Felicity Aston: Vsak trenutek bo dragocen

Cape Khoboy, otok Olkhon, Sibirija. Vir: felicityaston.co.uk.

Britanska polarna raziskovalka Felicity Aston in Nataša Briški, so-ustanoviteljica Metine liste, o podkastu Polar Exposure in Evro-arabski ženski ekspediciji na Severni pol, načrtovani za aprila 2017.

Spodnji zapis je skrajšan prevod in priredba prve epizode, ki jo lahko v celoti poslušate TU.

Cape Khoboy, otok Olkhon, Sibirija. Vir: felicityaston.co.uk.
Cape Khoboy, otok Olkhon, Sibirija. Vir: felicityaston.co.uk.

Felicity Aston: Zares priviligirano se počutim, da si lahko rečem polarna raziskovalka. Že skoraj 20 let hodim in se vračam na nekatere najhladnejše dele našega planeta. Začela sem kot znanstvenica z British Antarctic Survey, nadaljujem kot vodja različnih odprav. Sicer prihajam z jugovzhoda Anglije, ki ne velja za pretirano hladno območje, sneg je pri nas precej nenavaden dogodek. Morda pa ravno zato že ves čas iščem hladnejše kraje. Zanima me organizacija zanimivih ekspedicij, čigar bistvo ni zgolj fizična zahtevnost, ampak raziskujejo tudi druge vidike tega, kaj pomeni biti človek in živetu v svetu, kakršnega si lastimo danes.

Nataša Briški: Kaj je tisto, kar te pravzaprav žene, da se lotevaš takšnih podvigov?

Felicity AstonČe bi morala povzeti v eni besedi, potem bi rekla: radovednost. V središču vseh ekspedicij, ki sem jih organizirala, je radovednost. In včasih je edini način, da dobiš odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljaš, ta, da se v te kraje tudi odpraviš.

Nataša Briški: Od kod ideja za Evro-arabsko ekspedicijo na Severni pol?

Felicity Aston: Začelo se je že 2009, ko sem vodila ekspedicijo Kaspersky Lab Commonwealth Antarctic Expedition. Večina deklet v ekipi, osem nas je bilo, je bila začetnic, nobenih izkušenj niso imele s polarnimi ekspedicijami. Z obale Antarktike smo krenile na Južni pol. Nekaj več kot 900 km smo presmučale v 38-ih dneh. Kar se mene tiče, je bilo bistvo te ekspedicije dokazati nekaj, v kar resno verjamem in to je, da lahko vsakdo postane polarni raziskovalec oz. raziskovalka, če se za to odloči. In če lahko vsakdo postane to, potem lahko vsakdo doseže tudi karkoli drugega, kar si res želi doseči.

Cilj tega potovanja je bilo torej tudi preizpraševanje stereotipa, kakšen naj bo polarni raziskovalec oz. raziskovalka. Razmišljala sem tudi o življenjih deklet, ki so prihajala iz zelo različnih okolij, kakšne predstave imam o njih, kako na odločitve, ki jih sprejemam, in prepričanja, ki jih imam, vpliva kulturno okolje, iz katerega prihajam sama. Kaj nas je pripeljalo do tu, kjer smo, kako je prišlo do nerazumevanja, ki se zdi še posebno globoko med arabskim in evropskim svetom. To je očitno, ko govorimo o odnosih med ženskami iz teh kulturnih območij. Mislim, da imamo v Evropi precej zakoreninjeno prepričanje, kakšne so tamkajšnje ženske, kakšni so izzivi, s katerimi se soočajo, neenak položaj v družbi … Je temu res tako ali pa je v ozadju te zgodbe vendarle nekaj več? Ekspedicije so odlična platforma za to, da se lahko zelo hitro dokoplješ do bistva problema, ko si dan in noč deliš šotor, ko si daleč stran od doma in smo zatorej vsi nekoliko bolj ranljivi. To ekspedicijo sem zato zasnovala tudi kot neke vrste kulturni eksperiment, ne le fizični izziv.

Nataša Briški: Je bilo med prijavljenimi več deklet iz Evrope ali arabskih držav, se morda spomniš?

Felicity Aston: Ne spomnim se natančnega števila, ampak za nekatere države se mi je zdelo, da bo ženske tam težko doseči, pa se je na koncu izkazalo ravno obratno, od tam je bil precejšen odziv. Npr. iz Savdske Arabije, česar sem bila zelo vesela. Tako so bila neka prepričanja, ki sem jih imela pred objavo poziva, postavljena na glavo že na samem začetku. Upam, da se bo vzorec ponavljal skozi celotno ekspedicijo.

Nataša Briški: Kaj je torej cilj ekspedicije?

Felicity Aston: Kar se fizičnega dela tiče, na smučeh prehoditi zadnjih 100 km do Severnega pola. Začnemo 89 stopinj severno in smučamo približno 100 km do 90 stopinj severno, na vrh našega planeta. Bolj severno se več ne da.

Če bomo imele srečo, se bo led premikal proti Severnemu polu in nam ne bo treba tako daleč smučati, če nas bo ledena ploskev vlekla stran od cilja, potem bo treba narediti kakšen kilometer več. 

Nataša Briški: Jupi!

