Geografska sporočila evropskih volitev in referendumov 2024

V Sloveniji smo se 9. junija 2024 po letu in pol spet odpravili na volišča, kjer smo izbrali svoje predstavnice in predstavnike* v Evropskem parlamentu ter izrazili svoje mnenje na več posvetovalnih referendumih. Za seboj smo pustili množico podatkov, ki odsevajo družbene pojave in delitve ter v sebi skrivajo najrazličnejša sporočila. Nekatera od njih so politični analitiki že izčrpno analizirali, tista s prevladujočo geografsko noto pa so bila bolj površinsko obdelana.

Pogosto je prezrto, da ima volilno vedenje tudi svojo prostorsko razsežnost, ki se na eni strani kaže v prostorskih razlikah med volilnimi izidi, na drugi pa v vplivu geografskega okolja na volilno (ne)udeležbo ali izbiro. Pričujoči prispevek želi s pomočjo osnovnih prostorskih in statističnih analiz ter zemljevidov zapolniti zlasti to vrzel. Kaj nam torej z geografskega vidika sporočajo tokratne volitve in referendumi?

*od tu naprej večinoma uporabljamo zgolj moško obliko, ki je mišljena spolno nevtralno

1. Bitka za mobilizacijo: neodločeno

Geografski vidik volilne udeležbe lahko razkrije morebitno izključenost določenih območij ali družbenih skupin iz političnega procesa, območne razlike v zanimanju za evropske teme, šibko evropsko identiteto ter nenazadnje stopnjo politične kohezivnosti države.

Z vidika udeležbe so bile tokratne volitve specifične, saj so potekale hkrati s tremi posvetovalnimi referendumi, ki naj bi pomembno zvišali udeležbo. To se je na koncu tudi zgodilo, saj je bila udeležba na evropskih volitvah 41,80 %, kar je za slabih 13 odstotnih točk več kot na prejšnjih volitvah leta 2019. To je še vedno bistveno manj od evropskega povprečja, a več od večine novih članic EU (razen Madžarske in Romunije, kjer pa so vzporedno potekale lokalne volitve). Ravno sočasne volitve so izmed sistemskih dejavnikov tiste, ki najbolj zvišujejo udeležbo, zato bi tokratno višjo udeležbo zelo težko pripisali večjemu zanimanju za evropske teme.

Vladna koalicija je kot predlagateljica referendumov najbrž pričakovala, da se bo udeležba na evropskih volitvah povečala med bolj levo usmerjenimi volivci, kar bi se lahko odrazilo v povečanju udeležbe v bolj levo usmerjenih okoljih. Vendar se to ni zgodilo – povečanje udeležbe znotraj države je bilo dokaj enakomerno, razlike v udeležbi med volilnim okraji pa so se v primerjavi s preteklimi evropskimi volitvami nekoliko zmanjšale. Nekatera referendumska vprašanja, zlasti tisto o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, so morebiti v enaki meri mobilizirala nasprotno stran (spomnimo, da so bile v kampanji dejavne tudi Katoliška cerkev in zdravniška združenja).

Bitka za mobilizacijo se je torej končala neodločeno, bi bilo pa to tezo treba preveriti še na podlagi individualnih podatkov. Je pa obenem prišlo do nekaterih zanimivih odstopanj v primerjavi s preteklimi evropskimi volitvami: nekoliko višjo udeležbo od pričakovane glede na dolgoletno povprečje so imele zlasti Gorenjska (razen Jesenic), Savinjska in večji del Podravja, nižjo pa celotna Južna Primorska, Bela krajina in Prlekija. Razloge za to velja iskati v različni relevantnosti posameznih referendumskih vprašanj, ki so ponekod volivce bolj mobilizirala, ter prisotnosti ali odsotnosti lokalno prepoznavnih in priljubljenih kandidatov (več o tem v nadaljevanju prispevka).

