Denis, 1994

dino bauk

Preden je vstopil, si je vedno poskušal s čevljev čim bolj otresti umazanijo, ki jo je pobral po poti. Zemlja na njih je bila suha, nekaj tednov že ni bilo nobenega dežja in kljub temu, da se je ob vsakem udarcu noge ob predpražnik z njih otreslo precej zemlje in prahu, jih nikoli ni uspel očistiti do konca. Kot vedno je na njih ostalo vsaj še nekaj, a le do trenutka, ko bo vstopil. Takrat se bo v treh, štirih korakih vsa preostala umazanija sama od sebe vsula na tla, na parket mestne knjižnice. Šel je mimo pulta, kjer naj bi sedeli knjižničarji, zdaj pa ni bilo nikogar, in se začel po stopnicah vzpenjati na oddelek z leposlovjem. Na tretji stopnici se je ozrl nazaj in ugotovil, da je nekje na sredi med vhodom in stopniščem za seboj pustil nekaj umazanih sledi. Stopil je nazaj do pulta, izza njega povlekel obrabljeno omelo ter s skrbnimi, natančnimi gibi pometel prašne sledi na kupček, ki ga je nato potegnil skozi vhodna vrata ven na cesto. Ko je bil parket spet brezhibno čist, je metlo pospravil nazaj in se ponovno odpravil mimo polic z družbenimi vedami, politologijo, zgodovino, po stopnicah navzgor med romane, novele, kratke zgodbe.

dino baukV knjižnicah je imel vedno težave z zamujanjem in plačevanjem zamudnin, ki so nemalokrat presegale vrednost starih, obrabljenih knjig, ki jih je vračal. Od malega si je namreč knjige rad izposojal, užival je v izbiranju, prelistavanju, zgubljanju časa med knjižnimi policami, za dis­ciplinirano, redno branje pa je bil vedno preveč nemiren. Sposojal si je veliko več, kot je nato v resnici prebral. Trije tedni so vedno znova prehitro minili, ker pa se mu je zdelo vsako vračanje neprebrane knjige mali osebni poraz, je s tem odlašal, tako da jih je, večino še vedno neprebranih, vračal z večjimi ali manjšimi zamudami, ki jih je bilo potrebno plačevati. Postal je pravi mojster izgovorov, s katerimi je zneske nekoliko zniževal. Da bi pridobil na verodostojnosti, je krivdo valil na starše, stare starše, sosede, sosedove pse, bolezni, selitve, včasih tudi nase.

Pravo nasprotje je bila njegova redoljubnost v tej štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu odprti knjižnici brez knjižničarjev. Tu si je vedno izposodil samo eno knjigo, jo v dnevu ali dveh v celoti, od platnice do platnice, prebral, nato pa jo takoj prinesel nazaj in jo vstavil natančno na mesto, kjer jo je dobil. Ta mesta na knjižni polici je označeval z obrabljenim ovitkom avdio kasete, na katerem je bila črno-bela fotografija ženske dolgih temnih las, zaprtih oči, z nekoliko v desno nagnjeno glavo, dolgega belega vratu, za katerega se je zdelo, da ga, vdana v usodo, ponuja v ugriz nekomu oziroma nečemu zlemu.

