Avtor: Aljaž Pengov Bitenc, odgovorni urednik Radia KAOS, avtor bloga Sleeping with Pengovsky, kolumnist časnika Nedelo, na Twitterju ga najdete pod @pengovsky.
Janko Veber, še sveži predsednik državnega zbora, je sklical kar je v teh krajih znano kot ‘javna razprava’, namreč srečanje predstavnikov parlamenta, pravnih strokovnjakov in javnosti. Tema: referendumska zakonodaja. A namesto, da bi se osredotočil na temo, ki je sama po sebi dovolj kočljiva, nam je Veber (SD) pripravil skrajno priskuten, sprevržen in očiten igrokaz oblastniške arogance, ki je razkrila nadutost Vebra osebno, njegove stranke in politične elite, ki jo kot predsednik državnega zbora tako simbolno kot dejansko predstavlja.
Šest mesecev po tem, ko so ljudje začeli na ulici zelo jasno in očitno izražati svoje nezadovoljstvo z ljudmi, ki vodijo to državo, se je Veber lotil organizirati “javno razpravo samo za povabljene udeležence”. In – oh, kakšna ironija, dogodek naj bi bil zaprt za javnost. Ko je potem nastal cel hudič, je Veber razpravo odprl za javnost, pri tem pa je seznam povabljencev ostal nespremenjen. In to kakšen seznam.
Namerno ali nenamerno, Veber je pri izbiri sodelujočih skoraj popolnoma prezrl protestniško gibanje; povabil je samo Uroša Lubeja. Lubej je res prvi, ki se je izpostavil pri protestniškem gibanju, vendar ne zastopa celotnega gibanja niti ni tega nikoli trdil. Po drugi strani pa se je predsedniku državnega zbora zdelo ustrezno med skrbno izbrane povabljence uvrstiti gejem in lezbijkam sovražnega nasprotnika istospolnih zakonskih zvez, hujskaškega pridigarja Aleša Primca, ki je pred letom dni uspešno sesul družinski zakonik (z nezanemarljivo pomočjo politične desnice in RKC). In kakor da to ne bi bilo dovolj (kljub sprenevedanju o svoji samostojnosti, ima Primc vseeno legitimen interes pri obravnavani temi), je Janko Veber, številka dve v vodstveni hierarhiji države, na srečanje povabil predstavnike večih (večih!) desničarskih nacionalističnih organizacij. Med povabljenci so bili Blaž Babič, svoje čase strastni komentator na tem blogu; pojoči major Ladislav Troha, upokojeni major Slovenske vojske in nad teorijami zarote navdušeni predsednik gibanja OPS; ter Andrej Šiško iz nacionalistične organizacije Hervardi, tip, ki je sedel zaradi poskusa umora in postal medijsko zanimiv zaradi groženj z referendumom o vstopu Hrvaške v NATO. Lahko, da gre pri Vebrovi umetniji za naključje. Za že neštetokrat viden dokaz, da tukajšnja politična elita nima niti najmanjšega pojma ali pa jo boli kurac (ali oboje), kaj je ljudi pognalo na ulice. Človeka tudi mika, da bi rekel, da je Veber pogovor sklical zgolj zato, da bo dogodek nekoč uporabil kot dokaz o “vključenosti javnosti v razpravo”. In ima ga, da bi kot edini kriterij za uvrstitev med povabljence prepoznal njihovo glasnost: kdor je bil dovolj glasen v preteklosti, je bil povabljen.
Vendar ima zgodba tudi še gršo plat. Medtem ko se jim posmehujemo, tipe, kot so Primc, Šiško, Babič et consortes, ki predstavljajo nazadnjaško obrobje te družbe, vabijo v parlament, da bi tam govorili v imenu ljudi. Kako, jebenti, smo prišli tako daleč? Od kdaj imajo ti nepomembneži prostor in besedo pri čemerkoli? Pravzaprav od nedolgo tega. Tipičen tak primer je dogodek na začetku pengovskyjeve ere, ko je razjarjena množica izgnala romsko družino Strojan iz Ambrusa, in s tem izzvala dobro merjeno surovo posredovanje policije in vsesplošni izbruh klenega rasizma. Na žalost je pri tem sodeloval tudi Janko Veber, takratni župan kočevske občine, ki je na radiu v živo pozival ljudi na barikade, če bi vlada hotela družino Strojan preseliti nazaj. To ni bilo najbolj socialdemokratsko od njega, ne?
Preskočimo nekaj let: takratni predsednik vlade Borut Pahor je skušal preprečiti referendum o vstopu Hrvaške v NATO, za katerega je sprožila pobudo malo znana “domoljubna” organizacija Hervardi. Ta je trdila, da je zbrala dovolj podpisov za referendum, ki bi zaustavil proces ratifikacije in Slovenijo zelo verjetno postavil v skrajno neprijeten položaj. Predsednik vlade Pahor je šel krepko preko svoje dolžnosti, da bi jih prepričal, naj odnehajo. Neuspešno. In nepresenetljivo. Andreja Šiška so celo pogojno izpustili iz zapora, da bi se srečal s Pahorjem. Že od začetka pa je bilo jasno, da obrobna skupina, ki je pritegnila pozornost večinskih medijev, ne bo opustila stvari, zaradi katere je sploh dobila (nezasluženo) pozornost.
Tako. Na eni strani imamo torej človeka, ki nekoč ni izgubljal časa z rasističnim pozivanjem na barikade, na drugi pa človeka, ki je s svojim ravnanjem pomagal skupini nacionalističnih pezdetov, da je postala del večinske politike. Oba sta člana Socialnih demokratov, ki so menda leva politična stranka. Danes je eden od njiju predsednik državnega zbora, drugi predsednik republike; sta drugi in prvi človek v hierarhiji državnega vodstva. Molite, da je šlo v vseh teh primerih samo za razkazovanje v nebo vpijoče nesposobnosti. Drugače smo ga res najebali.
Zapis z naslovom Invitation-Only Public Debate je bil izvirno objavljen na blogu Sleeping with Pengovsky. Prevod: Metina lista.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Spoštovani g. Aljaž Pengov Bitenc,
vsak naj bi imel možnost sodelovati, g. Primc pa je s civilno iniciativo zastopal moj pogled na družinski zakonik. Kot državljanka imam vso pravico, da glasujem, sodelujem in vplivam na tako odločitev, pa čeprav iz verskega stališča. Sem verna, verjamem, da bi bil sprejem zakonika v obliki, ki je bil predlagan napačen. Vero se živi v vsakdanjem življenju in ni za skrit v omari. Da, vpliva na moja vrednostna stališča, a nič manj kot nevera nevernih. Gre za dva vrednostno različna pola in dialog je prav, da je odprt.