Zemljevid udeležbe nekoliko odstopa od tistega, ki ga je pripravila Državna volilna komisija: iz osnove za izračun smo namreč izvzeli deleže izseljencev oziroma slovenskih državljanov s stalnim prebivališčem v tujini (ti so sicer izraziti abstinenti), kar bolje odraža razpoloženje »na terenu«. Geografski vzorec volilne udeležbe je kljub zgoraj omenjenim odstopanjem podoben tistim iz prejšnjih evropskih in državnozborskih volitev: volitev so se v večjem številu udeležili v osrednji in večjem delu zahodne Slovenije, v manjšem pa v vzhodnem delu države. S čim lahko to pojasnimo? Ta vzorec je po eni strani odsev razlik v izobrazbeni, socio-ekonomski in etnični sestavi volilnih okrajev, ki najbolj vplivajo na udeležbo na ravni posameznika (poleg starosti, ki pa se med okraji bistveno ne razlikuje). Iz podatkov javnomnenjskih raziskav namreč izhaja, da se volitev manj udeležujejo manj izobraženi, manj premožni, mlajši in državljani neslovenske narodnosti. Vzorec udeležbe je mogoče pojasniti tudi s politično-psihološkimi dejavniki, kot je zaupanje v institucije in raven subjektivnega blagostanja, ki se med območji ravno tako razlikuje. Ob tem je zanimivo, da se v nekaterih predelih Slovenije bolj udeležujejo evropskih volitev, kot bi to pričakovali glede na državnozborske volitve – tako je udeležba primerjalno višja na zahodu države, nižja pa na vzhodu, zlasti v večjem delu Podravja in na Koroškem. Ali gre tudi pri tem pojavu za kombinacijo zgoraj naštetih vplivov ali pa so na delu tudi lokalno specifični dejavniki, zaenkrat še ni jasno.

2. Spet urbano – ruralno

Zaradi izrazito personalne narave evropskih volitev je njihove izide vedno težko primerjati s prejšnjimi, pa tudi z volitvami v Državni zbor. Analize za posamezne stranke bomo prepustili strankarskim štabom (tudi sicer zaradi nestabilnosti političnega prostora, zlasti levo od sredine, niso vedno smiselne) in raje pogledali širšo sliko.

Že pred volilno kampanjo je bilo v političnem diskurzu večkrat v ospredju podeželje, ki so ga politiki na desni pogosto, tudi manipulativno, slikali kot ranljivega, drugorazrednega in zapostavljenega zlasti v kontekstu zelenega prehoda pa tudi migracijske politike, SDS pa je uvedbo preferenčnega glasu označevala za »siromašenje podeželja«. Ali je v Sloveniji po prvem polčasu v vmesnem obdobju do volitev v DZ 2026 prišlo do pomembnejših političnih premikov v prostoru?

Volilni izidi ne puščajo nobenega dvoma, da se je Slovenija v primerjavi z volitvami v DZ 2022 politično obrnila proti desni.

Stranke desno od sredine (SDS, NSi, SLS) so na tokratnih volitvah dobile več glasov od strank levo od sredine (GS, SD, Vesna in Levica) v 46 volilnih okrajih, na prejšnjih volitvah pa le v 16. Vendar, ali je bil ta obrat po državi enakomeren? Zemljevid, ki prikazuje razmerje med levim in desnim političnim polom, ni prinesel nič novega, saj ponovno izkazuje sovpadanje prevladujoče politične orientacije s stopnjo urbaniziranosti in boljše rezultate desnice na vzhodu države. Tako so tudi tokrat v urbanih volilnih okrajih glasovali bolj levo (v povprečju za 18,8 odstotnih točk več od desnega pola), v ruralnih okrajih pa bolj desno (v povprečju za 16,2 odstotne točke več od levega pola).

Stranke desno od sredine so v primerjavi z volitvami v DZ 2022 največ pridobile v Posavju, Podravju in na Kamniško-Domžalskem, najmanj pa na Kočevsko-Ribniškem, v Prekmurju in v centru Ljubljane (kot bomo prikazali pozneje, je to tudi posledica nekaterih lokalno prepoznavnih kandidatov). Zanimivo je, da je bil premik proti desni nekoliko izrazitejši v t. i. prehodnih volilnih okrajih, kjer se prepletajo lastnosti urbanega in ruralnega ter večinoma obsegajo gravitacijska zaledja večjih mest ter nekatera mala in srednje velika mesta z okolico. Izračuni kažejo, da je bil premik proti desni v primerjavi s »čistimi« urbanimi oziroma ruralnimi okraji večji za približno odstotno točko in pol.

