Prof. dr. Andreja Gomboc je redna profesorica na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici in znanstvena svetnica v Centru za astrofiziko in kozmologijo. Raziskovalno proučuje plimska raztrganja zvezd v bližini črnih lukenj, izbruhe sevanja gama in druge tranzientne pojave v vesolju ter orbitalno dinamiko satelitov.
Je predsednica Sveta za znanost in tehnologijo RS, predsednica Komisije za enake možnosti na področju znanosti pri MIZŠ in urednica Portala v vesolje. Aktivno si prizadeva za večje zavedanje o pomembnosti znanosti za sodoben način življenja in družbo, za enakost spolov, varno in vključujoče akademsko okolje, več študentk fizike in večji delež žensk na vodilnih in odločevalskih položajih v znanosti, širši družbi in v javnem življenju. Zadnjih nekaj mesecev sodeluje v Fulbrightovem študijskem programu, za katerega pravi, da je odlična izkušnja.
Na kateri inštituciji gostujete in kje?
Gostujem na Oddelku za astronomijo na University of Washington v Seattlu.
Kaj tam počnete oz. raziskujete in kakšen je vaš cilj?
Sodelujem pri projektu observatorija Vere C. Rubin, ki bo predvidoma leta 2024 pričel izvajati pregled neba, imenovan The Legacy Survey of Space and Time (LSST). LSST bo, kot tukaj radi opišejo, »posnel barvni film celotnega neba«, vidnega s svoje lokacije na Cerro Pachon v Čilu. V nekaj nočeh bo namreč posnel celotno vidno nebo in nato ponavljal opazovanja 10 let v šestih barvnih filtrih.
Naredil bo »najbogatejši« pregled vesolja doslej – opazoval bo okoli 20 milijard zvezd in približno toliko galaksij.
Poleg teh stalnih izvorov svetlobe na nebu bo vsako noč odkril na tisoče t.i. tranzientnih izvorov – to so lahko prej nedetektirani objekti – ki so videti kot nove »zvezdice« – lahko pa so tudi izvori, ki se jim je iz različnih razlogov močno povečala svetlost.
Moj cilj je razviti klasifikacijsko shemo, ki bo izmed teh tisočev in tisočev tranzientnih izvorov čim hitreje in čim bolj zanesljivo prepoznala tiste, ki nastanejo ob plimskem raztrganju zvezd v bližini supermasivnih črnih lukenj.
Kakšne razlike, prednosti in/ali slabosti opažate, ko primerjate inštitucijo, na kateri sicer redno delujete, z raziskovalnim okoljem v ZDA, kjer trenutno gostujete?
Doma se, kot vsi v Sloveniji, veliko časa ukvarjamo s pridobivanjem sredstev. Prijavljamo se na domače in razne evropske razpise za projekte, ki trajajo nekaj let. Kdaj tudi malo begamo sem in tja med raziskovalnimi temami, ker nam jih krojijo priložnosti in ne zgolj znanstven razmislek. Težko dolgoročno načrtujemo delo, širjenje skupine, nabavo večje opreme ipd.
V ZDA je sicer veliko prekarnosti na nivoju podoktorskih položajev, je pa skupno na voljo veliko več sredstev, imajo drznejše in bolj dolgoročne načrte, ki jih lahko stabilno, umirjeno razvijajo. Vsaj v tej skupini, v kateri gostujem, delajo bolj fokusirano na velikih projektih, v katerih igrajo odločilno vlogo.
SLIKA: Kampus University of Washington v Seattlu. Pred oddelkom za astronomijo stoji skulptura v obliki analeme (foto: osebni arhiv AG).
Slovenski astrofiziki si moramo sodelovanje v mednarodnih projektih »prislužiti« z delom, saj si vstopnice ne moremo kupiti z velikimi finančnimi vložki. Kako veliko vlogo nato igramo, je odvisno od odličnosti in edinstvenosti našega znanja oz. prispevka. S tem je povezana tudi razlika glede doktorskih študentov.
