Z odločnostjo, s katero je politika zagrizla v reševanje učinkov pandemije Covid-19, bi nujno morala preprečevati naslednje – z obširnimi ukrepi za varstvo narave.
Izbruh epidemije Covid-19 je nezamisljivo pretresel našo družbo. Na nov virus smo se odzvali s pojasnjevanjem učinkov ter iskanjem rešitev; prilagodili smo javno življenje, zdravstveni sistem in preusmerili precej denarja v iskanje cepiva in omilitve družbeno-ekonomskih učinkov recesije. V tem zanosu so čisto preveč spregledani razlogi za nastanek virusa in izoblikovanje trajnejše strategije za varnejšo ter boljšo prihodnost. Ta postavlja v središče varstvo okolja, bolj je občutljiva na socialno pravičnost, in je manj materialistična. Po raziskavah javnega mnenja v številnih državah si večina prebivalcev želi, da bi prav epidemija Covid-19 pomenila točko preobrazbe.
SO KRIVI NETOPIRJI
Virus sars-cov-19 je živalskega izvora. Je tako imenovana zoonoza, torej bolezen, ki se prenaša iz živali na ljudi. Nekateri virusi zoonoz se pojavljajo po vsem svetu, druge najdemo le na določenih ekoloških in geografskih območjih. Med pomembne svetovne zoonotske viruse spadajo vsem znana steklina in virus rumene mrzlice, regijsko zamejeni pa so številni drugi znani virusi: denimo virus Zika v Ameriki, virus klopnega encefalitisa v Evropi, Ebola v Afriki in na Bližnjem vzhodu, koronavirus SARS v Aziji, virus RRVD Avstraliji in na Papui Novi Gvineji.
Kot ste ugotovili, vse nedavne epidemije, ki so terjale smrti in povzročile preplah, izvirajo iz divjih živali.
Zanimivo je tudi, da prihajajo iz območij s hitro rastočimi gospodarstvi, in hkrati visoko biotsko raznolikostjo. Pri tem je v nujno prepoznati, da ta gospodarstva v veliki meri poganjajo potrošne navade na Zahodu.
Ker se po vsem svetu dogajajo hitre ekološke spremembe, je gotovo, da se bodo v prihodnosti pojavili novi zoonotski virusi. Zaradi vse večje interakcije med človekom in divjimi živalmi in večinoma nebrzdane rabe resursov in posegov človeka v življenjski prostor živali, bo do teh verjetno prišlo celo vse hitreje. Netopirji, ki so med najbolj ranljivimi živalskimi vrstami zaradi uničenja njhovih habitatov, podnebnih sprememb, lova in razširitve invazivnih vrst, so le posebej izpostavljeni kazalci resnosti. Ena najpomembenjših lekcij trenutne epidemije je torej tesna povezava med našim zdravjem, gospodarstvom in naravo.
Novi koronavirus (sars-cov-19) je bil hitro označen za »kitajsko« bolezen, v resnici pa je v enaki meri naša. Raziskovalci nad izbruhom te epidemije niso presenečeni; pravzaprav so jo napovedovali, prišle pa bodo tudi naslednje. Kar je vse bolj presenetilo, je hitro širjenje bolezni od izvora po vsem svetu. Preko pogostih potovanj smo vsi tesno povezani, kar pomeni, da vse dokler bodo obstajala določena žarišča virusa sars-cov-19, bo ta virus prisoten tudi med nami. Globalnost bolezni in prepletenost človeških stikov je še ena izmed lekcij epidemije Covid-19.
V tem oziru ne bo pomagalo zaprtje Wuhanske in vseh drugih tržnic, in verjetno niti absolutna prepoved trgovanja z divjimi živalmi. Naloga je precej obširnejša.
NEGOTOVA PRIHODNOST
Že pred letošnjim izbruhom epidemije so iz znanstvenih krogov prihajali pozivi po večjem varstvu narave, nenazadnje zato, ker človeštvu prinaša številne koristi (preskrbuje nas s hrano, zdravili, energijo, materiali, omogoča sprostitev ter kulturno identiteto itd.). Ti pozivi so se v zadnjih dveh letih pomembno nadgradili z obširnimi, sinteznimi poročil o globalnem stanju narave in možnih scenarijih ukrepanja, ter na teh temelječih priporočilih glede politik (CBD, 2020; IPBES, 2019; OECD, 2020; EEA, 2019; in drugi). Izsledki enotno navajajo, da se po vsem svetu pospešeno slabša stanje narave, posledično pa negativne posledice – ne le v obliki podnebnih sprememb, ki so v poljudnih krogih neprimerno bolj znane od izgube biodiverzitete. Letos je celo Svetovni gospodarski forum podal prepričljiv razlog za ohranjanje narave, s tem ko je izgubo biotske raznovrstnosti in sistemski kolaps uvrstil med tista tveganja, ki imajo največje učinke in so hkrati v naslednjih 10 letih najbolj mogoča.
