Januar/februar 2016: MARINKA RADEŽ

MARINKA RADEŽ, rojena 1957 na Jesenicah, je v Ljubljani končala študij filozofije in primerjalne književnosti. S trebuhom za kruhom je šla od Ljubljane prek Kölna, Münchna do Tuzle in pristala na otoku Hvaru; njena poklicna pot jo je vodila od poučevanja, novinarstva, humanitarne dejavnosti do slikarstva. Zadnjih 13 let je slikarstvo njena temeljna življenjska dejavnost. Staro posestvo v vasi Dol na Hvaru je spremenila v odprti atelje. To je projekt, namenjen likovnemu ustvarjanju s številnimi likovnimi delavnicami za otroke in odrasle, njen ustvarjalni in permanentni razstavni prostor. Doslej je razstavljala v Zvezni republiki Nemčiji (Köln, Aichach), Avstriji (Deutschfreistriz) in Sloveniji (Ljubljana). Redno razstavlja v javnih prostorih na otoku Hvaru.

Marinka Radež se nam od 14. do 31. januarja 2016 predstavlja tudi v Ljubljani s samostojno razstavo akrilov na vojaškem maskirnem platnu.

Cikel 13 slik pod skupnim naslovom Vojna in mir je posledica njenega aktivnega soočanja s krvavim propadom federativne republike Jugoslavije. Od leta 1993 do 1995 je v Bosni in Hercegovini skrbela za begunce pod okriljem nemških humanitarnih organizacij (Pax Christi, Cap Anamour in Vive žene). Dan za dnem se je s svojimi oskrbovankami srečevala z vprašanji, kako je mogoče, da se prijazni sosed čez noč izrodi v neusmiljenega morilca, kako je mogoče, da v na videz kolikor toliko urejeni državi zavlada popoln kaos in prijatelj postane smrtonosni sovražnik. Kako je mogoča popolna vladavina laži. Kako je mogoče v sorazmerno kratkem času obnoreti narod in ustvariti razmere za neobrzdano ropanje, klanje, posiljevanje in pregon. Kako je mogoče, da se zločin leta in leta nemoteno bohoti pred vključenimi televizijskimi kamerami in očmi svetovne javnosti.

Odgovori so preprosti in hkrati zapleteni. Marinka Radež jih je ponovno iskala s čopičem v roki. V to jo je zapeljalo vojaško maskirno platno iz Bihaća, ki je leta 2009 po naključju zašlo v njen atelje v povsem drugem življenju na prelepem otoku. Hotela je spremeniti uporabno vrednost platna, nekaj, kar je namenjeno vojni, preobraziti v umetniško delo in ga tako onesposobiti za prvotni namen. Barvanje tankov v roza je vedno doživljala kot pomemben simboličen akt. Začetek slikanja z akrilom je bil intuitiven, zanimalo jo je, kaj ji pripoveduje belina, ko na platnu ostane le še ena originalna barva. Cikel je nastajal pet let, predvsem zaradi pogostega izogibanja temi, platno pa je zadostovalo za 13 slik. V zadnjo sliko Vstop prepovedan je zaradi aktualnosti vkomponirala delo slikarja M. Ribarića – Marina, ki je nastalo leta 2009, tik pred slikarjevo smrtjo.

Produkcija strahu – Ko nam je po Titovi smrti zaradi 9 milijard dolarjev zunanjega dolga mednarodna finančna oligarhija zavila vrat, je sledilo deset let negotovosti, pomanjkanja električne energije in nafte, grozovite inflacije, vrst za kruh, propadanja proizvodnje, revščine in vse globljega strahu. Politična nemoč sistema je pripeljala do izbruha nacionalizmov, oživljanja starih mitov, zamolčane preteklosti in sle po maščevanju.

Ubijanje je ekstatično – Strah je postal vodilo skupnosti. Počasi smo aktivirali zlo, ki ga na vajetih držijo temeljne civilizacijske norme, za njihovo ohranjanje pa skrbijo državne institucije. V slehernem človeku je zapisana celotna zgodovina evolucije. Morilec, prastari energetski vzorec, spi nekje globoko v vsakem od nas. Ubijanje mu je v užitek. Sprožijo ga lahko strah, travma, krivica, bes, občutki manj- in večvrednosti, sovraštvo, zavist, ljubosumje in vse drugo, kar je v obdobju miru in udobja naša temna plat meseca. Da bi širšim množicam popustile civilizacijske zavore in norme, se najprej oboroži in na ulice spusti prve besne ljudi, paravojaške skupine, ki vzpostavijo vladavino terorja. Iz Pandorine skrinjice se na vse strani razletijo neobvladljive strasti.

Gospodar vojne – Gospodarji vojne niso nikoli v oborožen konflikt vpletene strani. Gospodar vojne je vedno le smrt s svojim agresivnim moškim principom in žensko prišepetovalko. Popolna destrukcija vseh moralno-etičnih principov civilizacije in popolno opustošenje. Ta ne prizanaša nikomur in ničemur. V žici z rezili najprej umira divjad.

Medvede in divje svinje je prekrilo zimsko ivje.