V Sloveniji se soočamo z »begom možganov« – mnogi dobri študenti odhajajo v tujino – in ta beg poskušamo nadomestiti z doktorskimi študenti iz tujine in ga tako obrniti v »izmenjavo možganov« (ob vsej konkurenci raziskovalnih ustanov v sosednjih državah, nekonkurenčnih plačah pri nas in pogosto tudi administrativnih ovirah pri zaposlovanju tujcev).
Na tukajšnjem oddelku na University of Washington pa imajo ogromno število prijav za doktorski študij, tipično 50-krat več prijav kot imajo razpoložljivih mest. Drugače pa se mi zdi okolje in odnosi tu podobno kolegialni in pozitivni kot v Centru za astrofiziko in kozmologijo na Univerzi v Novi Gorici.
Če ne bi bilo omejitev, katere predmete/programe/prakse … bi preslikali v slovensko raziskovalno okolje?
Tukaj ne delam pedagoško, zato imam le delni vpogled v posamezne predmete. Prenesla bi predvsem načine dela, ki vzpodbujajo samostojno in sprotno delo študentov (več domačih nalog, da preštudirajo del snovi sami in so kontaktne ure namenjene vprašanjem in diskusiji). Na ta način dobijo študenti več od predmeta in si hkrati krepijo samozavest.
SLIKA: Ruby beach, Olympic Peninsula (foto: osebni arhiv AG).
Uvedla bi več kratkih pisnih in ustnih predstavitev študentov, na katere jim profesorji in sošolci dajo konstruktiven »feedback«. Všeč mi je, da so tukajšnji študenti izvrstni v komunikaciji – v tem okolju se očitno počutijo sprejete, sproščene, njihove predstavitve so odlično pripravljene, zanimive, razumljive in »to the point«.
Visok odstotek nekdanjih Fulbrightovih štipendistov in štipendistk pripoveduje o pridobljenih izkušnjah z delovanjem v multikulturnem okolju. Kakšna je vaša osebna izkušnja?
Okolje je tu takšno, kot sem ga navajena iz mednarodnih astrofizikalnih sodelovanj in tudi na Univerzi v Novi Gorici, kjer imamo okrog 30-40 % tujcev. Smo iz različnih držav, kar ne povzroča napetosti, ampak nas vse skupaj dela »širše« in bogatejše ljudi. Je pa opaziti tudi tu, tako kot na mednarodnih konferencah in v kolaboracijah, da je v astrofiziki (kot v mnogih drugih vedah) zelo malo temnopoltih.
Najbolj navdihujoča zgodba vašega bivanja v ZDA je …?
Težko izberem najbolj navdihujočo. Vsaj tri imam. 🙂
Velik vtis je name naredilo osebno srečanje z 99-letnim Dickom Nelmsom v Boeingovem The Museum of Flight. Kot mladenič je v 2. svetovni vojni pilotiral B-17, letečo trdnjavo, na petintridesetih misijah nad Nemčijo, Francijo in drugimi okupiranimi območji. Spreletelo me je, da se moramo njemu in drugim, ki so bili takrat skoraj še otroci, stari morda le 20 let, zahvaliti, da se je vojna izšla, kot se je.
V profesionalnem smislu je bil poseben dogodek obisk observatorija gravitacijskih valov LIGO v Hanfordu. Obiskala sem ga skupaj z mojim gostiteljem na University of Washington, prof. dr. Željkom Ivezićem, ki je direktor Observatorija Vere Rubin. Namen obiska je bil sestanek o organizaciji t.i. follow-up opazovanj dogodkov gravitacijskih valov (ki jih zazna LIGO) z Observatorijem Vere Rubin (ki lahko išče njihove elektromagnetne dvojnike). Ob obisku so nam razkazali drobovje detektorja, ki je najnatančnejša naprava v zgodovini, prišla pa sem tudi najbližje Nobelovi nagradi, kar bom kdajkoli – v vitrini so imeli repliko Nobelove nagrade za fiziko, ki so jo vodje projekta LIGO dobili leta 2017, vsega dve leti po prvi neposredni detekciji gravitacijskih valov.
