1. Kaj so genske transformacije in kaj so gensko spremenjeni organizmi (v nadaljevanju GSO)?
2. GSO nam ne pomagajo k boljšemu življenju.
3. Ali je gensko spremenjena hrana varna?
4. Ali je GS hrana patentirana?
5. “Super koruza SmartStax”, ki prihaja k nam, kaj je zdaj to?
6. Znanost si o varnosti GS hrane ni enotna.
7. Korporacijam gre le za dobiček.
8. Ali zaradi GS sortimenta poraba pesticidov narašča?
9. Sem zagovornik/ca lokalno pridelanega.
10. Ali GS sorte res povzročajo alergije?
11. GS rastline onemogočajo pridelavo ekološke hrane.
12. Ali naj kupim mlečne izdelke z oznako »Brez GSO«?
1. Kaj so genske transformacije in kaj so gensko spremenjeni organizmi (v nadaljevanju GSO)?
Od vseh metod žlahtnjenja se kot sporna predstavlja le tehnika žlahtnjenja, ki ji rečemo transgeneza. Njen produkt so tako imenovani »gensko spremenjeni organizmi« (GSO). Z izrazom GSO mislimo na organizme, ki jim je bil s postopkom genskega inženirstva dodan gen, ki pa je po izvoru lahko iz iste ali druge vrste. Gen je bil predhodno izoliran iz vrste darovalca, njegova DNK je bila običajno pripravljena tako, da se bo v prejemnem organizmu (recimo kmetijski rastlini) izrazila. V primeru, da je celotna genska sekvenca povsem enaka darovalčevi, govorimo o cisgenezi, denimo o genu ki ga v povsem enaki obliki prestavimo iz krompirjevega divjega sorodnika v krompir, da bi v njem denimo povzročil odpornost na bolezen. Pogostejša pa je transgeneza, od tod beseda transformacija. V tem primeru so geni sestavljeni iz večih ločenih elementov: promotorja (ta uravnava izražanje gena, denimo, da se izraža v vseh celicah stalno ali le v določenem tkivu in ob primernem dražljaju), strukturnega gena (ta kodira beljakovino ali zapis za sprožanje vtišanja kakega drugege gena) in terminatorja (ta pove, kdaj naj se gen preneha prepisovati). Vem, da se sliši zapleteno, vendar je prav, da vemo, da so prav vsi geni vseh živih organizmov sestavljeni enako, kot smo pravkar opisali. Velika novost genskih transformacij v primerjavi z drugimi postopki žlahtnjenja vsekakor je, da lahko gene zajemamo iz vseh živih organizmov ali jih celo sintetsko sestavimo. Čeprav se ustvarja vtis, da gre za novo tehnologije, to dejansko že dolgo ne drži več. Osnovne metode so znane že več desetletij in se uporabljajo tako pri proizvodnji encimov kot zdravil že desetletja. Kot sporna se metoda dejansko omenja le pri hrani.
2. GSO nam ne pomagajo k boljšemu življenju.
“Jaz bi raje jedel kar dobri stari paradižnik”, prebiram neko jutro. Le kdo ga ne bi, se strinjam. Samo koliko nas pa ve, da je »dobri stari paradižnik«, kot ga poznamo sedaj, resda dober, star pa prav gotovo ne. Od kod sploh izvira paradižnik? Odkrili so ga srednjeameriški Indijanci. Italijani mu pravijo pomodoro (zlato jabolko) zato, ker je bil v 16. stoletju pač rumen. In danes prav gotovo ne bi bil zelenjadnica številka ena, če mu tekom zadnjih sto let ne bi vgradili desetin genov iz njemu sorodnih vrst. Šele s takim »kromosomskim inženiringom« je postal odporen na mnoge bolezni, ima drugačno sestavo kislin in sladkorjev in mnoge druge lastnosti. Kot druge vrste iz družine razhudnikovk vsebujejo listi tudi močne toksine, njihova količina pa se lahko z genskimi spremembami seveda spreminja in je zdaj manjša kot nekoč.
Žlahtnjenje je ustvarilo povsem nove sorte, od miniaturnih do gigantskih. Vrtičkarji preživimo tudi z malo manj rodnimi sortami, večji pridelovalci pa že dolgo pridelujejo paradižnikove hibride, pa čeprav je tako seme desetkrat dražje. Na paradižniku, kot ga poznamo danes, je bolj malo naravnega. Ravno zato je tako dober. Danes poznamo stotine sort, ki ustrezajo vsem okusom in potrebam. In vendar je bil prav paradižnik prva v ZDA sproščena GS vrsta. Ima spremenjen gen, ki mu je omogočil mnogo počasnejše mehčanje. Odtrgal si zrelega in je ovenel šele čez nekaj tednov. Take lastnosti seveda nima nobena druga obstoječa sorta. Ni bil prav velika uspešnica, pa vendarle, ko so ga prodajali konzerviranega v Angliji, niso mogli proizvesti dovolj, da bi zadostili povpraševanju. Vse do člankov o Frankenštajnski hrani, ki so sprožili gonjo proti GS sortam in prisilili trgovce, da tudi paradižnik umaknejo s polic.
