Čutila sem vsako mišico, vsak sklep, vsak del telesa

Avtorica: Tadeja Virant, na Camino de Santiago se je odpravila l. 2010

»When we trust, Camino will bring us everything we need. And if we don’t, we bring everything in our heavy rucksaks«, sem pametno razložila mlademu romarju, ki je sopihal v hrib, noseč v svojem težkem nahrbtniku še mali šotor (slišal je namreč, da je na Caminu težko najti prenočišče). Ko zaupamo, nam Camino priskrbi vse, kar potrebujemo. Če pa ne, vse prenašamo s seboj v svojem težkem ruzaku. In če besedo Camino zamenjamo z besedo Življenje, prepoznamo veliko modrost. Knjiga Camino, avtorice Shirley MacLaine, je bila tisti prvi in glavni potisk, ki me je že l. 2000 spodbudila, da sem si obljubila, da nekega dne tudi jaz prehodim to starodavno romarsko pot. In pojma nisem imela, kako ali kdaj, niti zakaj. Toda ne na starost in ne, ko bom v pokoju, kot še danes pogosto slišim ljudi, da rečejo. Ko bo primeren čas.

In prišlo je 2010, sveto leto (po romarski tradiciji), ko god sv. Jakoba (zavetnika poti) pade na nedeljo. Kdor po sveti tradiciji prehodi Camino v tem letu (in gre k spovedi) naj bi bil zveličan (greš takoj v nebesa). Nebesa me niso zanimala, Camino pa me je in vse okoliščine so bile primerne, da se s Petrom odpraviva. Pa sva se. Na približno 800 km dolgo pešpot. Najbolj znana je francoska smer, ki se začne izza Pirenejev, v mali francoski vasici Saint Jean Pied de Port. Prebrala sem vse dosegljive knjige o Caminu, brskala po spletu, iskala informacije, toda kljub temu sem v svoj nahrbtnik naložila mnogo preveč reči (priporoča se cca 10% lastne teže oz. max 12 kg),  jaz sem imela 14 kg. Doma se mi to sploh ni zdelo težko.

Torej pot poteka vzdolž celotne severne Španije do cilja, ki je v Santiagu de Compostela. Tam naj bi okoli l. 950 odkrili grob apostola Jakoba, prvega oznanjevalca evangelija v Španiji, ki pa je tam le pokopan.

Sijoča zvezda nad grobom in ostali čudeži so takoj začeli privabljati trume romarjev z vseh koncev in krajev. Bil je mesec julij, mesec sonca in zrelega žita. Sopiham v hrib. S težo vseh svojih strahov in krame na hrbtu. Zmedena v glavi. Srce pa se je pritajilo in čaka. »Kako za vraga bom sploh zmogla takšno pot?«, se sprašujem, medtem, ko me vsi po vrsti prehitevajo. Preveč sem si naložila. Teža ruzaka se povečuje z vsakim korakom, vsakim metrom na vročem soncu. Čas dobi drugo dimenzijo, prav tako razdalja. Razvleče se v neskončnost. Peter me zaskrbljeno gleda: «Nekaj boš morala dati ven iz ruzaka.« Jezna sem nanj, ker to sama dobro vem, pa še nisem pripravljena na odlaganje preteklosti, kajti ruzak je simbol naše preteklosti in občutkov varnosti. Oklepam se je z obema rokama. »Enjoy your pain!«, (op. uživaj v svoji bolečini), nama lahkotno zakliče Avstralec, ki je z ženo peš na poti iz Kolna že devet tednov. »Po četrtem ali petem dnevu začne boleti«, še doda. Bil je najin drugi dan. Omotična od utrujenosti mu nisem čisto verjela, kajti predpostavljala sem, da bo vsak naslednji dan lažji od prejšnjega, ampak bil je težji in to zelo. Čutila sem vsako mišico, vsak sklep, vsak del telesa. Telo je želelo komunikacije z mano, moje pozornosti in morala sem ga začeti poslušati, ga upoštevati. Kadarkoli sem prezrla njegova opozorila, je začelo tako zelo boleti, da enostavno nisem mogla dalje.

