Koledarski zaključek leta je ponavadi čas, ko se delajo inventure za nazaj in morda predvidi kaj za naprej. Kar se tiče za nazaj, sem jaz bolj lene sorte, kar je bilo, je bilo, si mislim, upam le, da sem se iz morebitnih napak kaj naučila. To je ponavadi najboljša šola. Tudi kar se tiče za naprej, nisem dosti boljša.
Ob koncih leta ne delam raznoraznih spiskov, kaj bom naredila v naslednjem letu in ne lepim listkov na hladilnik, kako bom jedla več zelenjave ali kaj podobnega.
Zato pa na to temo s toliko večjim veseljem požiram časopisne objave starejšega datuma, da vidim, kako so včasih razmišljali o prihodnosti. Dober naslov za kaj takšnega je Digitalna knjižnica Slovenije, prava zakladnica tovrstnega branja, kjer lahko tudi ure dolgo brskam po starih časopisih in revijah. Že pred časom sem tako naletela na zanimiv zapis z naslovom Kako bo na svetu leta 2027. Članek so ravno enkrat decembrske dni, pred skoraj 90-imi leti, objavili v “ilustrirani reviji za poljudno znanstvo, leposlovje in javno vprašanje Življenje in svet” (letnik 1, številka 49).
Že leta 1927 so tako pisali, da živimo prehitro, da tehnika preustvarja in oblikuje sodobno civilizacijo, napovedi pa v precejšnji meri zadeli. Tole iz leta 1927 o hišah leta 2027: “Elektrika je postala vsakdanja, neizogibna v gospodarstvu in v gospodinjstvu, kjer nadomešča človeške roke. Majhni električni aparati meljejo kavo, tolčejo poper, mesijo kruh, zračijo stanovanja, vsrkavajo smeti, brišejo prah, snažijo obleko, čistijo čevlje, perejo in likajo perilo.” Kljukica. Ali pa za preobrat v kmetijstvu: “Na poljih ni več oračev; konji ali voli ne vlečejo pluga in brane. Vse delo opravljajo traktorji, ki orjejo globočje in hitreje.” Kljukica. Za mesta prihodnosti so napovedali: “Milijonskih mest so se ljudje naveličali; ustanavljajo se manjša mesta po 100.000 prebivalcev. Vprašanje razdalje med njimi je čisto brezpomembno, ker je promet sijajno organiziran.” Kljukica. Tudi o prometu zelo modro: “Široke avenije so obdane z nasadi. Ponoči jih razsvetljujejo mogočni reflektorji. Po ulicah ni nekdanje gneče vozov; samo pešci še hodijo. Kje so konji in kočije? Zelo stari ljudje so videli poslednje … V daljavo in čez ocean plovejo po zraku ogromna letala, celi hoteli, kakor ladje na vodi.” Kljukica. Veliko so se ukvarjali tudi s prenosom energijo: “Mogoče je izrabljati tudi solnčno energijo. Na strehah nekaterih višjih hiš obstoje posebne naprave, ki čez dan sprejemajo od solnca svetlobno in toplotno energijo, zvečer pa jo oddajajo mestu v obliki elektrike.” Kljukica. Na pokopališče zgodovine so poslali časnike: “V taki obliki, kot so bili l. 1927, jih ni več. Postali so nepotrebni. Njih vlogo je prevzel radio, ki ti ob določenem času postreže z vsem, kar hočeš: z novicami, romanom, ilustracijami, reklamo itd.” Kljukica. Radio tudi s podkasti res doživlja pravo renesanso in četudi časopise še imamo, jih spletne izdaje prehitevajo po levi in desni.
Danes se zdi, da je svet mnogo bolj nepredvidljiv, kot je bil leta 1927, napovedi pa zato morda toliko bolj nehvaležne. In tako, kot rada prebiram starejše izdaje na temo prihodnosti, tako zanimive, za nekatere med nami zdaj in tu pa morda tudi zaskrbljujoče, so lahko napovedi za desetletja in stoletja, ki šele prihajajo. In kam naj bi pluli?
GENETIKA, NANOTEHNOLOGIJA IN ROBOTIKA
Tehnologija napreduje eksponencialno. Ray Kurzweil, računalničar, znanstvenik in sploh svetovna zvezda med futurologi, je identificiral genetiko, nanotehnologijo in robotiko kot tehnološka področja, ki bodo definirala naša življenja v prihodnjih dekadah. Človeško delo na mnogoterih področjih v vse večji meri že prevzemajo roboti, “ti pa so”, citiram predsednika uprave enega od ameriških podjetij za hitro prehrano, “vedno prijazni, nikoli ne grejo na počitnice, nikoli ne zamudijo v službo, nikoli se ne pritožujejo zaradi takšne in drugačne diskriminacije.” Revolucija v genetiki naj bi nam omogočila, da reprogramiramo lasten ustroj, revolucija v nanotehnologiji, da manipuliramo s stvarmi na ravni atomov, revolucija v robotiki pa govori o umetni inteligenci.
Vas zanima, kaj Kurzweil napoveduje za konec stoletja? V knjigi The Age of Spiritual Machines je med drugim zapisal, da bodo imeli ob koncu 21. stoletja stroji enak pravni položaj kot ljudje, s kibernetičnimi možganskimi vsadki pa bomo povezani med seboj tako, da se ne bo dalo jasno ločiti človeka od stroja. Večino medosebnih stikov bomo opravili v virtualnih okoljih. Kar sploh ni tako zelo nemogoče, vsakič, ko se vozim z javnim prevoznim sredstvom, nas večina tako ali tako že bulji v svoje male ekrane.
“Naravni” ljudje bodo postali manjšina, piše, zaščitena vrsta naj bi postali tako kot danes polarni medvedi.
Procesi učenja v dobi hitrih dolpotegov ne bodo več trajali leta, ampak se bodo dogajali takorekoč instantno. Se želite naučiti kitajščine? Ni problema, pritisnite na ta gumb in voila, sekundo kasneje jo že obvladate. Denar bo izgubil na vrednosti, večina dobrin in storitev pa bo postala cenejša. Glavna grožnja ne bodo več tanki in bombe in pištole, ampak bodo to računalniški virusi. O življenjski dobi pa se menda sploh ne bo več razpravljalo, saj bomo z napredkom v medicini in kombinaciji z umetno inteligenco postali nesmrtni.
KAKO BO TOREJ TAKRAT, KO NAS VEČ NE BO?
Ljudje se to sprašujemo, odkar vemo zase. V antični Grčiji so se posvetovali z delfskim orakljem, da bi vedeli, kaj jim prinaša prihodnost. Napovedi gor ali dol, konec leta je še vedno tam, kjer je bil. Zame je spet prišel prehitro, 2016 je minilo, kot bi mignila. In bilo je to leto, ki je v nerodnost spravilo marsikoga. Malodane nihče ni predvidel Donalda Trumpa v Beli hiši in le redki odhod Velike Britanije iz EU.
Ne glede na to, da se je politični svet letos nekje prekucnil na glavo, pa hrepenenja otrok širom sveta, v času, ko obdarujeta božiček in dedek Mraz, ostajajo enaka. Da bi pokukala tudi v njihovo dnevno sobo in da ne bi prinesla le nogavic ali spodnjic ali pižame. To sem si nekoč želela tudi sama in bila presrečna ob pogledu na Milka čokolade.
Vsem velikim in malim otrokom iz obeh tisočletij želim imenitna darila in prijazno novo leto.
Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevska, št 17 – december 2016.