Kako do službe v 22 korakih – priročnik, prisrčnik, prinožnik in pričrevnik

Polonca Štritof (foto: M. Kosem)
Polonca Štritof (foto: M. Kosem)
Polonca Štritof (foto: M. Kosem)

Avtorica: Polonca Štritof je doštudirala angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo in tudi na Zavod za zaposlovanje. Ravno zdaj okreva po tej pustolovščini. Obožuje naravo in kadar ni ravno polomljena, rada hodi v hribe, turno smuča, se s kajakom vozi po mirni vodi in hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.

Moraš si jo zelo želeti. Ali pa jo izgubiti in nekaj časa preizkušati svoje psihične zmogljivosti na Zavodu za zaposlovanje. In seveda biti moraš nevarno brez keša. Kakor koli. Če si študent, je zdaj modno zastonjsko delo, kjer te plačajo s fotkami z VIP, omembami, pohvalami na tviterju in referencami. Čisto podpiram, če živiš od zraka ali če te živijo starši.

V neki točki bo tole postalo osebno.

1. Mukoma pripraviš 15-stranski CV po normativnih normativih, ga opremiš s povezavami na N družbenih omrežij, kjer puščaš sledi zatvojcem. Ne pozabiš nobenega svojega projekta in projektića od vrtca naprej. Počutiš se dobro. Kaj vse si že postoril v življenju. Dodaš obvezno fotografijo svoje najlepšosti. In kontakt. Kontakt mora biti.

2. Potem ta svoj CV kopiraš še na linkedin in pošiljaš naokoli kot kak od extasya nadozirani mali škratek, ki mu je v naročje slučajno padel laptop. V mojem primeru ima ta škratek tudi vse moderne bolezni – križobolje, komolčebolje, sindrom karpalnih kanalov in revolucionarne mišice med lopaticama, ki se razpištolijo ob vsakem tipkanju in miškanju.

3. Potem čakaš. Tu bi moral biti zdaj 42 kilometrski prostor do točke 4. Predstavljaj si glasno praznino nočnih škržatov na morju. Le da so ti v tvoji glavi in niso udobno nameščeni. Namisli zraven še gumb »osveži« v inboxu. Send/receive complete. 0. In to je to. Kakih sto let. Nobena radenska ne pomaga, verjemi.

4. Preživiš, te pa skoraj kap, ko dobiš vabilo na razgovor. Ne veš, kam bi se del, zato greš do okna in nazaj. Parkrat preveriš, a je res. Res je.

5. Taktično zavlačuješ potrdilo, da prideš. Dokazuješ … nekaj dokazuješ.

6. Pred razgovorom petintridesetkrat preveriš na zemljevidu, kje to je. Na Via Michelin preračunaš, koliko časa rabiš do tja. WC obiščeš kot v dobrih starih časih pred izpiti na faksu. Garderoba je primerno poslovna. Ti pa svoj jaz z vrvjo vlečeš nazaj v uniformo, ker falot hoče nonšalantno zbrisat stran od tebe.

7. Kljub pomoči Via Michelin prideš prekmalu. Kake tričetrt ure prekmalu. Čakaš v čakalnici in se delaš, da imaš veliko dela z nastavitvami telefona, sms-i, svojo obleko, in kar je tega. Tega je veliko.

8. Greš na razgovor – tam je še 7 ostalih kandidatov. Razložijo vam proces izbora. Bemomast, ne bo nobene šale. 3 krogi z nalogami. Vidiš, da imaš hudo konkurenco, ti pa imaš težave že s priključevanjem na njihov wi-fi.

9. Testiranje. Delaš, kar ti naročijo, čeprav ne veš, a delaš prav. Spremeniš se v ogromen možgan. Časa imaš premalo. Končaš zadnja. Prešvicana, zaripla. V glavi nabijaš: »Lahko bi tolikokrat bolje!«. Vzameš pildek za dodatno »neobvezno« domačo nalogo. Odideš.

10. Greš domov. Na poti zapelješ v napačno smer enosmerno ulico in vmes govoriš po telefonu. Si pravi šved.

11. Delaš domačo nalogo. Preiščeš spletno stran podjetja do zadnjega čoška. Piškotki imajo orgije. Google zmatraš do amena. Narediš izdelek, za katerega meniš, da je spodoben. Pošlješ. Takoj nato se spomniš, kaj si pozabila dodati.

12. Točka 3 – Rinse and Repeat. Potem pa e-pošta. Prišla si v drugi krog. Ti in še trije. Sprehod do okna in nazaj. Malce kriljenja z rokami. Obveščanje svojih. Aplavz.

