Avtor: dr. Andrej Rahten, višji znanstveni sodelavec ZRC SAZU
Po skoraj dvajsetih letih bolj ali manj intenzivnega raziskovanja delovanja najpomembnejše vladarske družine v slovenski zgodovini sem se že navadil, da je pri nas odgovor na vprašanje »Kdo je bil najpomembnejši Habsburžan?« praviloma ženskega spola. Ob slavni Habsburžanki, veliki reformatorki, ki se je Slovencem vtisnila v spomin predvsem po številnem naraščaju (vsaj tak občutek sem dobil, ko sem še kot študent vodil po Dunaju) in po uvedbi obveznega sajenja krompirja (zato so ji v Šenčurju pred petimi leti celo postavili spomenik), pa le malokdo zna našteti več kot enega moškega predstavnika dinastije. Večina seveda ve za Franca Jožefa, a skoraj vsi, ki vedo zanj, že mislijo tudi, da je bil zadnji habsburški cesar. Res je na prestolu dočakal skoraj sedem desetletij, a jeseni 1916 ga je vendarle za dve leti nasledil pranečak Karel, ki so ga ob koncu prve svetovne vojne z Dunaja pregnale prevratne sile.
Zanimivo je, da so ob smrti Franca Jožefa v ljubljanski Katoliški tiskarni pomembno in odgovorno nalogo – napisati njegovo biografijo – zaupali eni redkih novinark na Slovenskem. Ivanka Anžič Klemenčič, ki velja sploh za prvo slovensko poklicno novinarko, je napisala zgledno urejeno knjižico z zgovornim naslovom Veliki cesar. Kako je ocenjevala vlogo večno »sivolasega cesarja« kaže naslednji citat, s katerim je zaključila pregled slovenskih narodnoemancipacijskih dosežkov v času njegove vladavine: »Recimo na kratko: vse, kar smo in kar imamo, imamo domalega zahvaliti dobi ‘velikega cesarja’ Franca Jožefa I. in njegovi mili vladi. Njegovo ime ostane neizbrisno med nami.« Kasneje so njene biografinje Ivanki očitale to »nenadno lojalistično prilagoditev«, ki naj bi bila »tako drugačna« od njenih »prvotnih pogledov in nazorov«. In zakaj ne bi mogla slovenska intelektualka takrat gojiti pristnih čustev do vladajoče dinastije? Mar ni bila habsburška rodbina vladarska hiša kakšnega ducat narodov, med njimi tudi slovenskega? Mimogrede: za glavnega poznavalca dvornega prava habsburške dinastije je veljal slovenještajerski pravnik Ivan vitez Žolger, ki je leta 1917 o tem napisal izjemno obsežno monografijo (potem ko je odstopil z mesta ministra v avstrijski vladi, v katero je bil imenovan kot edini južni Slovan v zgodovini).
Marija Terezija torej pogosto vodi na slovenskih lestvicah najslavnejših zgodovinskih osebnosti ženskega spola. A seveda ni bila edina Habsburžanka, ki je usodno posegla v zgodovino Evrope in sveta. Sploh se zdi, da so ženske članice rodbine v poldrugem stoletju po njeni smrti pogosto odigrale pomembnejše vloge, kot priznava večina piscev. Če pogledamo že njeno hči Marijo Antonijo (bolj znano kot Marijo Antoinetto), ki je skupaj s francoskim kraljem Ludvikom XVI. končala pod giljotino. Podoba, ki se nam je vtisnila v zgodovinskem spominu o njeni domnevno pretirani razsipnosti in nagnjenosti k razkošju, je gotovo v neki meri tudi sad ravno s francosko revolucijo vcepljenih egalitarističnih vzgibov. A njene navade verjetno niso ravno koristile nesrečnemu možu, ko se je trudil zadovoljiti zahteve krvi željnih revolucionarjev. Njen brat Jožef II., ki je na prestolu nasledil Marijo Terezijo, ji ni priskočil na pomoč, ko se je znašla v stiski. Menil je, da on sicer sestro ima, Avstrija pa ne. Sicer pa tudi naslednik Marije Terezije ni imel sreče z ženskami. V prelepo 19-letno Izabelo Bourbon-Parmsko, ki so mu jo namenili za soprogo, se je prav toliko stari Jožef zaljubil do ušes. A kaj, ko se je slednja zagledala v – njegovo sestro Marijo Kristino. O naravi odnosa med aristokratinjama priča korespondenca, ki so jo zaradi občutljivosti ob zgodnji smrti Izabele (umrla je stara komaj 22 let) konfiscirali.
