Imenujmo diktatorja!

Cincinnatus opusti delo na polju za mesto rimskega diktatorja. Juan Antonio Ribera, c. 1806.

Rimsko cesarstvo je že vsaj od renesanse dalje vir navdiha za države, ki se jim zdi, da so same dosegle imperialni status. V arhitekturi se pojavijo veličastne stavbe z neskončnimi marmornimi kolonadami po rimskem vzoru. Resda bolj takšnem, kot so si ga predstavljali v Hollywoodu, pa vendarle. Tudi državna simbolika ima pogosto imperialne zglede: rimski orel, Napoleonov orel, nemški orel, ameriški orel …

O tem, ali se politiki intimno počutijo kot rimski imperatorji, sicer zgodovina molči, ampak vsaj zunanjih znakov je precej, od brutalnega obračunavanja z nasprotniki do paranoje.

Manjkrat pa se spomnimo, da je Rim od mestne državice do cesarstva zrasel kot petstoletna republika, po prvih v meglo zgodovine zavitih dvesto letih domnevne vladavine kraljev. V tem času so nastale institucije, ki so pragmatično uravnoteževale notranje napetosti v državi. Težko bi rekli, da je šlo za demokracijo v modernem pomenu te besede, vsekakor pa so bile take ali drugačne volitve reden in zelo pogost dogodek. Opise in (bolj ali manj točno) kroniko dogodkov imamo ohranjeno v zapisih zgodovinarja Livija (Titus Livius, avtor Zgodovine Rima – Ab Urbe Condita Libri), ki je svojih 142 knjig letopisov pisal prav na prelomu med republikansko in zgodnjo imperialno ureditvijo države. Ohranjenih je le dobra četrtina, med njimi vse, ki govorijo o zgodnjem obdobju Rima.

Glavne napetosti v zgodnji dobi rimske republike so potekale med plebejci in patriciji, torej med ljudstvom in vladajočim razredom, ki je sprva imel v rokah vse vzvode izvršilne oblasti. Volitve so namreč podelile imperium (izvršno oblast) s takimi in drugačnimi omejitvami najvišjim funkcionarjem – edilom, pretorjem in konzulom. Največja pooblastila so imeli konzuli. Vsako leto sta bila na ta položaj izvoljena dva, izmed katerih je potem vsak imel pol leta glavno besedo. Vendar pa je bila oblast konzula omejena: sokonzul je imel pravico veta, ki se ji je nekoliko kasneje pridružila še pravica veta ljudskih tribunov, izvoljenih predstavnikov plebejcev. Za svoja dejanja v času konzulstva je nosilec te časti lahko kasneje tudi odgovarjal pred sodniki.

Kmalu po nastanku rimske republike so prišli do spoznanja, da lahko pride do situacije, v kateri je hitra odločitev, ki ji nihče ne more ugovarjati, bistvenega pomena. Tako je nastala funkcija diktatorja (s pomočnikom, Magister equitum), ki je imel v svojem, na največ šest mesecev omejenem mandatu, bolj ali manj absolutno oblast.

Livij piše (2.18), da je bil prvi diktator imenovan zaradi grožnje upora tridesetih okoliških mest, priznava pa, da ni znano niti v katerem letu se je to zgodilo, niti kdo je bil prvi diktator. Imenovanje je bilo vsekakor uspešno: strah pred absolutno oblastjo diktatorja brez pravice do priziva je najprej poenotil Rimljane, potem pa še pripravil zunanje nasprotnike do hitre sklenitve miru.

Nadaljnji Livijevi zapisi omenjajo imenovanja številnih diktatorjev, ki so lahko prišli samo iz vrst bivših konzulov, pretežno zaradi takšne ali drugačne zunanje grožnje, na katero je bilo treba hitro odgovoriti z vojaško silo. Občasno so imenovali diktatorja zaradi volilnih pravil, ki so za veljavnost volitev zahtevala prisotnost vrhovnega nosilca izvršne oblasti v Rimu, bodisi konzula, bodisi diktatorja. Sem in tja se je pojavil tudi kak poskus, da bi diktator urejal razmere med plebejci in patriciji v Rimu (Livij, 2.30), vendar je bila zgodnja republika precej odporna proti takim poskusom zlorabe položaja.