Strah pred novim, vsaj pri hrani, ni nobena novost. Tule recimo lahko preberete, kako je bilo ljudi strah krompirja, podobno velja še za marsikatero novo vrsto. Pa tudi sicer so se mnoge novotarije le težko prijele. Ste recimo vedeli, da je v letih 1861-1896 v Angliji veljal zakon (op. Red Flag Acts), ki je zahteval, da avtomobili izven naselja ne smejo voziti hitreje od 6 km/h, pred avtom pa mora stopati človek z rdečo zastavo in trobento v roki? Je kaj čudnega, da je v Franciji in Nemčiji v tem času avtomobilska industrija veliko hitreje napredovala?
3. Ali je gensko spremenjena hrana varna?
Odvisno, koga vprašate. Na svetovnem spletu ali v tisku ste gotovo zasledili nešteto svaril, ki takšno hrano prikazujejo v kar se da črni luči. Strani, ki pišejo pozitivno, je bolj malo ali pa niso medijsko izpostavljene. Denimo tole bi kazalo pogledati. Avtor navaja izjave mnogih svetovno renomiranih organizacij, akademij, poklicnih združenj, društev. Vsi trdijo eno, da je hrana vsaj enako ali celo bolj varna od običajne.
Dejansko pa gre v tem primeru za slabo postavljeno vprašanje. Namreč gensko spremenjena hrana ni nek enoten pojem. Veliko primerneje bi bilo recimo vprašati – ali je koruza, ki vsebuje gene za bt toksine, varna? Ali pa, je bučka, ki ima gen za odpornost na virus, zdrava? Ali je riž, ki ima dodan gen za vitamin A, varen? Ali je jabolko, ki zaradi izključenega gena, ne porjavi, varno? Le tako bi lahko dobili tudi konkreten odgovor, ki bi lahko vključeval tudi primerjavo z načini žlahtnjenja, katerega rezultat je hrana, ki jo uživate vsak dan.
Če vprašate za mnenje mene, pa vam mirno odgovorim, da se nam spraševati dejansko sploh ni treba. Saj se tudi sicer ne vprašamo, ali je nova sorta mini kumaric, kakršnih nisem še nikoli videl (glej sliko), varna. In pojma nimamo, kako neki jih je semenarsko podjetje ustvarilo. No, saj tudi proizvajalcev računalnikov ne sprašujemo, kako ste pa izdelali zadnji čip, ali je varen? Ste se kdaj vprašali, zakaj vam potem neprestano vsiljujejo vprašanje ravno o varnosti GS hrane?
4. Ali je GS hrana patentirana?
Najbrž vas bom presenetil, če povem, da so skoraj vse nove sorte kmetijskih rastlin patentirane. Tako pač je. Avtorji jih zaščitijo in jih nihče razen njih ne sme razmnoževati, preprodajati, pridelovati, razen, če plačuje licenčnino. Ko kupite sadiko, seme, gomolj, plačate tudi licenčnino. Logično, pridobljena sredstva vlagajo v prihodnji razvoj novih sort.
Se pa zakonodaja za zaščito sort loči na več sklopov. Večji del sveta se drži pravil UPOV, ponekod pa imajo svoja pravila. Pravi industrijski patenti so dodatek k zaščiti sort po UPOV-u, ko je mogoče poleg sorte zaščititi tudi postopek njene izdelave (če je res nov) ali nek koristen gen. Tudi tu regulativa ni povsem enotna. Vprašanje se postavlja, čemu naj bi bilo to sporno? Izumitelji s tem dejansko varujejo svoje delo ter dobljena sredstva vlagajo v nove izume. In kot velja za vse druge patente, tudi ti iztečejo. V dvajsetih letih. Sicer, mar ni malo čudno, ko tole pišem, bo to besedilo ostalo moja avtorska lastnina do smrti in še 70 let po tem. In to ni sporno?
No, prav o primernosti patentiranja »življenja« poteka že dolgo vroča debata, ki ni nujno povezana z GSO hrano. Denimo o nedavni odločitvi o neprimernosti patentiranja človeških genov v ZDA ste lahko prebrali tule. Na področju GS sortimenta pa je svoje izkušnje s to problematiko podrobneje opisal izumitelj zlatega riža dr. Ingo Potrycus. Pravi takole: zlati riž sta s kolegom soizumiteljem dr. Petrom Beyerjem želela patentno zaščititi, da bi ga nato lahko brezplačno ponudila kmetom. Prve težave jima je povzročal majhen delež sofinanciranja s strani EU okvirnega programa. Kmalu pa sta ugotovila, da sama patenta ne bosta uspešno izpeljala, saj je področje mnogo preveč zapleteno. V pomoč jima je pristopilo podjetje Zeneca (sedaj Syngenta) ter specializirana patentna pisarna. Na veliko presenečenje raziskovalcev je bilo njuno delo pokrito s kar 70-imi patenti v lasti podjetij ali univerz. Potrykus piše, da je bil nad tem najprej zgrožen in pripravljen protestirati, a si je kasneje premislil. Ugotovil je namreč, da je pri delu uporabljal tehnologijo, ki mu je omogočila uspešno delo in do katere ne bi imel dostopa, če bi ostala skrita v posamičnih laboratorijih. Prav to je seveda bistvo patentiranja – javno razkritje izumov. No, zgodba se je pri zlatem rižu iztekla tako, da so se vsi lastniki patentov odrekli licenčnini, če kmet s pridelavo ne ustvari več kot 10.000$ prometa. Trenutni razvoj dogodkov pa kaže prej na to, da bodo patenti potekli prej kot bo riž sploh na voljo.
