Do severnega tečaja po medvedovih stopinjah (1. del)

(foto: Nataša Briški)

Eno najpogostejših vprašanj, ki jih dobivam v zvezi z načrtovano ekspedicijo na Severni pol, je tudi vprašanje: “Kako se pa pripravljaš, kaj delaš?” Nič zelo posebnega, hkrati pa ves čas nekaj. Redno tečem, moč pa krepim v fitnesu, kjer prvič v življenju sodelujem z osebnim trenerjem.

Trebušnjaki na 101 način, vaje za noge in roke, pravi prijateljici pa sva s kolebnico (#not), s katero mi celo uspe zaporedoma narediti nekaj dvojnih, po novem pa znam celo v rikverc. No, znam ravno ne, gibi so bolj ena sama komedija, ampak vaja dela mojstrico. Enkrat se mi bo menda že odprlo, si mislim in skačem dalje. 🙂 

Članice odprave smo različno odgovarjale na vprašanje, česa se najbolj bojimo v povezavi z ekspedicijo. Jaz, ki sem bolj mahnjena na toplo, sem napisala, da me je strah ledenega mraza, nekatere druge pa, da niso povsem prepričane, kako bo fizično zdržati tako zahtevno preizkušnjo. Da je treba čimveč delati na vzdržljivosti, pa nam je svetovala vodja odprave Felicity Aston. Celodnevni pohodi, daljše ture, aktivnosti, ki niso kratkega daha, ampak trajajo in se ponavljajo več ur, to je to.

Mimogrede, če še ne veste ali ste morda preslišali to epizodo našega ekspedicijskega podkasta Polar Exposure (op. samo v angleščini), v katerem smo na daljše vse razložile:

Naša ekspedicija na severni pol je prestavljena za leto dni, ker … je Felicity vmes zanosila. 🙂

Ja, naša odprava bo imela otročka. In zato ne več april 2017, ampak je naskok na severni pol načrtovan za leto kasneje, torej aprila 2018. Kar pomeni samo še več časa, da se ekipa spozna med sabo, in še več časa za dobre priprave. Za konec februarja 2017 smo prvotno planirale priprave in aklimatizacijo na Svalbardu, ampak je nova destinacija zdaj … Oman!

Ja, druženje in trening v puščavi. Jupi! Bom vse poslikala, posnela kakšen video in absolutno pade kakšen zapis ali dva. Ampak še preden gremo v Sharkiya Sands, najprej Kočevsko hir aj kam, hir aj go!

GREMO MI NA LEPŠE

Beseda je dala besedo je dala Kočevsko. Kam pa drugam, vse, kar potrebujem za dobre priprave, imam prav tu, v krajih, od koder prihajam. So eni najhladnejših v Sloveniji in zato prav odlična lokacija za priprave na prostem. Na voljo je na stotine kilometrov pohodnih in kolesarskih poti, kar se mi zdi še posebej odlično pa je to, da gre za razmeroma neodkrite kraje, prave skrite zaklade, ki jih nameravam odkrivati enega za drugim.

Z Zavodom Kočevsko smo se kar hitro našli, jaz sem iskala lepe poti, čudovite koče, imenitne razglede, okusno hrano in vodiče oz. vodičke, ki mi vedo povedati več, oni pa nazaj: “Zmenen’, zorganiziramo dvodnevno pohajkovanje po Kočevskem, zbor je v petek ob 10h pri Rožnem studencu.” In smo šli. 🙂 

V spomin na stare čase, ko smo s šolo hodili na krajše izlete po Kočevskem, sem v ruzak pod nujno zapakirala tudi Pingo. Resno, ne vem, kako je bilo pri vas, ampak pri nas ga ni bilo izleta brez Pingota. Včasih je prišel v poštev še Visoki C.

Pa sendviči s suho salamo, sirom in kumaricami. Kruh je bila ponavadi bela žemlja, drugega niti ni bilo. In sendviči so komaj preživeli do prve postaje. Ob kakšnih izletih se je posebej zapekel tudi kakšen dunajski zrezek ali dva. Nebesa! Meni je bilo vse to tako zelo zelo dobro, da bi lahko non-stop hodila na izlete že samo zaradi teh sendvičev in Pingotov.

Tokrat pa kočevska gozdna cula na ramo, pa smo šli. Na čisto pravi šolski izlet. Prav milo se mi je storilo, ko sem videla to culo, ki so mi jo prijazno napolnili na Tržnici Kočevje, v njej pa lokalne dobrote za na pot: žitna medena ploščica, hruškovi krhlji, suha klobasica in sir. Točno to, kar rabiš. Ko se utrudiš in se je recimo treba malo podpreti. Na prvi komot klopci smo jo že razgrnili.

