Dela je veliko, a smo enkratna ekipa

Ekipa Oivo (foto: Urban Štebljaj)

Odkar sem spregledal, da nisem večen, imam potrebo po tem, da si vedno znova postavljam cilje, iščem nove ideje in se jim posvetim do meje ali celo čez obsedenosti. Ko smo preveslali Atlantik in srečno pristali na Barbadosu, je v meni kar naenkrat zazijalo brezno, ki se je z vsakim dnem širilo in poglabljalo. Uresničil sem idejo, o kateri sem tri leta razmišljal čisto vsak dan. Nikoli pa nisem razmišljal kaj bom počel po tem.

Ob prihodu nazaj v Slovenijo sem se pol leta iskal. Želel sem organizirati še eno veslaško odpravo, a se mi je zataknilo pri sponzorjih. Potem sem resno razmišljal, da bi se preselil v vzhodno Azijo in svoje življenje prodal finančnim korporacijam, na koncu pa me je končno srečala pamet in odločil sem se, da bom ostal v Sloveniji in razvijal lastne izdelke. Točno se spomnim trenutka v tretjem letniku, pri laboratorijskih vajah Industrijske elektronike, ko sva s sošolcem Davidom sestavila vezje, ki je nekaj počelo. Ne spomnim se točno kaj, verjetno je samo dioda utripala, ampak tisti trenutek, ko so mrtve stvari oživele, je bil fenomenalen. Naredila sva nekaj kar dela! Nikoli prej in ne pozneje se nisem počutil tako dobro.

(foto: Alja Kink)
(foto: Alja Kink)

A preteči so morala tri leta, da sem doumel, da je očitno to, to, kar me osrečuje. Da to niso veslanja, hrana ali punce, ampak ustvarjanje predmetov. Da bi si zagotovil preživetje, sem najprej naredil obeske za ključe v obliki morskih kajakov. Pol leta sem pripravljal posel, iskal proizvajalca na Kitajskem, delal kalupe, potrjeval prototipe, dal dizajnirat podobo blagovne znamke in na splošno zapravljal oz. vlagal prihranke. Toliko, da sem na koncu pristal v minusu in s pomočjo kreditne kartice začel trošiti denar, ki ga nisem imel. Takrat sem spoznal, kako hudo je, če greš v nizkocenovno trgovino in si lahko privoščiš samo najcenejšo hrano. S tem, da bi se sam lahko kadarkoli vrnil nazaj k staršem. Kako mora biti šele tistim, ki nimajo nikogar, na katerega bi se obrnili?

Ko sem obeske končno začel prodajati, je šlo naprej gladko. Kajakaške trgovine so jih hotele imeti in lahko sem začel normalno živeti. Organiziral sem se tako, da sem del dobička raje prepustil distributerjem, meni pa je zaradi tega ostalo veliko več časa. Za delo, ki me preživlja, danes porabim od nič do 15 minut na dan. Od tega ne bom obogatel, mi pa omogoča, da svoj čas in denar vlagam v projekte, ki me res veselijo in od katerih bom enkrat živel. Predvsem pa so mi v neskončno zabavo obrazi ljudi, ki jim, ko me vprašajo kaj delam, pokažem majhen obesek za ključe. Nič jim ni  jasno.

A prodajanje plastike me ne veseli, zaradi tega svet ni nič boljši in tudi v izziv mi ni. Zato sem lani poleti začel intenzivno razmišljati česa bi se še lotil. Moral sem najti nekaj, kar bi v meni znova prižgalo plamen obsedenosti in me povleklo iz vsakdanjega trohnenja. Na pamet mi je padlo, da bi naredil ročni polnilec za telefon, kot mlinček, ki bi ga lahko vrtel takrat, ko pri roki ne bi imel drugega vira energije. Nisem imel pojma o tem, kako bi zadevo naredil, a ideja mi je bila tako všeč, da sem začel iskati ljudi, ki bi znali to narediti. Hitro sem našel Tadeja, ki obvlada elektroniko, in skupaj sva začela sestavljati prve prototipe. Vzporedno sem začel iskati tudi nekoga, ki bi znal vso stvar lepo zapakirati, industrijskega oblikovalca. Takrat sem bil mnenja, da inženir naredi bistvo izdelka, oblikovalec pa ga nato obleče v lepo ohišje. Nisem vedel, kako daleč od resnice je bilo to.

