Ena tistih, ki so v domišljijskih spisih trgali gate: Nina Krajčinović

Nina Krajčinović (foto: osebni arhiv)
Nina Krajčinović (foto: osebni arhiv)
Nina Krajčinović (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Nina Krajčinović, po izobrazbi sinologinja in sociologinja kulture, trenutno pišoča na Delu. Prvo desetletje 21. stoletja večino časa preživi v kitajskem Kunmingu, kjer si ustvari svoj paralelni svet. V Kunming in provinco Yunnan se vrača, kadar na domači strani planeta pozabi, da se da zvezde gledat z vseh strani. Najraje potuje sama in v prvi osebi, jako čudno pa ji je o sebi pisati v tretji osebi. Na Twitterju jo najdete pod @Ninjastajlin.

Ko me je urednica Nataša Briški potem tviterja prosila, če bi za bralce Metine liste spisala nek nabor svojih najljubših knjig, se mi je prošnja zdela ta mal problem, saj me knjige spremljajo že vse življenje. Ena tistih, ki so znali brati že v vrtcu, ena tistih, ki so matematiko komaj izdelovali, v bralni znački in domišljijskih spisih pa trgali gate. No, potem je bilo treba zares spisati seznam in kar naenkrat nisem bila več takšna frajerka. Ni tako lahko, kot se sliši, res ne. Zato sem se zadeve lotila sistematično – od prve knjige, ki je name pustila vtis, do zadnje. In vse vmes.

Mačje Pokopališče, Stephen King

Nekje v začetku devetdesetih je bilo, stara sem bila deset in kusur, ko mi je pod roke prišel edini King, ki smo ga sploh imeli v osnovnošolski knjižnici. (Tam sem v prvem razredu, ko smo bili prvi črvi na spoznavnem obisku, fasala šive na glavi. Knjižničarka je priznala, da gre za prvo tovrstno nesrečo v njeni knjižničarski karieri. Kmalu sva postali frendici, tam sem preživljala popoldneve, dovolila mi je delati za pultom in izpolnjevati izposojevalne kartončke ostalih šolarčkov, včasih mi je celo pustila, da sem si že na razredni stopnji sposojala knjige, primerne za predmetno stopnjo. No, na Victorio Holt sem morala vseeno počakati do sedmega razreda.) Skratka. Ta knjiga mi je ostala v spominu zato, ker sem – ko Gagea povozi smetarski voz – ob branju knjige prvič jokala. Naglas in iz srca, kot bi meni umrl sin. King mi je še danes eden ljubših pisateljev, čeprav ga bolj redko vzamem v roke – tudi zato, ker sem že spoznala njegove trike, tako da me res težko preseneti.

Vzhodno od raja, John Steinbeck

Srednja šola. Gre za knjigo, ki je bila vse življenje na domači knjižni polici, a so jo premagovale victorie holt, konsaliki in podobna lahka branja. Dokler je nisem en dan iz čistega dolgčasa odprla. Ostalo je zgodovina, resno. Tako, kot me je prevzela ta knjiga, me potem še dolgo, dolgo ni nobena. Ko sem prebirala opis Cathy Ames, brala o njeni zlobni duši, neustavljivi lepoti in neizprosnem srcu, sem žensko sovražila, hkrati pa me je noro zanimala. Bolje, da niti ne začnem o odnosu med Charlesom in Adamom ter kasneje med Calebom in Aronom. Samuela Hamiltona sem si želela za svojega dedka, Leeja pa najmanj za strica. Ena tistih knjig, ki jih lahko prebiram spet in spet.