»Camino vsakogar upočasni«, je izjavil Peter, ko je gledal krvave žulje na stopalih mladega fanta, ki je kljub temu vsak dan prehodil po 40 km. Da te, v kolikor delaš v nasprotju s svojim telesom in njegovimi zmožnostmi, nemilostno zaustavi. In postaneš ponižen, spoštljiv do sebe, svojega telesa in Poti. Nič kaj dosti se doma nisem fizično pripravljala, kajti zdelo se mi je, da se ni mogoče pripraviti na 800 km pešpoti v enem kosu. Kondicijsko povsem povprečna 46-letnica. Nekajkrat sem si naložila težkih kamnov v ruzak in z njimi kolovratila po ljubljanskem Rožniku. »Nič posebnega, kar ne bi zmogla«, sem si takrat mislila, »preveliko famo delajo okrog tega Camina«. Res je. Ni variante, da te karkoli sploh lahko zares pripravi na takšno pot. Vse, kar sem prej prebrala, slišala, se je že v prvem trenutku »trpljenja« na poti sesulo v prah. Peter, ki ni čisto nič prebral, je bil mnogo manj obremenjen in bolj sproščen. Znanje ti ni vedno v korist, včasih ti je tudi v breme.

Po tednu dni hoje se je telo utrdilo, privadilo na nov ritem in Camino naju je sprejel. Stvari so v bistvu zelo preproste. Hoja, počitek, hranjenje, spanje. Vmes nekaj komunikacije, fotografiranja, ogledovanja. Vsak dan isto. 33 dni. A vsak dan drugje, z drugimi ljudmi, na drugih poteh, prenočiščih, mestih, vaseh… Ta enostavnost se lahko kmalu spremeni v rutino, če dopustiš. Mesto postane enako mestu, vas vasi, človek človeku. A znotraj mene se je dogajalo celo vesolje. Pot mi je vseskozi odslikavala mene. Camino je prispodoba Življenja. Je pot za življenje in v življenje. Je Ljubezen. Lahko pa je tudi veliko trpljenje in muka. Odvisno, kako se postaviš, ko ga opazuješ in definiraš. Pravijo, da je lepota v očeh opazovalca, Camino pa je  v srcu vsakega romarja na njemu edinstven način.

Tudi srečevanje ljudi oz. romarjev je bilo podobno kot v življenju. Z nekaterimi smo se srečevali del poti, vsakodnevno, potem pa so kar izpuhteli neznano kam in se spet kar naenkrat pojavili. Nekaterih nisva videla nikdar več, nekatere sva spet srečala šele na cilju… Človek pride, je prisoten v tvojem življenju in gre. Brez kake posebne drame. Nekateri so prisotni čisto na kratko, spet drugi te živcirajo neznansko dolgo, tretje bi rad zadržal, pa ti izletijo iz rok naslednje jutro po zajtrku. Vsak pa pusti delček sebe v tebi. Dotaknila se naju je neka mlada mamica, ki je hodila z dvema hčerkama, dvojčicama, starima kakih 5 let. Sama, z ogromnim nahrbtnikom. Z nikomer ni kaj dosti komunicirala, punčki pa sta bili naravnost fenomenalni. Hodili sta bolje in z manj pritoževanja kot marsikateri odrasel človek. Ko smo se popoldne nastanili v albergu in se stuširali, je večina odraslih šla počivat, a ne deklici. Šli sta se igrat. Kdaj in zakaj se odrasli prenehamo igrati?! Potem sva se precej časa srečevala z nekim starejšim  možakom, z velikim trebuhom in še bolj ogromnim ruzakom. Za njega sva sumila, da se vmes vozi. Neko noč smo preživeli skupaj v neki mali samostanski sobici, kjer je bila razdalja med posteljami pol metra. Neznosno je smrdel po alkoholu in vso noč enormno smrčal. Jezna in neprespana sva se odtlej izogibala spanju v istem prostoru z njim. Kako veš, da se nekdo vmes vozi? Ker ga med potjo ne srečuješ nikjer drugje kot na cilju, oz. malo predtem. In zjutraj, ko štartamo. »In potem se bo hvalil, da je prehodil Camino«, se je na glas jezil Peter. »Ni pošteno do teh dveh malih deklic, ki sta ga res…«, je še dodal. Jaz sem ga pa mirila, z besedami, da vsak od nas sam zase in samo zase prehodi to pot in da kljub temu, da ves svet verjame v nekaj, on sam dobro pozna resnico. Svetu lahko lažeš, sebi težko.

