Dom in svet, 1908
Ko igralec prejme Borštnikov prstan, ve, kaj to pomeni zanj. Ostali vemo, kakšen poklon je to. Ker vemo, kaj pomeni Borštnikov prstan. In ker vemo, kdo je bil Ignacij Borštnik. Nekoliko manj znana se zdi njegova žena, Zofija. A Zofija Borštnik, s psevdonimom Zvonarjeva, je bila ena največjih gledaliških zvezd, kar jih je kdaj koli lomilo odrske deske slovenskih in tujih gledališč.
Zofija Turk se je rodila leta 1868 na Prulah v Ljubljani; igre se je učila tudi na Dunaju in v Pragi. Prvič je nastopila že pri štirinajstih letih. Njeno ustvarjanje je bilo polno uspehov, tudi negativnih pretresov in uživala je velik sloves. Igrala je v Ljubljani, Zagrebu, Sofiji, Beogradu. Delovala je do 1926, ko se je preselila v Zagreb. Leta 1889 se je poročila z Ignacijem Borštnikom, s katerim sta si večkrat delila oder. Vsekakor je bilo njeno delo zanimivo in prav tako je zanimiv vpogled v to, kako so o njej pisali časopisi. Vendarle pa seveda to ni popoln pregled, temveč le krajši izbor. In ta izbor tudi ne želi dajati vtisa o celotni podobi Zofije Borštnik-Zvonarjeve, marveč želi le spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju njenega življenja.
Po začetnih slabših vtisih: »Eva, Zrinijeva soproga (gdč. Zvonarjeva), napravila je včeraj ravno narobe vtis, kakoršnega je občinstvo od nje pričakovalo. Nikakor nam ne gre v glavo, kako si je zamogla obleko popravljati in zapestnice ogledavati v tako resnem trenutku, kako je bil oni, ko je Zrini slo jemal od nje…« (Slovenec, 27.12. 1884), že leto kasneje beremo lepše: »Tretja, gluma ”Damoklejev meč” je bila pa sijajna naloga za porednega knjigoveškega učenca Gregeca, kterega je g. Zvonarjeva neprekosljivo igrala« (Slovenec, 21.12.1885, str. 4).
O njeni veljavi še pred koncem desetletja beremo: »Šest let posvečuje gospdč. Zvonarjeva svoje moči slov. Taliji. Vzrastla je, smeli bi reči – in razvila se na deskah, ki pomenijo svet. Prijatelji našega gledišča so imeli priliko opazovati razvoj njenega dramatičnega talenta, s katerim se je pouspela v letošnjej sezoni — vzlasti v tragičnih ulogah — na krmilo našega ženskega igralnega osobja. Simpatična prikazen, pravilno predavanje in vedno premišljeni gledišni čut pridobili so jej v občinstvu mnogo prijateljev „Revčka Andrejčka”, „Lowoodske sirote”, „Otoka in Struge” si brez nje skoro misliti ne moremo. Dramatičnemu društvu postala je moč, na katero je naslonilo velik kos igralnih dolžnostij; a do danes opravičevala je zaupanje, katero je stavil društveni odbor v njene sile z najlepšimi — pri nas mogočimi uspehi. Da bode naše občinstvo na večer njene benefice pokazalo, da ve ocenjati svojo najboljo igralko, o tem nam pač ni treba dvomiti« (Slovenski narod 10. 4. 1888, str.2).
Nekaj mesecev kasneje: »Na korist igralki gospodični Sofiji Zvonarjevi in igralcu Antonu Danilu predstavljal se je včeraj igrokaz „Lowoodska sirota”. Občinstvo porabilo je to priliko, da je obema beneficijantoma izrazilo svoje simpatije in hvaležnost svojo za mnogo prijetnih ur in za njijine zasluge za dramatiko slovensko. Gospodično Zvonarjevo vsprejelo je takoj pri nastopu s ploskanjem in živioklici ter jej poklonilo krasen venec, šopek cvetlic in znatno darilo …« (Slovenski narod, 18. 2. 1889).