Ker je dejansko precej biotehnoloških postopkov patentiranih, obstaja kar nekaj javnih ustanov, ki ponujajo alternativne nepatentirane rešitve, nekaj podobnega kot poznamo v računalništvu z izrazom »odprta koda«. Tak je denimo pogosto uporabljani markerski gen GUS, alternativo genski transformaciji z zaščitenim Agrobacterium tumefaciens postopkom so ponujali z drugimi sorodnimi bakterijami. Serijo zelo uporabnih plazmidov brezplačno ponuja avstralska CAMBIA itd.. Marsikateri ključni patent pa je v tem času tudi že potekel. Tu velja spomniti, da naši visokotehnološki podjetji Lek in Krka živita prav od tega – od potečene patentne zaščite uspešnim zdravilom.
Ob po mojem mnenju pretirani skrbi v povezavi s patentiranjem v biotehnologiji spregledamo povsem drug vidik zaščite sodobnih sort, ki pa vsaj mene precej bolj skrbi. Če stopite v trgovino in vas premamijo lepa, rožnata jabolka, včasih pakirana po tri skupaj in s ceno, ki mnogokrat presega ostale, bi bilo dobro, da veste, kaj kupujete. Gre namreč za vsekakor zanimivo in originalno sorto jabolk, ki pa dejansko sploh ni sorta s tem imenom. Sorti je v resnici ime Crispps Pink, Pink Lady pa je njena blagovna znamka. V tem primeru žlahtnitelj ne trži sorte, kot je veljalo do zdaj, temveč pridelovalcu diktira tudi način pridelave. Dobička torej nima le od prodaje sadik, ampak tudi od končnega proizvoda. A to še ni vse. Vedeti je namreč treba, da za razliko od patentov, ki potečejo v 20 letih (pri jablanah v 25 letih), blagovne znamke sploh ne potečejo. Dovolj je, da se jih vsakih 10 let obnovi. Torej, ne glede na to, da bo izhodiščni sorti Crispps Pink zaščita že kmalu potekla, bo preko blagovne znamke ostala v nedogled. No ja. Ko greste v lekarno, kaj kupite – Aspirin ali Andol?
5. “Super koruza SmartStax”, ki prihaja k nam, kaj je zdaj to?
Beseda »stax« asociira na »stacking events«, kar je oznaka za zložene genske elemente. Namreč, v prvih letih pridelave so gensko spremenjene poljščice, recimo koruza, vsebovale le en do dva dodana gena, recimo gen za odpornost na koruzno veščo in gen za odpornost na herbicid. Kasneje pa so s križanji združili več elementov skupaj, torej izvedli »stacking«, vsak od njih pa je bil predhodno že pridelovan v posamičnih linijah. Ta konkretna koruza ima tako 6 genov za odpornost proti veliki večini njenih škodljivcev ter dva gena za odpornost na dva različna herbicida, glifosat in glufosinat. Prvi geni (Cry) izvirajo iz bakterije Bacillus thuringiensis in tvorijo beljakovine, ki so toksične samo tarčnim insektom in to že v zelo majhni količini. Namenoma pa so zbrani le tisti, ki ne škodijo koristnim žuželkam, recimo čebelam ali metuljem. Obsežne študije, ki se izvedejo pred sproščanjem, zagotavljajo, da noben od sproščenih Cry genov ni nevaren niti ljudem niti okolju. Večje število vnešenih genov za odpornost – temu pravimo piramidenje genov – omogoča to, da je pričakovana odpornost sort mnogo daljša. Škodljivci namreč radi mutirajo in odporne sorte postanejo spet neodporne. Pri GS koruzi je zato obvezno posejati 20% parcele z običajno koruzo, to pojav odpornosti močno upočasni. Za to novo koruzo zadošča 5% pribežališče, ker računajo, da bo večje število genov uspešneje nadomestilo večje pribeželišče. Odpornost na dva različna herbicida je tudi zelo primerna, saj lahko pridelovalec eno leto uporabi enega in drugo leto drugega. S tem tudi zmanjša selekcijski pritisk in upočasni razvoj odpornih plevelnih vrst.
