Kako bo na svetu leta 2027?

Skoraj prenaglo živimo v našem času; vsak dan nam prinese kako novo presenečenje, novo rešitev tehniških problemov. Človek ni z ničemer zadovoljen, njegov duh neprestano stremi naprej. S stroji, ki naj opravljajo človeku mehanično delo, skuša osvoboditi svojega duha, da bo lažje mislil, snoval in odkrival nove možnosti. Nezadržema, od leta do leta, preustvarja in oblikuje tehnika sodobno civilizacijo.

Kako bo takrat, ko ne bo več nas, ki to beremo, ko bodo na našem mestu zanamci? Brez dvoma se bo veliko izpremenilo. Skušajmo si s fantazijo naslikati obrise novega stoletja, ki smo mu od leta do leta bližji.

Hiše l. 2027.

Krasen vrt, lepo pročelje, pred ognjem varna streha. Dimnika ni več, le prezračevalne nastavke še vidiš. V stanovanjih ne plapola sveti ogenj domačega ognjišča. Peči in štedilniki so izginili. Predrag je premog, premalo ga je že v zemlji. Uporablja se za izdelovanje olja ali pa se pretvarja v električno energijo.

Šipe so iz nezlomljivega kremenčevega stekla, ki v obilni meri prepušča ultravijoličaste žarke. Luč je izdatnejša in cenejša, ker so žarnice popolnejše in ne razvijajo več toplote, zato pa boljše svetijo. (l. 1927. razvijajo samo 2—4% električne svetlobe.) Elektrika je postala vsakdanja, neizogibna v gospodarstvu in v gospodinjstvu, kjer nadomešča človeške roke. Majhni električni aparati meljejo kavo, tolčejo poper, mesijo kruh, zračijo stanovanja, vsrkavajo smeti, brišejo prah, snažijo obleko, čistijo čevlje, perejo in likajo perilo. Štedilnikov ni. Na običajni mizi vidiš skupino električnih loncev in ponev, ki se avtomatično izhlapljajo, kadar je hrana kuhana.

Preobrat v kmetijstvu.

Na poljih ni več oračev; konji ali voli ne vlečejo pluga in brane. Vse delo opravljajo traktorji, ki orjejo globočje in hitreje. Umetna gnojila so tudi že zastarela; dušik se dovaja zemlji naravnost iz zraka. Z električnimi žarki se tudi vedri in oblači, kakor se Ijudem zljubi. Kmetu ni več treba trepetati pred točo, grom in blisk sta vkročena.

V bodoči tovarni.

Tovarne so postale drugačne. Obdajajo jih lepi parki. Nič več ne izpuhtevajo strupeni plini in ne kvarijo zraka. Kotli, para, premog, parni stroji, lokomobile, lokomotive, parne turbine, visoke peči, topilnice — vse je izginilo. Električna energija tali rude, uliva železo v kalupe, dviga ingote, pomika žerjave in hladi delavcem razgreta čela. Imamo celo vrsto novih litin, med njimi se posebno odlikujejo aluminijeve legure, ki daleko prekašajo jeklo in se rabijo zlasti za prometna sredstva. Človeško delo je omejeno zgolj na vodstvo strojev.

Nova mesta.

Nebotičniki se ne grade. Izkušnja je pokazala, da na ta način ni moči rešiti vprašanja preobljudenosti v velemestih. Milijonskih mest so se ljudje naveličali; ustanavljajo se manjša mesta po 100.000 prebivalcev. Vprašanje razdalje med njimi je čisto brezpomembno, ker je promet sijajno organiziran. Obstoje tovarniška, trgovska, pisarniška, vseučiliška in obrtniška mesta. Skupno se upravljajo samo posli, ki se tičejo mest kot celotne edinice. Okoli se razvijajo stanovanjska mesta, ki jih ločijo obsežni nasadi in parki.

Promet.

Kaj preprosto je urejen promet. Široke avenije so obdane z nasadi. Ponoči jih razsvetljujejo mogočni reflektorji. Po ulicah ni nekdanje gneče vozov; samo pešci še hodijo. Kje so konji in kočije? Zelo stari ljudje so videli poslednje… Tudi današnji avto je doigral vlogo; zmanjkalo je nafte in seveda tudi bencina. Elektromobili in električne železnice drve po večnadstropnih podzemnih rovih. Motorje elektromobilov in letal žene električna energija, ki se nabira v lahkih in trdnih akumulatorjih z visoko kapaciteto.

Nad mestom poletavajo letala za krajevni promet, tako zvani avtogiri, ki pristajajo na strehah in terasah. V daljavo in čez ocean plovejo po zraku ogromna letala, celi hoteli, kakor ladje na vodi.

Požar je izbruhnil.

