Jelko Kacin: Na območju zahodnega Balkana bi bil vsak rad nekakšna žrtev

slo cro

Zadnji poskus umika Hrvaške iz arbitražnega sporazuma nas ne bi smel presenetiti. Tokrat se znova umikajo, in to takoj, s pompom, za vsako ceno, enotno, enoumno … To ni prvi tak poskus, bilo jih je že veliko. Zaradi nerešenih meja z vsemi sosedami iz nekdanje Jugoslavije, pa tudi ta zagotovo še ni zadnji.

Na območju zahodnega Balkana ga ni junaka, še manj pa politika, ki bi tvegal, da ga domača javnost ali zgodovina obravnava kot tisto osebo, ki je prav on/ona pristal/a, da jim nekaj »kao jemljejo«, pa naj gre za Kosovo, morje, Dayton, rudnik, elektrarno, njivo, kamnolom, ovco ali kozo. Vsak bi bil rad nekakšna žrtev, vsak ima opraviti s pokvarjenimi in grabežljivimi sosedi, skoraj s sovražniki … Zato nihče noče biti poraženec. Vsi se (morajo) borijo kot levi in če ne zmorejo že ta hip prepričljivo zmagati, se raje odločijo za spor ali pa kar vojno, ki naj traja do zadnjega …

V primeru BiH jim je tudi mir moral biti vsiljen od zunaj. Ker je temu tako, so za vse probleme že leta in leta krivi tujci, mednarodna skupnost, EU … Predsednik Republike Srbske Milorad Dodik še zdaleč ni edini voditelj te vrste, čeprav je najbolj (pre)poznan. On svoje probleme prikriva tako, da agresivno in brezobzirno napada, žali in obtožuje druge, vse, prav vse, razen Rusije in Putina.

»Incident« z objavo komunikacije med našim arbitrom in agentko ni ne incident, ne razlog in tudi povod za prekinitev arbitraže ni. Je le za lase privlečen nekakšen »izhod v sili«.

Potem, ko poskusi pritiskov na arbitrarno sodišče očitno niso in tudi ne bodo obrodili pričakovanih sadov, je nastopil trenutek resnice. Spoznanje je tisti trenutek, ki vse obrne na glavo. Kriza! Nasprotno, poskusi vplivanja so se (očitno) pokazali kot (samo)morilsko početje za stran, ki se je odločila arbitrom vsiljevati svojo voljo in poskusila arbitrarno sodišče spremeniti v svojega talca. Scenarij po načelu: »Odločitev bo taka, kot jo zahtevamo mi ali pa je ne bo!« je skregan z bistvom arbitraže. Predvsem pa pravno, še zlasti pa po mednarodnem pravu ne zdrži!

Pri objavi prepisa pogovora in kmalu za tem še avdio posnetka, pa je šla Republika Hrvaška daleč čez rob, ki bi še omogočil povratek v »svet normale«.

Ne le, da so kompromitirali in osmešili, hkrati so grobo in nedopustno zlorabili svojo obveščevalno službo/e. Pri tem so ogrozili tudi »prijateljsko« državo in službo, ki jim je omogočila dostop do prisluhov. S tem so se na dolgi rok prepričljivo onemogočili in (žal) tudi izločili kot (verodostojni) zavezniki. V bistvu je šlo za likvidacijo, točneje za umor lastne obveščevalne službe, ki ga je nad njo zagrešila hrvaška politična elita. Za pridobitev ponovne verodostojnosti bodo potrebna leta. O tem bi na lastnih izkušnjah tudi mi znali povedati veliko žalostnih zgodb. Kdo je akcijo sprožil, da bi prehitel ostale in jih prisilil, da so kot otroški pevski zbor v Saboru v en glas glasovali: 141 za, vzdržanih ni bilo, proti …, je v tem trenutku manj pomembno, o tem bo sodila zgodovina.

slo cro
(foto via The Sun Daily)

Ste kje kdaj lahko prebrali kak prepis kakšnega pogovora nemške kanclerke Angele Merkel s komer koli, čeprav so ji Američani prisluškovali kar nekaj let? Največ, kar ste lahko prebrali, je bil citat: »Ali se res prisluškuje nemški kanclerki?« In odgovor: »Nič več!« Oktobra 2013 sem bil v delegaciji Odbora za zunanje zadeve evropskega parlamenta-AFET v Washingtonu, ko smo v navzočnosti glavne nadzornice NSA izsilili to vprašanje in ta odgovor. V javnost je prišlo samo to in nič več, razen spoznanja in sporočila, da je potrebno odnosom med ZDA ter ZRN in EU dati nov zagon in to čim prej!

Celo v objavljenih gradivih ameriškega žvižgača Edvarda Snowdena lahko prebirate le prepise pogovorov, ne pa avdio posnetke. Zaveznikom se ne spodobi prisluškovati, objaviti prepis prisluha je nedopustno, da o avdio posnetku sploh ne zgubljamo besed. To se preprosto ne sme in ne zmore zgoditi. Razen na Hrvaškem.

Kaj sedaj, kaj nam je torej početi in storiti? Je res potrebno diskreditirati in politično blatiti nekdanjega arbitra Sokolca, kot je to storila ena od opozicijskih strank z aktiviranjem svojega trobila? Je korektno vse znanje in dosežke agentke Simone Drenik zavreči čez noč in jo obravnavati kot komaj še »opravilno sposobno«? Je res potrebno zganjati pogrom po načelu Slovenec Slovencu … ? Če bomo zajeli sapo in to ponovili večkrat, bomo (morda dovolj) povečali dotok kisika v možgane in morda se nam le utrne kaj bolj pozitivnega?

V tem trenutku je pomoči potrebna Hrvaška, kot država, kot družba, kot javnost … Nekateri hrvaški mediji so (že) opozorili, da ni vse zlato, kar se sveti.

Pustimo jih vendar pri miru, dovolj hudega so si že storili. Nobene potrebe ni, da bi se nad njihovo nesrečo naslajali. Pomagati jim je treba, da iz zadrege, v katero se je odpeljala in zapeljala hrvaška politična elita sama, na nek način pride nazaj in se znova vrne v sfero normale. Slovenija Hrvaški pri tem ne more pomagati. Predvsem pa ji ne more pomagati z recepti, kako naj pride nazaj. Sedaj ni trenutek za pokroviteljstvo in vzvišenost, četudi pri nas ni oz. ne bi bilo take namere, a tako bo razumeti roko pomoči in »pametovanje« na naši strani. Težko bo, potreben bo čas, zato raje to (pre)pustimo drugim. Predvsem pa arbitražnemu sodišču, da opravi posvete, se popolni, razmisli in na koncu tudi odloči. Saj zato ga imamo, mar ne?

 

jelko kacin
Jelko Kacin (foto via www.jelkokacin.eu)

Avtor: Jelko Kacin, eden najprepoznavnejših slovenskih politikov, nekdanji evropski parlamentarec (2004-2014), minister za obrambo (1994-1997) in minister za informiranje v prvi slovenski vladi. Na Twitterju ga najdete pod @JelkoKacin.

Več od Metina lista

039: Novinarstvo ni strošek, ampak investicija – Ervin H. Milharčič (Dnevnik)

Z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharčičem o pokolu Charlie Hebdo, politični satiri in...
Beri dalje