Leta 1889 pa je bilo za Zofijo Zvonarjevo še posebno pomembno leto, o tem priča tudi kratka notica v Slovencu, dne 14. 8. (str. 3): »Poročil se je dne 12. t. m. regisseur dramatičnega društva g. Ignacij Borštnik z gospodično Zofijo Turk-Zvonarjevo.«
Hvale in nastopi pa so se nadaljevali: »Kot zadnja točka vseskozi dovršenega koncerta predstavljal se je Prešernov uprizorjen „Krst pri Savici ” . Reči moram, da mi je kratka ta igra s svojimi klasičnimi prizori neizrecno ugajala; zdelo se mi je, da govori iz vsacega stiha veliki duh Prešernov. Izvrstno je igrala krasno svečenico Bogomilo gospa Borštnik-Zvonarjeva, ki je bila v veleukusnem novem kostumu zares božanstveno divna« (Slovenski narod, 28. 8. 1891, str. 2). Nekaj mesecev poprej pa je dobila tudi pohvale za igro mladega plemiča: »Igra „Gospa, ki je bila v Parizu”, je znana, dobra, fina veseloigra, akopram morda v kakem prizoru malo ekstravagantna in se je igrala prav dobro. V prvi vrsti odlikovala sta se beneficijanta, g. Borštnik-Zvonarjeva v ulogi gospe Minke in g. Sršen v ulogi majorja. Prva bila je posebno mična kot husarski častnik in je dobro nuancirala afektirano govorjenje mladega plemiča.« (Slovenski narod, 6. 4. 1891, str. 3).
Veliko pa so o njej pisali tudi kasneje, na začetku 20. stoletja, tudi o razprtijah: »Včeraj smo poročali, da je g. Zvonarjeva nenadoma odpuščena od hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, ker ni hotela nagloma prevzeti neke mimične uloge v baletu, ampak je zahtevala nekaj poskusov.« (Slovenec, 19. 2. 1902, str.3). Tudi: »Gospa Borštnik Zvonarjeva javlja, da je dobila ponudbo za neko nemško gledališče s 400 markami mesečne plače, a je podpis ponudbe odgodila, ker si ni hotela vezati roke, kajti nado ima, da dobi boljši engagement na drugem gledališču. Nam se zdi, da so vse te »Obzorove« vesti namenjene le v to, da bi intendanca hrvaškega gledališča gospej Zvonarjevi ponudila zopet engagement na gledališču v Zagrebu.« (Slovenec, 13. 6. 1902, str. 3). V časopisih se je pisalo tudi o sporu in tožbi Zvonarjeve proti Govekarju, takratnemu ravnatelju ljubljanskega gledališča, ker v januarju in februarju 1910 ni prejela plače. Te pa ni prejela, ker je odklanjala vloge, »ker bi bila po njih deklasirana« (Slovenec, 2.3. 1910, str. 3). Pri čemer se je časnik jasno postavil na stran Zvonarjeve: »V umetnico, ki si je pridobila s svojo pridnostjo, vztrajnostjo in nadarjenostjo priznanje vse jugoslovanske javnosti, sta se »slovenska pisatelja« zaletavala na način, kakoršnega moramo najodločnejše obsojati. Tako se ne bori za »resnico« in za »slovensko umetnost«!« (prav tam). Sodnik pa je tožbo vseeno odklonil (Slovenec, 22. 3. 1910, str. 3).
Njena najpomembnejša vloga je bila Nora (Poskusna gesla za novi slovenski biografski leksikon). To potrjuje tudi nastop, ki ga je imela ob praznovanju srebrnega jubileja s svojim možem, leta 1908. Izbrala si je namreč prav vlogo Nore: »Gospa Borštnikova igra to Noro prepričevalno, izcizelirano v najmanjšem detajlu in premišljeno v vsaki kretnji.« (Dom in svet, št. 1, 1908, str. 46).
Kljub vsemu temu so se njeni uspehi nadaljevali: »Gospa Zofija Borštnik Zvonarjeva je nastopila pred zofijskim občinstvom kot junakinja v Fuldinovi „Novella d’ Andrea”. To je velika in naporna vloga, v kateri je nastopila g Zvonarjeva v bolgarskem jeziku na občno veliko zadovoljnost tamošnjega občinstva. Več bolgarskih novin piše o tej predstavi ter proslavlja tragedkinjo kot pravo umetnico in jo zlasti občuduje, da se je v tako kratkem času priučila tako dobro bolgarski jezik. Njen uspeh je bil tako velik na tisti večer, da je g. Sišmanov, minister za prosveto šel po končanem prvem dejanju, čestitat vrli umetnici. Gospa Zvonarjeva uživa, kakor čujemo, splošne simpatije v bolgarski prestonici. Ona to zasluži kot velika umetnica in mi ji želimo mnogo uspeha pri bratskem narodu obsojajoč tudi ob tej priliki našo gledališno upravo, ki ni znala pridržati na našem gledališču tako velike umetnice.« (Slovenec, 24. 10. 1905, str.3). Tudi: »G. Borštnik-Zvonarjeva je naredila turnejo po Srbiji in Bulgariji, kjer je nastopala z velikim uspehom. Tudi mi čestitamo največji slovenski dramatični umetnici prav od srca k njenim uspehom in ji želimo, da bi si tudi v domovini pridobila mnogo lavorik, dasiravno pri nas tla menda niso posebno ugodna. Naravnost brezobzirno in surovo od strani občinstva je bilo, da se je pri popoldanski reprizi „Simone”, ko je g. Borštnikova, če mogoče še bolje kot prvič, uprizorila smrt stare tete, vedlo tako nedostojno.« (Dr. L. L., Dom in svet, 1909, št.3, str. 143).
