Gospodar procedure

Predsednika Državnega zbora radi fotografirajo, kako s kladivcem v roki resnobno zre v objektiv  izza predsedniškega pulta v Veliki dvorani. Ali je ta politična funkcija res tako pomembna, da smo ob konstitutivni seji Državnega zbora, ki ima za nalogo potrditi mandate poslancem in izvoliti svojega predsednika, doživljali pravo dramo, padle kandidate in kandidatke, ter naposled izvolitev predsednika, ki ga ni predlagal in dogovoril relativni zmagovalec volitev. In, kot se je takrat razločno nakazalo, tri tedne pozneje pa izkazalo, je koalicija, ki je izvolila predsednika DZ, izvolila tudi novega mandatarja in naposled tudi njegovo vlado. Vmes pa je mimogrede v parlamentu hotela zamenjati še svežega Predsednika DZ in ga poslati na tlako kot ministra k predsedniku vlade s katerim imata še neporavnanih kar nekaj računov. Funkcija Predsednika DZ, pravijo, da ni tako pomembna, ampak veliko jih je bilo tokrat, ki se je ne bi branili – Erjavec, Pahor, Kociprova in še nekaj je bilo prosečih pogledov. No, zgodba ima zaenkrat srečen konec: predsednik, ki je bil izvoljen kot predsednik, je tudi ostal predsednik.

Funkcija predsednika DZ je torej želena tarča za politike. Ne zastonj,  saj je po Ustavi druga funkcija za Predsednikom Republike kar prinaša obilo protokolarnih dolžnosti in rokovanj. Na proslavah se sedi v prvi vrsti, na kar je potrebno opozoriti, saj je treba imeti zloščene čevlje in primerne nogavice, sicer lahko pristaneš v kotičku kakšnega porumenelega časopisa. Treba je imeti tudi govore ob vseh priložnostih, najpogosteje pa ob sobotah in nedeljah, kar pomeni, da odpade sobotno ali nedeljsko vprašanje »kaj bomo pa danes počeli«, saj ti urnike določajo drugi. Dokaz, da ima prvi med enakimi v DZ določeno težo, je tudi to,  da ima podobno kot vsaka institucija kratico – PDZ in navsezadnje prijazne in postavne fante, ki jim pravijo varnostniki, in ga, kot že beseda pove, varujejo in vozijo. In če ima človek varnostnike, ni kar tako.

Že v uvodu omenjena podoba PDZ s kladivcem v roki seveda nakazuje pomembno funkcijo in moč s katero razpolaga – je namreč gospodar procedure. In procedura je ena od najpomembnejših stvari v parlamentu, saj bi se brez nje parlament preprosto spremenil v diktaturo večine nad manjšino, navsezadnje pa bi lahko ukinil celo glasovanje. Procedura je najprej pomembna za »igro demokracije« v parlamentu samem in med parlamentarci, še posebej pa tudi v odnosu do izvršne oblasti. Je že tako, da PDZ v političnih razmerjih spada med vladajočo večino, toda v vsaki koaliciji so majhne ali večje razpoke in prav tu, ko se pride vlada pokazat v parlament z zakoni ali drugimi akti, lahko predsednik veliko pomaga, ali pa tudi ne. Recimo, če vlada želi sklicati izredno sejo Državnega zbora, ali pa skupina poslancev, jo PDZ lahko skliče čez nekaj ur ali pa čez 15 dni. In če jo skliče petnajsti dan po zahtevi se zna zgoditi, da sploh ni več potrebna. Čeprav je Poslovnik DZ razmeroma podroben seznam pravil, pa vendarle ne more predvideti vseh možnih situacij, zato je polje predsednikove diskrecije lahko zelo veliko. Vlade sicer ne more vreči, zakaj bi tudi jo, lahko pa ji zagreni življenje v številnih podrobnostih in malenkostih, ali jo napelje, da stori napako. Lahko kaj pozabi, ali napačno interpretira, kot na primer kdaj se izteče rok za oddajo odgovora DZ na zahtevo Ustavnega sodišča – in tako dobimo referendum, ki si ga nismo želeli… .

Življenje PDZ je včasih tudi težavno, posebej tedaj ko so politične razlike v parlamentu velike, politične razprave pa ostre in polemične. Primerjava z nogometnim sodnikom je povsem primerna. Tako kot še nismo videli nogometnega sodnika, ki bi piskal prekršek preden je bil storjen, tudi ne boste videli predsednika parlamenta, ki bi nekomu odvzel besedo, še preden se je zlagal, užalil ali koga verbalno prizadel. Kadar pa piska, se vedno nekdo iz protesta valja po tleh. Moj nasvet bi bil piskati čim manj.

PDZ se mora dvigniti nad običajne politične spore v parlamentu, navsezadnje imamo parlament tudi za to, da se ne bi obmetavali s kockami po ulicah, ampak hkrati mora paziti, da ne postane kot voda – brez vonja, barve in okusa in političnih stališč. Mora dati jasno vedeti, za kaj mu gre v politiki.

Skratka v očeh javnega mnenja se funkciji PDZ pripisuje ugled, ne pa tudi politična moč in vpliv. Takšno mnenje je zmotno. PDZ, če hoče, ima na zalogi veliko trikov in ukan, s katerimi lahko močno zagreni življenje tistim, katerih položaji prinašajo več moči in vpliva. 

Dr. Pavel Gantar, predsednik Državnega zbora RS 2008-2011

Več od Metina lista

Vse je bolje od laži in prevar

Sreda, 8. maj 2013 (Junakinja tedna je Ana Karenina, roman ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča...
Beri dalje