6. Znanost si o varnosti GS hrane ni enotna.
[tweetable]Znanstveniki smo si o redkokateri zadevi povsem enotni, to je pravzaprav moč znanosti, da stalno o vsem dvomi.[/tweetable] Prav odnos do GSO tehnologije pa je svetla izjema, kjer je nasprotnikov iz znanstvenih vrst zelo malo. Dejansko GS tehnologijo podpira praktično vsa ugledna znanstvena srenja. Kar pa ne pomeni, da ni mogoče najti drugače mislečih. Sem že nekoč zapisal, približno na pol leta se pojavi kak članek, ki senzacionalistično govori o (ne)varnosti GSO. Vzgibi so različni, morda gre za željo po petih minutah slave (Pusztai, Ermakova…) ali pa za dober biznis. Eden zadnjih (jesen 2012) je bila objava iznakaženih rakavih podgan, vodja dr. G. E. Seralini. Postaviti jo je treba v pravi politični kontekst; sredstva zanjo (3 milijone €) je zagotovil prejšnji francoski predsednik, ki je tovrstno promocijo pač potreboval za svoja dejanja. Odziv akademske javnosti je bil izjemen, članku so našteli toliko pomanjkljivosti in namernih napačnih tolmačenj, da bi se vsak resen znanstvenik pogreznil v zemljo. Podrobnosti najdete v tem članku. Tipično za tovrstne zgodbe je, da jih mediji na veliko pograbijo, zelo težko pa jim gre z jezika kasnejši potek zgodbe, ko je denimo objava uradno umaknjena in podobno. Tule pa je eden od seznamov znanstvenih člankov, ki govorijo o tem, da je GS hrana varna. Ta hip jih je na njem 610.7. Korporacijam gre le za dobiček.
Ja, drži. Pa tudi za lasten obstoj, širjenje dejavnosti, pozicijo v svetu. V zadnjem času je ta argument postal največji naglavni greh GS sortimenta. Ob tem začuda ne poznam medija, ki bi isto trdil recimo za proizvajalce brezalkoholnih pijač, pa čeprav gre za neprimerno večji obseg prodaje po vsem svetu. Spominja na gonje v najbolj svinčenih časih socializma. Mar ne velja v kapitalizmu, da se monopoli razbijejo s konkurenco? Ja, ta je na tem področju problem, pa vseeno ne tako hud, kot se prikazuje. »Veliki igralci« so denimo poleg vsem znanega Monsanta (slovenski pregovor pravi, da v najvišje vrhove strela najbolj udarja) denimo še evropske Syngenta, Bayer Crop Science in BASF, ameriške DeKalb, Du Pont, ArborGen in Dow Agrosciences, japonski Suntory, kitajski Biocentury Transgene in drugi.
Kaj je tu pravzaprav narobe? Narobe je to, da obstaja na desetine čudovitih, prav za potrošnika še kako sprejemljivih gensko spremenjenih sort, ki pa so jih ustvarile majhne, največkrat akademske raziskovalne skupine, pa z njimi ne morejo na trg. Zakaj ne? Ker je postopek sproščanja enostavno predrag. Potrebuješ preko 10 milijonov evrov in vsaj v Evropi tudi najmanj 10 let. Tega mala podjetja ne zmorejo, velikih pa taki proizvodi ne zanimajo. Če bi želeli monopol velikih ukiniti, pa bi bilo seveda potrebno področje deregulirati, torej zahtevati manj in ne več mnogokrat nepotrebnih testov. S tem bi lahko na tržišče prišla tudi mala podjetja in akademske skupine. V celoti se pridružujem pozivu švedskih kolegov, ki so to jasno zapisali tule.
8. Ali zaradi GS sortimenta poraba pesticidov narašča?
Hja. Malo zapleten odgovor. Sort, neodpornih na viruse, sploh ne moremo škropiti, na viruse odporne GS sorte torej nič ne spremenijo porabe pesticidov, le omogočijo, da jih je sploh možno pridelovati, ta hip denimo papajo in bučke. Če pa ima sorta vgrajene gene za odpornost proti žuželkam, jo je potrebno mnogo manj ali sploh nič škropiti z insekticidi. Najbrž veste, ti so tudi najbolj strupeni ljudem, koristnim insektom, živalim. Zmanjšana poraba insekticidov je dobro dokumentirana, ocena je, da so sorte z geni iz B. thuringiensis v letih 1996 do 2012 zmanjšale svetovno porabo insekticidov za 240.000 ton. Prav zanimiv je podatek, da se je denimo v ZDA zmanjšala potreba po škropljenju proti koruzni vešči tudi na poljih, kjer GS sort niso uporabljali, kajti populacija škodljivcev se je zaradi uvedbe odpornih sort zmanjšala v celi regiji.
Drugače je s herbicidi. Za zdaj sta bila v uporabi dva, glifosat in glufosinat. Za oba je značilno, da sodita med herbicide, ki uničujejo večino rastlinskih vrst, spadata pa med najmanj toksične ter hitro razgradljive herbicide. Nista pa se uporabljala enakomerno, bistveno več je bilo uporabe glifosata, morda zato, ker je glufosinat tržilo evropsko podjetje. Od tod tudi določen pojav plevelnih vrst, ki so ponekod postale na herbicid odporne. To se dogaja sicer vsem herbicidom, pretirana uporaba enega pripelje do selekcije odpornih plevelov. Skratka, poraba teh dveh herbicidov je seveda narasla, količinsko pa je poraba odvisna od vrste, ki jo škropimo. Gledano s stališča okolja pa je potrebno porabo primerjati s običajnimi metodami zaščite pred pleveli, ki pa so zvečine okolju mnogo manj prijazne.