Pri trditvah o povečani polarizaciji med mestom in podeželjem moramo biti torej previdni (razen če bi tudi prehodne okraje klasificirali kot ruralne), prav tako ne moremo govoriti o preboju desnice v mesta, ki navkljub političnemu premiku proti desni ostajajo pretežno levosredinska. Dejstvo pa je, da politična delitev med urbanim in ruralnim v Sloveniji vztraja in bo najverjetneje še vztrajala, vključno z njeno kulturno-ekonomsko podstatjo.

3. Ključ do mandata je v nacionalni priljubljenosti

Na evropskih volitvah na volilno izbiro pomembno vpliva sestava kandidatnih list: volivci imajo namreč možnost oddati preferenčni glas, kar že od prvih evropskih volitev pridno izkoriščajo, tokrat so to storili že v rekordnih 82,3 odstotkih. Zelo pomembno je tudi, kdo je nosilka ali nosilec liste, ki se praviloma pojavlja na TV-soočenjih in običajno pobere večino preferenčnih glasov. V povolilnih analizah pa je bilo manj pozornosti namenjene geografskemu vidiku kandidatnih list. Omenili smo že lokalno in regionalno prepoznavne in priljubljene kandidate, ki v domačih okoljih po »lokalnem ključu« lahko pobirajo dodatne glasove tako zase kot za stranko. Katera sporočila lahko razberemo iz geografskega porekla kandidatov ter prostorske razporeditve njihovih preferenčnih glasov?

Izvor kandidatov lahko preverimo z javno objavljenimi podatki o naslovih stalnega prebivališča. Ti v večini primerov sovpadajo z okoljem, v katerem je kandidat odraščal, v njem živi in se z njim tudi identificira. Razporeditev preferenčnih glasov pa lahko analiziramo s koeficientom variacije, ki nam pove mero razpršenosti pojava. Kot razmerje med standardnim odklonom in aritmetično sredino je že standardiziran in zato uporaben za primerjavo med posameznimi spremenljivkami.

Kandidati z manjšim koeficientom variacije so tisti, ki so med volilnimi okraji dosegli bolj podoben rezultat, kandidati z večjim koeficientom variacije pa bolj različen rezultat. Za prve velja, da so glasove prejemali zlasti zaradi svoje nacionalne prepoznavnosti, drugi pa zaradi svoje lokalne prepoznavnosti. Nacionalno prepoznavnost lahko enačimo s t. i. učinkom splošne priljubljenosti, lokalno pa s t. i. učinkom poznanstva in sosedstva, ko volivci podprejo kandidata iz lokalnega okolja ne glede na strankarsko pripadnost. Primerjava koeficientov variacije in deležev preferenčnih glasov od glasov za posamezno listo razkriva, da so bili nacionalno prepoznavni in priljubljeni kandidati na EU-volitvah veliko uspešnejši od tistih zgolj lokalno prepoznavnih.

Kandidati s poudarjeno lokalno prepoznavnostjo se večinoma niso prebili v Evropski parlament. Nekdanji mariborski župan Franc Kangler (SDS) je sicer dobil 11.311 preferenčnih glasov, a zelo malo onkraj Trojan. Podobno velja za njegovega strankarskega kolega Franca Breznika ali pa Davida Klobaso NSi), župana občine Sveta Trojica v Slovenskih goricah, ki sta glasove pobirala v še manjšem bazenu. Po drugi strani pa je imel župan Kočevja Vladimir Prebilič, ki si je poslanski mandat zagotovil na listi Vesne, enega od nižjih koeficientov variacije in tudi nižjega kot na predsedniških volitvah 2022, kar je dokaz, da je dokončno »prebil« občinsko mejo (čeprav je v Kočevju še vedno dosegel izrazito boljši rezultat) in se še bolj nacionalno profiliral.