Tudi mogočni Napoleon Bonaparte je na svoji koži izkusil fatalnost Habsburžank. Zviti avstrijski diplomat Metternich se je dogovoril, da v zameno za nujno potrebni mir žrtvuje Marijo Luizo, lepo hči »dobrega cesarja« Franca. Tistega Habsburžana, ki je moral po pol tisočletja, ko je bila krona Svetega rimskega cesarstva večinoma v dunajski zakladnici, zaradi Napoleona opustiti starodavni cesarski naziv. Še pred tem mu je Joseph Haydn napisal prelepo državno himno, ki pa se je kmalu odlično prilegala tudi na novo razglašeni kroni avstrijskega cesarstva. Če so Avstrijci z oddajo zale Marije Luize dobili mir, je Napoleon s poroko v najpomembnejšo evropsko rodbino dobil legitimnost, ki jo kot precej nižje rangirani Korzičan nikoli ni imel. Čeprav so v cesarski hiši v tem videli poroko s hudičem, se jima je vendarle rodil naslednik – Napoleon II. Po očetovem propadu so ga vzgajali na Dunaju v habsburškem duhu in mu nadeli naziv vojvoda reichstadtski (po severnočeškem mestu, zato so ga slovenski kronisti nekoč slovenili kot »vojvodo zakupskega«). Slovel je kot lomilec ženskih src, a mu tuberkoloza ni prizanesla in je umrl star komaj 21 let. V otroških letih je zanj rada skrbela zlasti teta Marija Leopoldina, ki pa je kmalu zapustila Dunaj in se omožila za portugalskega prestolonaslednika »dom Pedra« iz družine Braganza, ki se je dal leta 1822 okronati za cesarja Brazilije. Ker je bil sam precej neizobražen, je »dona Leopoldina« imela menda zelo velik vpliv na njegovo politiko (Brazilija ima od takrat v zastavi poleg portugalske kraljeve zelene tudi habsburško cesarsko rumeno). Če se vrnemo za trenutek še k Napoleonu II, je bil žalosten, ker mu v Pariz dedek Franc nikoli ni dovolil, da ga ne bi premamila skušnja obnove očetovega cesarstva. Tako so ga pokopali v tradicionalnem zadnjem počivališču Habsburžanov, v kapucinski grobnici na Dunaju. Toda sarkofag je dal kot gesto dobre volje vichyskemu režimu prenesti v Pariz Adolf Hitler, sicer še iz njegovih neslavnih dunajskih dni eden največjih sovražnikov Habsburžanov. Ker pa ni dobro poznal starodavnega rituala pokopa Habsburžanov, je na Dunaju v avguštinski cerkvi pozabil srce Napoleona mlajšega (srce umrlega se po habsburški tradiciji shranjuje ločeno).
O Elizabeti, prelepi bavarski ženi Franca Jožefa obvezno veliko izvemo, kadar obiščemo letno rezidenco Habsburžanov na Dunaju, slavni Schönbrunn. Znamenita Sisi, zaradi katere je Romy Schneider postala slavna igralka, istoimenska filmska trilogija pa eden ključnih znanilcev habsburške nostalgije po drugi svetovni vojni (ne pozabimo Mojih pesmi, mojih sanj), na znameniti sliki Franza Xaverja Winterhalterja resnično deluje kot boginja. Cesarski par je bil izjemno popularen tudi na Slovenskem. Slovenska pesnica in pisateljica Luiza Pesjakova je cesarskemu paru ob njuni srebrni poroki zapisala med drugim tudi tele vrstice: »Srce preslavlja i Njo, ktera mila Mati je vsmiljena svojih otrok; Da bi žareča se želja spolnila: ‘Dolgo ohrani, še dolgo Ju Bog!’«. Očitno še ena lojalistična Slovenka, a podobnih primerov slovenske slavilne državniške poezije najdemo v odlični antologiji Marjana Dolgana še mnogo.