Medtem ko so neposredni razlogi za degradacijo okolja znani (spreminjanje rabe tal in oceanov, prekomerno izkoriščanje, onesnaževanje itd.), so zadnja poročila pozornost usmerila tudi na posredne razloge za prekomerne pritiske. Problem leži v gospodarski naravnanosti na neprestano rast ter izčrpavanje virov (kazalniki, ki bi kazali na ohranjanje virov se še vedno ne omenjajo ob BDP), zasnovi financ, slabem upravljanju z viri, vojnah in konfliktih ter v rasti potreb števičnega prebivalstva, predvsem izhajajočih iz potrošnje v bogatejšem dela sveta (1% najbogatejših ljudi prispeva toliko C02 kot 50% najrevnejšega prebivalstva).
Sovražnost sistema do ohranjanja narave ponazori dejstvo, da vlade trošijo okoli 500 milijard ameriških dolarjev na leto za biodiverziteti škodljive subvencije, kar je nekje pet do šestkrat več, kot pa namenjajo za njihovo ohranjanje.
Če bi prišteli še zasebno trošnjo, je ta škoda še mnogo večja.
Verjetno najbolj prelomno dognanje ter popotnica politikam je ta, da trenutna zasnova svetovnega gospodarstva ne more izpolniti zadanih ciljev, tako na področju ohranjanja in trajnostne rabe narave, kot tudi razvoja. Če ne bomo dosegli nobenega od ciljev za izboljšanje stanja narave in uspeli nasloviti vzrokov za degradacijo narave, smo na gotovi poti, da zgrešimo vsaj 80% ciljev trajnostnega razvoja, ki se tičejo pitne vode, zmanjšanja revščine, ustrezne hrane, zmanjšanja neenakosti, miru, s posledicami tudi za razviti svet. Danes smo torej na kritičnem razpotju glede vloge narave čez 50 in tudi čez 10 let in naših konceptov o tem, kaj pomeni dobro življenje. Narava in biodiverziteta sta naša zavarovalna polica. Z njuno degradacijo izgubljamo možnost preprečevanja tveganj in sprejmemo, da bomo s številnimi tveganji odslej lahko le še upravljali. V kontekstu epidemije to pomeni izbira za paniko, maske, razkužila in še več odpadkov, ki iz njih izhajajo.
SLIKA: Preobrazbena sprememba v globalni poti k trajnosti. Grafika z dovoljenjem IPBES. Vsi prevodi so neavtorizirani.
BOLJŠI JUTRI
Z znanstvenim proučevanjem scenarijev prihodnosti nismo dobili le katastrofičnih sporočil. Kažejo se tudi na obetavne možnosti. Naravo je mogoče ohranjati, trajnostno uporabljati in tudi obnavljati, ob tem pa izpolnjevati globalne družbene zaveze – če se lotimo t.i. preobrazbenih sprememb. Govorimo o sistemskih, temeljitih in daljnosežnih preobrazbah institucij, tehnologij, politik, navad in razmišljanja, ki fundamentalno vplivajo na posredne dejavnike degradacije narave in predstavljajo nasprotje postopanju kot smo ga bili navajeni. Te torej zavračajo business-as-usual in postopne spremembe.
Najbolj uspešne intervencije gredo v smer, ki ciljajo na skupno zniževanje potrošnje in odpadkov, z zniževanjem skupnega prebivalstva, predvsem pa z zniževanjem količine odpadkov na prebivalca, ter razširjajo koncept odgovornosti z vključitvijo vseh učinkov potrošnje. Da bi bili pri vzpostavitvi življenja v harmoniji z naravo uspešni, moramo neobhodno naslavljati neenakosti v prihodkih in med spoloma, zagotavljati vključujoče načine odločanja vseh deležnikov in sodelovalne uporabe virov. V odločitve moramo vračunati vse okoljske in družbene stroške izdelkov in storitev, četudi so ti geografsko in časovno oddaljen. Zagotavljati moramo, da tehnološke in socialne inovacije niso same sebi namen, temveč prispevajo k ohranjanju okolja. Kljub vsem dražljajem moramo nadaljevati s pomenom izobraževanja o okolju, okrepiti moramo finančno in institucionalno podporo znanstvenim raziskovanjem, na globalni ravni pa ohranjati znanja staroselcev in lokalnih skupnosti, ki so bila dolgo obravnavana kot manjvredna od dognanj zahodne znanosti. Med sektorji, kjer so preobrazbene spremembe najbolj nujne, je zlasti izpostavljen prehranski sistem, oz. vsa proizvodnja in potrošnja hrane.
Vse prepričljivejša postaja zahteva, da morajo scenariji o prihodnosti vključevati idejo gospodarstev, ki ne slonijo na gospodarski rasti.
Če se je v preteklosti tudi med znanstveniki gospodarska rast jemala za samoumevno in nujno predpostavko, se vse bolj uveljavlja koncept odrasti (de-growth). V kontekstu snovanja trajnostnih gospodarstev so obetavne zlasti politike, ki v političnem mainstreamu veljajo (še) za eksperimentalne, denimo krajši (4-dnevni) delovni teden, sheme za delitev dela, omejevanje oglaševanja, absolutna omejitev porabe virov, območja s prepovedmi črpanja virov, izkoriščanje obstoječe in omejevanje nove pozidave, redistirbutivna zelena obdavčitev, sonaravno kmetovanje, strnjeno načrtovanje mest, okrevanje ekosistemov in ponovno vzpostavljanje divjine.