9. Sem zagovornik/ca lokalno pridelanega.
Seveda imate prav, lasten vrtiček nas ne le prehranjuje, povezuje nas z zemljo, napaja z energijo, pridelki »trud lastnih rok« pa predstavljajo iskreno zadovoljstvo. Ko govorimo o GS sortah, pa naj bodo za vrtiček ali njivo, le čemu nam GS sorte ne bi pomagale tega zadovoljstva še povečati, prav na enak način, kot nam ga že zdaj vse te izjemno požlahtnjene sorte, kakršne poznate danes?
Dovolite mi eno neprijetno misel. Opažam, da nam Slovencem manjka drznosti, ambicioznosti pa tudi razgledanosti. Drznosti – dobim občutek, da se, ko je govora o GSO, obnašamo kar vsi po vrsti kot stare, prestrašene “mamce”, ki se bojijo še lastne sence. Vsaj od mladine bi pa človek pričakoval malo več ambicij, ali kot pravijo Američani, pionirstva. Od kod torej mladina črpa inspiracijo? Izvira problem v šibki razgledanosti? In tudi, ko sem že omenil »mamce«: veste, ko jih mediji ne bi neprestano strašili, bi dejansko mnoge z veseljem na svojem vrtičku pridelovale po kak korenček poln bio dosegljivega kalcija (bi se kosti malo bolj celile) ali temno moder paradižnik (enako kot druga modra živila odganja raka), morda cvrle krompir v trpežnem olju in brez strupenega akrilamida, rezale čebulo brez solz v očeh. Pa ne morejo. Jim dušebrižniki, ki odločajo o tem, kaj smejo in česa ne, to že dolgo vrsto let učinkovito preprečujejo. V kratkem bodo po svetu pridelovali tudi poljščine, ki jih bo za enak pridelek potrebno precej manj gnojiti. Je to res tako tvegano, da novih sort našemu okolju ne privoščimo?
10. Ali GS sorte res povzročajo alergije?
To je pa zelo pogosto vprašanje in tudi povsem na mestu. Vsaj teoretično bi nov protein v prehrani lahko sprožal pri nekaterih ljudeh alergijsko reakcijo. Ljudje smo namreč alergični na specifične beljakovine, še posebej tiste, ki smo jim dolgo časa izpostavljeni. Vendar še zdaleč ne na vse, v resnici na prav majhen odstotek beljakovin. Pri hrani so še najbolj izpostavljeni raki, školjke, mleko, jajca, oreški, jagode, pšenica. Te beljakovine morajo imeti tudi določene skupne značilnosti, denimo mesta na površini, kamor se pripnejo IgE protitelesa. Danes podrobno poznamo beljakovine, ki so znani alergeni v hrani, zato gene, ki kodirajo vstavljene nove beljakovine, primerjamo s tistimi iz tovrstnih baz podatkov. Če bi kazalo na sorodnost, takšnega gena ne uporabimo. Opravimo še več drugih testov, s katerimi določijo količino novega proteina, hitrost razgradljivosti po zaužitju in drugo. V primeru spornosti tak gen ne dobi zelene luči za pridelavo.
Ponovno je nenavadno, da naj bi bile prav te, dobro testirane beljakovine, sporne, vse druge pa ne. Za primerjavo: če zaužijete kak eksotičen sadež, ki ga še nikoli prej niste, ste s tem zaužili mnogo novih beljakovin. Seveda iz varne uporabe vemo, da velikih skrbi ni, saj je pojav tovrstnih alergij zelo redek. No, vendarle so se pri redkih posameznikih alergije na kivi pojavile že prvo leto po začetku prodaje v Evropi. In vendar se zato kiviju nismo odrekli. Prava rešitev bi seveda bila, da bi temu sadežu, polnemu vitaminov, pač izključili sporni gen. Z gensko transformacijo za zdaj daleč najlažje.
11. GS rastline onemogočajo pridelavo ekološke hrane.
Prav nasprotno je res: nesmiselne in znanstveno nepotrebne zakonske zaščite ekološke pridelave dejansko onemogočajo pridelavo gensko spremenjenih rastlin. Pogosto bomo v medijskih poročilih izvedeli, da so predstavniki ekoloških kmetov najbolj vneti nasprotniki GS. Pustimo sedaj ob strani, kolikokrat gre res za predstavnike kmetov in kolikokrat sovražnost do GSO dejansko izražajo predstavniki poklicnih okoljevarstvenih organizacij. A kadar gre vendarle zares za kmete – v kolikšni meri njihovo odklonilno stališče izhaja predvsem iz skrajno enostranske medijske obravnave gensko spremenjenih poljščin in to v času, ko si lastnih izkušenj z njo nikakor ne morejo pridobiti? Ali iz strahu pred novo tehnologijo – kot so se v začetku 20. stoletja našli posamezniki in celo okolja, ki so zavračali “hudičevo” elektriko? In v kolikšni meri gre za zagovarjanje lastnih interesov, iskanje “zunanjega sovražnika”, ki bi opravičeval nadaljnji priviligiran ekonomski položaj t. i. ekološke pridelave?
