Do severnega tečaja po medvedovih stopinjah (1. del)
Poznate ljubezensko zgodbo o Frideriku in Veroniki? Ne? Ni čudno, da je ne poznate, saj smo na Kočevskem v preteklosti naredili bolj malo za to, da bi jo. Pa bi prav lahko bila ena slovenska Romeo in Julija.
Romanca se je začela tam okoli 1422, ko je prelestna mladenka Veronika Deseniška z lepim pogledom vžgala Friderika II. Celjskega.
Umor ali dva kasneje in svež vdovec Friderik v svoji zakonski postelji napravi prostor za zakonsko zvezo. Problem pa je bil, ker je poroki nasprotoval njegov oče. Veronika ni bila iz prave družine.
In potem cela drama. Par se poroči, ljubimec svoji izbranki na mogočni skali sezida grad Fridrihštajn, kjer naj bi se oba skrila pred očetovo jezo. A je bil ata grof res razkurjen, ker ga mulc ni ubogal. Poslal je vojsko, sina ujel in odpeljal v Celje, kjer ga je zaprl v ječo. In Veronika? Ubogo revico, ki so jo nekaj časa še skrivali po kočevskih gozdovih, je lovil in preganjal, obtožil čarovništva in kaj jaz vem česa vse še, dokler je na koncu niso utopili v koritu za napajanje živine, Fridrihštajn pa zažgali in uničili.
Za več se boste morali povzpeti na sam vrh. Njen stol je še vedno tam, ruševine tudi, pa razgledni stolp. Sama sem si na vrhu v miru in z užitkom privoščila Veronikino medeno liziko, naj spominek Kočevske 2015 (op. avtorica Tara Novak), ki dela še proti prehladu.
Iz Fridrihštajna pa nazaj v dolino, do Koče Studeno. Vozimo se kakšnih 15-20 min ven iz Kočevja, zavijemo na šodrasto cesto :), gozd levo, desno in vmesno, nikjer nikogar, potem pa se odpre pogled na prelepo kočo, skrbno obnovljeno in jako zanimivo restavrirano in opremljeno. In če sem si prav zapomnila, je hiša še iz časov starih Kočevarjev.
Precej na komot smo bili tistega dne, to že lahko rečem. Ko smo prišli do koče, nam je gospodar prijazno že pripravil ogenj, tako da je bilo treba samo še spodkuriti. In večerna žurka se je lahko začela!
Res ga ni lepšega kot po celodnevnem pohajanju zakuriti ogenj, se malo pogreti, vmes pa še kaj na palice napičiti in speči.
Iz otroštva in mladosti se spomnim, da so bile to ponavadi hrenovke, pa kakšna pasja radost, tokrat pa nam je Urša iz Zavoda Kočevsko na kocke narezala domač špeh in domač kruh. Na bodala, pa v ogenj z njimi! 🙂 Zraven pa domače sokovje in, o, ja, da se ne bi prehladili, smo testirali tudi nekaj kratkih. Pa še eno malo gospodarjevo presenečenje, skutine kuglice, povaljane v smrekove iglice in postrežene na ledu. Res, bele žogice, velikosti malih mocarel, povaljane v temno zeleno. Nadokusno!
Ne vem za druge, ampak jaz sem jedla, kot da naslednjih nekaj tednov ne bom imela dostopa do hrane.
In počasi je bilo treba postaviti piko na i tistemu dnevu. V kočo in jo 3x zakleniti, da ne pride kdo notri. Pa še konkretno je zahladilo, tako da je razvajanje ob kaminu prav pasalo.
Ko smo šli spat, je bila še pomlad, zbudili pa smo se v zasneženo jutro. Pravljično!
Kavica na prostem, v popolni tišini, je bila priložnost za druženje s ptiči, nekje blizu sem slišala divjega prašica, v snegu so se videle sledi jelenjadi. To je res treba doživeti, mogoče celo tako, da kakšno noč prespiš v bližnji kožarci. To je mala kočica, kožarca pač, streho ji dela smrekovo lubje in skozi okno lahko ponoči opazuješ divjad, ki se smuka okoli. Mogoče pa res enkrat.
Moker sneg na blatno podlago in dovolj je že majhen naklon, pa z avtom ne moreš nikamor več. Še dobro, da nismo bili predaleč od prve pomoči. 🙂
Sneg je obetal popolnoma drugačno izkušnjo od tiste, dan prej. Gozd daje res drugačno energijo, ko je pobeljen. In precej čarobna izkušnja se je obetala.
Odtisi divjadi so bili jasni in ni jih bilo malo. Bomo videli stopinje medveda, smo se spraševali?
Saj ne, da bi si človek tega želel, ampak kar nekaj jih domuje na Kočevskem in to niti ni tako nemogoče. Zato pa sem šla v nov dan skupaj z izkušenimi domačini, gozdarjem in vodnico.
Zanimivo, pred časom sem namreč izvedela, da slovenski medvedi pozimi ne spijo tako trdno kot drugi in se še kar pogosto sprehodijo do krmišč na posladek. Več si lahko preberete TU, jaz pa v tretjem delu opišem še zadnji in precej razburljiv del dvodnevnega pohajkovanja po Kočevskem.