SLIKA: Observatorij gravitacijskih valov LIGO v Hanfordu (foto: osebni arhiv AG).
V širšem smislu astronomije in njenega razvoja pa me je navdušilo odkritje starih fotografskih ploščic, na katerih so zabeleženi spektri zvezd. Našla sem jih v omari v moji pisarni. Pisarna je prej pripadala Georgu Wallersteinu, ustanovitelju tukajšnjega oddelka za astronomijo, ki je lani žal preminil.
V omari je zapustil zbirko posnetkov zvezdnih spektrov – najstarejši je bil iz leta 1936. Prevzel me je tudi spekter Betelgeze, posnet 29. novembra 1969 – dobra dva tedna po tem, ko sem se rodila. Začutila sem globoko spoštovanje do teh ploščic, na katerih je ujeta svetloba z zvezd, in do vseh predhodnih generacij astronomov, ki so jo ujeli na kar zahteven način – po cele noči so ždeli na mrazu, tudi dobesedno v teleskopu.
SLIKA: Zbirka starih posnetkov zvezdnih spektrov. V papirnih vrečkah so spravljene steklene fotografske plošče, na katere so nekoč shranjevali zvezdne spektre (svetlobo zvezd razpršeno po valovnih dolžinah oz. barvah). Foto: arhiv AG.
Danes je veliko lažje – medtem, ko mirno spimo doma, teleskopi in sateliti delajo za nas. Poleg starih posnetkov so bili v omari tudi bolj sodobni podatki, pridobljeni s CCD kamerami in z vesoljskim teleskopom Hubble, zapisani na modernejše medije – kasete z magnetnimi trakovi in DVDje. Ob tem se je porodila ideja o razstavi za širšo javnost, ki bo, upam, nekoč realizirana.
V Sloveniji delujete tudi kot predsednica Komisije za enake možnosti na področju znanosti. Ste bili morda pozorni, kako je na vaši gostujoči inštituciji poskrbljeno za čimbolj vključujoče in varno okolje za vse? Kakšna je npr. politika, ko gre za boj proti diskriminaciji, spolnem nadlegovanju …?
Na univerzah v ZDA so prej pričeli naslavljati in urejati te problematike, kot smo v Sloveniji. Posebno pozornost posvečajo DEI – Diversity, Equity, Inclusion (raznolikost, enakost, vključenost) in ozaveščanju o nezavedni pristranskosti (ko npr. izbirajo med prijavami za doktorske študente ali zaposlitve).
Imam občutek, da so, vsaj na tem oddelku, vključujoči do žensk. Moški nimajo odnosa »da ženske nekaj težijo«, ampak da morajo vsi skupaj poskrbeti, da bodo res imele enake možnosti in da se mora to poznati potem tudi v številu žensk na različnih stopnjah kariere (ne le med študentsko populacijo). Sicer se mi zdi, bi se tudi moški počutili slabo, kot da so na svoje položaje prišli tako, da so »izrinili ženske«.
V projektu Observatorija Vere Rubin, ki je eden največjih ameriških tekočih projektov v astrofiziki, imajo ženske pomembne, odločevalske položaje.
Tudi glede urejanja problematike spolnega nadlegovanja so nekaj korakov pred nami. Preden sem prišla sem, sem morala podpisati posebno izjavo o tem. Kmalu po prihodu sem morala tako kot vsi drugi opraviti spletni tečaj o zavedanju, prepoznavanju in ukrepanju (če bi bila priča takemu dogodku), ali če bi bila žrtev (na koga se obrniti po pomoč – psihološko, svetovalno, pravno). In, res je, kar pravijo: kadar imaš pogovor s kom v pisarni ali drugje in sta prisotni samo dve osebi, je praktično obvezno, da so vrata odprta. To je zaščita za obe osebi.
Začasno živite v Seattlu, kaj priporočate, da tam obiščemo, si ogledamo ali izkusimo?