Tako Slovenija kot EU vsestransko subvencionirata ekološko pridelavo, kar nameravata v obdobju 2013 – 2020 še okrepiti. V povprečju so subvencije na površino v obdelavi dvakrat večje za ekološko kot za običajno, če ob tem upoštevamo, da je pridelek precej nižji, znese tako subvencija na kilogram pridelka še precej več. In to kljub temu, da odštejete za končni proizvod povprečno 80% več kot za običajnega. Saj ne bi nikomur očitali, če si hoče kupiti dražji proizvod, ker je po njegovem mnenju boljši – recimo, raje kupi hlače z zvenečo blagovno znamko v butiku kot običajne v veletrgovini. Ampak, ali ne bi bilo nekoliko absurdno, če bi morali kupci veletrgovinskih hlač še prispevati nekaj denarja za butične hlače? Kajti večje subvencije za ekološko pridelavo so točno iz te zgodbe: iz davkov vseh državljanov skozi državne subvencije doplačamo butične eko-pridelke, ki predstavljajo manj kot 5 % pridelave in so po končni ceni tudi butično dražji. A priviligiran položaj ekološke pridelave se ne konča pri subvencijah. Država je tudi sprejela Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami (ZSGSROKR – Uradni list RS, št. 41/2009). Izraz “soobstoj” v naslovu zakona je čisto sprenevedanje, saj dejansko bistveno omejuje možnosti za pridelavo GS poljščin. Tedanji resorni minister (op. Milan Pogačnik) je predstavnike ekoloških kmetov edine upošteval pri pisanju zakona. Mnoge evropske države takega zakona sploh nimajo, ker ga Bruselj ne zahteva.
Zdaj imamo zakon, ki veleva naslednje; če pri nas želi nekdo pridelovati GS koruzo, sme to početi samo na njivah, ki so vsaj 600 m oddaljene od tujih z “naravnimi” posevki, domnevno, zaradi možnega “onesnaženja” s cvetnim prahom GS koruze (a znanost pravi, da bi bilo 25 m dovolj). Če bi kmet hotel pridelovati GS koruzo, mora najprej opraviti poseben tečaj, ki seveda ni brezplačen – za kakršnokoli drugačno pridelavo pa nič takega ni zahtevano. In še, od vseh sosedov mora pridobiti dovoljenje ter plačati dodaten davek za vsak hektar GS poljščine. Če vsega tega ne bi izpolnil in bi pelod njegove GS koruze vseeno “onesnažil” sosedovo njivo, mu grozi kazen – saj je težko verjeti – do 500.000 evrov! Na drugi strani, kljub temu, da dobi ekološki kmet vsakovrstne subvencije, pa mu nikomur ni treba polagati računov. Recimo, če škodljivci z njegove njive vdrejo še na sosedovo in uničijo pridelek, za to ni odgovoren, pa čeprav se v ekološki pridelavi uporabljajo bistveno manj učinkovita zaščitna sredstva, kar dejansko pripomore k večjemu številu škodljivih žuželk, plesni, bakterij …
Ob tem se mi vsiljuje primerjava s podobno skupino, ki tehnološki napredek odklanja. V ZDA, na primer, živijo kolonije Amišev, ki so svoj čas zamrznili nekje ob koncu 19. stoletja. Nimajo elektrike, ne smejo uporabljati strojev, orjejo in vozijo se s konji …, a zanimivo, nimajo pa nič proti pridelovanju GSO. In Amišem je denimo tudi prepovedano poslušati radio. Prav, imajo vso pravico, da tako živijo. Ampak, ali bi moral biti kaznovan njihov sosed, ki posluša radio in ga lahko Amiši slišijo? Če odmislimo subvencije, so ekološki pridelovalci v mnogočem podobni Amišem. Postavili so si svoja pravila pridelave, ki so zvečinoma v hudem nasprotju z znanstvenimi ugotovitvami. Trdijo, da so dopustni ostanki sintetičnih škropiv v hrani škodljivi, čeprav o tem ni nikakršnega znanstvenega dokaza. Ali, da je gnojenje z mineralnimi gnojili nekaj slabega, da so sodobne sorte poljščin manjvredne …, nimajo pa nič proti obdelavi njiv s traktorji. In seveda tudi, da so GS rastline nič manj kot strup, pa čeprav je od uvedbe prve GS poljščine minilo 19 let in v vsem tem času ni bilo niti enega samega primera škodljivih posledic za ljudi ali okolje, kar potrjujejo tudi uradne raziskave EU. Ampak prav, naj imajo vso pravico, da na svojih njivah pridelujejo po svojih predsodkih. A od kod jim pravica, da drugim otežujejo ali celo onemogočajo sodobnejšo pridelavo? Če parafraziram: čemu torej sosedu ekološkega kmeta zakon preprečuje poslušati radio?