Z izbiranjem naslednje knjige je začel šele potem, ko je bila prejšnja spet varno na svojem mestu. Želel jih je prebrati čim več, dokler je še v tem mestu, preden se spet premaknejo in preden pride dež. Prvi dež bo zagotovo uničil zgornje nadstropje knjižnice z vsem leposlovjem in poezijo vred. Vsakič ko se je povzpel vanj, se je ozrl proti svodu, kjer bi sicer moral biti strop, zdaj pa ga ni bilo več. Glede na uro njegovega obiska je knjižne police osvet­ljevalo jutranje, opoldansko, popoldansko ali večerno sonce, včasih, kadar si je privoščil večerni ali nočni obisk, pa tudi luna in zvezde. V tem mestu brez stanovalcev ter s knjižnico brez strehe in knjižničarjev, ki jo je sam pri sebi ironično poimenoval kabriolet biblioteka, je bil že tretji teden. Sposodil si je že desetino knjig, prav posebej lepo pa se je na njegovo zgodbo in situacijo, v kateri se je trenutno nahajal, usedla zadnja. Nikoli si ni mislil, da mu bo tako kmalu po maturi v užitek roman, ki se mu je zdel še pred letom ali dvema zgolj nadležno obvezno šolsko čtivo. Tujec Alberta Camusa ga med branjem v gimnaziji ni vznemiril niti približno toliko, kot ga je sinoči, ko ga je prebral v enem dihu in ob tem podčrtaval posamične odlomke. Knjiga, očitno tudi v tem mestu del obveznega šolskega čtiva, je bila že v celoti podčrtana in popisana. Njegove označbe so bile tako le zadnje med mnogimi sledmi, ki so jih pred njim že pustili dijaki tega mesta brez prebivalcev v letih, ko je bilo še vse drugače, ko so tudi tu še živeli ljudje in ko je sam živel drugače in drugje, z ljudmi, ki jim je danes zgodba tega mesta in Denisova vloga v njej skoraj popolna neznanka; morda predstavlja le majhen del zunanjepolitičnega bloka večernih poročil. Zgornje nadstropje knjižnice je bilo osvetljeno s toplo rdečo svet­lobo večernega sonca, ki se je tiho in mehko sprehajala med knjižnimi policami in božala hrbte osamljenih knjig, kot poboža mati otroke pred spanjem. Do police z veliko črko C, do predela, označenega s Ca, kamor bo na mesto, označeno s črno belim ovitkom kasete, vrnil ravno prebrano knjigo, je stopal skozi razigrano množico prašnih delcev, ki so v poslavljajočih se svetlobnih snopih plesali svoj večerni ples. Preden jo je dokončno pospravil, ga je stara knjiga asketske oblike, mehke vezave in večkrat s selotejpom obnovljena še enkrat poklicala. Ponovno jo je začel listati, s kazalcem broditi skozi goščavo drobno tiskanega besedila, kot bi želel počasi prehojeno pot še enkrat na hitro preteči, z občasnimi postanki na podčrtanih delih zgodbe, sinoči označenih kotičkih posebnega bralnega užitka in premisleka. Ozrl se je po prostoru in poleg police z avtorji na H zagledal rdeč, zguljen, retro naslanjač, oblikovalski dosežek iz šestedesetih ali sedemdesetih let, iz časov, ko so očitno tudi v tem mestu živeči ljudje čutili potrebo po lepih stvareh. Spomnil ga je na prekrasni kristalni lestenec, ki je na stropu neke dnevne sobe v Bejrutu zgolj s svojo neomajno prisotnostjo ponosno kljuboval dogajanju pod sabo, kjer sta pripadnika ene od vojskujočih se milic s svojima kalašnikovkama skozi okno pošiljala rafale na ulico spodaj. V tej bejrutski sceni, v njegovem spominu uokvirjeni z lesenim ohišjem Iskrinega barvnega televizorja, osrednji točki dnevne sobe njegovega otroštva, pod katerim se je moral med dnevnikom, ki ga stari nikoli ni zamudil, tiho igrati s plastičnimi figuricami kavbojev in indijancev, je bil lestenec, tako kot rdeči naslanjač v tej knjižnici brez strehe, spomenik izgubljene normalnosti.

Z močnimi udarci po sedežu in naslonu je z rdečega naslanjača uspel otresti nekaj prahu, nato pa si je z glave snel ruto, ki jo je imel zavezano po piratsko, ter z opasača odpel čelado, ki mu je visela na levem boku, in jo odložil na polico. Preko glave si je z desnega boka snel kalašnikov, si odpel opasač in jakno ter iz zgornjega levega žepa potegnil škatlico Drine in vžigalice, potem pa se končno zavalil v še vedno prašni rdeči stol. Ko se je razgledoval po knjigah na desni polici, mu je v oči padla tanka knjižica, na kateri je pisalo Herman Hesse: Sidharta in odločil se je, da bo to njegovo naslednje branje. Potrkal je po njenem hrbtu in rekel Dons greš pa ti z mano. V škatlici mehkega pakiranja so bile še štiri cigarete; eno je vtaknil v usta, jo prižgal in spet pričel listati Tujca. Definitivno je bila prednost takšne knjižnice brez strehe in osebja poleg vedno spreminjajočega se svoda tudi ta, da si lahko v njej kadarkoli prižgal cigareto in jo med prelistavanjem knjig mirno kadil. S kazalcem se je ustavil na prvi od označenih strani, kjer je bilo z modrim kemičnim svinčnikom, še prej pa z dvema različnima grafitnima, podčrtano besedilo: Pogosto sem takrat mislil, da bi se polagoma privadil, tudi če bi moral živeti v deblu suhega drevesa in ne bi imel drugega dela kot gledati cvet neba nad svojo glavo. Malo naprej sta bila podčrtana še dva stavka: Bili so še nesrečnejši ljudje od mene. Da se človek privadi vsega, je bila pravzaprav mamina misel, ki jo je pogosto ponavljala. Ko je podčrtano še enkrat prebral, je knjigo odložil na stegno, glavo vrgel daleč nazaj, tako da je skozi neobstoječi strop gledal navpično navzgor v večerno nebo nad sabo, in pomislil, kako jebeno resnična je ta misel.