Zelo pogosto oz. praktično skozi vso pot sva imela vaje v (ne)pričakovanju. Vse poti, križišča, odcepi so zelo dobro označeni, z značilnimi rumenimi puščicami ali školjkami, ki so zaščitni znak Poti, tako da se nikoli nisva izgubila, le pozoren moraš biti, prisoten. Pogosto pa se je zgodilo, praktično ves čas do samega konca, da se je pred nama odprl pogled na pokrajino, kjer je bilo več poti, več različno velikih hribov, in tako sva vedno kalkulirala, kam naju Pot vodi? Ali bo vzpon na tale položen hrib ali mogoče na tistega strmega v daljavi?! Ali bomo hodili po poti, ki se zdi prijetno senčnata ali bo bognedaj spet ona druga po soncu?! Za tem ovinkom bo pa že najina vas!! (tista v kateri sva se odločila prespati). Pa je bil le nov ovinek ali nov klanec. Ali pa je cesta tik pred hribom odvila levo k drugemu hribu. Pa kaj je to v človeški naravi, da se tako težko prepusti življenju, da neprestano nekaj pričakuje, si želi in je razočaran, ko tega ne dobi? In ko končno neham upati, da bo za naslednjim ovinkom cilj, se pričakovano zgodi. Pravzaprav se vdam v usodo, ne da bi se iz tega prej kaj naučila. Vedno se pred tabo odpre ravno toliko poti, toliko kažipotov, da lahko nadaljuješ. Nič več, kot je potrebno. In tako korak po korak, meter po meter, prispeš do cilja. Se sprehodiš čez Camino. Povsem v svojem ritmu. V sozvočju telesa, srca in uma.

Zadnjih 100 km poti je bilo prav posebnih, kajti takrat so se nam pridružile trume španskih romarjev, z željo, da dobijo znamenito kompostelo – potrdilo o prehojeni poti, ki ga prejmeš, če prehodiš vsaj 100 km, je pa enako tistemu za prehojenih 800 km. »Tako je, kot bi šli na Brezje«, je komentiral situacijo Peter. Naenkrat na poti množice ljudi. »Stari« romarji so se vsi nekam porazgubili. Glasno klepetanje, konec mirnega poglabljanja vase, konec pozdravljanja drug drugega in zanimanja, ki ga izkažeš sotrpinu na poti. Resničnost je z vso silo udarila in presekala ritem, ki smo ga živeli nekaj tednov. Civilizacija se bliža in situacija nas počasi pripravlja nanjo. Nikamor nisi mogel ubežati, hrup je bil povsod, ljudje so bili povsod. Seveda naju je to spravljalo v travmo, kajti telo, um in duh so bili navajeni na ležernost narave, na čudovite sončne vzhode v tišini, na mir, ki ga ponujajo neskončno dolge poti skozi žitna polja. Da, prišel je čas za sprejemanje nemira in množičnosti. In vse to je Življenje. Vse to je Camino.