Predvsem pa, kakšna je družbena korist, če država takšne predsodke zakonsko podpira? Boljša, čeprav dražja hrana? Ohranjanje podeželja, temelječe na prelivanju davkoplačevalskega denarja iz enega žepa v drugega? In predvsem: ali je tako imenovano ekološko pridelovanje, osnovano na temeljih 19, stoletja res ekološko? Nisem edini, ki trdi, da bi lahko bilo prav ekološko le ob sprejemu sodobnih tehnologij in ne obratno. Premislimo: GS sorte ponujajo manj škropiv, učinkovitejšo izrabo gnojil, manj strojne obdelave, boljšo zaščito pred ekstremnim vremenom, večjo prehransko vrednost – mar niso to pravi cilji, koristni tako okolju kot ljudem? Torej ekološki?
12. Ali naj kupim mlečne izdelke z oznako »Brez GSO«?
Seveda lahko, a mogoče si prej preberite tole; oglaševalska akcija je bila v Sloveniji pospremljena z naslednjimi oglasi. “Kakšne so negativne posledice GSO? Negativne posledice se dotikajo predvsem okoljske problematike, tveganja za zdravje in ekonomske skrbi. Vsajen gen, ki je insekticid, naredi rastlino odporno na razne škodljivce, poleg tega pa gre preko rastlin tudi v zemljo, kjer uniči koristne insekte, ki skrbijo za naravno ravnovesje v zemlji. S tem se izgublja tudi raznolikost vrst, kar vpliva na ravnovesje v naravi. Gensko spremenjene rastline se prenašajo tudi z vetrom na druge njive, kjer postanejo »super plevel« drugih izdelkov, hkrati pa se gen lahko prenaša iz GS rastlin na plevel, ki postane »zlodej« od plevela. Nekatere GS rastline imajo v sebi gen za odpornost na antibiotike – ti geni prehajajo v bakterije v našem telesu in se tam razmnožijo in delujejo naprej še dolgo po zaužitju hrane. […] Z zaužitjem GS rastlin dobimo v telo mnogo pesticidov – na njih organizem velikokrat odreagira z alergijo. […] Še hujši je nenehni porast imunosti na antibiotike, pri čemer igra GS hrana veliko vlogo. Kakšne pa so dolgoročne posledice vpliva GSO na zdravje (avtoimune, degenerativne bolezni, rak itd.) še ni jasno … Površine se uničijo do te mere, da niso več primerne za kmetijstvo … ». Grozljivo, mar ne? Pa si vsaj nekaj trditev podrobneje oglejmo.
»Gen, insekticid, odpornost, koristni insekti.« Verjetno tu razlagajo učinek Cry genov iz Bacillus thuringiensis. Gre za bakterijo, ki tvori specifične beljakovine, toksične nekaterim žuželkam. Prav to bakterijo v ekološkem kmetijstvu izrecno priporočajo in z njo tudi škropijo proti insektom brez karenčne dobe. Ker nekateri Cry geni tvorijo beljakovine, ki imajo izjemno ozek sekter delovanja in delujejo praktično le na izbranega škodljivca, so jih izolirali, odbrali in le najprimernejše vgrajujejo v GSR. Torej: namesto da bi pohvalili, kako lepo, da sodobne sorte ne uničujejo čebel ali lepih metuljev – kar insekticidi seveda počno – prikazujejo gene za odpornost v najslabši luči. Žlahtnitelji tudi na druge načine stalno poskušamo doseči odpornost rastlin. Ta je lahko trajnejša ali kratkotrajna. Da bi se odpornost v GS sorte podaljšala, je edino za te sorte obvezno, da pridelovalec poleg sorte z Cry geni poseje še 20% netransgenega posevka. S tem se namreč pojav odpornosti močno upočasni.
»Prenos GS rastlin drugam, kjer so pleveli zlodeji, superpleveli.« Na kratko: če ima GS sorta vgrajen gen za odpornost, recimo na glifosat, tudi če se prenese na drugo polje, še vedno ni odporna na vse ostale herbicide, razen na glifosat. Ta pa se na drugih poljih tako ali tako ne uporablja, saj ni selektiven.
»Povečala se vam bo neodpornost na antibiotike.« Govorijo o nptII genu, za katerega obstajajo podrobne študije, ki dokazujejo, da prav tega nikakor ne počne. Kljub temu se je biotehnološka stroka odzvala na način, da tega, čeprav samo v aktivističnem jeziku spornega gena, sploh več ne uporablja. Uporabljamo druge selekcijske gene, največkrat pa jih sorte, namenjene za pridelavo, sploh ne vsebujejo. Torej strašijo z nečim, kar ne obstaja ali pa je povsem zastarelo.
»Z zaužitjem GS rastlin dobimo v telo mnogo pesticidov.« Uh. Take trditve pa še v najbolj drznih aktivističnih pamfletih nisem zasledil. Pesticidov? In še alergični smo nanje. Katerih pesticidov? Od kod strašenje z alergijami smo pojasnili v odgovoru št. 10.