Štartali smo torej pri Rožnem studencu, po delu gozdne učne poti, kjer teče mala Medvedova pot. Prav lepo urejeno in krasen del za kakšen krajši pohod z otroci. Smo tudi mi ujeli super simpatično skupino z ene od slovenskih šol, ki se je ravno pripravljala, da izve nekaj več o medvedu. 

Meni pa so družbo na pohodu delali še Vid Sodnik in RTV ekipa oddaje Na lepše (op. ne zamudite nas 3. marca ob 21:30h), pa Milan Mlakar, predsednik Planinskega društva Kočevje, in Petra Draškovič Pelc, oba čudovita vodnika po gozdu. Res vesela sem bila, da sta bila lahko z nami, ker Kočevsko odlično poznata. Ušesa sem imela našpičena ves čas.

Toliko tega je, kar je dobro vedeti o gozdu in živalih v njem, kar je jako zanimivo, pa veliko tega sploh ne vem ali nisem vedela. Saj berem in guglam, ampak je dodatno dobro naravo odkrivati v spremstvu strokovnjakov in strokovnjakinj. V živo se še več naučiš. 🙂

Poslušali smo zgodbe o življenju v gozdu, opazovanju živali, ves čas pa smo se pomalem spraševali, če bomo videli medveda.

Saj ni, da bi si želela bližnjega srečanja z njim, ampak za Kočevsko so zelo značilni in veliko jih je.

Plus, to sem pa odkrila pred kratkim: (pozor na zaporedno številko 5“Medvedi v Sloveniji v brlogu preživijo bistveno manj časa – samice za 45 % in samci za 56 % manj časa, kot bi pričakovali za našo geografsko širino. Razlog za opažene razlike je najverjetneje zimsko krmljenje medvedov s koruzo. Pozimi medvedi namreč redno obiskujejo ta krmišča.”  (članek Winter sleep with room service: denning behaviour of brown bears with access to anthropogenic food)

Naslednji dan se nam je zgodilo ravno to! Ampak do tja še pridem, vse povem, kako smo hitro stopili. Da bomo znali opazovati in iskati sledi, smo se za uvod podučili tudi na keramičnem odlitku. 

Od Rožnega studenca smo naprej šibnili proti koči pri Jelenovem studencu, ki stoji na 850 m nadmorske višine.

Več različnih poti je do tja, lahko jo pičiš po hitrejši in strmejši, po Kalanki, lahko lepo po Grajsko ali pa vzameš katerokoli pot vmes. Tudi z avtom se da priti zelo blizu.

Ob poti pa stopinje in drekci pekci srnjadi, snežna kulisa in krasni razgledi na Kočevje. Fino ga je videti tudi z bolj ptičje perspektive.

Čisto na sam Mestni vrh nismo rinili, pač pa smo šli raje na ogled bližnje Ledene jame. Opazovali smo z varne razdalje, zasneženo je bilo, mestoma ledeno in bi bilo čisto preveč nevarno postopati preblizu, čeprav sem imela, še v fazi planiranja, tudi predrzne ideje, da bi se ob pomoči izkušenih jamarjev morda z vrvjo spustila v žrelo. Da vidim te kubike ledu, ki se tam zadržujejo skozi celo leto. No, morda pa res kdaj.

Ni bilo zelo hladno, tam nekje okoli ničle ali malo nad njo, ampak nas vroč čaj pri koči, kjer nas je počakala strašno prijazna ekipa Planinskega društva Kočevje, lepo pogrel. Da niti ne omenjam divjačinskega golaža in segedina iz Falkenaua, ki sta sledila. Ne vem, zakaj, ampak na višinah ponavadi paše nekaj na žlico, ane. 🙂 Kaj dosti nismo pustili za sabo, skoraj vse je šlo, kot bi prišli iz 30-letne vojne.

Dan je bil pa res prekrasen in ravno še dovolj zgodnji smo bili za obisk razvalin gradu Fridrihštajn. Čudovito zgodbo ima, več o njej pa v naslednji objavi, ko smo tudi prenočili v čudoviti koči sredi ničesar. In nas je čez noč krepko zasnežilo. 🙂

Več od Nataša Briški

Draga Hillary, nisi še v Beli hiši

To je Bernie Sanders zabrusil svoji tekmici Hillary Clinton, ko je zagreto...
Beri dalje