Evropokalipsa

Železniška postaja Keleti v Budimpešti, 4. september 2015 (foto via Wikipedia)

V času študija sem večkrat štopala na relaciji Kočevje – Ljubljana. Poleg enega sluzastega povabila na kavo, ki sem se mu z nekaj več sreče kot pameti uspela izogniti in ene zlagane telefonske številke (naivnežu sem na listek napisala številko lokalne radijske postaje), se mi je v spomin vtisnila še ena vožnja. Gospod je komaj govoril slovensko in po uvodnih vljudnostnih frazah je kar hitro prešaltal na temo veroizpovedi. Ponosno mi je povedal, da je Musliman. Podrobnosti se sicer ne spomnim in niti niso tako pomembne, me je pa presenetil s tem, da je imel odgovore na čisto vsa moja vprašanja in provokacije. Vsi odgovori so se mi zdeli logični, spodobni in za ateistko že kar preveč »normalni«. Na koncu sem celo prišla do zaključka, da je Alah prav kul in da sem imela o Muslimanih povsem napačno predstavo.

15 let kasneje, ko sem prvič obiskala Združene Arabske Emirate, sem se srečala s človekom, ki se je rodil v Egiptu, a je šel, visoko izobražen, s trebuhom za kruhom v obljubljeno deželo. Delo je našel hitro, v Dubaju si je ustvaril družino in najini poti sta se prekrižali ravno v obdobju, ko je iskal nove priložnosti za širitev prodajnega programa svojega podjetja. Poslovni sestanek sva začela s šišo in čajem. Po šiši si je prižgal še cigareto. In jaz, s plemenskim vzdevkom »tista, ki ne more biti tiho«, spet nisem mogla iz svoje kože: »A ni kajenje za Muslimane prepovedano?« Po tem, ko se je, ves v zadregi, za silo odkašljal, mi je pojasnil, da Alah ni tako strog. On sicer pove, kaj ni dobro za naše zdravje in ti da v uporabo bolj ali manj zdravo telo, na tebi pa je, kako in koliko časa ga boš vzdrževal. Ko sem ga vprašala, ali Alah dovoli pobijanje nedolžnih civilistov v svojem imenu, me je premeril z razočaranim pogledom: »Nobena vera, ki jo priznavam, ne dovoljuje pobijanja ljudi. To, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, ni nič drugega kot manipulacija. Svetu želijo prikazati, da smo vsi Muslimani teroristi. Malo razmisli, kdo daje skrajnežem orožje. In od kod jim vsa ta izklesana telesa. Pravi Muslimani smo leni in radi dobro jemo.«

No, zdaj pa imamo. Na eni strani nas mediji že desetletja bombardirajo s poročanjem o krvavih vojnah na Bližnjem vzhodu in vse številčnejših terorističnih napadih, tudi v Evropi, na drugi strani pa nam servirajo uboge civiliste, ki skušajo za vsako ceno ubežati nasilju na domačih tleh – v to isto Evropo. Dejstvo je, da je večina beguncev Muslimanov. In ob vsej javni manipulaciji, pa naj bo le-ta produkcija Hollywooda ali lastnikov medijskih korporacij, je povprečno informiran Evropejec, vključno z mano, po mojem mnenju upravičeno zbegan, da ne rečem zaskrbljen.

Sirski begunci na Madžarskem, 4. september 2015 (foto: Mstyslav Chernov via Wikimedia)
Sirski begunci v Budimpešti na Madžarskem, 4. september 2015 (foto: Mstyslav Chernov via Wikimedia)

Če sem bila še do pred kratkim prepričana, da imam do begunske krize jasno stališče, pa moram priznati, da sem ob pogovorih z znanci in prijatelji, poslušanju različnih teorij zarot in iskanju odgovorov na relativno preprosta vprašanja vedno bolj zmedena. Vse bolj se mi namreč zdi, da želi »nekdo« situacijo zbanalizirati na nivo »naših in vaših« in nas razdeliti na tiste, ki želijo begunce sprejeti z odprtimi rokami, in tiste, ki bi se zaradi drugačne veroizpovedi obdali z bodečo žico. Nočejo ali ne znajo pa nam pokazati širše slike.

Ima Evropa kak strateški načrt?

Med vojno, ki je divjala po Jugoslaviji tik po naši osamosvojitvi, smo v Kočevju sprejeli kar lepo število beguncev iz Bosne. Naselili so jih v prostore bivšega »delavskega doma«, 300 metrov stran od naše hiše. Ne spomnim se, ali nas je takrat kdo spraševal, če jih želimo ali ne, se pa spomnim, da mi situacija ni bila prijetna. Takrat sem namreč hodila v osnovno šolo in vsak dan sem morala peš mimo begunskega centra. Nisem vedela, kako naj se obnašam – po eni strani sem vedela, da so »revčki«, po drugi strani pa so mi šli na živce, ker so vedno, kadar sem šla mimo, ustavili svojo nogometno tekmo in žvižgali za mano. A sčasoma sem se navadila nanje in en Bosanček mi je celo postal všeč :).