»Avtoimune, degenerativne bolezni, rak.« No, o tem pa še ni čisto jasno, pravijo. Hmm. Enako lahko rečemo, da tudi še ni jasno, ali gledanje televizije in računalnika morda ne povzroča demence. Morda bo jasno čez dve stoletji. Predlagate, da jo iz preventivnih vzrokov raje ne gledamo?
In kaj od teh očitkov dejansko sploh drži? Kako je krma povezana z mlečnimi izdelki?
V krmi, ki je na voljo v Sloveniji in je seveda označena z napisom GSO, je prisotna soja, uvožena povečini iz Južne Amerike. Te sodobne sorte soje imajo dodan gen ESPS, zato so odporne na herbicid glifosat. Gen in njegov produkt – beljakovina – sta podrobno proučena in ne povzročata nikakršnih nezaželenih učinkov. V soji, ki jo jedo živali, je te beljakovine manj kot 0,04% od vseh v sojinem zrnju prisotnih beljakovin. Po zaužitju se takoj razgradi, kar so testirali na mnogih živalskih vrstah. To je vsa zgodba. Od kod torej ideja, da bi lahko protein, ki je prisoten v krmi, na kakršenkoli način škodil kravam ali njihovemu mleku? Bujna domišljija ali prebrisan marketing? Kot berem tule, je mlekarni marketinška poteza uspela. Na čigav račun?
Baje napisati na steklenico olja – ne vsebuje holesterola – ni dovoljeno. Se človek vpraša, ko je govora o GSO, pa je dovoljeno še tako hudo zavajanje. In premislite še tole, kako da vas na vsa namerna zavajanja ne opozarja niti ena potrošniška organizacija? Je to v razviti družbi res primerno?
Preberite tudi:
O žlahtnjenju rastlin in gensko spremenjeni hrani
10 uspešnih primerov genskih transformacij
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Za vse, ki bi radi vedeli, zakaj je GSO osovražen, pa si poglejte konkretne argumente http://youtu.be/OuRxppqKQds
Sicer pa marsikateri argument, ki ga podaja dr. Bohanec, ne zdrži. Na primer, da se ljudje bojijo novosti. V dobi medijev in informacij, si vsakdo lahko poišče informacije, na osnov katerih si ustvari mnenje. Torej ne gre za apriori strah. Ali pa, da subvencioniramo ekološko pridelavo. Evropa subvencionira predvsem masovno kmetijstvo in poceni hrano. Zato pa propadajo male kmetije. Če bi bilo res namenjeno toliko denarja ekološki hrani, potem bi bila ta cenejša in bi si jo lažje privoščili vsi, ki se zavedajo bistva ekološko pridelane hrane. Pa še bi lahko naštevali ….
Kot smo razčistili že na Facebooku, EU subvencionira ekološko kmetijstvo in to kar radodarno http://goo.gl/4ui5zn. Ko govorite o strahu pred novostmi, pa mešate novosti in informacije. Žalostno je, da se vedno več ljudi nekritično zateka po informacije k nepreverjenim virom, ki imajo tudi sami določene interese, namesto, da bi zaupali strokovnjakom, ki svoje trditve lahko podkrepijo z dokazi.
Lahko bi bili bolj neposredni in poimenovali te eko teroriste s pravim imenom.
Te norosti imam poln kufer, recimo tale je luštna za smejat http://rastline.mojforum.si/rastline-post-90459.html mimogrede, na tem forumu so me skenslali brez obvestila, opomina, pa samo eko teroristom pimerno ostro temo sem odperl in spraševal kako do GSO semen.
Zato sem začel iskati pot do GSO vrtičkarstva, torej zanima me kje dobiti preverjena GSO semena, Kitjska ne bi z največjim užitkom jedel – je uvoz in gojenje sploh legalno. Ali se moram oddaljiti 600m od ostalih vrtičkov 🙂
Sicer pa GSO nekateri že lep čas sadijo http://rastline.mojforum.si/rastline-about3856.html
Verjetno bom moral v ilegalo in se spet bati policajev, kot v času socializma.
Tone,
pridelovali bi teoretično lahko koruzo z vključkom MON810, če bi vam jo kdo sploh želel prodati. Za zdaj mislim da ponudnika ni.
Tule: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200941&stevilka=1980
pa vam piše, kaj vse bi morali storiti, da bi vam država Slovenija dovolila pridelovati GS koruzo. Med drugim:
-prijaviti namen ministrstvu da vas vpišejo v register pridelovalcev
– plačati prispevak (ni znano koliko),
– opraviti tečaj s pisnim preverjanjem, veljal vam bo 5 let, stroške krijete vi (ni znano za kak tečaj gre),
– pridobiti morate soglasje vseh sosednjih lastnikov parcel, ker so bo s tem to razglasilo za območje za pridelavo GSR
– kazni so odvisne od kršitve in vašega pravnega statusa in segajo do pol miliona evrov.