnili s sestro. Avtobusni in železniški promet je bil takšen kot v času prvih tednov Covid-19 pandemije. Ni ga bilo.

S sestro sva po študiju prav takrat vstopili na trg dela. Ena v UKC, druga na RTV. Sestra je tisto noč preživela prvo nočno službo v UKC, odhod tankov iz vojašnic je spremljala budna, jaz pa sem pozno v noč pripravljala reportažo za Val 202, z izjavami evforičnih ljudi, ki sem jih na Trgu republike posnela ob dnevu razglasitve neodvisnosti države. Ob šestih zjutraj me je trdno spečo stresla in s širokimi očmi izdahnila: “Tanki so, tanki.”

Reportaža z naslovom ‘Danes evforija, jutri strah’ zaradi tankov nikoli ni šla v program Vala 202. Studio sta zasedla Mija Škrabec Arbanas in Bojan Veselinovič, ki sta bila v tistih dneh poleg Jelka Kacina glasova vojne za Slovenijo.

Nova država se je rodila, ko je bila svetloba najdlje na nebu. In verni ljudje vedo, da se ob prelomih svetlob dogajajo zanimive reči. Ivan Oman, verni človek s kmetije iz Zminca, je vedel, kdaj je čas za rojstvo. Moj oče, doma s kmetije s krškega polja, je vedel, da je čas za velike zgodbe. Oba sta bila tam, ko se je rodila država. Eden na predsedstvu Slovenije, drugi nekje na Jezerskem.

Moj oče, ki danes leži vsega streljaj stran od Ivana Omana, je bil kmečki otrok, ki ga je do dobre izobrazbe prek klasične izobrazbe in medicinske fakultete privedla socialistična oblast. Otrok dežele, izobražen v Ljubljani, je konec kariere zaradi pešajočega zdravja končal kot poslanec samostojne Slovenije, nekdaj Omanove, nato Podobnikove SLS. V poslanske klopi je sedel kot predsednik Komisije za invalide, ki je parlament zapustil kot invalid. V času mandata je zaradi bolezni popolnoma oslepel.

Te dni, ko razsaja suša, še pogosteje hodim na pokopališče zalivati rože in prisluškujem, če se kaj pogovarjata. Kaj govori moder kmet in državnik ter kaj pravi družinski zdravnik, ki je poznal vse bolezni vasi izpod Ratitovca, Davče in vasi Selške doline in na začasnem delu v politiki spoznal bolezni slovenske politike.

Za zidom loškega pokopališča ležita tudi nemški vojak, ki je padel leta 1916 in mladi Sint Rajmond, ki so ga leta 1935 do smrti pobile vaške straže. Kaj bi ti štirje danes rekli o EU, evropskem povezovanju, strpnosti do drugačnih, kaj bi kmet politik in zdravnik politik povedala o stanju in zdravju Slovenije na njen 30. rojstni dan.

Ker na britofu oba trmasto molčita, grem brat stare intervjuje. Ivan Oman je bil ob 30. obletnici ustanovitve Slovenske kmečke zveze kritičen, da države nismo vzeli dovolj resno. Pozval je k medsebojnemu sodelovanju vseh političnih opcij, brez sovraštva in v duhu zdrave konkurence. “Šele, ko bo možno normalno sodelovanje, takrat bomo prava demokracija,” je dejal ob tej priložnosti. V enem drugem intervjuju je opisal male nečimrnosti malih politikov: “Na enem kupu gnoja lahko poje samo en petelin. Če hočeta peti dva, moramo imeti dva manjša kupa.” Kot problem je izpostavil, da nimamo v politiki nikogar, ki bi lahko v primeru izrednih razmer s svojim ugledom povezal narod.

Oče je za svoje vodilo v politiki dejal: “Izogibati se sporom, gledati na človeka, tudi kadar smo si različni. To mora postati vodilo politične kulture pri nas nasploh. Človeka glej in zastopaj vse državljane. V parlamentu nisem bil kak zvezdnik. Razpravljal sem o rečeh, na katere se spoznam, na zdravstvo in socialne zadeve, o drugih sem se dal podučiti.”

Oba sta v politiki zdržala le nekaj pomladi. Danes sta iz krajev, ki sta jih v politiki predstavljala Ivan Oman in Jože Možgan, predstavnika ljudstva Žan Mahnič in Miha Kordiš.

0 replies on “Človeka glej, tudi ko smo si različni”