In tudi kasneje. 14. marca 1917 je nastopila na umetniško dramatičnem večeru v Ljubljani: »Odlična naša slovenska umetnica prvakinja nastopi v treh slovanskih jezikih, govorila bo v predstavljenih prizorih slovensko, hrvatsko in bolgarsko … Ta večer nam bo nudil nekaj posebnega, kar naše občinstvo doslej še ni imelo prilike uživati.« (Slovenec, 24. 2. 1917, str. 2). Pri Adolfu Robidi v Slovencu (15. 3. 1917, str. 3) prevladuje pozitivni odziv na ta večer: »Izgovarjava jasna, čista in klena, tudi na mestih najvišje ishičenosti in ekstaze razumljiva in umerjena. Dispozicija in analiza posameznih pesmi vzorna in umetniško premišljena … Njen glas je krepak in neutrudljiv in se mu po dveurnem neprestanem govorjenju ni poznala ne najmanjša onemoglost«. Tudi Slovenski narod (15. 3. 1917, str. 3) ji je bil naklonjen: »Gospa Zvonarjeva je znala iztisniti iz teh verzov ves sok, zato so učinkovali odkrito in globoko.«
Zofija Borštnik-Zvonarjeva je doživela mnoge dobre kritikev času svojega ustvarjanja. Zato ne čudi, da že leta 1927, kmalu po njeni upokojitvi, v Ženskem svetu (št 8) beremo besede Cirila Debevca: »Zofija Borštnik-Zvonarjeva predstavlja v vrsti slovenskih gledaliških umetnic brez dvoma najmarkantnejšo osebnost.«
Zofija Borštnik-Zvonarjeva je umrla 3. 12. 1948 v Zagrebu. V življenju je interpretirala več kot 300 vlog, hkrati pa lahko najdemo tudi marsikateri zapis o njenih sporih in – kot smo videli – tudi sodnih procesih. Viri (Poskusna gesla za novi slovenski biografski leksikon, Kronika 19. stoletja) navajajo, da je zadnje življenjsko obdobje preživela docela osamljena in pozabljena. Vsi naključni in poklicani kronisti njenega življenja pa vam lahko zagotovijo, da bo iskanje informacij o njej prineslo marsikatero zanimivo branje o Zvonarjevi, zvezdi gledaliških odrov s konca 19. in začetka 20. stoletja.
Zbral in uredil: Tomaž Bešter
Viri in druga literatura:
Mihurko Poniž, Katja. Zofija Borštnik Zvonarjeva. V Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (zbrale in uredile Alenka Šelih…). Ljubljana: Založba Tuma, SAZU, 1997.
Moravec, Dušan. Borštnik, Zofija. V Poskusna gesla za novi slovenski biografski leksikon (glavni urednik Andrej Vovko). Ljubljana: SAZU, 2000.
Schmidt Snoj, dr. Malina. Rodila se je zvezda. V Slovenska kronika XIX. stoletja (uredil Janez Cvirn), 2. zvezek. Ljubljana: Nova revija, 2003.
Slovenec: političen list za slovenski narod. Ljubljana: Ljudska tiskarna, 1873-1945.
Slovenski narod. Ljubljana: Narodna tiskarna, 1868-1943.
Dom in svet: zabavi in pouku. V Ljubljani: Katoliško tiskovno društvo, 1888-1944.
Filip Kalan. Živo gledališko izročilo. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1980.
Dušan Moravec. Portreti pozabljenih igralcev. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1992.
Adolf Robida. Slovensko gledališče. V Dom in svet: zabavi in pouku, letn. 21, 1908, št. 2, str. 94-95.
Ciril Debevec. Zofija Borštnik-Zvonarjeva. V Ženski svet, letn. 5, 1927, št. 8, str. 240-242.