Ko so odšli, je bila kar naenkrat praznina. A sem bila vesela zanje, ker sem vedela, da so se lahko vrnili na svoje ozemlje. Morda ne ravno v svoje hiše, a vseeno so dobili priložnost za nov začetek v svoji domovini. Kam pa se bodo vrnili begunci z Bližnjega vzhoda? Si bo Evropa (ZDA v tej zgodbi namerno izpuščam, med drugim tudi zato, ker gre za problem, ki se odvija na naših tleh) aktivno prizadevala za vzpostavitev miru in varno vračanje beguncev na njihovo ozemlje? Bodo postali državljani v državi, ki jih bo sprejela in bodo imeli enakovredne pogoje za življenje kot tisti, ki so se tam rodili? Ker vse, kar je vmes med tema dvema opcijama, je skrajno hipokritsko in lahko dolgoročno vodi v samo še v večjo katastrofo.

Begunci ali imigranti?

Tu se moram že posuti s pepelom. Še prejšnji teden sem se zgražala nad izborom besede imigranti. Kako pa naj človek reagira ob vseh teh strašnih fotografijah in posnetkih dejanj sprevrženih posameznikov tipa »spotaknimo vse, kar teče mimo«? Ampak vseeno mi ne da miru vprašanje: če se boriš za preživetje, še posebej, če gre za družino z majhnimi otroki – mar res izbiraš, kam boš šel? Ali nisi vesel vsake države, ki ti ponudi zatočišče? Kaj pa je, recimo, narobe s Srbijo, Slovenijo, Hrvaško ali Avstrijo? Glede na odziv naše javnosti, sem prepričana, da bi jih lepo sprejeli.

Železniška postaja Keleti v Budimpešti, 4. september 2015 (foto via Wikipedia)
Železniška postaja Keleti v Budimpešti, 4. september 2015 (foto via Wikipedia)

Kaj jim je obljubila Merkel?

Nemčija je že javno oznanila, da se veseli »pomladitve« prebivalstva, ker da jim primanjkuje aktivne delovne sile. Lepo. Potem pa naj to stori na odkrit in human način, ne pa da čaka, da se reveži do »obljubljene dežele« prebijajo skozi vse te ograje, ožuljeni, lačni, premočeni in osramočeni. Daj, Angelca, ne bluzi! Še posebej, če si potem čez noč premisliš in zapreš meje!

Apokalipsa ali konec Evrope, kot jo poznamo?

Ste že videli tisto sliko, ki kroži po družbenih omrežjih, ko sta na eni strani belki v bikinkah, na drugi pa dve ženski, prekriti z burkama? Takole približno piše pod njima: če so v arabskem svetu prepovedane bikinke, zakaj Evropa ne prepove nošenje burk? Zato, ker je Evropa neprimerno bolj liberalna in nam na kraj pameti ne pade, da bi omejevali in ločevali ljudi glede na vero, raso, spol ali spolna nagnjenja. Pa je in bo res tako? Se bodo novi priseljenci uspeli hitro in čim manj opazno infiltrirati v našo »brezmadežno« evropsko raso? Ali, še boljše vprašanje, si bodo to sploh želeli? Kolikor muslimanov sem doslej spoznala, tolikor bolj sem mnenja, da ne. Ker oni so na svoje korenine in stvarnika zelo ponosni. Molijo po 5x na dan. In ženska mora biti pred drugimi moškimi zakrita. Je Evropa na ta »šok« pripravljena?

To je le nekaj ključnih vprašanj, ki se pojavljajo tako v gostilniških debatah kot med bolj ali manj strokovno javnostjo. Prav je, da si jih zastavimo na glas in poskušamo dobiti čimveč različnih mnenj in odgovorov nanje. Najslabše je nasedati skrajnostim, ki najprej zaokrožijo po družbenih omrežjih, nato pa jih bolj ali manj necenzurirano povzamejo še »informativni« mediji.

Verjamem, da nihče pri zdravi pameti ne bi odrekel pomoči človeku v stiski. Je pa povsem legitimno, da tiste, ki se v našem imenu odločajo, koliko beguncev bo posamezna evropska država sprejela, vprašamo, kaj delajo v smeri odprave vzrokov za nastalo situacijo ter kakšen načrt imajo za ekonomsko in socialno integracijo beguncev oziroma imigrantov v naše okolje.

P.S. Se tudi vam zdi, da gredo zadeve, kot so finančne goljufije, nesposobnost našega pravosodja in svinjarije, ki se dogajajo na UKC, čisto preveč medlo mimo nas?

 

anda arko
Anda Arko (foto: Simon Pintar)

Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.

 

Več od Anda Arko

Blondinka s Harvarda

Navodila za uporabo Ne delam si utvar, da me pozna več kot...
Beri dalje