Evropejka sem. Ja, in?

Slovenec sem. Slovenec sem. (…) Na križišču cest za Meko in za Betlehem. (…) Nisem doma na Balkanu, na Elizejskih poljanah pa še manj. (…) Na dom sem bolj navezan, kot je fetišist na ketne. (…) Šeststošestinšestdesetkrat na dan le preverim, če sem res zaklenil vsa vrata in zagrnil vse firenke. Če hočeš videt dinozavre, ne rabiš v arboretume, bolj ko grem v koraku s časom, bolj gre svet nazaj v pleistocen. (…) Nesamozavesten in neopazen čez in čez. Še sam ne vem, kdo sem, in pričakujem, da bo vedel svet.

(N’toko, Slovenec Nism, Parada Ljubezni, 2010)

Ne tako dolgo nazaj, ko je bilo v Sloveniji obleči trenirko politično konotirano dejanje, sem v tedniku, na katerega sem naročena še iz srednješolskih časov, naletela na zapis, da naj bi bilo mesto, iz katerega prihajam, med »etnično čistejšimi« v državi. Po zadnjem popisu prebivalstva naj v njem ne bi bilo nobenega živečega, čigar materni jezik je srbščina. Ob tej ugotovitvi, priznam, sem se zdrznila.  Baje tudi ni nobenega romskega, italijanskega, madžarskega, nemškega prebivalca glede na materni jezik. Je pa kar precej »neznanih«. Ali »ne(pri)znanih«. Ok. Če nismo večetnični in večkulturni, sem si rekla, kar smo včasih sicer bili, sem iskala različnost drugje. Ni bilo treba veliko napora. Mesto, natančneje grič v mestu, je že od konca petdesetih let prejšnjega stoletja zatočišče za ljudi »iz obtoka«, opravilno nesposobne, duševno bolne. Pretežno za tiste, ki prihajajo iz primorskega konca. In ni ga tehtnejšega dokaza, da prihajam iz popolnega urbanega (?) obrobja. Iz province. Slovenci in Slovenke psihiatričnih ustanov pač ne trpimo ob sebi. Niso del nas. Zidamo jih v provincah ali v najboljšem primeru na obrobju mest. Ker težko prenašamo različnost? Pa naj bo ta vedenjska, mentalna, jezikovna, spolno usmerjena, družinska, etnična, nacionalna?

Vse tako kaže. A ne želim biti sama ujetnica predsodkov. Ne delam si utvar, da smo Slovenci tu kaj bistveno drugačni od preostalih Evropejcev. In prav zato nas bi moralo skrbeti. Fizična bližina, nisem pa povsem prepričana, če ne tudi mentalna, naše vzhodne sosede, ki je globoko že zabredla v vode nacionalističnega konzervativizma, je z vidika sprejemanja in spoštovanja različnosti in mnogokulturnosti, ki ju hočemo nočemo živimo, da o demokratičnosti duha in odprtosti neke družbe niti ne zgubljam besed, srhljivo opozorilo tako za Slovenijo kot za vso Evropo. Vprašanje pravic istospolnih, enostarševskih, rejniških in drugih »netradicionalnih« družin, priseljencev, brezposelnih, prekernih delavcev, Romov, otrok, invalidov, duševno bolnih, žrtev fizičnih in psihičnih zlorab …, skratka različnih. To so vprašanja, ki bi se jim morala Evropa danes posvečati v veliko večji meri kot pa navidezno resnim prognozam, ali naj excelov graf izriše eno- ali triodstotno gospodarsko rast, ali naj bo višina zadolženosti države zapisana z zlatimi ali zarjavelimi črkami, pred katerimi bonitetnimi ocenami je vredno pasti na kolena in pred katerimi ne in podobno. Ne zato, ker bi živela v navideznem svetu, kjer ekonomija ni pomembna, ampak prav zato, ker živim v realnem svetu, v katerem je ekonomija preveč pomembna. 

Evropska unija, ki naj bi bila sicer na globalni ravni najprepoznavnejši kontraprimer slednjega, se tudi tokrat ni izneverila svoji tradiciji predvsem (politično)ekonomske skupnosti. Ne pa tudi kulturne, duhovne, metafizične. Ali vsaj ne pretežno, kar bi si sama nemara želela. Če pade evro, pade Evropska unija, je pogosta mantra današnjih evropskih kriznih menedžerjev. Že res, da je bil evro praktično od njegove ustanovitve eden najmočnejših identifikacijskih elementov državljanov in državljank Evropske unije. Veliko bolj kot evropska zastava. Ali evropska himna. Toda kljub temu je še vedno »zgolj« plačilno sredstvo. Kar dokazuje, da se računica arhitektov Evropske unije, po kateri bi v skladu z načelom zgodovinske neizbežnosti ekonomskim in političnim postopkom evropskega združevanja nujno sledilo tudi oblikovanje skupne evropske kulturne identitete, ni izšla.

Glede te njihove elitistično zastavljene zmote, v kateri se zdi, da vztrajajo tudi še v obdobju današnje krize, se ne morem bolj strinjati s Francisom Fukuyamo in njegovim kritično zastavljenim razmislekom o evropskih identitetah. Vendar pa še v istem dihu vijem roke nad njegovim zapisom, da je francoska nacionalna identiteta »najmanj problematična« z vidika potencialnih etničnih, rasnih ali religijskih antagonizmov, ker naj bi v svoji tradicionalni laičnosti svoje državljane in državljanke obravnavala enako ne glede na etnično, rasno, versko … pripadnost. In da bi zato bila lahko prototip evropske identitete. Tudi če odmislimo zgodovinska dejstva, da sta, na primer, jakobinstvo in industrializacija v Franciji poskušala likvidirati Baske, Bretonce, Alzačane in druge, da bi s tem nastale le še »francoske množice«, in da je bila uporaba bretonskega in okcitanskega jezika v šolstvu nove francoske države prepovedana, sodobna Francija tudi danes seveda ni imuna na izzive, ki jih ponujajo vprašanja etnične, nacionalne, rasne identitete, četudi se dela, da ti ne obstajajo. V državi obstaja poseben izraz – la barrière du silence -, ki zgovorno pojasnjuje minimiziranje ali izogibanje medijskemu poročanju o judovskih vsebinah in posledično o antisemitizmu v državi, ne nazadnje so socialni razlogi uličnih nemirov v francoskih mestih še kako povezani z vprašanjem etnične oziroma rasne identitete njihovih akterjev in celotne kolonialne preteklosti te države ter tudi njenih neokolonialnih apetitov.

Prav zato bi moral biti premislek o evropski identiteti v smeri upoštevanja obstoja etničnih, nacionalnih in drugih »partikularnih« identifikacij, vendar istočasno tudi in predvsem v smeri njihovih preseganj. Še posebej preseganj etničnih in ostalih izključujočnosti, agresivnosti, sovražnosti in nespoštovanja različnosti, ki jih nacionalne države očitno niso sposobne. Tu se morebiti nakazuje mesto tudi za Evropo odprtih misli. Bil bi skrajni čas. Smo v Sloveniji sposobni prvi vreči kamen?

 

Doc. Dr. Ksenija Šabec, FDV

 

Več od Nataša Briški

Dan kristalnih oblik

1. februar 2012 Ad ACTA – Lenart J. Kučić, Delo Informacijski pooblaščenec...
Beri dalje