Če bi mu pol leta pred tem, ko je bil še v Ljubljani in je bil nekdo čisto drug, študent na akademiji ter basist in pevec neznanega benda, kdo rekel, da bo čez nekaj mesecev v uniformi vojske plemena X blodil po izpraznjenem mestecu, iz katerega so pobegnili prav vsi pripadniki plemena Y, bi se mu samo smejal. A sedaj je, kjer je in vsega je že navajen. Navajen je izključne pripadnosti plemenu X, s čimer je po definiciji postal sovražnik pripadnikov plemen Y in Z. Navajen je uniforme, navajen čelade in kalašnikova, navajen je vasi in mestec, ki jih opustele pričakujejo ob koncu vsakega premika, navajen je ne spraševati in ne razmišljati o tem, zakaj so takšne vse vasi in vsa mesteca pred njimi in navajen je tarče, ki jo ves čas čuti narisano na svojem čelu. Navajen je tudi misli, da se v eni od hiš, v eni od prihodnjih vasi, v katere bodo šele vstopili, nahaja strelec, ki čaka prav nanjo, na njegovo tarčo. Človek res ne bi verjel, česa vsega se je v takšnih izrednih razmerah zmožen navaditi v vsega nekaj mesecih. Razmišljal je tudi o tem, ali se je tudi Ljubljana tako hitro navadila njegove odsotnosti, ter o tem, da sta Peter in Goran gotovo že vajena, da ga ni več v njuni zgodbi, ki se zaradi njega prav gotovo ni ustavila. Zagotovo, saj od njiju ni prejel nobenega klica, pisma ali česa podobnega. Je pa res, da se jima po tistem, ko so ga odpeljali s Tromostovja, nikoli ni javil, tako da ga niti ne bi mogla najti, tudi če bi to hotela.

Spomini tistega življenja, ki mi ni več pripadalo, so planili vame, je bral dalje po označenih delih knjige. V tis­tem življenju sem nekoč našel najrevnejše in najtrdnejše veselje: poletne vonjave, priljubljeno mestno četrt, večerno nebo, Marijin (Maryin?) smeh in obleke. Vse kar sem nekoristnega počel v kraju, kjer sem bil, mi je vstajalo v grlu …

Dve različni življenji mladega Denisa, jebemti, to ti je res zgodba. Prvo življenje: Ljubljana, Naselje, betonska igrišča, žoge, zaklonišča, kitara, bend, gimnazija, koncerti, druženja, Mary, izguba Mary, vojna, konec vojne, začetek faksa, legitimacija – konec. Drugo življenje: legitimacija – začetek, policijska postaja, preiskovalni sodnik, marica, meja, prihod k staršem, vas, krš, vojna X-ov proti Y-om, Y-ov proti Z-jem, Z-jev proti X-om, mobilizacija med X-ovce, uniforma, puška, pohodi, prazne vasi, prazno mesto, kabriolet bibiloteka, tri pike, konec še ni znan, čeprav se ga da uganiti. Se ga boji? Konca? Se boji strelca, ki čaka na njegovo tarčo?

Nekje v globini pa sem vedel, da je vseeno, ali umreš pri tridesetih (enaindvajsetih?) ali pri sedemdesetih letih, kajti zmeraj bodo živeli še drugi možje in druge ženske, in sicer še dolga tisočletja. Pizda, tale Camus, jebemumater, ga pa res sune, je pomislil in potegnil iz škatle naslednjo cigareto, jo prižgal z ogorkom prejšnje in zaprl knjigo. Njegovih označb je bilo konec. Naslonil se je nazaj in samo še kadil. Svod knjižnice je bil zdaj že črn, z veliko polno luno in neštetimi zvezdami.