A že kmalu po poroki se je pokazalo, da dunajski dvor za občutljivo Sisi ni bilo najljubše mesto na svetu. Veljala je za zelo inteligentno in čustveno žensko, a je že kar bolestno gojila kult lepega telesa in se s strogimi, na trenutke na anoreksijo meječimi dietami, trudila vzdrževati vitko linijo. Poleg rednega jahanja si je omislila tudi lastno telovadnico. Njun zakon ni bil srečen, pri čemer sta svoje naredila tudi zgodnja smrt komaj dveletne hčere Zofije in mayerlinška tragedija, a katero je odšel v smrti njun edinec, prestolonaslednik Rudolf. Smrt na gradu Mayerling je ostala vse do danes predmet številnih špekulacij, saj je šlo za samomor, ki ga je Rudolf storil skupaj s fatalno ljubico Mary Vetsera. O tem je napisal kratek roman tudi mladi Mussolini, predno je seveda postal duce. Dogajanje tiste tragične januarske noči 1889 je opisal zelo doživeto, danes bi ga po mnenju vodilnega poznavalca habsburških posebnosti Haralda Havasa opisali kot seksualno orgijo. Že pred tem je ostal brez mlajšega brata Maksimiljana, ki se je na vabilo Napoleona III. (malo je baje pomagal pri tem slovenski diplomat Alojz Dobravec vitez Saldapenna) leta 1864 odločil, da obmorsko milino tržaškega gradu Miramare zamenja za vročo mehiško cesarsko krono, ki ga je po treh letih pripeljala pred strelski vod mehiških republikancev. Njegovo čast so z orožjem branili tudi slovenski prostovoljci, katerih dogodivščine lahko že nekaj let spremljamo v odličnem stripu Smiljanića in Pušavca Meksikajnarji. In končno je še cesarica Sisi leta 1898 v Švici podlegla atentatu. Francu Jožefu resnično ničesar ni bilo prihranjeno.
A kljub vsem družinskim tragedijam Franc Jožef ni bil pripravljen popuščati svojemu nečaku Francu Ferdinandu, ko ga je ta prosil, naj mu dovoli poroko z žensko svojega življenja. Novi prestolonaslednik se je namreč zaljubil v Zofijo, hčer avstro-ogrskega poslanika v Dresdnu grofa Bohuslava Choteka. Tako je nastala ljubezenska zgodba, ki je usodno vplivala na nadaljnji razvoj podonavske monarhije. 1. julija 1900 sta se poročila, čeprav je temu zakonu zaradi prenizkega rodu bodoče neveste nasprotoval sam cesar. Ker se je Franc Ferdinand dva dni prej odpovedal nasledstvu prestola za svoje sinove, mu je bila vendarle poroka dovoljena. Vendar je bila ob spoštovanju habsburškega hišnega reda ta zgolj morganatična. Vseeno jo je Franc Ferdinand za poročno darilo povišal najprej v kneginjo Hohenberško, leta 1909 pa še v vojvodinjo. Toda strog habsburški protokol je nesrečno Zofijo zaradi prenizkega rodu vedno puščal nekje v zadnjih vrstah; in trpela sta oba – prestolonaslednik in soproga. Znano je, da si Franc Ferdinand potovanja v Sarajevo junija 1914, ko je končal pod streli atentatorjev, ni želel. A zdi se, da je pri njegovi odločitvi prevladala tudi ljubezen do soproge. Prav na isti dan – 28. junija – pred štirinajstimi leti je namreč Franc Ferdinand v prisotnosti cesarja in vladnih predstavnikov slovesno prisegel na evangelij, da v zameno za dovoljenje za poroko sprejema določbe morganatičnega zakona, po katerem njegovi potomci ne bodo upravičeni do nasledstva prestola. In ob zadnjem pogovoru, ki ga je imel s cesarjem, da bi mu sporočil svojo skepso glede poti v Sarajevo, mu je bilo menda namignjeno, da bi ga ob tem obisku lahko soproga izjemoma spremljala z vsemi častmi, ki pritičejo soprogi habsburškega prestolonaslednika. Odločitev, ki jo je sprejel, se je izkazala usodna za ves svet. A tudi o smrti nesrečnega para je knjižico v slovenščini napisala prav – Ivanka Klemenčič.