Avtorica: Barbara Kužnik, novinarka, sociologinja, mama, nastala v Trbovljah in odraščala v onesnaženem, a kreativnem družinskem okolju med odrom in mikrofonom. Deset let je razloge za razlage iskala z Valom202, potem je prišel Berlin, razplod, razcvet in preporod. Kritična opazovalka sveta, popisovalka dogodkov, ljudi, razmerij in zadnjih pet let neutrudna bralka pravljic. Z družino živi v Bruslju, doma govori v slovenščini, sanja v nemščini, na razpise se prijavlja v angleščini, na ulici pa se rada naredi francoza.
Kakšnih deset let je od takrat, ko sem bila nazadnje v kinu, v katerem so v veliki večini govorili slovensko. Da se to zgodi ravno v Bruslju, sploh ni tako nenavadno, saj me vedno znova preseneča množica Slovencev, ki jih srečujem ali o katerih poslušam. Zaradi izjemnega zanimanja sta bili tisti torek, 21. januarja, v Bruslju celo dve projekciji filma Čefurji raus. Bi kdo rekel, da je film v v srcu EU doživel popoln uspeh. In kaj je merilo za uspeh takšnega filma v tako specifičnem okolju, v času predvolilne kampanje za evropske volitve, lepo prosim? Neizogibno dejstvo je, da je slovenska knjižna in filmska uspešnica Čefurji raus še eden v vrsti slovenskih bipolarnih fenomenov. Ker osebno svet okrog sebe spremljam s posebno pozornostjo in rahlo analitično distanco, je tole pismo le refleksija nekega izleta v kino. Res pa je, da v tujini nemara slovenske filme gledaš z malo rezerve in hkrati z velikim pričakovanjem ter tihim prepričanjem, da je film tudi malo tvoj.
Mladi in starejši eurokrati, prevajalci, asistenti in pripravniki, novinarji in diplomati, vsi ti, ki v Bruslju z odprtimi očmi sanjajo „American dream“, so bili tam. Napolnili so dve srednje veliki dvorani. Počutili so se, kot bi bili spet doma. Vsake toliko ob kakšni stari jugo fori kakšen gromek krohot, ob pubertetniških prizorih skoraj otroško hihitanje. Hihitanje generacije, ki ob gledanju filma raje bere angleške podnapise, ker jezika, ki ga v večini govorijo akterji, ne razume. Nekaj starejših diplomatov, med njimi nekaj tujih, je bilo rahlo zmedenih in nemara jih je celo zaskrbelo, da tole pa ne bo ravno dobra promocija Slovenije. Poleg njih pa v veliki večini srednja generacija Slovencev na, recimo temu, začasnem delu v tujini. Ti so se strinjali, da je v filmu dobra predvsem – glasba.
Zgodba, osredotočena na eno ljubljansko sosesko, je za outsajderje iz periferije, ki so čefurje vedno doživljali kot Ljubljančane, po svoje preveč centralizirana, preveč stereotipna, da bi lahko bila kredibilna v širšem kontekstu razumevanja problematike migrantov iz držav bivše Jugoslavije na območju celotne Slovenije. Premiera filma v Bruslju je mnoge, med drugim tudi mene, napeljala na razmišljanje o tem, kako lahko Slovenci množično podiramo rekorde obiskov kinodvoran ob takih filmih, prevzemamo čefursko subkulturo, kot bi šlo za odrešitev biblijskih razsežnosti, hkrati pa ne rešimo dokončno vprašanja izbrisanih, nevidnih delavcev in naše lastne identitete. Res že dolgo ne živim več v Sloveniji, a tudi, ko sem, je bila to zame ena od tipičnih ljubljanskih for. Biti iz Trbovelj, Slovenskih Konjic, Krškega ali Pivke je bilo vedno slabše, kot biti čefur s Fužin. Tako je bilo pred dvajsetimi leti in tako je še danes. Gostiteljica večera, evropska poslanka, je namreč kot enega izmed razlogov za to, da je povabila film v goste, navedla predvsem dejstvo, da problematiko filma pozna, saj da je tudi sama s Fužin. In da pravzaprav še vedno živi tam. Zanimivo, čeprav bi ji to drugo človek res težko verjel.
„Veseli me, da lahko ta film predstavimo v Bruslju prav na dan, ko je Srbija začela pogajanja o članstvu v EU“, je pogovor z avtorjem filma Goranom Vojnovićem začela gostiteljica Tanja Fajon, ki je za to priložnost, kot v starih novinarskih časih, v roke vzela mikrofon. “Ne vem, a je to vesela novica? Bi rekel, da to ni ravno dobra popotnica za EU. Še vsaka zveza, v kateri je bila Srbija, je prej ko slej razpadla.“, je v rahlo provokativnem tonu odgovoril Vojnović. In da ne bo pomote, to ni nek „aberveznik“, fant ima vendar pedigre, sin srbskega očeta, čefur s Fužin, najbolj bran avtor zadnjih let v deželi pod Alpami.
Njegov film, ki je bil posnet po istoimenskem romanu Čefurji raus, je dobil doma že drugo zlato rolo. To ni kar tako. A vse to seveda ne pomeni, da bi morali njegovo pripombo razumeti v političnem kontekstu. Na bruseljskem podiumu je prišlo do rahle zadrege. Poslanka evropskih socialnih demokratov, silno priljubljena v državah bivše Jugoslavije, se je odločila za predstavitev prav tega filma v Bruslju, v dobri veri in z optimistično strategijo ob prihajajočih evropskih volitvah. Da bo Vojnović tako kritičen do Evropske unije, verjetno ni pričakovala in ko je v nekem trenutku opozorila, da nemara načenja to dilemo pred napačnim občinstvom, jo je hitro popravil, da je občinstvo ravno pravo.
Vojnović je nastavil ogledalo. Tisti, ki sicer delajo v varnem zavetju evropskih institucij, to na lastni koži izkusijo redkeje, drugim z izkušnjami s prostega trga delovne sile v Evropi se to dogaja pogosto. Enkrat Balkanci, drugič južnjaki, tretjič osiji (vzhodnjaki). Mehki ali trdi č postaneta eno, v tujini pač ni razlike.
Evropa postaja svet Čefurjev in s tem se bo morala naučiti živeti ter se iz tega tudi kaj naučiti. Evropska unija se zdi Vojnoviću sicer čisto dobra ideja, a opozarja na preveliko centralizacijo moči v Bruslju, posledica česar je, predvsem v času gospodarske krize, porast nacionalizma, tudi v Sloveniji. Vojnović je pravzaprav hotel govoriti o beguncih z Lampeduse in drugih nevidnih migrantih, da Evropa za to ponuja zgolj kratkoročne rešitve, ki so posledica okorne EU birokracije brez vizije. Za STA je še pripomnil, da se včasih sprašuje, ali bi morali v Bruselj pošiljati resnične strokovnjake ali zgolj tiste, za katere se bojimo, da bi v Sloveniji naredili preveč škode. A to se sprašujejo mnogi, ki opazujejo pogosto prevzetnost in pristranskost EU, njenih institucij in tam zaposlenih ljudi, ki zaradi plezanja po hierarhični lestvici neredko izgubijo stik z realnostjo. Ampak … to je že druga zgodba.