Cincinnatus

Zgled izpolnjevanja državljanskih dolžnosti je Livij (3.26-3.29) našel v dogodkih leta 458 pr. n. št. Sovražna vojska sosedov (Aequi in Sabini) je ogrožala Rim in ko je eden izmed konzulov izgubil bitko, je senat nagovoril drugega, da je čas za imenovanje diktatorja. Soglašali so, da je pravi mož trenutka Lucius Quinctius Cincinnatus, ki je bil konzul le dve leti prej. Delegacija senata ga je našla zunaj mesta ob reki Tiberi, kjer je sam obdeloval svojo njivo. Zapisi omenjajo kopanje jarka ali pa morda oranje, vsekakor pa je šlo za fizično delo.

Cincinnatus opusti delo na polju za mesto rimskega diktatorja. Juan Antonio Ribera, c. 1806.
Cincinnatus opusti delo na njivi za mesto rimskega diktatorja. Juan Antonio Ribera, c. 1806. (Via Wikipedia)

Na zahtevo delegacije je odložil plug in poslal ženo, naj mu iz koče prinese senatorsko togo, da bi sporočilo senata slišal primerno oblečen. Ko si je nadel formalno oblačilo, so ga pozdravili kot diktatorja in pospremili v mesto. Veselje sicer ni bilo vsesplošno, saj je Cincinnatus slovel kot nasprotnik pravic plebejcev, vendar so ubogali njegov ukaz, da naj se vsi za orožje sposobni zberejo na Marsovem polju, oboroženi in z zalogami hrane za nekaj dni. Tako zbrano vojsko je Cinicnnatus sam odpeljal v boj, kjer je na čelu pehote pri gori Algidus presenetil in porazil sovražno vojsko. Sprejel je njihovo vdajo, se triumfalno vrnil v Rim – in šestnajsti dan po imenovanju odstopil z mesta diktatorja.

Cincinnatus je pokazal, kakšen naj bo zgleden diktator: za položaj se ne poteguje, ampak ga sprejme, ko ga država potrebuje. Ko opravi, kar je potrebno opraviti, pa odloži položaj in se vrne nazaj k plugu.

Zvestobo svojim principom je Cincinnatus potrdil še enkrat, ko je bil slabih dvajset let po prvem imenovanju za diktatorja leta 439 pr. n. št. še enkrat poklican na ta položaj (Livij, 4.13-16). Tokrat je šlo za krizo znotraj Rima, kjer je bogati Spurius Maelius koval zaroto, s katero bi zavladal kot kralj. Tudi tokrat je Cincinnatus hitro in odločno uredil zadeve – in spet, daleč pred iztekom šestmesečnega mandata, odstopil.

Ta pripravljenost, odložiti plug in prijeti za meč, ko te domovina potrebuje, ter načelnost, da se nato vrneš v vsakdanje življenje, je bila navdih mnogim kasnejšim domoljubom. Pogosta je primerjava Georga Washingtona s Cincinnatusom, saj se je general Washington po dobljenih bitkah ameriške revolucije, ko bi lahko zavladal novi državi, leta 1783 raje umaknil na svoja posestva. Le s težavo so ga prepričali, da je sodeloval pri sestavljanju ustave in sprejel mesto prvega predsednika ZDA. Po izteku drugega mandata je odklonil, da bi se potegoval še za tretjega. Raje se je vrnil na svoje posestvo Mount Vernon, ki leži južno od glavnega mesta ZDA, poimenovanega po njem.

Prvi ameriški predsednik Washington in francoski aristokrat Lafayette na posestvu Mount Vernon, 1784. Rossiter in Mignot, 1859 (via Wikimedia).
Prvi ameriški predsednik Washington in francoski aristokrat Lafayette na posestvu Mount Vernon, 1784. Rossiter in Mignot, 1859 (via Wikimedia).

George Washington

Mnogi nekdanji oficirji v Washingtonovi vojski so delili njegova stališča. Takoj po koncu bitk za ameriško osamosvojitev so ustanovili »Združenje Cincinnatov« (Society of the Cincinnati) z geslom Omnia reliquit servare rempublicam (»Odložil je vse, da bi služil republiki«). Po združenju je poimenovano tudi mesto Cincinnati v zvezni državi Ohio.