(foto via Wikipedia)
(foto via Wikipedia)

Divji labodi, Jung Chang

Na faksu se je vse začelo vrteti okrog kitajskega jezika, Kitajske in njene literature. To knjigo sem kupila med svojim prvim letom študija v Kunmingu – v angleški knjigarni, se ve, moja kitajščina ni bila niti približno dovolj dobra za branje v kitajskem jeziku. Kakšno odkritje! Gre za zgodbo treh generacij, biografiji Changine babice in mame ter avtoričino avtobiografijo. Neverjetna zgodba o treh ženskah, ki se razteza od začetka dvajsetega stoletja, preko Maovega časa in Kulturne revolucije, do konca 1980-ih. Changin oče je opazil trpljenje ljudstva v času Kulturne revolucije in o tem zgolj enkrat zelo previdno spregovoril, a je njega in njegovo družino Rdeča Armada (ki se ji je kot šolarka pridružila tudi avtorica) označila za sledilce kapitalizma. Očeta so mučili (umrl je razočaran in izčrpan od dokazovanja nedolžnosti), na javnih sestankih obtoževali vso družino, Changovo pa poslali na prisilno delo na kitajsko podeželje. Po končani revoluciji je Changova doštudirala angleščino in se po študiju preselila v Anglijo, kjer živi še danes. Knjiga mi je kot študentki sinologije dala veliko več vpogleda v kitajsko zgodovino kot katerakoli šolska ura. Maov kult osebnosti in Kulturna revolucija, ki sta osrednji temi, ko se začne zgodba Changine mame in avtorice same, pa sta razlog, da sem temo razdelala tudi v svoji diplomski nalogi, v kateri sem pisala o simbolizmu in kultu Mao Zedonga v vizualni propagandi med Kulturno revolucijo.

(foto via Wikimedia)
(foto via Wikimedia)

Korenine, Alex Haley

In če so Divji labodi knjiga, ki razdela novejšo kitajsko zgodovino, so Korenine tisto branje, ki te vrže naravnost v zgodovino črne Amerike. Zgodba se začne v sredini 18. stoletja, ko avtorjevega prednika Kunto Kinteja iz Afrike ugrabijo ameriški lovci na sužnje, konča pa se sredi 20. stoletja s Haleyevim obiskom Kintejeve rojstne vasi. Zgodba Haleyeve družine je seveda tudi zgodba mnogih črnskih družin v Združenih državah, ta pa se je ohranila kot pripoved, ki so si jo iz generacije v generacijo pripovedovali Haleyevi. Tudi ta knjiga mi je pod roke prišla po naključju, vso zlizano sem jo našla na polici v enem od barov na tajskem otoku. Bila je brez stranic, manjkalo pa ji je tudi nekaj prvih strani, a to je takoj, ko sem jo začela brati, postalo vseeno. Tudi ob tej knjigi sem naglas jokala, pa v resnici nisem neka strašna jokica, prisežem.

Medklic: Ojoj, ravnokar sem šla prebirat tviter pogovor med mano in Briškijevo in ugotovila, da me je v resnici prosila za seznam knjig, ki sem jih prebrala v zadnjem času. O šit. Naj tole zgoraj ostane zapisano, knjige, ki sem jih prebrala v zadnjem letu in ki bi jih priporočila dalje pa so:

In v gorah odzvanja, Khaled Hosseini

Knjiga, ki jo zadnje čase najprej predlagam, če kdo naglas vpraša po knjižnem nasvetu. Hosseini me je itak popolnoma osvojil že s svojo prvo knjigo Tek za zmajem, pa potem s knjigo Tisoč veličastnih sonc. Za ljubitelje lepe besede, odlično dodelanih karaterjev, vrhunskega pisanja.

Vzgojimo psa učinkovito, a prijazno, Sabina Stariha Pipan

Jep, knjiga o vzgoji psov. Ko se mi je lansko pomlad uresničila dolgoletna želja po psu, me je prvi večer, ko je psica cvilila, lulala in kakala po stanovanju, zagrabila takšna panika, da sem razmišljala celo o tem, da bi jo sredi noči odpeljala na Gmajnice. Hvalabogu je ostalo samo pri trenutku slabosti, psica je še vedno z mano, večer panike pa ostaja zgolj zabavna anekdota. Tudi po zaslugi te knjige, kjer Stariha Pipanova na najbolj normalen način razloži, kako vzgojiti psa – in predvsem sebe, se ve. Knjigo priporočam vsem novim pasjim lastnikom, ki si želijo imeti psa, s katerim bodo v resnici lahko tudi kam šli in jim ga ne bo treba kar naprej puščati doma. Ki si, skratka, želijo lepo vzgojenega psa, evo.