1. maj 1993 v Mostarju – Z zahodne obale Neretve so na vzhodno nasilno preseljevali muslimanski živelj. Iz vojakov HVO je vel smrtonosni hlad. Soočenje s tem, da je vojna stanje resnice. Mostarski policisti so ob tulcu, izstreljenem iz M48, razmišljali, skozi koliko rok je šla puška v imenu bratstva in enotnosti, da bi na koncu dosegla svoj namen. Narejena je bila za ubijanje. Otroci na vzhodni obali so občudovali lepoto vrtnic v svojem vrtu. 8. maja so jih zasule granate, vzhodni Mostar je postal veliko koncentracijsko taborišče.

Čas teme – Pekel ni kategorija iz onostranstva, pekel je stanje družbe, v katerem množica zasebnih interesov nadomesti obče dobro, je čas in prostor, v katerem je vse dovoljeno, namen pa posvečuje sredstva. Čas popolne prevlade najnizkotnejših strasti, banalnost zla. Gremo se zemljo krast, vmes pa ropamo, pobijamo, posiljujemo, rušimo in požigamo. Vladavina nasilja in strahu, ki se zažira v kostni mozek.

Enklava Srebrenica – 11.–18. julij 1995 – zaščiteno območje Združenih narodov – Začetek vojne v BiH 1992 je bil začetek brutalnega etičnega čiščenja Vzhodne Bosne, vendar je šele Srebrenica, enklava pod zaščito Združenih narodov, leta 1995 postala simbol za vrnitev genocida v Evropo. Po zavzetju enklave je bilo v nekaj dneh usmrčenih več kot 8000 moških in mladoletnikov. Pripadali so muslimanski etnični skupnosti v Bosni in Hercegovini. Genocid je bil pričakovan, dogajal se je pred očmi nizozemskega bataljona, beležili so ga sateliti, svet pa ni mignil s prstom. Zahteva nizozemskega bataljona za Natovo pomoč iz zraka je bila v poveljstvu ZN zavrnjena, ker je bila poslana na napačnem formularju. Nekaj mesecev kasneje je mednarodna skupnost z Daytonskim sporazumom in priznanjem Republike Srbske nagradila storilce.

Srebreniška pietà – zaščiteno območje Združenih narodov – Srebreniška mati je v enem dnevu izgubila moža, sinove, očeta, strice in brate. Danes še vedno čaka na koščice svojih dragih. Žrtve genocida so bile zasute v primarne grobove, izkopane z bagri, in njihovi ostanki so razneseni v različne sekundarne in terciarne grobove. Srebreniška mati se vsako leto ob obletnici padca enklave odloča, ali je zbrala dovolj koščic, da jih položi v grob in se poslovi. Ostala je sama, v hladnem, brezbrižnem svetu.

Jagode za otroke – zaščiteno območje Združenih narodov – ”Leta 1995 je izginilo 731 otrok, največ jih je bilo starih od 16 do 18 let, med njimi so bili tudi majhni otroci. Več kot 5 odstotkov celotnega števila žrtev je bilo mlajših od 15 let. Od začetka vojne so bili otroci pogosto naključne žrtve, v Potočarjih pa zavestno ciljna skupina.” (Selma Leydesdorff: ”Prazninu ostaviti iza nas – Istorija žena Srebrenice”) In kaj lahko ozdravi te globoke rane?

Prostor igre – Leta 1993 je v eni prvih številk takrat nove nemške revije Focus izšel članek z vprašanjem, kdo je po razpadu Varšavskega pakta novi sovražnik Nata. Odgovor je bil jasen in enoznačen: islam. Članek je spremljal zemljevid te nove nevarnosti, ki se je z Bosno in Hercegovino zajedala globoko v Evropo. Takrat je ta trditev zvenela naivno. Danes lahko prepoznamo podobnosti med vojno v Bosni in Hercegovini ter vojno v Siriji. S to razliko, da islamski ekstremizem v BiH zelo dolgo ni padel na plodna tla. Svet je nenehno razdeljen na območja miru in območja vojne.

Let modre ptice – Cikel slik Vojna in mir je nastal iz občutka dolžnosti in hvaležnosti za leta, preživeta v BiH. Kajti kljub vsemu gre za en sam velik izziv, za eno samo veliko ljubezen.

Golob miru – posvečeno padlim angelom – Sufijski mistiki pravijo, da duše na ta svet prihajajo iz sfere angelov. Številne v našem dualističnem materialnem svetu padejo. Zapletejo se v slo in zlo. Njihova pot iz najtemačnejših energetskih vzorcev je dolga in naporna, mir na Balkanu pa invalidna ptica v maskirnem platnu.

Vstop prepovedan – Vsak nacionalizem, ki za svojo potrditev večvrednosti potrebuje drugo- in tretjerazrednega drugega, vodi v fašizem, ta pa v koncentracijska taborišča. V nacistični Nemčiji je kakih tisoč ljudi zasnovalo in uzakonilo sistem, ki je Evropo pahnil v največjo kolektivno katastrofo v nam znani zgodovini človeštva. Nemški narod je zločinskemu načrtu poslušno in navdušeno sledil, ljudje z vajeti spuščenega zla niso preizpraševali. Industrialec Krupp je izdeloval orožje za Nemce in zaveznike. Številne okupirane države so voljno sodelovale v dokončni rešitvi židovskega vprašanja.