Kaj je politika brez vizionarstva?

Avtor: Alen Toplišek, trenutno je sredi pisanja svoje doktorske disertacije iz politične teorije na univerzi Queen Mary v Londonu. Poleg filozofije in politike, s katerima si rad začini življenje, rad tudi uživa ob gledanju filmov in poslušanju indie glasbe. Mesečno objavlja prispevke na blogu refleksije, občasno pa tudi napiše kak intervju za Mladino. Njegovim tvitom lahko sledite na @alentop. 

“Na takem mestu je ključno, da te ne odnese, in spoznanje, da nisi ti ta, ki je poseben, ker si na tem mestu, ampak je mesto posebno. Da te ne odnese, ampak ponese, je ključno spoznanje, da se da. Da so spremembe mogoče. Ne želim več tolikokrat slišati, da se ne da, ampak, tam jim je uspelo, to se da.” (vir)

Te besede je izrekla premierka v odhajanju Alenka Bratušek na ustanovitvenem kongresu svoje stranke, besede, ki vzbujajo upanje in obljubljajo drugačen pristop do vodenja države, kot je veljal do sedaj. Ob prevzemu žezla je to tudi sama hitro pokazala. Seveda so se mediji in dežurni seksisti v parlamentu takoj spodtaknili ob njena “izzivalna” oblačila in čevlje. Čeprav gre na prvi pogled za površinske opazke, je s svojim izbranim, nekonvencionalnim stilom že takrat nakazala na svojeglavost (v pozitivnem smislu) in odločnost, brez katerih v politiki ne gre. Glede na to, da je prevzela nič kaj zavidanja vreden položaj ravno v nevihti panike pred neizbežnim bankrotom države in prihodom Trojke, gre Alenki Bratušek vsekakor pritrditi njenemu dokaj uspešnemu krmiljenju skozi mlako različnih strankarskih interesov, zoperstavljanju burnim napadom opozicije ter, vsemu navkljub, ohranjanju odločne in trdne drže.

Lahko bi rekli, da je nujnost situacije narekovala, katere poteze in politike so najbolj potrebne za preprečitev najhujšega. V takšnih primerih je težko biti sanjav in zahtevati (ne)mogoče. A vseeno se mi na tej točki zdi pomembno problematizirati to predpostavko nujnosti. Nujnost ni naravno dana, ni esencialne narave, ampak je skonstruirana in sestavljena skozi različne diskurze, zgodbice, ki predstavijo realnost na določen način in ki nato kot taka narekuje temu primerne odgovore. Torej brezčuten mlad ekonomist bo videl dano situacijo drugače, kot pa izkušen socialni delavec, ki se dnevno srečuje z vsakdanjimi ljudmi v stiski. Oba bosta posledično nato tudi videla drugačne rešitve na vprašanja in probleme, s katerimi se srečujeta in jih obravnavata kot nujne. Šele, ko postavimo ob bok takšne različne izkustvene situacije, se pojavijo kontradiktornosti in napetosti med različnimi pogledi in stališči v družbi – v tem se tudi razkrije to, čemur pravimo politično.

Kaj se torej zgodi, ko političarka na čelu države govori o preseganju (takšnih) političnih razlik, ali se na njih sploh ne ozre in vidi bistvo svoje funkcije kot zasilno krmarjenje med različnimi interesi in pozicijami moči brez neke širše vizije boljše družbe? Se je dovolj zadovoljiti z najboljšo osebo med slabimi izbirami za to pozicijo ali moramo zahtevati več? Je/bo že dovolj, če bomo imeli v prihodnji vladi žensko predstavnico ljudstva, ali so pomembne še druge lastnosti? Je za izpolnjevanje pozicije vodilne političarke/politika dovolj zgolj krpanje lukenj in vodenje države po vzorcu menedžerskega upravljanja, ali je poleg pragmatizma potreben še izkaz vizije, ki izžareva strast in predanost do javnega poslanstva?

Na tej točki se verjetno že sprašujete, pa kaj za vraga misli s tem vizionarstvom. Vsekakor nimam v mislih revolucionarne ideje o izdelavi idealne družbe, ki jo je treba na vsak način uresničiti. Zgodovina 20. stoletja iz različnih ideoloških spektrov je že ničkolikokrat potrdila spodletelost takšne zvišane zaverovanosti v lasten prav. Z vizionarstvom ne mislim nič drugega kot nekakšno prizemljenost, ki jo mora izkazovati nekdo, ki misli predstavljati ljudstvo za naslednja štiri leta. V prizemljenosti se kažejo jasnost, odločnost in konkretnost. A če že govorim o prizemljenosti, mora političarka biti prizemljena na nekaj – a kaj točno je ta nekaj?

V politiki so to seveda ljudje (in ostalo živeče okrog nas). Ko govorimo o ljudeh oziroma ljudstvu, moramo seveda biti malo bolj konkretni. Politični predstavniki se radi sklicujejo na glas ljudstva, vox populi, na javno mnenje, javni interes, in v vsej tej abstrakciji tega plemenitega pojma, ki je ljudstvo, se lahko kaj hitro pozabimo vprašati, kaj v bistvu mislijo s tem. A imajo v mislih zdravnike, učitelje, enostarševske družine, starejše ženske, istospolno usmerjene, industrijske delavce, podjetnike, bančnike, premožnejše? Verjetno nimajo nič kaj tako konkretnega v mislih, saj morajo nagovarjati (po možnosti) vse morebitne volivce, zato je pomembno kaj poleg omenjanja “ljudi” še radi povedo. Če so to podobne pogosto uporabljene krilatice, kot so na primer gospodarstvo, pravna država, človekove pravice, demokratičnost (zanimivo, socialne države ni več med njimi), potem se upravičeno počutimo zmedene, ker še vedno ne vemo, za čem stojijo in komu bodo služili, ko bodo na položaju.

Morebiti je za to kriva vsesplošna postmoderna zmedenost, ki nam je na glavo obrnila do poprej (navidezno) stabilne pojme in pomene. A prav zaradi tega je v časih “sve prolazi” jasna vizionarska usmerjenost še bolj potrebna. Pred bližnjimi volitvami moramo opraviti svojo nalogo in zahtevati od političnih kandidatov, da so konkretni pri svojih namerah in obljubah: ko govorijo o socialni državi, jih je treba vprašati, kaj njim pomeni socialna država in zakaj je ta pomembna za družbo; ko govorijo o spodbujanju gospodarske rasti, naj bodo jasni, kakšen “kapital” in naložbe želijo privabljati – treba je namreč razlikovati med plenilskimi tvegani skladi in vlagatelji, ki se držijo določenih družbenih standardov; ko je govora o politični kulturi in boju proti korupciji, naj bodo jasni, ali podpirajo možnost odpoklica poslancev; ko izpostavljajo svojo ljudskost (če sploh jo), naj povedo, ali mislijo ščititi interese malega človeka ali elit.

Preverjanje iskrenosti pa prepuščam intuiciji vsakega izmed vas.