Javno dobro mora biti prosto dostopno in ga ne bi smeli zaračunavati

Zadnjega pol leta mi veliko časa vzamejo bohinjski politični veljaki. Februarja so namreč sprejeli Odlok o plovbnem režimu v občini Bohinj, s katerim so veslačem začeli zaračunavati dostop do jezera. Meni nič, tebi nič, so se odločili, da bo moral vsak, ki bo želel s svojim kajakom, kanujem ali supom na jezeru, plačati vstopnino. Ker smo lastniki jezera vsi državljani naše države (formalno je lastnica Republika Slovenija), prav tako je država lastnica šestih od osmih vstopnih točk, ki so jih določili občinski svetniki, vode pa so javno dobro, smo rekreativni veslači skočili na noge.

Organizirali smo protest in z njim prestrašili Blejce, ki so obravnavali predlog, da bi bilo za vstop na jezero potrebno plačat 25€ na dan! V primerjavi z njimi so Bohinjci, z dnevno karto 2€, izpadli pravi dobrotniki. Junija smo organizirali še en protest, se vmes dvakrat začeli in dvakrat končali pogovarjati z občino, pisali bloge, spodbujali novinarje, da pišejo o tej problematiki, težili po ministrstvih in inšpektoratih, od občine Bohinj zahtevali kup informacij javnega značaja in podali tudi ovadbo na KPK in druge inštitucije. Žal se zadeve še niso premaknile, vstop na jezero še vedno zaračunavajo.

Sam sem se angažiral zato, ker se mi zdi zares nujno, da je javno dobro prosto dostopno in se ne zaračunava. Javno dobro – s tem imam v mislih reke, jezera, morje, gore, hribe, naravo na splošno – je prostor za rekreacijo, preživljanje prostega časa in odklop od vsakdanjega življenja. Tega nihče ni zgradil, to je ustvarila narava. Ljudje tem prostorom že od pamtiveka posvečamo pozornost, nekatere dele tudi urejamo in zanje skrbimo. Veliko tega prostovoljno, nekaj pa tudi z državnim denarjem.

Kljub temu, da veslači ne uporabljamo in ne potrebujemo infrastrukture, so se v Bohinju odločili, da nam bodo zaračunavali dostop do jezera. Ker lahko, ker je to najlažji način za pobiranje denarja in ker za to ni bila potrebna nobena investicija.

Pred nekaj leti so prvi začeli zaračunavati dostop do vode na Soči. Velika napaka je bila, da že takrat rekreativni veslači nismo skočili v zrak. Večina nas je racionalizirala plačevanje dostopa do reke s tem, da so občine uredile parkirne prostore ob reki, na katerih je možno brezplačno parkirati. Danes vemo, da je bila to napaka. Nekaj posameznikov se je zoperstavilo tistemu odloku, a žal nas je večina samo zamahnila z roko.

Od športnih zvez, ki bi morale skrbeti za šport, ne samo za tisti tekmovalni, ni pričakovati, da bi karkoli uredile. Na Soči se je Kajakaška zveza dogovorila, da njihovi tekmovalci ne potrebujejo plačevati za vstop na reko, v bohinjski zadevi so se najprej distancirali od nas, potem pa so se začeli počasi približevati našem stališču, da je zaračunavanje vstopa na jezero nepravilno, a nimajo jasnega mnenja o problematiki in si tudi ne prizadevajo, da bi se to rešilo. Veslaška zveza je še hujša, njen sekretar Jernej Slivnik je pohvalil občino Bohinj in po lastnih besedah nov plovbni režim že sprejel za svojega.

Preskok od zaračunavanja dostopa do jezera do zaračunavanja hoje v hribe in gore ali ponovnega zaračunavanja dostopa do morja je majhen. Ni nikakršnega razloga, da bi tako ostalo samo na Soči in v Bohinju. Zametki tega se že kažejo. Zaposleni v Triglavskem narodnem parku so letos anketirali obiskovalce parka in jih med drugim spraševali, če bi bili pripravljeni za vstop v park plačati in kaj menijo o tem, da bi uvedli kvote, koliko ljudi lahko na dan obišče Triglav. Če nimaš nekje v enem kotičku možganov ideje, da bi lahko za vzpon na Triglav zaračunaval vstopnino, potem takšnih vprašanj ne sprašuješ. Kljub temu, da v parku trdijo drugače.

Čeprav sem v življenju plačal že veliko vstopnin v nacionalne parke, najdražji je bil Galapagos s 100$, ne želim, da se v naši državi plačuje za veslanje po jezeru ali vzpon na goro.

Triglavski narodni park pokriva skoraj 30 % celotnega visokogorja v Sloveniji. Slovenija je majhna država, zato moramo še toliko bolj skrbeti za dostopnost naravnih danosti, ker jih preprosto nimamo veliko. Majda Odar iz Triglavskega parka je predstavila tudi idejo, da bi obiskovalci v zameno za vstopnino v park dobili brezplačen javni prevoz znotraj parka. Torej bi za nekaj, kar je dala narava (gore), morali plačat, drugo, kar bi moral park kupiti (avtobuse itd.), pa bi bilo zastonj.

Roko dam v ogenj, da bi, ko bi Triglavski park uvedel vstopnine, čez nekaj let začele padati pobude, da bi še krajinski parki začeli zaračunavati za recimo pohod po gozdu. Z enakimi argumenti, da je njihov kraj in gozd unikaten, poseben, in da je zato legitimno in edino pravilno, da obiskovalci plačajo vstopnino. V Sloveniji ni kraja, ki komu ne bi bil poseben ali unikaten. To veslači konstantno poslušamo zadnjega pol leta. In res je, Bohinj in Triglavski narodni park sta fantastični destinaciji, posebni in lepi. A to ne pomeni, da moramo plačevati za to, da se tam rekreiramo na javnem dobrem, ne da bi komurkoli škodili, ne da bi uporabljali kakršnokoli infrastrukturo.

Parke in naravo se mora vzdrževati in ohranjati, seveda. Za to skrbi vsaka občina in država. Ne smemo dopustiti, da bi morali tudi to breme še dodatno prevzeti neposredno prebivalci.

Triglavski park in občine se financirajo iz skupnega denarja, ki ga ustvarjamo slovenski prebivalci in podjetja. Ne smemo dopustiti, da bi morali tem, ki želijo na lahek način napolniti svoje blagajne, prebivalci sedaj neposredno plačevati še za javno dobro, ki je že tako in tako v lasti vseh nas.

V občini Bohinj že zaračunavajo dostop do korit Mostnice, ogled slapa Savice in cestnino za cesto na Vogar in Voje. Naslednje leto imajo v planu začeti zaračunavati tudi cestnino do Pokljuke. Si res želimo, da bi vsaka občina zaračunavala vse svoje naravne znamenitosti in občinske ceste? Jaz si ne želim živeti v takšni državi in proti temu se bom boril še naprej.

Kaj lahko ti narediš, da do tega ne pride?

1. Ko greš veslati v Bohinj, ne plačaj vstopnine do jezera.

2. Povej trem prijateljem o problematiki zaračunavanja javnega dobra.

3. Razmisli, če se ti zdi v redu, da bi moral za vsako tretjo goro v Sloveniji, na katero bi se povzpel, plačati.

4. Všečkaj Facebook stran Slovenski veslači in spremljaj dogajanje glede zaračunavanja dostopa do jezera.

5. Pridi na naslednji protest v Bohinju.

Avtor: Marin Medak, podjetnik in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean. Na Twitterju ga najdete pod @marinmedak.