Avtor: dr. Jernej Polajnar, sveže doktorirani biolog na podoktorskem delu čez mejo, v prostem času geek – wikipedist, žerka znanstveno-fantastične literature in namizni strateg. Na Twitterju ga najdete pod @JPolajnar.
Poletje se je končalo in z njim blaženo zatišje za vse vzdrževalce Wikipedije – čas, ko grejo šolarji dolgčas preganjat izven računalniških učilnic, ko se unese grafitiranje o sošolcih, lulčkih, češpljah, telesnih izločkih in nogometaših (pri bolj izvirnih celo vse našteto hkrati) ter čas za kritičen pogled na stanje in blogovske zapise. Izkušnja administratorstva oz. vzdrževalstva na splošno v Wikipediji je grenko-sladka. Sproten pogled »pod pokrov« projekta, v sezname urejanj in zgodovine člankov, razkrije razgiban ping-pong med ljudmi, ki delujejo v dobrobit ideje širjenja prostih informacij ter onimi, ki ji poskušajo škodovati ali jo izkoristiti v svoje namene.
Naj si kot rdečo nit zapisa sposodim misel enega od bolj lucidnih anonimnih piscev (sicer iz angleške Wikipedije): »Wikipedija je ogledalo, ne luč«. Z drugimi besedami, namen tega projekta ni ustvarjati novo realnost, temveč odslikati obstoječo, unikaten je samo način. Realnost pa … Dr. Aleksander Zadel je v intervjuju za Dnevnik pred kratkim izjavil: »Nimamo politika, ki bi bil sposoben jasno in artikulirano postaviti interese naroda pred svoje lastne. Potrošniška družba ne samo v Sloveniji, temveč v celotnem zahodnem svetu nima sposobnosti samorefleksije.« Po izkušnjah z Wikipedije bi jaz to misel razširil še na velik del stroke. Razen nekaj svetlih izjem so se namreč praktično vsi urejevalci, ki so se identificirali kot javni izobraženci ali gospodarstveniki (recimo z izbiro uporabniškega imena ali v razpravah na pogovornih straneh), omejili izključno na obdelovanje in lišpanje svojega majčkenega vrtička – člankov o sebi, svojih iznajdbah in/ali organizacijah, v katerih delujejo. Niti besede o področjih, na katerih so baje strokovnjaki, nič. Samo »jaz sem pomemben in imam zasluge, berite moje knjige«. Besede težko opišejo, kakšen obup me grabi, ko to videvam skoraj vsakodnevno. Če že od lastnikov malih podjetij in njihovih vajencev na študentskem delu realno ni možno pričakovati dosti več od prozornih poskusov oglaševanja, predstavlja vedenje »cveta slovenske inteligence« bolj slabo prognozo za prihodnost tega naroda. Pri glasbenikih in ostalih umetnikih (z narekovaji ali brez), ki so v Wikipediji sploh zgodba zase, človek še pričakuje ego do nebes in temu primerno obnašanje. Ampak, da je možno tudi pri izobražencih že takoj ob registraciji predvideti, kaj bo človek počel … Pa tu se zgodba niti ne konča. Pravo brezno bede se odpre, ko pobrišeš samohvalo in poskušaš človeku razložiti, da se je očitno zmotil v naslovu, če si je hotel postavit spomenik (osebna spletna stran? Facebook?). Najpogostejši pristop je potem po liniji avtoritete, češ, »kdo si ti, da boš sodil o mojih dosežkih, če ima lahko <vstavi naključno znano osebo na sorodnem področju> predstavitev, potem nimaš pravice cenzurirati mene«. Na koncu pa užaljenost in joj, kakšna krivica in administratorji smo pristranski, v skrajnih primerih tudi grožnje s tožbami in »obžalovanje, ker sem hotel ravno donirati, pa si bom zdaj prisiljen premisliti …«.