Klic po takojšnji trajnostni preobrazbi ne zahteva premlevanja ukrepov na podlagi tega, kaj je uresničljivo iz današnje perspektive, pač pa nove ukrepe v obsegu, kot ga še ni bilo.
OBRISI PREOBRAZBE
Mednarodne zaveze in ugotovitve imajo tendenco, da se ljudem zdijo abstraktne in oddaljene. Ta občutek krepi zgoščena terminologija, kot je »biotska raznovrstnost«, »ekosistemske usluge« ali »antropogeni vzroki«, ki združujejo več pojavov in povezav med njiimi. A kaj od nas terja zahteva po »preobrazbeni spremembi«?
V prvi vrsti preobrazbo vrednot in vedenja stran od razumevanja napredka, ki se pogojuje z rabo resursov. Vrednote so temeljni izvor načrtovanja politik in zakonov in s tem človeških aktivnosti v posameznih sektorjih (energetika, hrana, promet itd.), pa tudi v urbanih, fiskalnih in finančnih sistemih, in sistemu znanja. Izsledki znanstvenih raziskav in znanja lokalnih skupnosti kažejo na to, da bomo pri preobrazbi najbolj uspešni, če nam narava postane vrednota.
Odgovornost nosijo posamezniki, ki morajo prepoznati, da njihove potrošniške odločitve, zlasti tiste, ki so povezane s trenutno percepcijo visokega standarda (baterije, mikročipe, LCD zaslone in luksizne dobrine) vodijo k pustošenju virov, da tudi z znakom za recikliranje opremljena embalaža pogosto konča v morjih, in da apetiti po palmovem olju in govedini prispevajo k izsekavanju tropskih gozdov in požarom v njih.
A še bolj pomemben od potrošnikovih je vrednostni premik med odločevalci in vladami, saj imajo ti glavno vlogo pri oblikovanju javnih politik. Da bi naredili bistven korak v smer trajnosti morajo ti ukrepati bolj previdnostno (v korist zavarovalne police narave), v prav vseh sektorjih. Znotraj okoljskega sektorja pa morajo zavestno okrepiti izvajanje okoljskega prava in zagotoviti dosleden nadzor nad njim. Poskrbeti morajo za zakone z visokimi standardi in institucije z jasnimi mandati ter ustrezno zadostnim financiranjem.
Ministrstva za okolje morajo končno postati politično močna in vsekakor ne šibkejša od ministrstev za gospodarstvo.
V okviru učinkovitega upravljanja je nazadnje ključna finančna podprora in opolnomočenje civilne javnosti ter borcev za okolje. Ne pozabimo, da je okoljska politika marsikje zaslužna za boljše stanje okolja, zdravstene koristi in dobrobit, in je gonilec inovacij in služb.
Ob povedanem je v Sloveniji mogoče zaznati spodbuden in nespodbuden trend. Spodbudno je, da civilna družba (v javnih polemikah, protestih in po pravni poti) zlasti v zadnjih mesecih odločno izkazuje željo po spremembah, ki sovpadajo z znanstvenimi priporočili. S tem se pridružuje svetovnim tokovom, ki bi krizo epidemije radi izkoristili za spremembe na bolje. Najbolj nespodbuden trend pa tiči v odzivih vlade na ta sporočila. Zaskrbljujoč je zasuk vrednot ravno v nasprotno smer; spremljamo ga lahko v retoriki in poskusih spremembe zakonodaje. Tudi ko se sklicujejo na dovolj ambiciozne EU dokumente (Zeleni dogovor, Strategija za biodiverziteto, Prehranska strategija od kmetije do vilic), po vrednostnem preobratu pri možeh na pozicijah ne diši. Za vlado, ki je v službi državljanov, se zdi, kot da ni sposobna razumeti zahtev po vlaganju v t.i. zeleno infrastrukturo, neokrnjeno naravo, trajnostne oblike mobilnosti, decentralizirane vire energije in številne druge spremembe, povezane z manj bremeni – manj gradnje in manj onesnaževanja. Namesto napadalnosti bi bilo toliko bolj smiselno iskati dialog za oblikovanje vizije in legitimnost za konkretne rešitve. V tej luči je mogoče razumeti tudi konflikt o trenutno obravnavani podnebni strategiji. Ta je strokovno ustrezen dokument, a ne izhaja iz dejstva, da je za prihodnost mogoče in nujno zavreči stare modele delovanja (predvsem v energetiki in prometu), zato bi jo bilo smiselno dopolniti z zametki preobrazbenih trendov poleg digitalizacije. Sicer pa je ključno vprašanje, koliko zamisli iz strategij se bo sploh prevajalo v ustrezne zakone in dejanja.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v Sobotni prilogi Dela, 3. oktobra 2020.