13. Pripraviti moraš predstavitev. Ponoviš točko 11 z dodatkom driblanja med ppt in prezi. Obupaš nad prezijem. Best pitch ever. Not. Krajšanje. Optimizacija. Obup. »Pa mater, no. To sploh ni to!« Premikanje slajdov sem in tja. Piflanje predstavitve. Ponavljanje med sprehodom in dolgi pogledi mimoidočih.  »Kapaje?«

14. Predstavitev. Predolga si. Prehitra. Preveč imaš. V splošnem odziv v redu, ni pa tak, da bi napovedal zanesljivo uvrstitev v naslednji krog.

15. Doma preguglaš svoje 3 konkurente in padeš dol od strahospoštovanja. Počutiš se nedoraslo. Zbijaš pričakovanja do Melbourna. Do nekam spodaj. Zato da kasneje ne bo solza. Potihoma prižgeš tudi upanje – to veš, ker te po trebuhu ščemi. Kot takrat, ko imaš v polni predavalnici nekaj smiselnega za povedat. In samo čakaš …

Iz Majine grafike sem natiskala vizitke in jih razdelila na finalnem razgovoru. Avtorica: Maja B. Jančič. All rights reserved.
“Iz Majine grafike sem natiskala vizitke in jih razdelila na finalnem razgovoru.” Avtorica: Maja B. Jančič. All rights reserved.

16. Osvežuješ e-pošto. Strahoma. Pride. Naslednji krog. Do okna in nazaj stečeš, vmes pozabiš, da si to storila, zato greš ven in obkrožiš blok. Prikrevsljaš nazaj in še vedno je vse res. Tekla boš zadnji krog, staramoja. Potrepljaš se po rami. Obvestiš vse navijače.

17. Intervju, zadnji krog. Ena na ena z direktorico. Tam si prekmalu, preveč živčna, preveč hidrirana. Opraviš intervju in res ne veš, ali oni zdaj vedo, kako zelo si ti tega dela želiš. Nisi znana po tem, da ljudje ob prvem stiku s teboj padejo dol od navdušenja. Jebiga, to si je treba priznati.

18. Čakaš. Ponoviš točko 3. in si vmes naštancaš vojsko razlogov, zakaj ne boš sprejeta. To naglas razlagaš drugim. Da bodo oni pripravljeni :). Prebereš magistrsko nalogo konkurentke in vse njene članke na spletu. Ponovno postaneš presušen klop. Eden redkih, ki zgreši človeško meso. Mal neumen, no. Preteče stoenajst let.

19. E-pošta: »Striti, dobrodošla v našo ekipo. Začneš tegaintega.«

20. Od veselja in radosti greš na dolg sprehod, zvečer pa zvrneš en martini bianco s cukrom in limono. Obvestiš publiko in si dobro. Res si dobro.

21. Analiza zadnjega intervjuja. Ne sadijo rožic, kar ti je prav. Iskrenost pomeni veliko. Priprava na vzlet. Ne boš popustila. A boš zmogla? Dvom. In ščemet. Boš!

22. Greš na Hekovnik, kjer slišiš Matevža Klanjška: »Ne. Carpe Diem ni moto, po katerem bi se želel ravnati v življenju. Ne bi smel biti. Vsi moramo malo trpeti. Ko trpimo, naredimo vse za to, da bi ne trpeli več. In podobno je v podjetju. Zaposleni nikoli ne sme priti v comfort zone. To je dead zone.« 

Spomniš se besed Jerneja Rakuščka, ki je ob neki priložnosti razložil, da je kariera kot surfanje. Priložnosti pridejo in ti ujameš val ali pa ne. Ujameš ga šele takrat, ko si pripravljen. In ko ocean razumeš tako dobro, da ga začutiš, a hkrati ne improviziraš. Postaneta eno in oddeskaš v večnost. Če pa ne, pa pač ne. Pride naslednji. Nekako tako.

A veš … a veš, da se kar strinjam. Z obema.

 

Preberite tudi: 118.575 plus ena

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork. 

Več od Polonca Štritof K8

Brejking! Natečaj #poetvit v detajl.

Ne gre drugače. Skovikamo o bližajočem se #poetvitu. Da bi vam misli...
Beri dalje

2 komentarja

  • Črn humor včasih pomaga da se človek ne zjoka, od vsega kar ga čaka zjutraj, ko odpre oči. “Ni nemogočih poti” je rekel T. Humar in tudi povedal kako težko jih je prehoditi. Verjetno lahko iz zgoraj zapisanega nastane najkrajši priročnik, ki pa žal ni širše uporaben v armadi 100 000 sočih. Seveda da boš zmogla, o tem ni dvoma!
    B.L.

  • Super napisano, se strinjam z vsemi fazami, še bolj pa mi je všeč citat Jerneja Rakuščka iz njegove knjige Učenje oceana

Komentiranje je zaprto.