Do severnega tečaja po medvedovih stopinjah (3. del)

Čebelnjaki (foto: Nataša Briški)

Do severnega tečaja po medvedovih stopinjah (1. del)

Do severnega tečaja po medvedovih stopinjah (2. del)

Povsod je dosti hribov in dolin; povrhu je še zelo kamniten, tako da se mora njegovi neprijaznosti izogibati ne le oko, ampak tudi noga. Ne plaši pa se njegovega kamnitega tlaka nobeno drevo. Bukve, jelke, smreke in podobna drevesa zrastejo v njem kar najvišje.” (Valvasor o kočevskih gozdovih)

Kočevska je gozd in gozd je Kočevska. Tu najdejo življenjski prostor različne živalske vrste. Divji petelin je recimo že izjemen za ta prostor. Tu so še medved, pa volk, ris, divja mačka, ujede, sove, žolne … Vsi prvobitni prebivalci Kočevske. Upala sem, da bom zaradi novozapadlega snega videla vsaj kakšno stopinjo več kot dan prej, ko je bila še pomlad.

In sem jih. Drugi dan pohajkovanja po Kočevskem sem na jutranjem delu pohoda videla kup stopinj srnjadi in jelenjadi. Napišem oboje, ker ne znam prav ločiti kopit srn in košut od jelenov. Je pa res precej imeniten občutek, ko hodiš po poteh, ki si jih deliš z divjadjo, ne pa, kot ponavadi, z avtomobili in drugimi ljudmi. Sami smo bili. 🙂

Koprivnik je bila prva “mestna” postojanka. In takoj v Zavod za ohranitev kulturne dediščine Nesseltal Koprivnik, kjer Matjaž in Darka Matko hranita čudovito zbirko starih Kočevarjev in predano skrbita za dediščino. Tisti del naše dediščine, ki smo ga po drugi svetovni vojni kar nekako izbrisali, pa to ni bilo prav.

V tridesetih letih 14. stoletja so namreč grofje Ortenburški Kočevsko naselili z upornimi nemškimi poljedelci.

V odročni in slabo rodovitni deželi so ohranjali svojo kulturo in običaje ter več kot 600 let(!) predstavljali kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja.

Zaradi težkih razmer so se od sredine 19. do sredine 20. stoletja precej izseljevali. Večina je šla v Združene države in v New Yorku imajo še danes precej aktivno skupnost. Svoje je dodala še druga svetovna vojna. Kočevski je takratna oblast namenila “posebno” vlogo. (Ali pa, če je ne bi.) Požgali in porušili so vse, kar je bilo nemškega, obnove pa niso dovoljevali. Po vojni se je prebivalstvo na Kočevskem skoraj v celoti zamenjalo.

No, o teh rečeh, pa imenitnih osebnostih, ki so živele in ustvarjale tu, umetnikih in poslovnežih, pa grajski gospodi, o tem sva z gospodarjem Matjažem Matkom fino klepetala ob domačem čaju in medovnjakih. Ja, to ni napaka, na Kočevskem nimamo medenjakov, ampak jim rečemo medovnjaki. 🙂

Prav premalo časa za vse, kar dobrega nudijo in počnejo. Jaz sem Koprivnik zapustila z Medvedjo knjigo pod pazduho, vodičem po naravnih in zgodovinskih znamenitostih Kočevskega roga in Kočevske Male gore. Res priporočam obisk, ker ponujajo iskreno izkušnjo, imajo odlično zbirko umetnin, ponudijo tudi stare kočevarske jedi, pa ustvarjalne delavnice, še prespite lahko pri njih.

In da ne pozabim, to me je res razveselilo, čudovito paleto kisov imajo. Domačih, celo metinega, in, zaenkrat še kot prototip, jesih starih Kočevarjev. Ob kisih res dobim mehke noge, tako jih imam tako rada, da bi jih še na torto zlivala.

Z gospodarico Darko Matko pa sva jo po kulturno-umetniškem uvodu potem mahnili peške do vasi Rajhenav, kjer stoji največja kmetija na Kočevskem. Krasen sprehod!

Eni v avto salone, jaz pa v štalo na ogled limuzin. Ja, sorta govedi limuzin in ajme jožica, kakšni ogromni biki so to bili. Si predstavljate, tudi tona in tristo kilogramov! Vse sem zaslišala živinorejca s štajerskega konca Alojza Brdnika, z družino edinega prebivalca te vasi.