Kandidati, ki so predvsem lokalno ali regionalno prepoznavni, pa stranki lahko prinesejo kar nekaj dodatnih glasov, ki bi ob njihovi odsotnosti sicer najverjetneje romali drugam. To precej bolj kot za urbana velja za ruralna okolja oziroma manjše kraje, kjer je zavezanost in pripadnost lokalnemu močnejša.

Kartiranje kandidatov glede na lokacijo njihovega stalnega prebivališča, ki je najboljši razpoložljivi približek poreklu kandidata, je dalo zanimive rezultate. Kar tretjina kandidatov prebiva v Ljubljani, skupno ena polovica pa v osrednji Sloveniji. Razporeditev kandidatov je bila najbolj razpršena pri Vesni in pri SD-ju. Pri Vesni zaradi močnega nosilca liste, ki je od vseh kandidatov prejel največ, skoraj 74 % preferenčnih glasov, ni igrala pomembnejše vloge. Pri »ranjenem« SD-ju pa lahko špekuliramo, ali si je poslanski mandat uspela zagotoviti ravno zaradi regionalno uravnotežene liste, na kateri je bilo kar nekaj lokalno prepoznavnih kandidatov. Čez palec smo izračunali, da je stranka na ta račun dobila več kot 6000 glasov, ki bi v nasprotnem primeru lahko romali drugam. Razlika do Slovenske ljudske stranke, ki je za las ostala brez mandata, je bila namreč majhna, zgolj 3500 glasov. Vprašamo se lahko, kaj bi se na primer zgodilo, če bi vsi kandidati SD-ja prihajali iz Ljubljane, kar se je tokrat zgodilo pri Levici. Podobno velja tudi za NSi.

Kot smo že omenili, vsaj v večjih urbanih središčih lokalna prepoznavnost ne prinaša »lokalpatriotskih« glasov. Ravno slednje je morda zagotovilo poslanski sedež Kranjčanu Branku Grimsu v internem boju proti Ljubljančanu Alešu Hojsu, saj je prvi na Gorenjskem osvojil okrog 700 dodatnih glasov po zaslugi svoje lokalne prepoznavnosti, Hojs pa na te glasove v Ljubljani ni mogel računati – približno 700 glasov je bila na koncu tudi razlika med kandidatoma. Pri SDS-u je treba omeniti tudi to, da so bili na listi številni strankarski »težkokategorniki«, ki so bili srdit interni boj za preferenčne glasove, a so si v Podravju tudi medsebojno konkurirali in s tem otežili možnost za izvolitev (Franc Kangler, Milan Zver in Franc Breznik, ki je v svoji kampanji precej poudarjal svoje poreklo). Drugačen pristop je imela novopečena evropska poslanka, Škofjeločanka Zala Tomašič, ki je glasove, tudi po zaslugi intenzivne digitalne in terenske kampanje, precej enakomerno nabirala po celotni državi.

Delež preferenčnih glasov za izbrane evroposlance po volilnih okrajih.

Omeniti velja še listo Gibanja Svoboda, ki bi jo za »sanjsko« težko označili še njeni najbolj vneti podporniki. Stranka je imela pri sestavljanju liste nemalo težav, na Primorskem, kjer so bili na zadnjih volitvah še posebno močni, pa sploh ni imela »domačega« kandidata (z izjemo nekdanjega ministra in tolminskega župana Uroša Brežana). Morda lahko tudi v tej luči presojamo namero Vlade RS, ki je le nekaj tednov pred volitvami podprla ustanovitev tretje medicinske fakultete na Primorskem. Manjši delež oddanih preferenčnih glasov, nekoliko nižja volilna udeležba in večji delež neveljavnih glasovnic na Primorskem nakazujejo, da jim je odsotnost tamkaj prepoznavnega kandidata na listi Svobode morda celo odščipnila tretji poslanski mandat (poleg »prebežnikov« Klemna Grošlja in Aleksandra Merla). Posledično pa je bil v EU-parlament izvoljen obrambni minister Marjan Šarec, ki je poleg pričakovano večjega števila glasov v domačem Kamniku z okolico kar nekaj glasov prejel tudi na Koroškem in Goriškem, najbrž tudi zaradi svoje aktivnosti in izpostavljenosti pri nedavnih ujmah.

