Kaj ima na olimpijskih igrah iskati politika?

dr. Simona Kustec-Lipicer
dr. Simona Kustec-Lipicer (foto: osebni arhiv)
dr. Simona Kustec-Lipicer
dr. Simona Kustec-Lipicer (foto via FDV)

Olimpijske igre skozi prizmo vladnega interesa v športu

Le še nekaj dni nas loči do 30. poletnih olimpijskih iger moderne dobe in dober mesec do 14. paraolimpijskih iger, ki bodo tokrat potekale v Londonu. Po mnenju številnih naj bi igre zaradi svojega širokega družbenega, kulturnega, ekonomskega kot tudi političnega značaja predstavljale največji globalni dogodek leta. V tem kontekstu zato ne preseneča že nekaj časa prisotna medijska kampanja, v okviru katere se olimpijske igre povezuje z vsem mogočim kot npr. s plenicami za dojenčke, s čustvi mater, s 150.000 brezplačnimi kondomi za prebivalce olimpijske vasi in še številnimi, tem vrstam podobnimi ‘informacijami’.

Manj odkrita, a še vedno zelo prisotna pa so tudi mnoga druga ‘olimpijska’ dejstva. V luči podatkov, da bo igre, zaradi katerih so se nekoč prekinili vsi vojni spopadi, tokrat varovala tudi vojska, da je že sedaj zaradi bojazni pred terorističnimi napadi na strehah Londona postavljena protiletalska obramba, da so se v preteklosti igre uporabljale kot mehanizem za politične bojkote, kot sredstvo protesta, ali pa, da se je športnike nanje pripravljalo s pomočjo državno vodenih dopinških programov, nam prikliče v spomin črne, nešportne plati tega najpomembnejšega športnega dogodka na svetu, z njimi pa povezana vprašanja odnosa med športom in vladnimi oz. državnimi politikami. V tem sestavku se bom lotila prav tega vprašanja, vendar z drugačnega zornega kota od pravkar izpostavljenih vidikov. Zanimalo me bo, kakšna (para)olimpijska javnost so v resnici države oz. njihove vlade z vidika njihovega vsakodnevnega, javno odkritega (ne)delovanje v oz. za šport.

Za začetek najprej o mitu, da politika in v njenem imenu vlada v športu nimata kaj iskati, ker ga s svojo prisotnostjo praviloma omadežujeta. Skozi pregled zgodovinskih dejstev se ve, da so že od 19. stoletja dalje najprej zlasti liberalno usmerjene evropske vlade, za njimi pa večina vseh ostalih, šport začenjale prepoznavati kot izjemno pomemben sestavni element izobraževalne politike ter ga s tem razlogom z vladnimi ukrepi tudi spodbujale. Zaradi družbeno povezovalnih potencialov in koristnega preživljanja prostega časa je bil šport prepoznan tudi kot pomemben del t.i. prostočasnih aktivnosti, ki jih vlada spodbuja z namenom zagotavljanja zadovoljnega državljana. V zadnjih desetletjih vlade v podobnem kontekstu pomembnost spodbujanja športa vidijo predvsem v povezavi z zdravjem svojih prebivalcev. Poleg omenjenih pa je vsekakor izstopajoč tudi motiv državnega spodbujanja športa zaradi splošne simbolne prepoznavnosti države v odnosu do drugih. V primeru organizacije olimpijskih iger se ta zadnji, simbolni vidik, kaže npr. skozi podatek, da so vlade organizatoric v zadnjih treh desetletjih (z izjemo liberalno usmerjenih sistemov ZDA in Avstralije) v povprečju zagotavljale več kot polovico javnih sredstev za izvedbo olimpijskih iger, in da so pri tem začenjale postajati mnogo bolj previdne, ko so se po igrah soočale z velikimi neto finančnimi izgubami.

Kaj pa naša država? Motivi slovenske države se v vsem do zdaj izpostavljenem kontekstu pojavnosti države v športu učbeniško vklapljajo v že nakazane podobe, vključno s podpiranjem organizacije velikih mednarodnih športnih prireditev, zaenkrat seveda (še) ne (para)olimpijskih. Država je tako v okviru svoje temeljne zakonodaje opredelila, da bo s svojimi ukrepi podpirala pet oblik športnih aktivnosti, ki jih prepoznava kot športne oblike javnega interesa, in sicer 1) šport otrok in mladine, 2) rekreativni šport, 3) kakovostni šport, 4) vrhunski šport ter 5) šport invalidov. Po dostopnih finančnih podatkih je finančna podpora opisanim vsebinam v zadnjem desetletju znašala okoli 0,4 % javnih sredstev glede na BDP oz. okoli 2 % glede na proračun RS. V okviru omenjene vsote se pod vladnim dežnikom vrhunskemu športu – torej tisti obliki športne aktivnosti, ki je neposredno namenjena tudi za slovenske (para)olimpijce, zagotavlja nekaj manj kot 20 % finančna pogača, s katero se omogoča izvajanje ukrepov (so)financiranja priprav, nastopov in tekmovanj športnikov, plačila različnih vrst zdravstvenih zavarovanj ter nagrad za dosežene rezultate. Nenavadno pa je, da se v olimpijskem letu 2012 omenjeni znesek glede na desetletno povprečje države za 5 % zniža prav na postavki za vrhunski šport. 