Zgodbe so padale ena za drugo. Še posebej sem si zapomnila tisto o Gonzotu. Zgleda, da je bil kar en poseben bik. Strašno rad je naskakoval in, pazi to, iz njegovega ejakulata so uspeli “izvleči” 20.000 epruvet za oploditev. 20.000! Med nami, epruvetka se prodaja po 4,5 EUR. 90 jurjev je model zaslužil v letu dni. Tri leta pa ga je menda gonilo na polno. 🙂

Če boste kdaj imeli priložnost in zaidete v te konce, nujno potrkajte na Brdnikova vrata v Rajhenavu. Tudi prespite lahko pri njih.

In ker že eno uro nismo jedli, smo se veselo spet posedli za kosilo. Majda, hvala! Gobova juha s štorovkami, pa obara z limuzinami, ajdovi žganci, žrebičkovo dimljeno meso in še ena jako zanimiva jed, spasirana gosta krompirjeva juha s paradižniki in kislimi kumaricami. So rekli, da je to štajerska posebnost, jaz sem jedla prvič, kjerkoli so notri kumarice, je zame jed vedno odlična. 🙂

Potem pa smo jo resno stopili naprej. Ker smo imeli pred sabo vsaj kakšnih 15 km po Kočevskem rogu, snega v polno pa za kakšnih 10-15 cm. Jaz, tepka, sem pohodne palice “pametno” pustila v avtu. Po cevcu je bil zato kar doble trouble in bi jih bilo vsekakor fino imeti s seboj. Drugič. 🙂

Pohod tudi čez pragozd in zaščitena območja je bil v družbi gozdarja Staneta Draškoviča Pelca in vodnice Petre Draškovič Pelc imenitno in poučno doživetje. Lisičke, srnjad in jelenjad so nam ves čas delali družbo. Nismo jih videli, a so nam pomagali utirati pot.

Vse ok, potem pa kar naenkrat medvedja šapa. Odtis v svežem snegu. Čisto prava medvedja šapa!

In ne ena, ampak več njih. Ene malo manjše, druge malo večje. Po cesti so jo marširali kdo ve kam. Hecen občutek, ko veš, da je medved nekje blizu. Populacija dinarskega rjavega medveda je v Sloveniji najobsežnejša prav na Kočevskem, kjer naj bi se nahajala kakšna polovica vseh slovenskih medvedov. Ampak so zelo plašne živali in je malo verjetno, da jih vidiš v živo. Trije smo korakali in glasno klepetali, to pa je za medvede menda že mnogo preglasno, da bi se nam sploh približali.

“Ali veš? Postavljanje medveda na zadnje noge še zdaleč ne pomeni, da bo medved napadel, kot je zmotno prepričanih veliko ljudi. Medved slabo vidi. Zato se, ko ga posvarita vonj in zvok, postavi na zadnje noge.” (iz knjige Medvedja knjiga, avtorja Matjaža Matka)

Smo se malo spraševali, kako to, da je bilo ravno na tistem koncu – ne me vprašati, kje točno, ker je bilo globoko v gozdu – toliko enih sledi, pa smo potem ugotovili, da je bil razlog najverjetneje bližnje krmišče. Pozimi namreč s koruzo razvajajo medvede, ki zato tudi ne spijo tako dolgo kot včasih. Več o tem si lahko preberete TU (op. točka 5). Smo pa ob poti naleteli tudi na en drekec pekec, od medveda in s koščki ne povsem prebavljene koruze.

In proti koncu dvodnevnega pohajanja na Kočevskem še tole: čajanka pri kraljici.

Najmogočnejša jelka daleč naokoli, kraljica Kočevskega roga. 500 let šteje gospa, ki je še kar živahna in še kar raste.

Ne več toliko v višino kot v debelino. 50 metrov visoka, 160 cm meri čez boke in za kakšen milimeter se ji poveča obseg na leto.

Tako je bilo na Kočevskem, naslednjič pa več o puščavskem trekingu v Omanu. Če sem si za Islandijo naokoli izposojala debelo spalko, dodatne rokavice in toplotne zaščite, sem morala zdaj obrniti film. Na srečo sem za debele plus stopinje malo bolje opremljena, kot sem bila za debele minus stopinje celzija.

Hudobni ljudje so me strašili s pajki in kačami v puščavi. Glede na to, kakršne sreče sem, na ekspedicijskih pripravah na Islandiji je bil eden in edini daleč naokoli prav v mojem šotoru, bom karseda previdna. Če bom kaj spala, pa ne vem. Anisa, ki je lokalna vodička, pripoveduje, da je menda res veliko enih škorpijonov. In zdaj bom imela odlično priložnost, da se spopadem še s temi gomazečkami. Se mi zdi, da je mraz proti njim prav en mačji kašelj. Khm …

Se beremo!

Več od Nataša Briški

Dan brzic in vrtincev / Day of rapids and whirlpools

20. februar 2012 (ponedeljek) Vse najboljše, Tomaž – Gorazd Suhadolnik, siol.net Tretjerazrednosti...
Beri dalje