4. Skrivnostni razkorak

Volivke in volivci so se tokrat izrekli tudi na treh posvetovalnih referendumih oziroma o skupno štirih referendumskih vprašanjih. Vsa štiri so dobila večinsko podporo: uvedba preferenčnega glasu (70,9 %) in legalizacija gojenja in predelave konoplje v medicinske namene (66,7 %) sta bili podprti z veliko večino, bolj tesen pa je bil izid pri ureditvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (54,9 %) in legalizaciji konoplje za omejeno osebno rabo (51,6 %). Zemljevidi glasovanja po volilnih okrajih prikazujejo nekatera pričakovana odstopanja, ki jih lahko pripišemo razlikam v politični orientaciji. Referendum o preferenčnem glasu so nekoliko bolj podprli tam, kjer so ga v večji meri uporabili na evropskih volitvah (r = 0,34; p < 0,01), medtem ko je bila velikost volilnega okraja pomembnejši dejavnik samo ponekod na podeželju, kar bi lahko odražalo strahove pred manjšo izvoljivostjo poslancev iz teh okolij. Vendar je bilo tudi tam to vprašanje potrjeno s prepričljivo večino.

Izidi posvetovalnih referendumov 2024 po volilnih okrajih.

Bolj presenetljivo je, da se večinska podpora vsem štirim referendumskim vprašanjem, ni prelila v boljši rezultat za vladne stranke na evropskih volitvah, saj so se politični akterji do teh vprašanj razmeroma jasno opredelili. Kako je to mogoče? Pri iskanju odgovora si lahko pomagamo tudi s prostorsko primerjavo vzorcev glasovanja. Pri volilni udeležbi smo že uvodoma ugotovili, da se pričakovanja o večji mobilizaciji urbanih in levosredinskih volivcev niso uresničila, saj je bilo povečanje udeležbe po državi razmeroma enakomerno. Drugi razlog pa se najbrž skriva v heterogenosti in specifičnemu političnemu profilu volivcev, ki so jih na evropske volitve pritegnili referendumi.

Razkorak v glasovanju pa ima tudi svojo geografsko razsežnost: spodnji zemljevid prikazuje razmerje med deležem glasov proti legalizaciji konoplje za osebno rabo in med deležem glasov za stranke desno od sredine. Vijolično obarvana območja so tista, kjer so volivci manj naklonjeni legalizaciji glede na tamkajšnjo (bolj levo) politično orientacijo, na območjih zelene barve pa so volivci bolj naklonjeni legalizaciji v primerjavi s tamkajšnjo (bolj desno) politično orientacijo.

Opazimo lahko, da so bili do legalizacije marihuane za osebno rabo bolj zadržani v urbanih in levo usmerjenih okoljih, kot bi morda pričakovali, obratno pa imajo do tega vprašanja bolj liberalen odnos od pričakovanega v sicer bolj desno usmerjeni vzhodni Sloveniji, še posebej v Podravju.

Možnih razlag za ta razmeroma presenetljiv pojav je več: lahko, da je v Podravju iz še nepoznanih vzrokov odnos do uporabe konoplje bolj liberalen, čeprav po podatkih NIJZ tam uporaba ni bolj razširjena.

Drugi možen razlog je, da je šlo deloma tudi za paketno glasovanje z referendumom o medicinski rabi – predvsem v Podravju je bila podpora tudi pri tem referendumu zelo visoka – in so ljudje v tem prepoznali gospodarsko priložnost za regijo ali pa so obe vprašanji presojali z vidika legalizacije marihuane v zdravstvene namene.

Tretji pa bi lahko bil odpor do zdravstvene stroke, ki je bila enotno proti legalizaciji. To tezo podpira tudi nižji delež precepljenosti proti covidu-19 v občinah v vzhodni Sloveniji. Vsekakor gre za vprašanje, ki bi ga bilo smiselno podrobneje raziskati.