Številne bitke so bile izbojevane pod poveljstvom častivrednih diktatorjev, kakršen je bil na primer Quintus Servilius Priscus (Livij, 4.46-47), ki je po hitri zmagi nad sovražniki po le enem tednu odstopil s položaja, ali Marcus Furius Camillius, ki je bil za diktatorja imenovan kar petkrat (in zato zaseda pomembno mesto v 5. in 6. knjigi Livijevih letopisov).

Diktatorji tudi niso bili brez odgovornosti za svoje dejanja. Medtem ko jih je bilo brez zadržkov treba ubogati v času, ko so zasedali ta položaj, pa so po odstopu lahko proti njim sprožili postopke, kot se je zgodilo npr. Luciusu Manliusu Capitolinusu Imperiosusu (Livij, 7.3-4).

Častivrednost, ki je bila v republikanskem Rimu občudovana, je izkazal Gaius Maenius, ki so ga med opravljanjem funkcije diktatorja obtožili nezakonitih dejanj, pa je takoj odstopil, da bi se lahko branil kot navaden državljan, namesto da bi se skrival za nedotakljivostjo funkcije (Livij 9.26).

Dobri zgledi pa še ne pomenijo, da stvari ne morejo iti narobe. Proti koncu 3. stoletja pr. n. št., po koncu 2. punske vojne (slavne po Hanibalovem prečkanju Alp) so Rimljani počasi opustili imenovanje diktatorjev, saj so ocenili, da so pooblastila diktatorja preširoka in prenevarna za republiko. Njene meje so bile že daleč izven Italije, tako da nujnosti takojšnjega ukrepanja, ker bi bili sovražniki pred mestnimi zidovi, ni bilo več. Zadnji diktator je bil tako imenovan leta 202 pr. n. št., pa še ta samo zato, da bi izpeljali veljavne volitve novih konzulov (Livij 30.39).

Da so imeli očetje republike še kako prav, se je izkazalo, ko je leta 82. pr. n. št. funkcijo diktatorja obudil zmagovalec v državljanski vojni Lucius Corenlius Sulla. S posebnim zakonom (Lex Valeria) so mu bila dana široka pooblastila, ki jih je dodobra izkoristil. V času triletne diktature je izvedel pomembne reforme, hkrati pa je bilo to tudi obdobje krutega preganjanja nasprotnikov, tudi pobojev in zaplemb premoženja. Čeprav mu je zakon dal časovno neomejen mandat, je v začetku leta 79 pr. n. št. odstopil in se umaknil na podeželje.

Julij Cezar

Sullovemu zgledu je sledil Julij Cezar (Gaius Iulius Caesar), ki je v bojih za prevlado sredi prvega stoletja pr. n. št. dosegel kar štiri imenovanja za diktatorja. Prvo imenovanje je še nekako spominjalo na stare čase, saj je odstopil po le enajstih dneh (v tem času pa si je zagotovil izvolitev za konzula). Tretje, leta 46 pr. n. št., je bilo za deset let, zadnje, mesec dni pred smrtjo, pa kar brez omejitve mandata.

Vercingetorix odvrže orožje pred Julija Cesarja. Avtor slike je Lionel Royer. (via Wikipedia)
Vercingetorix odvrže orožje pred Julija Cesarja. Avtor slike je Lionel Royer. (via Wikipedia)

S Cezarjem je v Rimu v formalnem smislu umrla tudi funkcija diktatorja. Njegovi nasledniki (no, ne čisto vsi) so skrbeli za videz delovanja institucij, vsebinsko pa je bila oblast trdno v rokah vladarjev. Z vso učinkovitostjo, ki jo ima močna centralna oblast, in vsemi slabosti, ki so značilnost oblasti ob odsotnosti nadzora.

Kakšen nauk lahko torej potegnemo iz zgodovine rimskih diktatorjev? To je bila povsem častivredna funkcija, dokler so jo zasedali častivredni ljudje. Taki, ki so opravili naloge, za katere so bili poklicani na položaj, in potem odložili oblastna pooblastila.

Problem torej ni v pooblastilih. Težava je v ljudeh.

 

Avtor: Aulon.

Več od Metina lista

Učili so me, da napredek ni ne hiter ne lahek

Sreda, 13. marec 2013 (Junakinja tedna je Marie Curie (1867-1934), poljsko-francoska fizičarka...
Beri dalje

1 komentar

Komentiranje je zaprto.