V velikih mestih je bil požar kake palače zmerom strahoten dogodek. Zdaj so poslopja na razne načine zavarovana pred ognjem. Izbruhnil je požar. Glej, prileteli so posebni gasilni avtogiri, ki so zgrajeni iz nezgorljivega materijala (duraluminij) in opremljeni z vodnimi turbinami. Le-te so po dolgih ceveh zvezane s posebno tlačilko, ki črpa vodo iz rezervoarjev in jo tlači v turbino, ki se jame sukati in žene vodoravni propeler. Cela naprava se začne dvigati. Ko gasilci prispo v zaželjeno višino, se uravna cev, letalo obstane in bruha vodo v gorečo hišo. Prostor, kjer so ljudje v nevarnosti, začne gasilec oblivati s posebnim curkom vode.

Seveda so vse požarne signalne naprave znatno popolnejše nego so bile 1. 1927. Poseben uradnik stalno nadzoruje vse mesto na radio-sliki. Brž ko se pojavi dim, pritisne na enega izmed gumbov, sirena zatuli in v tistem trenutku se že zapro vse ceste, ki vodijo h gorečemu kompleksu. Jata gasilnih avtogirov priplava po zraku na pomoč.

Radio.

ima vsepovsod izredno važno vlogo. Radio-tehnika je na višku. Vsak človek ima svoj aparat, brez njega se ne moreš o ničemer informirati. On tvori vez med posameznikom in družbo. Radio prenaša tudi slike, tako da dogodke tudi opazuješ, ne samo poslušaš. Časnikov v taki obliki kot so bili l. 1927., ni več. Postali so nepotrebni. Njih vlogo je prevzel radio, ki ti ob določenem času postreže z vsem, kar hočeš: z novicami, romanom, ilustracijami reklamo itd. Poljubne sestavke lahko fotografiraš in shraniš. Radio-predstave v gledališčih, ki jih gleda ob istem času sto tisoče ljudi, so kaj vsakdanji pojav.

Elektrika se prenaša do zraku!

Tak napredek je bil mogoč po zaslugi dejstva, da se lahko velike množine električne energije prenašajo brez žic. Daljnovod je skoraj že odslužil. Primeroma majhna aparatura zadošča, da sprejme in registrira porabljeno energijo. Seveda ima to velik vpliv tudi na ozračje. Energije je, kaj pa, na razpolago več ko dovolj. Mogoče je izrabljati tudi solnčno energijo. Na strehah nekaterih višjih hiš obstoje posebne naprave, ki čez dan sprejemajo od solnca svetlobno in toplotno energijo, zvečer pa jo oddajajo mestu v obliki elektrike.

V zraku.

Zračni promet je natanko urejen, a brez policije. Mogočni barvni svetlobni stebri kažejo letalom pot. Velika letala vozijo s hitrostjo 400 do 600 km na uro. Za prekooceanski promet so v rabi raketne ladje, na katerih prideš v nekaj urah iz Evrope v Ameriko. Lete z brzino do 2000 km na uro kakih 15 do 150 km visoko, tako da ne zavise od zraka. V teh višinah je vzduh tako razredčen, da ne kaže skoraj nikakega upora. Pogon se vrši z izpušnimi stroji, ki potiskajo pline z ogromno hitrostjo v zrak. Seveda je ladja tako zaprta, da ne pride vanjo zrak; znotraj se tvori umetelni zrak. V perotnicah teh velikanov, ki merijo 100 do 200 m, so cela stanovanja, kabine vseh razredov; celo koncertne dvorane najdeš.

Še k nadaljnjemu napredku!

Prav I. 2027. je dozorel epohalen problem vezanja energije, ki se sprošča pri razdejanju atomov. Z njim šele nastaja pravi triumf tehnike: človek postaja res pravi gospodar prirode, vse sile so mu sužnji. Utihnil bo ropot strojev in piskanje siren. Neslišno bodo bežali elektromagnetni vozovi brez koles nad cestami, v katerih bodo ležali kabli, izžarevajoč energijo. Vetru podoben šum opozori človeka na voz zračne železnice. Komaj ga je opazil, že je izginil v nedogledni daljavi. Še gledamo za njim in že je hušknil drugi voz mimo. Pa še nadaljnji čudeži se utegnejo uresničiti. Mostovi iz svetlobnih in električnih žarkov, polnočno solnce, stene iz strjenega zraka in še marsikaj…

Utopije?

Spustimo se spet na tla resničnosti. Leto 1927. se je nagnilo h koncu. Daleč so nas zanesle misli. Ali so nam slikale same neizpolnjive obete? Pomislimo, kaj vse je bilo še pred enim stoletjem neizpolnjivo! Komaj sto let je minilo, kar je stekla prva železnica. Danes imamo električne železnice, avtomobile, letala, zrakoplove. Kdo bi naštel še ostale pred sto leti neizvedljive, v naših dneh pa docela uresničene zamisli in »fantazije«.

Naprej, večno naprej stremi človeški duh! Čitatelj, ki ne verjame v te možnosti, lahko počaka. Če je prav mlad, utegne doživeti dobo, ko ga bo kak nov Voronov s popolnejšimi in bolj zanesljivimi sredstvi pomladil tja do l. 2027.

Pripravil in uredil: Tomaž Bešter.

Vir: A. Š.: Kako bo na svetu leta 2027? V Življenje in svet: tedenska priloga »Jutra«, letn. 1, št. 49. V Ljubljani, dne 17. decembra 1927.