Felicity Aston: Ha, ha. Premikanje ledu naprej oz. nazaj je ena od ovir, s katerimi se bomo soočale. Morda bomo morale čez območja, kjer bo treba prečiti kanale vode. Če bodo ti kanali preširoki za prečkanje s smučmi, potem bo treba smučati vzdolž kanala, dokler ne bo dovolj ozek za prečkanje ali pa bo morda celo treba v posebne nepremočljive obleke in kanal preplavati. Lahko se zgodi tudi ravno obratno, ponekod vodni tokovi konce ledenih ploskev porinejo navzgor in tam nastanejo ledene grbine, ki znajo biti prav naporne za prečkanje in potiskanje težkih sani. 

Vir: felicityaston.co.uk.
Vir: felicityaston.co.uk.

Nataša Briški: Kdaj pa misliš, da bomo vedele, kakšni bodo pogoji? Tik preden bomo štartale ali morda že kakšen mesec, dva prej?

Felicity Aston: Težko napovedati, ker so pogoji vsako leto drugačni. Poleg tega je območje Arktike tudi območje velikih sprememb. Tam lahko vidimo reakcije našega planeta na spremenjene klimatske razmere. V začetku 2017 bomo začele dobivati prve informacije o tem, ali je led, ki se je oblikoval, dober, trden ali tanek, kako se spreminja itd., marca pa bi morale imeti že precej dobre informacije o tem, kaj lahko pričakujemo.

Nataša Briški: Pripoveduješ o premikanju ledenih ploskev in spreminjajočih se pogojih. Bi bilo potem prav reči, da je Severni pol točka, ki se ves čas premika? Tam, kjer je bila zastavica morda zapičena lani, ni nujno, da bo na istem mestu tudi leto kasneje?

Felicity Aston: Ja. Poleti 2015 sem obiskala Severni pol na krovu ledolomilca. Urezali smo si pot do tja. Ko smo stopili na led in stali na Severnem polu, je trajalo vsega kakšnih 10 ali 15 sekund, da se je led premaknil in že nismo bili več na tisti točki, ki označuje najsevernejši del našega planeta.

Iz sezone v sezono so pogoji slabši. Morda se bo že za časa našega življenja zgodilo, da tam sploh ne bo več ledenih ploskev, po katerih bi lahko hodili.

Sredi zime 2015 so na Severnem polu izmerili celo temperature, ki so bile nad ničlo, kar je naravnost strašljivo.

Arktični ocean. Vir: felicityasto.co.uk.
Arktični ocean. Vir: felicityasto.co.uk.

Nataša Briški: Ekipo sestavljamo dekleta z zelo različnimi izkušnjami, nekatere ste že bile na Severnem polu, večina pa še ne. Kaj meniš, da bo naš največji izziv? Spomnim se, da je bilo zadnje vprašanje v prijavi na ekspedicijo, česa se najbolj bojiš. Zase lahko rečem, da je to najverjetneje mraz. 

Felicity Aston: Ko greš prvič nekam, kjer je minus 30 ali minus 40 stopinj celzija, je zrak tako suh, da te od mraza kar zareže v grlu. Takoj padeš v mentalni šok, prva reakcija možganov je, tega ne bom preživel oz. preživela in zagrabi te panika. Zaradi mraza predstavljajo hud napor že zelo enostavna opravila. Npr, če si moraš popraviti vezi na smučeh, to pomeni, da se moraš ustaviti, vzeti dol rokavice, popraviti vez, paziti, da ti ne odpihne rokavic, vse skupaj narediti hitro, preden ti začnejo zmrzovati prsti in potem spet natakniti rokavice. Na toliko stvari moraš misliti, da vse skupaj postane psihično naporno. Res pa je, da moraš imeti ves čas zdravo mero spoštovanja do razmer, s katerimi bomo soočene. Ko se navadimo, bo šlo lažje.

Nataša Briški: Kaj pa se na takšnih odpravah ponavadi prišteva med najlepše trenutke ali izkušnje?

Felicity Aston: Ko me po ekspedicijah sprašujejo, kaj je bilo najtežje oz. kaj najlepše, odgovarjam, da gre zelo pogosto za eno in isto stvar. Kadar se zgodi kaj res dramatičnega, si misliš, kako grozno je vse skupaj, npr. smučanje skozi snežni vihar ali kaj takšnega, polovica tvojih možganov kriči, kaj mi je tega treba bilo, medtem ko druga polovica kriči od navdušenja, kako neverjetno je vse skupaj, sredi viharja sem na Severnem polu, pravi raziskovalec oz. raziskovalka sem. Zato je težko reči, vsak trenutek bo dragocen. 

 

—————————————————

Podkast Polar Exposure so pogovori z ljudmi, ki sledijo svojim sanjam. Voditeljici sta britanska polarna raziskovalka Felicity Aston, vodja Evro-arabske ženske ekspedicije na Severni pol, in soustanoviteljica Metine liste Nataša Briški, članica odprave.

 

Pripravam na ekspedicijo lahko v slovenščini sledite TU, z donacijo pa lahko postanete tudi virtualni člani in članice The Women’s Euro-Arabian North Pole Expedition 2017.

Več od Nataša Briški

Drugi dan treninga na Islandiji – oblačila so zelo pomembna

– učne ure oblačenja, soočanja s poškodbami in upravljanje z družbenimi omrežji...
Beri dalje