5. Divji zahod

Pozornost javnosti je pritegnilo tudi veliko število neveljavnih glasovnic, ki jih je bilo 31.182 oziroma 4,4 % – po deležu jih je bilo več samo še na prvih evropskih volitvah leta 2004. V javnosti so se pojavljale razlage, da je to posledica nejasnih navodil za glasovanje, naraščajoče funkcionalne nepismenosti, vzporednih referendumov, ki so mobilizirali določen del volivcev, ki niso imeli interesa glasovati na evropskih volitvah in t. i. protestnih glasov. Najverjetnejši sta zadnji dve razlagi, ki ju podpirata tudi vpogled v neveljavne glasovnice v dveh volilnih okrajih in analiza neveljavnih glasovnic na primeru predsedniških volitev 2017.

Primerjava deležev neveljavnih glasovnic po volilnih okrajih pa je razkrila še geografsko zanimivost, da je ta pojav na vsakih volitvah precej bolj razširjen na zahodu države.

Podoben pojav beležijo v Italiji, kjer je neveljavnih glasovnic skoraj dvakrat več na jugu kot na severu. Dosedanje tuje raziskave dejavnikov števila neveljavnih glasovnic so sicer dale precej mešane rezultate. Ime česa so geografske razlike v tem pojavu pri nas, zaenkrat lahko samo ugibamo. Možna razlaga je, da gre za prostorsko specifično obliko izražanja protesta proti politiki, ki se na bolj razvitem zahodu kaže v večjem številu neveljavnih glasovnic (t. i. aktivni abstinenti), na manj razvitem vzhodu države pa v večji volilni abstinenci. Večji delež neveljavnih glasovnic je lahko tudi posledica neustrezne ponudbe kandidatov. Korelacijska analiza po volilnih okrajih namreč pokaže negativno in srednje veliko statistično značilno povezanost med deležem neveljavnih glasovnic in deležem oddanih preferenčnih glasov – kjer je drugih manj, je prvih več in obratno (r = –0,43; p < 0,01). Opraviti imamo torej še z enim pojavom z izrazito geografsko razsežnostjo, ki ga zaenkrat še ne znamo pojasniti.

6. Sklepne misli

Volitve v Evropski parlament 2024, ki so potekale skupaj z več posvetovalnimi referendumi, so prinesle dobrodošel vpogled v politično stanje duha v državi na pol poti do naslednjih državnozborskih volitev. Ključna spoznanja iz geografske analize tokratnih volilnih izidov lahko strnemo v naslednje točke:

  • Sočasni referendumi so razmeroma enakomerno povečali udeležbo po državi. Ta je še vedno večja v gospodarsko bolj razvitih osrednji, zahodni Sloveniji in na Gorenjskem.
  • Slovenija je doživela politični premik proti desni, ki je prostorsko dokaj enakomeren. Stranke levo od sredine ostajajo močnejše v mestih, stranke desno od sredine pa na podeželju. Delitev urbano – ruralno v državi vztraja in dobiva nove vsebine zlasti v kontekstu zelenega prehoda.
  • Nacionalna prepoznavnost kandidata je ključna za preboj v Evropski parlament, lokalna prepoznavnost pa lahko pomaga stranki do boljšega volilnega izida in odloči boj za preferenčne glasove, sploh če kandidat prihaja s podeželja.
  • Prostorska primerjava izidov evropskih volitev in referendumov razkriva, da sta bili glasovanji ponekod nemalokrat v navzkrižju. Izstopa zlasti liberalen odnos do konoplje v sicer kulturno bolj konservativnem in bolj desno usmerjenem Podravju.
  • Geografsko razsežnost imajo tudi neveljavne glasovnice, saj jih največ na zahodu države, tudi do polovico več kot v osrednji Sloveniji.

V prispevku smo skušali prikazati, da geografija lahko pomembno prispeva k prepoznavanju aktualnih družbenih in političnih pojavov, procesov in delitev, ki bi sicer lahko ostali skriti. Te delitve so najbolj vidne iz volilnih zemljevidov, ki niso samo nepogrešljivo analitično orodje, temveč tudi učinkovito sredstvo za vizualizacijo rezultatov in nujno dopolnilo podatkom iz javnomnenjskih raziskav.

0 replies on “Geografska sporočila evropskih volitev in referendumov 2024”