(foto via Wikimedia)
(foto via Wikimedia)

Jadran Krt – kar vse knjige, Sue Townsend

Jadran Krt me – kot mnogo drugih – spremlja že od osnovne šole. Režala sem se, ko si je na nos zalepil avionček, spremljala njegove ljubezenske tegobe s Pandoro, skupaj z njim merila njegov penis, iskala Falklandske otoke, prenašala Berta … Pred kakšnim letom sem iz knjižnice začela nabirati vsa nadaljevanja, ki jih je v letih, ko sem na Jadrana malo pozabila, spisala Towsendova, ravno zadnjič pa sem na svoje veselje odkrila, da je na policah že osma knjiga– Leta ponižnosti. Jadran je star 39 let in četrt. Živi na podeželju z ženo Marjetko in hčerko Gracijo, v stanovanju iz predelanega svinjaka, poleg svojih staršev. Še vedno piše znanim ljudem (zaenkrat maltretira angleškega premiera Gordona Browna), še vedno se z njim najraje družijo upokojenci, s Pandoro pa sta tudi še kar v navezi.

Huh, tako kot drži tista »svakog gosta tri je dana dosta«, tudi jaz že počasi izkoriščam gostoljubnost Metine liste, se mi zdi. S pisanjem ponavadi težko začnem, a še težje zaključim, še posebno, če se me sprašuje po knjigah. Navodila se sicer očitno nisem čisto držala, ampak predvidevam, da se mi bo pogledalo skozi prste. Kaj pa čjo, heh. Naj za konec – takole v parih vrstah –  natrosim še nekaj naslovov, hitro, preden me kdo ustavi: Anton Ingolič, Onduo, moj črni fant (Ljubezenska zgodba o študentki Vidi in Onduou, afriškem študentu, ki konec šestdesetih, začetek sedemdesetih pride študirat v Ljubljano. Ingoličevo pisanje je ena sama poezija, priporočam vsem ljubiteljem lepe besede.), William Sutcliffe, Are you Experienced (noro smešna pripoved mulca na svojem prvem potovanju po Indiji),  Gregory David Roberts Shantaram (še ena indijska izkušnja, a precej bolj dodelana – govori o avstralskem pobeglem zaporniku, kriminalcu in odvisniku od heroina, ki se pred avstralsko roko pravice skriva v Indiji, natančneje v Mumbaju. Zgodba pripoveduje o njegovem življenju v Mumbaju, za precej popotnikov po Indiji je to v resnici ena takšna mala Biblija.), Mario Puzzo, Boter (klasika, ki jo je res treba prebrati, tudi, če ste videli film – noro veliko stvari je v knjigi, takšnih podatkov, ki se jih film niti ne dotakne), pa seveda trilogija Dekle, ki … Stiega Larssona, Sedem minut čez polnoč, Johna Greena, Mr. Nice, Howarda Marksa, Freedom, Jonathana Franzna, …

Evo, končujem, že grem …

 

Privoščite si tudi:

Berem vse, kar mi pride pred oči, pa tudi, kar beži mimo: Karmen Mlinar (februar 2014)

Knjige me kot razposajeni otroci vlečejo vsaka na svojo stran: Bor Pungerčič (februar 2014)

Vedno imam odprtih več knjig: Marko Bucik (januar 2014)

I like the books tell a good story that stays in my head: Pekka Metso (januar 2014)

Je bolje začeti s knjigo ali filmom/serijo: Blaž Nemec (januar 2014)

Branje me spremlja ves čas: Špela Trefalt (januar 2014)

 

Več od Metina lista

Nordic Feminists Issue Demands to Governments of the World

In June 2014, 30 thousand women from 51 countries gathered together in...
Beri dalje