Inovacije so prepoznane kot eden izmed ključnih dejavnikov gospodarske blaginje, zato oblikovalci politik kažejo vse večje zanimanje za načine, kako jih spodbujati na različnih ravneh. To je zlasti pomembno v državah, kot je Slovenija, ki po inovativnosti zaostajajo za ostalimi članicami Evropske unije.
Inovativnost podjetij je ključna za ohranjanje koraka z naraščajočo mednarodno konkurenco, kar velja tudi za gozdno-lesni sektor. Ta je bil v slovenski strategiji pametne specializacije prepoznan kot panoga z velikimi razvojnim potencialom. Hkrati imajo gozdni proizvodi tudi velik potencial prispevati k ciljem trajnostnega razvoja vezanih na načela krožnega in biogospodarstva. Inovacije v gozdno-lesnem sektorju imajo zato pomembno vlogo pri prizadevanju za prilagajanje podnebnim spremembam in blažitev njihovih vplivov.
Z blažitvijo podnebnih sprememb so povezane inovacije, ki vključujejo povečanje ponorov ogljika, kar je pri gozdno-lesnem sektorju pogosto inherentno, saj je les obnovljiv material z nizkim ogljičnim odtisom. Večji izziv predstavlja prilagajanje tega sektorja spreminjajočim se okoljskim razmeram, za katere so značilni vse pogostejši vročinski valovi, daljša obdobja suše, neurja in druge naravne nesreče.
Pomemben dejavnik uvajanja inovacij z okoljskimi koristmi je dojemanje tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami.
Na raziskovalnem inštitutu InnoRenew CoE smo na temo inovativnosti podjetij v tem sektorju izvedli dve presečni anketni raziskavi. V prvi, leta 2019, je sodelovalo 294 podjetij (ustanovljenih pred letom 2016), ki so izpolnila poštni ali spletni vprašalnik. Spraševali smo jih o njihovih tržnih strategijah, različnih vrstah inovacij in inovacijskih aktivnostih, sodelovanju z drugimi organizacijami, zaščiti pravic intelektualne lastnine ter o značilnostih podjetja, kot sta prihodki od prodaje in povprečno število zaposlenih. Podrobnosti metodologije in porazdelitev odgovorov za vsa vprašanja so predstavljene v poročilu o raziskavi o inovacijskih aktivnostih.
Podvzorec 121 podjetij, ki so imela vsaj eno inovacijo, smo med drugim vprašali tudi, ali je imela katera izmed njihovih inovacij kakšne okoljske koristi.
Kot prikazuje Slika 1, je skoraj polovica inovatorjev poročala zmanjšanem onesnaževanju zraka, vode, hrupa in tal (48 %) in približno toliko tudi o zmanjšani rabi energije oziroma zmanjšanem ogljičnem odtisu (46 %). Sledili so podaljšana življenjska doba izdelkov z dolgotrajnejšimi in trajnejšimi produkti (38 %) in recikliranje odpadkov, vode ali materialov za lastno uporabo ali prodajo (36 %), medtem ko jih je le približno tretjina nadomestila delež materialov z manj onesnaževalnimi ali nevarnimi (33 %), še nekoliko manj jih je zmanjšalo rabo materialov ali vode (32%) in še manj jih je olajšalo recikliranje produktov po uporabi (31 %). Najmanj, le okrog petina (20 %) pa je delež fosilne energije nadomestila z obnovljivimi viri energije.
Pri dveh indikatorjih smo opazili tudi znatno razliko glede na velikost podjetja, in sicer je bilo pri malih (10-49 zaposlenih) in srednjih podjetjih (50 – 249 zaposlenih) več inovacij z zmanjšano rabo energije ali ogljičnega odtisa kot pri mikropodjetjih (0-9 zaposlenih). Recikliranje odpadkov, vodje ali materialov pa je bilo pogostejše pri mikropodjetjih z 2-9 zaposlenimi tako pri mikropodjetjih z manj kot dvema zaposlenima kot pri podjetjih z deset in več zaposlenimi. Podobno je bilo opažene tudi pri nekaj drugih vprašanjih, o čemr sem pisala v članku o podcenjeni inovativnosti mikropodjetij v primerjavi z malimi in srednje velikimi podjetji v slovenskem gozdno-lesnem sektorju.
V drugi anketi, poleti 2021, pa smo v sodelovanju z raziskovalci Inštituta za okoljske sistemske znanosti na Univerzi v Gradcu vzorec razširili še na avstrijska podjetja ter tudi na podjetja ustanovljena po letu 2016. Spraševali smo jih o stopnji zaskrbljenosti, stališčih in obnašanju v zvezi s podnebnimi spremembami, uporabili pa smo tudi nekaj vprašanj o inovacijah iz prejšnje ankete. Sodelovalo je 123 predstavnikov avstrijskih in 170 predstavnikov slovenskih podjetij, njihovi odgovori pa so objavljeni v poročilu o anketi o inovacijskih aktivnostih slovenskih in avstrijskih podjetij v gozdno-lesnem sektorju.
Med drugim smo podjetja prosili, da na petstopenjski lestvici ocenijo, kako močno se strinjajo z nizom trditev o dojemanju podnebnih sprememb kot priložnosti in grožnje na različnih nivojih. Kot prikazuje Slika 2, tako zaznavanje podnebnih sprememb kot priložnosti kot grožnje narašča s prostorsko oddaljenostjo, saj je na globalni ravni višje kot na nacionalni ravni ter na slednji višje kot na ravni podjetja.
Čeprav so se sodelujoči v anketi večinoma zavedali podnebnih sprememb, jih dojemajo kot prostorsko oddaljen problem, ki se ne tiče njihovega podjetja. Pri komunikaciji podnebnih sprememb bi bilo zato smiselno izpostaviti njihov vpliv na našo neposredno okolico.
V nadaljnjih analizah smo proučevali tudi povezavo med zgoraj opisano prostorsko pristranskostjo in pojavnostjo inovacij z okoljskimi koristmi ter na to temo z avstrijskimi partnerji pripravili znanstveni članek, ki je v postopku recenzije. Za pojasnitev inovacij povezanih z blaženjem in prilagajanjem na podnebne spremembe smo uporabili tudi teorijo načrtovanega vedenja, o čemer smo pisali v prispevku za lansko Slovensko Sociološko srečanje na temo Socio-ekološka transformacija.
Podatkovni datoteki obeh anket, INDEP19 in OPSIDP21, sta preko Arhiva družboslovnih podatkov na voljo tudi za druge raziskovalce in omogočata še veliko analiz. Tako temo inovacij kot odnosa do podnebnih sprememb nameravamo raziskovati tudi v prihodnje, predvsem na področju trajnostne gradnje, kar je izpostavljeno tudi v viziji našega raziskovalnega inštituta.
Opomba: Daljši zapis, ki vključuje tudi podrobnosti o metodologiji in objavljenih rezultatih, je dostopen na blogu Arhiva družboslovnih podatkov.