Oivo (foto: Urban Štebljaj)
Oivo (foto: Urban Štebljaj)

Na srečo me je prijatelj Matej peljal na kavo na Gigodesign, kjer so mi odprli oči. Verjetno sem jih z Atlantikom in navdušenostjo nad idejo, pa z dejstvom, da bom v projekt vlagal svoj denar, a brez prototipa, prepričal, da smo začeli partnersko sodelovati. Takrat sem videl, da je produktni design veliko več kot samo lepa zunanjost. Po nekaj mesecih dela smo videli, da bomo za prototipiranje ročnega polnilca potrebovali veliko več denarja in časa, kot smo predvideli. Zato smo se odločili, da spremenimo produkt in najprej naredimo nekaj enostavnejšega.

Tako je nastal Oivo, polnilec za iPhone, ki je tako majhen, da je obesek za ključe in polni telefon na AA baterije. Razvoj polnilca je šel iz čiste ideje v resničnost. Šele takrat sem dojel, da sta design in inženirski del nerazdružljivo povezana. En brez drugega ne moreta. Že izbira tuljave je vplivala na to, pod kakšnim kotom je lahko zunanja stena polnilca, kar posledično pomeni, pod kakšnim kotom je na polnilec pritrjen telefon, kar potegne za sabo še veliko drugih stvari. Predvsem pa sem doumel to, da design ni samo to, kako stvar zgleda, ampak načrtovanje uporabe, kateri materiali so uporabljeni, s kakšno tehniko so izrezani kontakti in druge pomembne stvari, ki naredijo izdelek slab, povprečen ali dober.

(vir: Gigodesign)
(vir: Gigodesign)
(vir: Gigodesign)
(vir: Gigodesign)

Oivo polni telefon s pomočjo AA baterije. Naše razmišljanje je šlo v tej smeri, da so AA baterije najbolj dostopen in univerzalen mobilni vir energije na svetu. Kupil sem jih že v odročni vasici v Altajskem gorovju v Mongoliji, na blatni tržnici v majhnem mestecu v ekvadorski džungli ter v Londonu in Seulu. AA baterije so povsod. Oivo pa je majhen in priročen, da ga imamo lahko ves čas pri sebi kot obesek za ključe. Navsezadnje, gadgeti so uporabni samo toliko, kot jih imamo s seboj takrat, ko jih potrebujemo. Oivo meri 22 x 30 x 36,5 mm, notri ima 10 neodim magnetov, napetostni regulator, konektor ter kontakte za baterije.  Ni veliko komponent, a kljub temu smo potrebovali eno leto, da smo ga pripeljali do točke, ko smo ga predstavili javnosti. To smo storili na Kickstarterju, platformi za množično financiranje, kjer se projekti predstavijo, dobri ljudje, ki so pripravljeni plačati vnaprej, pa projekte podprejo in jim tako omogočijo razvoj izdelka do naslednje vaze, množične proizvodnje.

Podpora, ki smo jo prejeli, je presenetljiva. Prijatelji, ki sploh nimajo iPhona, so nas podprli in kupili Oivo, nam pomagali širiti besedo in nam pošiljali spodbudna sporočila. Nekaj je tudi takšnih, ki izlivajo svoj žolč in nastopajo s premiso, da mi mislimo, da je Oivo ultimativna rešitev za vse težave in ga pljuvajo na vse načine. Zavedamo se, da Oivo ni idealen. Je rezerven polnilec, ne tisti, ki bi ga uporabljali vsak dan. A presodili smo, da je na trgu dovolj prostora zanj in da rešuje resnične probleme. Razen enega svetovnega tehnološkega medija, The Next Web, drugi veliki niso (še) pisali o nas. Dobili smo nekaj zavrnitev zaradi tega, ker je Oivo samo polnilec, hardware brez pametnega dela, ki bi se povezal v internet. Sicer smo na dobri poti, da bomo dosegli cilj 50.000 dolarjev, a v resnici potrebujemo več in se z vsemi močmi trudimo, da bi ujeli val, ki bi nas ponesel naprej.