Je to res največ, kar zmoremo? In po kakšnem ključu lahko potem pričakujemo od politikov, da bodo boljši? Ali, nenazadnje, od »navadnih« ljudi? Zato mislim, da ta miselni vzorec predstavlja eno pomembnejših ovir na poti Slovencev v družbo blaginje. Če so še ti ljudje, ki naj bi kot izobraženci predstavljali zgled, sposobni misliti samo nase, potem smo očitno globoko na poti v skrajni individualizem in razkroj vseh medčloveških odnosov razen tistih znotraj ozkih interesnih skupinic. Odpadejo heretične »komunistične« ideje o napredku družbe, s tako miselnostjo postane recimo tudi dobrodelnost kvečjemu dobra samopromocija (dokler je pač trendovska) in hitro usahne, kadar utegne dejansko kaj spremeniti. In v tako ozek miselni vzorec je seveda tudi Wikipedijo težko stlačiti brez hudega popačenja, kar vedenje zgoraj omenjenih samopromotorjev lepo dokazuje. Ali je to kratkovidnost ali mogoče kronično pomanjkanje domišljije, mogoče podzavestna negotovost in strah za svoj položaj … ne vem. Vem samo, da nas nesposobnost preseganja lastnega ega tepe na vseh ravneh bivanja. In očitno sem potem jaz čuden, ker si ne predstavljam, da bi se dobro počutil v svetu teh samooklicanih intelektualcev, v slonokoščenem stolpu, okrog katerega sta totalna beda in zaostalost – če ne drugega, bi mi bilo obupno dolgčas.
Drugačna perspektiva se odpre, ko vzamemo Wikipedijo kot ogledalo. Če sem res tako slaven znanstvenik ali umetnik, se bo že nekomu zdelo vredno napisati članek o meni – sicer pa mogoče rahlo precenjujem lastno pomembnost. Verjamem, da ni enostavno privzeti takšnega razmišljanja, vsaj dokler skoraj ves preostanek družbe funkcionira na ego pogon s pomožnim generatorjem stricev iz ozadja, na katere priročno obesimo vse, kar se komu zdi narobe. Res je tudi, da Wikipedija niti popolno ogledalo ni, še posebej slovenska, ki ima tako majhno občestvo (statistiki temu pravijo napaka vzorčenja). Ampak, ali je tako težko vsaj pustiti pri miru projekt, ki mu je nepristranskost osnovno vodilo, če že kaj koristnega nisem pripravljen prispevati? Bo že preživel tudi brez detajlnega članka o moji bleščeči karieri, kamor bi se gotovo drle razsvetljevat trume bralcev. Stopnja razumevanja, ki privede od »Janez Veliki je slovenski makroekonomist, ustanovitelj znanega inštituta…« do »Makroekonomija je …« pa je za veliko večino zaenkrat žal utopija, kaj šele, da bi kdo poskušal poleg svojih objektivno predstaviti tudi stališča, s katerimi se ne strinja. Ogledalo deluje tudi na ta način.
Če poskušam iz zgodbe kljub vsemu izvleči nekaj pozitivnega, seveda ne morem mimo dejstva, da Wikipedija ostaja takšna, kot je – navzlic napakam je široko uporabljeno referenčno delo, ki se ga poslužuje mlado in staro, šolarji, novinarji, politiki in vsi vmes. Nenazadnje, če ne bi imela ugleda, se ne bi toliko ljudi trudilo s promoviranjem v njej. Vendar projekt obstaja, raste in se razvija predvsem po zaslugi zagnanih posameznikov, ki verjamemo v njegovo idejo. Da nisem nepravičen, moram omeniti tudi tiste redke »heretične« univerzitetne profesorje, ki so dojeli, kaj lahko tvorno sodelovanje pomeni za njihovo stroko. Ne zanje neposredno, ampak za dvig osnovnega nivoja razgledanosti, ki šele na dolgi rok, preko različnih povratnih zank, vpliva na dobrobit vseh. Pa ne, da zagovarjam tisto že skoraj patološko skromnost, ki je malo starejši avtohtoni slovenski ekstrem v drugo stran – težko bi se odločil, kateri je bolj škodljiv. Zato se ne spuščam v ekstreme. Skupaj s sodelavci na slovenski Wikipediji si samo želim, da bi se v akademski srenji, konec koncev pa tudi povsod drugje, več posameznikov zavedlo, da lahko s strpnim delovanjem v skupnosti in za skupnost učinek svojega dela multipliciramo. In to je za izhod iz položaja, v katerem smo vsi skupaj, najverjetneje ena izmed redkih preostalih poti. Se še kdo strinja in pride pomagat?
Popravki in nekaj pogostejših zmot v zvezi z Wikipedijo:
Vsak obiskovalec je hkrati urednik, delitev na »jaz« in »vi« po tem ključu ne obstaja.
Vloga administratorja je vloga hišnika, ne vloga urednika.
Wikipedija ni in ne želi postati blog, Facebook ali spletni oglasnik.
Promocij je mnogo vrst, ne samo najočitnejša »naš izdelek je najboljši, kupite zdaj!«
Imeti članek o sebi ali svoji organizaciji v Wikipediji je priznanje, ne pravica.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Zapisi avtorja dr. Jerneja Polajnarja:
Zakaj se žužki tresejo in zakaj nas mora to zanimati?
Dragi drJP!