Sam prihod na cilj ni bil prav nič bombastičen. Pozabili so nama položiti rdečo prepogo in nihče po nama ni metal rožnih lističev. Prikorakala sva v sodobni svet, zaradi katerega bi se sv. Jakob najbrž v grobu obračal, če bi ga videl. Santiago de Compostela dobesedno živi na račun romarjev. Na desetine trgovinic s spominki, lokalčki, bari… Camino se prodaja na veliko v najrazličnejših oblikah. Pravzaprav je celotna pot zelo zaznamovana z njim. Spomeniki romarju so postavljeni v vsakem večjem kraju, šla sva mimo več muzejev o Caminu, cerkve so postavljene skoraj za vsakim kokošnjakom. V kraju, velikem kot npr. Medvode, sem jih naštela kakih pet. Ogromno barov ponuja romarski menu za 10 eur, ki jim prinaša kar lep zaslužek, saj poleti romarjev zlepa ne zmanjka. Temu primerno se obnašajo tudi domačini – vljudno in večji del spoštljivo. Vsepovsod, razen v mestih, te domačin pozdravi, razen na zadnjih 100-tih km, ko je koncentracija španskih romarjev prevelika. In romar, ki stopa po ulicah Kompostele, začuden, ker ne občuti nobene evforije, nobenega posebnega navdušenja, je v sebi mešanih občutkov. Po eni strani vesel, ker je dosegel svoj cilj, po drugi žalosten, ker ga je konec. Le kdo bi to razumel?!

Od vsepovsod se slišijo glasovi vernikov, ki glasno molijo ali pojejo krščanske pesmi, se glasno pogovarjajo in razposajeno kričijo drug drugemu. To so oni, ki so se na cilj pripeljali ali pripešačili le zadnjih 100 km (veseli, ker jim je uspelo). Pravi romar tiho in spoštljivo stopa vse do zadnjega koraka. Dobro mu je poznana tišina in svežina nedolžnih jutranjih prebujanj narave, pozna valovanje zrelega žita na desetinah kilometrov žitnih polj, sprehajal se je skozi vinograde, galicijske gozdove in se med potjo pogovarjal s samim seboj in z vsem, kar ga je obkrožalo. Zato se v upanju, da sredi velikega mesta spet začuti košček tišine, odpravi v veličastno katedralo sv. Jakoba, kjer pa je ponovno razočaran. Vsepovsod ljudje, ki fotografirajo, se skoraj glasno pogovarjajo, in takrat se zave, da je bil na prostranstvih polja in poti veliko bližje bogu, kot bo kdajkoli v tej katedrali. In žalosten zapusti cerkev. Da bi prišel do relikvije sv. Jakoba, moraš stati v vrsti na vročem soncu, ne vem, kako dolgo, ker sem malo pogoljufala in sem se tja izmuznila kar preko ograje v cerkvi. Pokleknem pred skrinjo in v trenutku se mi prvič na tej poti ulijejo solze. Srce je popolnoma mirno.

Zmogla sem. Čudeži se zares dogajajo. Za teh nekaj trenutkov s sv. Jakobom sem prehodila 800 km peš. Je pa moral biti zares poseben mož tale Jakob. Skozi okna vlaka, vozečega proti Madridu, sva opazovala lepo pokrajino, ki v naslednjem hipu že zbeži mimo. »Španija je iz vlaka precej lepša«, je komentiral Peter. Jaz pa sem dodala: »Seveda, ampak, ko hodiš skozi njo, si povezan z njo, z zemljo, naravo, ljudmi in živalmi ter samim seboj. Vse okrog sebe zares občutiš, vonjaš, slišiš, okušaš. Ko pa se pelješ mimo, pa so to le hipne slike pokrajine, kot bi gledal film.«

Letos potrebujem nov ruzak, ker se konec julija odpravljava še na portugalski del, od Porta do Kompostele in mogoče še do konca sveta, rta Finisterre. Tokrat ga bom naložila minimalno. Komaj čakam.

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.