Evrosong v dunajskem diplomatskem vsakdanu

Znano  je, da je Dunaj mesto, ki časti tradicijo. K slednji seveda sodijo jubileji, ki jih je letos tu še posebej veliko. Prav včeraj sem si z delegacijo iz Slovenije v dvorcu Spodnji Belvedere ogledal res izjemno razstavo ob 200. obletnici dunajskega kongresa, ki je po padcu Napoleona na novo urejal Evropo. Prejšnji petek pa smo lahko v zgornjem delu istega dvorca podoživeli svečani podpis Avstrijske državne pogodbe izpred šestdesetih let. Dva dokaza izmed mnogih, ki kažeta, da imajo (ne samo diplomatski) jubileji v prestolnici imperija, ki so mu nekoč pripadali tudi Slovenci, posebno mesto.

Verjetno zato ni nepričakovano, ko v zadnjih tednih poslušamo mnenja, kako je dobro, da je prav Dunaj s svojimi jubilejnimi prireditvenimi izkušnjami tudi gostitelj letošnjega Eurosonga. Prav sedaj, ko ta praznuje 60 let. Lepo naključje. Dolgo je namreč trajalo, da je Avstrija ponovno dobila gostiteljstvo festivala. Legendarni Udo Jürgens  je davnega leta 1966 prvi priboril Avstriji zmago in malo je manjkalo, da bi svojo osemdesetletnico lahko združil z evforijo, ki letos vlada v Avstriji zaradi Conchite Wurst. Predvideno je bilo Jürgensovo sodelovanje tudi na letošnji prireditvi, a ga je smrt prehitela, čeprav je nastopal na odru skoraj do zadnjega diha.

evrovizija
(foto: Marko Kovic)

Vse od Conchitine zmage je Eurosong priljubljena tema avstrijskih medijev. In to še zdaleč ne samo rumenih. V zadnjih tednih pa praktično ni nobenega časopisa več, ki ne bi na to temo napisal vsaj kak članek. Nobenega TV kanala, ki ne bi vsaj pol ure dnevno poročal o zadnjih evrovizijskih tračih in peripetijah.  Tudi skoraj ves državni vrh kaže velik interes: na sami prireditvi v soboto je napovedana udeležba zveznega kanclerja in polovice ministrov. Od samega začetka je seveda najbolj aktiven dunajski župan Michael Häupl. Na sprejemu, ki ga je v torek priredil za diplomatski zbor, smo lahko slišali polno dovtipov na račun evrovizijskih dogodivščin. In apostolski nuncij je v odgovoru na županov tradicionalni nagovor izrazil hvaležnost diplomatov za podporo mesta Dunaj z iskrivimi “dvanajstimi točkami”.

Dunajski župan je sicer že v nedeljo priredil za vse udeležence festivala veličasten sprejem. Po rdeči preprogi sta se zadovoljno sprehodila tudi slovenska predstavnika Maraaya, ki sta prišla na Dunaj dobro razpoložena. In s slušalkami. Te so postale njun zaščitni znak. Kot je dejal Igor E. Bergant na Slovenskem večeru, ki smo ga v ponedeljek organizirali v podporo našima predstavnikoma: če vidite na Dunaju hoditi koga s temi slušalkami, potem veste, da gre za Slovence in fane Maraaye. Da se stvar prijemlje, sem se lahko prepričal na lastne oči predvčerajšnjim, ko je natakar v eni od najbolj znanih kavarn zjutraj prišel v službo – s slušalkami Maraaye.

maraaya
Duo Maraaya, veleposlanikova soproga Polona Rahten Štekar in veleposlanik RS na Dunaju dr. Andrej Rahten (foto: Marko Kovic)

Na ponedeljkovem Slovenskem večeru smo sicer lahko pozdravili tudi udeležence mednarodne konference, ki je zasedala na Dunaju na temo Evrovizija v mednarodnih odnosih. Prišel je tudi avstralski ekspert Dean Vuletić, ki o tem fenomenu predava na dunajski univerzi. Fenomenu, ki je v zadnjem času tudi predmet resnih znanstvenih raziskav. In stroka je letos slovenskemu komadu še posebej naklonjena.

Sestavni del evrovizijske mrzlice so vedno tudi stavnice. Letos gre Sloveniji tu še posebej dobro. Danes, ko čakamo na drugi polfinale, kaže sicer najbolje Švedski. A že na drugem mestu je skupaj z Norveško – Slovenija. Na Slovenskem večeru sem citiral dr. Vuletića, ki pravi, da so Eurosong največje evropske volitve. Vsaj po stavnicah sta Maraaya že blizu vrhu. A ne glede na uvrstitev lahko rečemo – naša ekipa je bila opažena. In to je na velikih prireditev (raz)vajenem Dunaju že samo po sebi velik uspeh. Kakšno točko več pa smo na ta račun nedvomno dobili tudi slovenski diplomati.

 

rahten
Prof. dr. Andrej Rahten (foto: ZRC SAZU)

Avtor: prof. dr. Andrej Rahten, veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju.

 

Več od Metina lista

Na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega

Bilo je kar nekaj let nazaj. Delala sem v kulturni redakciji televizijskega...
Beri dalje