Nisem veliko hodila ven in se družila, tudi zaradi epidemije. Priporočam lahko klasične turistične točke, ki sva jih s sinom obiskala in so nama bile všeč: Burke Museum of Natural History and Culture, Museum of Pop Culture, Chihuly Garden and Glass, Pike Place Market in sprehod v centru mesta ob obali. Odlični so Din Tai Fung cmoki. Izkusila sem tudi najboljšo jabolčno pito doslej. Spekel jo je moj gostitelj prof. Željko Ivezić, vendar vsaj zaenkrat še ni v turistični ponudbi Seattla. 🙂
SLIKA: Chihuly Garden and Glass (foto: osebni arhiv AG).
Malo dlje od Seattla se vsekakor splača obiskati Olympic National Park, slapove Snoqualmie Falls, ki so posebej zanimivi za oboževalce serije Twin Peaks, za oboževalce serije Severna obzorja pa kraj Roslyn, kjer so jo snemali.
Predstave o življenju in delu v ZDA so velikokrat pogojene z impulzi iz okolja, v katerem sicer delujemo in živimo. Vas je kaj presenetilo? So se kakšni stereotipi izkazali za zgrešene?
V zelo omejenem vzorcu ljudi, ki sem jih srečala, jih velika večina nima težav s prekomerno težo. Presenetilo me je, da so mnogi starejši zelo aktivni, tudi fizično. Morda je tak vtis posledica dejstva, da stanujem v bližini Burke Gilman Traila, kar je podobno, kot če bi bila v Ljubljani ob PSTju. Med tistimi, s katerimi sem se pogovarjala, so mnogi veliko potovali po svetu, nemalo jih je vedelo za Slovenijo.
SLIKA: Jezero Quinalt (foto: osebni arhiv AG).
Zavedam se, da so ta moja opažanja narejena v majhnem mehurčku, zato jih nikakor ne bi posploševala na cel Seattle in še manj na cele ZDA. V Seattlu mi je všeč, da ni gneče, ljudje se držijo zase, so uvidevni, ne strmijo vate na cesti ali avtobusu, mnogi prijazno pozdravijo in se celo nasmehnejo mimoidočemu.
Kje vidite priložnosti, da bi okrepili znanstveno-raziskovalno sodelovanje med Slovenijo in ZDA? Morda sodelovanje med študijskimi programi?
Sodelovanje med študijskimi programi bi bilo vsekakor zanimivo in dobrodošlo. Priložnost bi bili tudi skupni raziskovalni projekti, ki bi financirali tudi stroške dela, ne samo obisk (letalsko karto in nekaj dni nastanitve). In več programov, ki bi, podobno kot program Fulbright, omogočali daljša, več-mesečna bivanja raziskovalcev iz Slovenije v ZDA ali ameriških raziskovalcev v Sloveniji. Zelo koristno bi bilo, da bi takšna bivanja v tujini postala redna praksa.
Kaj bi svetovali vsem, ki se prijavljajo na Fulbrightov študijski program?
Da se prijavijo za čim več časa in da se med bivanjem v ZDA, kolikor se da, odklopijo od obveznosti, ki jih imajo v Sloveniji. Predvsem pa, da se prijavijo. Zame in za sina je to gostovanje odlična izkušnja. Vem, da se sliši kot puhla fraza, ampak bivanje v drugačnem okolju in kulturi, pogovori z ljudmi, vse to ti razširi obzorja hitreje in na drugačen način kot knjige, filmi ali internet.
Veliko sem izvedela ne samo o ZDA in znanosti tukaj, novih raziskovalnih orodjih in projektih, ampak lahko z distance in skozi malo drugačne oči gledam na Slovenijo, naš znanstveni in univerzitetni sistem, način dela in komunikacije. Bolje sem spoznala tudi sebe, svoje reakcije in omejitve ter kje vse imam še veliko prostora za izboljšave.
Intervju je del projekta Slovenian scientists around the world – Where are our ships in the USA, ki ga v okviru programa NGO Small Grants sofinancira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji.
This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State”.