Poleg že omenjenih 20 % se v vrhunski šport s strani države vlaga tudi posredno, ko le-ta preko različnih vrst programskih, informacijskih ter finančnih ukrepov spodbuja tudi druge vsebine javnega interesa v športu. Struktura te porabe je sledeča: športu otrok, mladine in študentov, kamor spada tudi podpiranje vzgoje mladih vrhunskih športnikov, je bilo v zadnjih desetih letih v povprečju namenjenih 18,5 % finančne podpore, športni rekreaciji 1,8 %, kakovostnemu športu 0 % in športu invalidov 0,2 %.  Preostali znesek skoraj 60 % javnih sredstev, ki neposredno niso več vezana na opredeljene vsebine javnega interesa, pa se porazdeli med športno infrastrukturo (nekaj manj kot 50 %, oz. še dobrih 5 % več od omenjenega povprečja v letu 2012), okoli 5 % za podporo za delovanje športnih društev, zvez in zavodov (tistim zvezam, ki se s svojimi tekmovalci udeležujejo aktualnih olimpijskih iger, vključno z osrednjo športno avtoriteto Olimpijskim komitejem Slovenije, je država npr. v zadnjih obdobjih v povprečju namenila vsaj okoli 70 % finančnih sredstev teh organov in organizacij), finančno okoli 5 % denarja pa država nameni še za organizacijo mednarodnih športnih prireditev, strokovne naloge v športu in ostalo.

Odgovor na najbolj logično vprašanje, ki sledi iz prikazane strukture je, kakšen interes zasleduje slovenska vlada v športu? Kakšen je njen odnos do vrhunskega športa in s tem posredno (para)olimpijskih iger? Kakšno nadvlogo pri vsem skupaj prevzema športna infrastruktura in predvsem kakšna je njena namembnost v odnosu do javnega interesa, v odnosu do vrhunskega športa? Je športna infrastruktura šesto polje javnega interesa ali ‘zgolj’ potraten ukrep za njegovo zadovoljevanje, na račun katerega se jemlje drugim? Podatki več kot na dlani kažejo, da odgovor ni preprost, niti transparenten, ker so pravi ‘lastniki’ oz. športne ciljne skupine, za katere naj bi se športna infrastruktura (z)gradila, praviloma neopredeljeni in nepoznani. Je vse navedeno zadosten pozitiven ali negativen argument za poseganje slovenske politike in vlade v šport? Je vse navedeno odraz uravnotežene skrbi za javni interes? Je to zadosten razlog, da bodo politični veljaki smeli in s čisto vestjo segali v roke ob uspehih športnikov na (para)olimpijskih igrah? So torej zgoraj opisana dejstva zadosten dokaz, da bodo v aktualnem, politično razgretem obdobju, politiki iskali športnike ali morebiti obratno? Za konec in morebiti lažji premislek še podatek iz preglednice o višini nagrad za osvojena odličja.

Je torej opisani odnos slovenske politike oz. vlade v aktualnih družbeno-ekonomskih razmerah do (para)olimpijskih iger spodbuden ali obratno? Naj si šport želi, ali se sramuje državne podpore? Če vprašate mene, nisem v dvomih o tem, kaj si mislim, in lahko v kontekstu vsega napisanega zanesljivo zatrdim dvoje: 1.) da bom pripadala tistim v povprečju 15 % gledalcev, ki bodo stiskali pesti za naše športnike pred zasloni nacionalne TV hiše (žal ne tudi za paraolimpijske, ker neposrednih prenosov pri nas menda zaradi ocene neatraktivnosti in varčevalnih ukrepov ne bo na programski shemi), saj pripadam tisti večini ljudi, ki brez potrebe po oprijemljivih dokazih verjame, da so rezultati slovenskih športnikov, tako kot še katerih drugih družbenih profilov, velik promotor države v svetu in 2.) da se bom hkrati med olimpijskimi igrami vseeno morala posvečati tudi enemu od mojih temeljnih virov preživetja, za katerega mi v času študijskega počitniškega obdobja ostaja nekaj več časa, to je pisanju znanstvenih člankov in dokončevanju dela na monografiji, v kateri bomo objavili izsledke triletnega znanstvenega raziskovanja o izpolnjevanju predvolilnih obljub dosedanjih slovenskih vlad. In nagrada v poklicnem okolju, ki mu pripadam? Zaenkrat minus 20 % plačila za delo, katerega vrhunskost opredeljujejo politično-administrativni kriteriji odličnosti.

Srečno naši!

Simona Kustec Lipicer je doktorica politologije, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in raziskovalka na Centru za politološke raziskave iste institucije.

 

Za pripravo prispevka so bili uporabljeni naslednji viri podatkov:

 

Več od Metina lista

Oča so kleli, tepli me, mati nad mano jokáli se

Torek, 5. februar 2013 (junakinja tedna je Nezakonska mati) Nepotrebno. Ne spomnim...
Beri dalje