(foto: Urban Štebljaj)
(foto: Urban Štebljaj)

Oivo smo najprej razvili za iPhone. Globalno so Applovi uporabniki sicer v manjši, a veliko več zapravijo, so premožnejši in bolj odvisni od svojih ljubljenih telefonov. Poleg tega ima Apple zelo striktne tehnološke in birokratske zahteve za naprave, ki se priključujejo na njihove telefone. Standardi so rigorozni in od njih ni mogoče odstopati niti za milimeter. Med drugim zahtevajo tudi, da je celotna naprava narejena v tovarni, ki ima licenco Apple MFi Manufacturer. Kar je po eni strani dobro, saj te omeji na tistih nekaj sto proizvajalcev iz celega sveta, ki imajo visoke standarde za kvaliteto in se preizkušeni. Zaradi teh omejitev bomo Oivo izdelovali v Shenzhenu na Kitajskem. Aprila sem obiskal nekaj tovarn in se na koncu odločil za tisto, s katero bomo sodelovali. Pri obisku teh podjetij me je najbolj presenetila njihova ultra podjetniška naravnanost, želja po uspehu in optimizem. Pa tudi odnos, ki so ga imeli do mene. Te tovarne so ogromne, vredne več kot milijardo dolarjev in z veliko tisoč zaposlenimi. Ta, s katero bomo sodelovali, jih ima 7500 in je razdeljena v dve diviziji, šivalni del in elektronski. Šivajo za Samsonite, Hugo Boss …, elektroniko pa delajo za Belkin, Mophie ter druge. Na uvodnem obisku me je sprejel lastnik in direktor. Ko smo se poslavljali, so mi namignili, da lahko naslednjič pridem brez kravate in obleke in da zaradi tega pri njih ne bom izgubil ugleda. Za primerjavo, v Sloveniji sem pred mesecem dni poskušal za nek drug projekt dobiti ponudbo pri večjih izdelovalcih plastike. Niti pri enem mi ni uspelo priti niti do sestanka. Najbolj so me presenetili na Plastiki Skaza, ko so rekli, da bodo pogledali projekt in mi bodo odgovorili, če se jim bo zdel zanimiv. Pa ne, da sem prosil karkoli zastonj ali poseben tretma. Niti vljudnostnega »vse naše kapacitete so zapolnjene« niso poslali.

Ekipa Oivo (foto: Urban Štebljaj)
Ekipa Oivo (foto: Urban Štebljaj)

Trenutno nam gre Kickstarter kampanja dobro. Ne dvomim, da bomo dosegli cilj. A vmes smo že morali spremeniti taktiko. Ker nismo bili dovolj zanimivi za večje tehnološke medije, smo se osredotočili na design in lifestyle portale in publikacije. Dela je veliko, a smo enkratna ekipa, ki se dopolnjuje, podpira in se ima fajn. Sodelovanje z Gigodesignom je fenomenalno. Simon, Steve in Alastair, kompanjoni iz Atlantika, so bili dream team. V 45-ih dneh intenzivnega skupnega življenja na parih kvadratih se nismo niti enkrat skregali. A pri Oivu je še boljše. Zato, ker je čisto vsak član ekipe pametnejši od mene in ima na svojem področju veliko izkušenj.

Sedaj smo v fazi, ki me ne navdušuje tako zelo. Oivo smo začeli prodajati, pogovarjati se moramo s trgovinami, distributerji in mediji. A tako pač je. Če želimo preživeti, moramo opraviti tudi ta del. A komaj čakam, da se znova usedemo za delovno mizo in začnemo delati nekaj novega.

 

Marin Medak
Marin Medak (foto: Urban Štebljaj)

Avtor:  Marin Medak, podjetnik in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean. Na Twitterju ga najdete pod @marinmedak.

 

Zapisi izpod digitalnega peresa Marina Medaka:

Zakaj hrano kuhamo? (februar 2014)

Preprosta družba z omejeno odgovornostjo – p. d. o. o. (december 2013)

PS = SDS (+ dober PR) (avgust 2013)

Napumpani s strahom in v pričakovanju najhujšega (april 2013)

Naslednji je Janković (marec 2013)

Brez jajc in morale (januar 2013)

Avioni in iPhoni (december 2012)

Protestniki smo zmagali (december 2012)

Transparentnost in obljube, ki izginejo po volitvah (oktober 2012)

Mešanje dreka (oktober 2012)

Mlade nas je strah (september 2012)

Več od Marin Medak

Dela je veliko, a smo enkratna ekipa

Odkar sem spregledal, da nisem večen, imam potrebo po tem, da si...
Beri dalje

1 komentar

Komentiranje je zaprto.