Pri kritičnosti do stanja na WP si precej pristranski.
Zdaj, ko si sam prilezel do visokega znanstvenega naziva verjetno bolje razumeš, kaj vse si na tej poti moral prežvečiti, kaj vse danes veš in razumeš, pa čeprav se tije morda že v srednji šoli zdelo, da ti je vse jasno, katera vse področja so tista, o katerih lahko suvereno govoriš (in če je vse, kot mora biti, se obseg teh področij z leti oža, a globina razumevanja veča), razumeš pa tudi, koliko tvojih kolegov je na tej ali podobni poti preprosto odpadlo. Razlogi za to so lahko različni, celo zelo banalni, pogosto pa seveda povezani z nivojem razvitosti inteligence. Ampak ne glede na to, zakaj je nekdo iz nekega kompleksnega procesa izobraževalnega zorenja odpadel, so posledice lahko podobne. Manjka mu nek nabor izkušenj, neko ponotranjenje znanstvenega aparata, neka kritičnost in samokritičnost in gotovo še kaj.
A tu nastopi težava. Ne sicer za vsakogar, marsikdo pač živi življenje v skladu s kapacitetami, ki jih ima, neredko pa najdemo t.i. “nadrealizatorje”, ki svoje intelektualne manjke kompenzirajo z vztrajnostjo, pridnostjo in pretirano samozavestjo, neredko v povezavi z narcizmom. In seveda v želji kompenzirati frustracijo, ki jo je naplavljanje na breg pred ciljem v toku izobraževanja ustvarilo.
Pa tu ni WP nič posebnega. Tudi vrsta drugih neformalnih ali polformalnih organizacij je takim zafrustrirancem na voljo, da izvajajo svoje “nadrealizatorstvo”. Včasih so bili to predsedniki hišnih svetov, svojo nišo najdejo pri planincih, tabornikih, gasilcih, in seveda tudi v WP. Kar je še posebej priročno, saj se s podporo somišljenikov lahko kadarkoli vtikajo v zapise, ki so jih tja postavili “veliki”. In taka vtikanja so izredno blagodejna za celjenje ran, ki jih povzročajo zgoraj omenjene frustracije.
In če se že kdo od “poklicanih” kdaj spravi kaj objaviti na WP (in strinjam se, več bi morali tja odlagati), potem pa se mu nek neznanec vtika v obdelavo in jo brez zadostnega razumevanja dopolnjuje in popravlja, pač hitro pride do reakcije: ja kaj je pa meni tega treba, saj imam dovolj pomembnejših reči v življenju. In greš in se kot avtor ne vrneš več. In precej podobno reakcijo seveda lahko sproži tudi kako strokovno skropucalo, ki jih seveda na WP ni malo, ob katerem lahko kvečjemu zamahneš z roko in upaš, da bodo tudi drugi bralci enako kritični. A žal niso in ne morejo biti. In tudi označba “škrbine” seveda prav neukih uporabnikov ne odvrne od verjetja v verodostojnost nekega besedila na WP.
No, marsikaj bi se še dalo o teh rečeh reči, a korenitih sprememb itak ne bomo dosegli. In zato pač je, kakor je.
LPN
Nisem hotel dati vtisa da je znotraj sveta Wiki vse popolno, poanta zapisa je drugje.
Kar se pomislekov “velikih” tiče, se strinjam, da so lahko postopki za “outsiderja” frustrirajoči, nekatere bo tudi že a priori odvrnilo dejstvo, da se “lahko vsak vtika” v njihov izdelek. Wikipedija slednje celo spodbuja, saj deluje na osnovi participacije, ne avtoritete. V osnovi pa ima dobre mehanizme za uveljavljanje stroke, saj je preverljivost osnovno pravilo. Z vztrajanjem na zaključkih, ki so zapisani v zanesljivih virih (ki jih šolan strokovnjak običajno bolje pozna) se da hitro doseči da bo stroka obveljala. Dosti lahko naredi že s strpnim komentarjem na ustrezni pogovorni strani.
Nejc, to kar opisuješ, imenujemo konstruktivna izmenjava mnenj. V omejenem obsegu (na žalost) se pojavlja tudi na Wikipediji, ki ima za to vzpostavljene mehanizme.
Primer, v katerem sem sodeloval tudi sam: https://sl.wikipedia.org/wiki/Pogovor:Fabianijev_most
Je pa ta primer sporen v smislu, da sedaj podaja večplastno resnico, ne več enostranske. Kar je, kot pišeš, lahko pri nekaterih problem.
Vsekakor tudi jaz upam, da se bo stanje izboljšalo, in tudi sam delam v tej smeri.