Tudi tistega večera, ko se je z nahrbtnikom na rami in slušalkami walkmana v ušesih pojavil na vhodu babičine hiše, v kateri sta od selitve začasno prebivala njegova starša, je temno nebo nad njim utripalo od neštetih bleščečih pikic. Hiša, kovanica, ki jo je iz lesa in opek iz sušenega blata pred stoletjem zgradil njegov praded, potem ko se je vrnil iz prve svetovne vojne, je stala v prašni neasfaltirani ulici, ki se je končala v potoku, kjer je nekoč med počit­nicami z vaškimi dečki lovil žabe in včasih ribe. V vas je prišel pozno, ulica je bila temna in brez razsvetljave, zato je moral paziti na korak, ki je postajal vedno počasnejši. Na koncu velikega kmečkega dvorišča je kot oranžni kvadratek svetila edina prižgana luč v hiši. Ob kapiji je obotavljajoče postal. Odlašal je z vstopom, saj je vedel, da bo stara zaihtela, ko ga bo takole nenapovedanega zagledala na pragu. Ni ji imel kako sporočiti, da prihaja. Potem ko so ga pospremili čez mejo, je z avtoštopom, če se s to besedo lahko poimenuje tudi vožnja na prikolici traktorja in v kesonu škripajočega TAM-ovega kamiona, počasi, kot v kakšnem road movieju, potoval po poti, ki so jo on, stari in stara včasih prevozili dvakrat letno in zraven poslušali kaseto Novih fosilov, ki se je tako kot kolesa njihove lade neumorno znova in znova vrtela v kasetofonu z napisom Dolby stereo. Komaj je čakal, da se mimo presenečene mame in babice prebije do spodnje sobe, ki je vedno dišala po svežih rjuhah in sušenih kutinah, in se zavali na s koruznim ličjem polnjeno žimnico poleg stare kredence, na kateri še vedno rumenijo Panini sličice Roberta Charpetiera, Rolanda Mathesa, Toma Woodsa in brazilske košarkarske reprezentance, ki jih je tja prilepil pred dobrimi petnajstimi leti, v času olimpijade v Montrealu. Tik preden je stopil na dvorišče, se je tako kot sedaj v knjižnici ozrl v nebo, na katerem se je drenjalo nenavadno veliko zvezd, in pomislil je, da bolj kot je vas pod njim nesrečna, prazna ali revna, bolj je nebo, ki jo prekriva, bogato z zvezdami.

Jebeni paradoks, al neki u tem smislu, si je rekel, ko ga je proti koncu druge cigarete že odnašalo v dremež. Spet je sanjal o Mary. V sanjah nista nikoli o ničemer govorila, vedno se mu je le smejala, verjetno se ji je smejal nazaj, le da sebe v sanjah ni mogel videti. Sedela sta nekje v parku, ona obrnjena proti sončnemu zahodu, on proti njej, tako da je sončni zahod lahko spremljal na njenem obrazu, ki se je v začetku malo preveč bleščal, da ga je celo nekoliko slepil, nato pa se je postopoma barval v toplejše barve, vse do temno rdeče tik preden je sonce ugasnilo. Sanje so se vedno končale ravno v trenutku, ko jo je poskušal prijeti za roko; a ne tokrat, tokrat so se nadaljevale. Začutil je njeno roko v svoji, vendar nekaj ni bilo prav. Roka, ki jo je prijel, ni bila nežna in drobna, kot je pričakoval. Bila je velika, hrapava, stara …

Denis, Denis, kiša će, kiša će!

 

dino bauk
Dino Bauk (foto: Tadej Majhenič)

Avtor: Dino Bauk (1973), odvetnik v  v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk in kolumnist tednika  Mladina. Pri založbi Beletrina je izšel njegov roman Konec.Znova. Na Twitterju ga najdete pod @dinobauk.

 

Opomba: Zapis je odlomek iz romana Konec.Znova, ki je izšel pri založbi Beletrina. Promocija knjige bo v četrtek 23. aprila 2015 ob 20h na Odru pod zvezdami Lutkovnega Gledališča v Ljubljani.

 

Več od Metina lista

Ne pričakujem, da bi me vsi v vsem razumeli

Ponedeljek, 24. junij 2013 (Junakinja tedna je ena izmed prvih slovenskih pisateljic, Zofka...
Beri dalje