Kako razumeti kvote?

prof. dr. Milica Antić gaber
Prof. dr. Milica Antić Gaber (foto via Univerza v Ljubljani)

Ko nekdo omeni kvote, še posebej ženske kvote, ljudje običajno to razumejo kot nek ukrep prisile. Ko se govori o (ženskih) ali spolnih kvotah v polju politike, nekateri pomislijo na to, da je to ukrep, s katerim se ženske sili v politiko. Spet drugi jih takoj povežejo s socialističnimi časi, ko naj bi se z njimi zagotavljalo določen delež žensk v najvišjih organih takratnih oblasti in jih proglasijo za preživeti mehanizem, mehanizem, ki naj bi sodil v ropotarnico zgodovine. Kvote niso ne akt prisile, ne od mrtvih oživljeni koncept. Kvote je treba razumeti precej širše. 

Spolne kvote so mehanizem, s katerim je mogoče v relativno kratkem času, tam, kjer je proces vzpostavljanja enakosti spolov počasen, doseči določen napredek oz. omogočiti hitrejše vzpostavljanje ravnovesja obeh spolov na določenih področjih (v izobraževanju, zaposlovanju, politiki, gospodarstvu, idr.). V nekaterih okoljih so bili za doseganje enake prisotnosti spolov v politiki dovolj že postavljeni cilji (ciljne, dogovorne kvote); drugje so jih k ravnovesju spolov pripeljala strankarska določila, zapisana v statutih posameznih strank (strankarske kvote), spet v tretjem primeru je bilo potrebno kvote vnesti v posamezne zakonodajne akte (zakonske kvote). Vsako okolje mora najti zase najučinkovitejši način iniciranja spreminjanja obstoječega stanja neravnovesja oz. neenakosti spolov.

Tam, kjer so bile kvote kot mehanizem za večjo prisotnost žensk v politiki uvedene,  so se izkazale za učinkovite, saj se je delež žensk v politiki bistveno povečal. V svetu jih danes uporablja večina držav (približno 120 od 193 držav članic Združenih narodov). Od konca 2. svetovne vojne in pomembnega vala pridobitve volilnih pravic žensk, ko je bilo leta 1945 le 3 odstotke žensk v parlamentih, se je njihov delež v naslednjih desetletjih počasi dvigoval, saj jih je bilo leta 1965 8 odstotkov, leta 1985 pa 12 odstotkov. Prav zaradi počasnega napredka na tem področju so v nekaterih državah v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odločili ta proces pospešiti tudi preko kvot. Pred letom 1990 je imelo eno od oblik kvot 20 držav, po tem letu jih je kvote uvedlo 50, po letu 2000 pa se je njihovo število povečalo na devetdeset. Tudi ali predvsem zaradi tega je delež žensk v parlamentih po letu 2000 hitreje naraščal in v letu 2012 dosegel 20 odstotkov.

K uveljavljanju kvot v vse večjem številu držav pa so prispevala tudi priporočila, zapisana v številnih mednarodnih dokumentih: dva zadnja najpomembnejša sta priporočilo Sveta Evrope, ki je kvote priporočilo v Recommendation 1899 (2010) “Increasing women’s representation in politics through the electoral system, in priporočilo Evropske unije v European Parliament resolution of 13 March 2012 on women in political decision-making – quality and equality (2011/2295(INI)) v katerem so bile kvote priporočene skupaj s pariteto, kar kaže na usmeritev EU, da procese vzpostavljanja enakosti spolov (na področju politike) bistveno pospeši. 

Irena Selišnik
Asist. dr. Irena Selišnik (foto: osebni arhiv)

Spolne kvote se vse bolj uveljavljajo tudi na drugih področjih javnega življenja, še zlasti kot mehanizem za vzpostavljanje enakosti spolov na vodstvenih položajev, v gospodarstvu in/ali na najpomembnejših managerskih pozicijah v velikih (državnih) podjetjih, upravnih odborih družb ipd. Skandinavske države, posebej Norveška zakonodaja o kvotah iz 2003, ki je uvedla spolne kvote v odborih javnih podjetjih, tistih, ki so v lasti občin, ali tistih, ki so organizirane kot zadruge, so bile tiste, so pri tem prednjačile. S tem so vzpodbudili diskusije o spolnih kvotah na vodstvenih položajih tudi drugod v Evropi. Sledili sta ji Francija, Nizozemska, Španija, Italija in Belgija, kjer so določili spolne kvote za vodstvene položaje v javnih ali celo v zasebnih podjetjih. Ta diskusija se je razširila čez Evropske meje, tako da tudi v drugih državah po svetu najdemo različne poskuse uvajanja ali uzakonjanja kvot (prostovoljne kvote, obvezujoče ali zakonske). V ZDA se na primer od podjetij pričakuje, da v postopku  izbire za vodstvena delovna mesta upoštevajo enako zastopanost spolov, pa tudi druge kategorije, ki so lahko predmet diskriminacije.

Prav zaradi tega, ker so se kvote izkazale kot učinkovit mehanizem vzpostavljanja enakosti spolov na področju politike, se pričakuje, da bi lahko enake ali podobne učinke prinesle tudi na druga področja, na primer za povečanje deleža žensk na najvišjih položajih v gospodarstvu. Saj se neenakost spolov tudi na tem področju povezuje z učinki steklenih stropov, ki ženskam onemogočajo prebiti se na sam vrh, torej na odločevalske pozicije tudi s tem, ko »moška socialna omrežja« ščitijo svoje že pridobljene pozicije. Na vodstvene pozicije se jih pripusti šele takrat, ko se podjetje ali politična stranka znajdeta v krizi, vodstveni položaj pa za člane omrežja nenadoma ni več zanimiv, saj s seboj prinaša tveganje. Pri tem kvote odpravljajo diskriminacijo v samih izhodiščnih pozicijah, saj se ženske kljub višji izobrazbi v mnogih sektorjih nahajajo na nižje vrednotenih in plačanih delovnih mestih.

Učinki uvedb kvot tudi na drugih področjih bodo prispevali k temu, da se bodo rušile stereotipne predstave o tem, kaj je za žensko primerno (kot so na primer predstave o delitvi na ženske in moške poklice) in kaj ne. Primeri uspešnih žensk na teh področjih bodo lahko služili kot vzor mlajšim generacijam žensk, saj bodo pričali o tem, da so izbire možne in da je paleta izbir veliko širša, kot so si do tedaj lahko predstavljale. Mnoge raziskave (tudi najnovejša slovenska o usklajevanju zasebnega in profesionalnega življenja kot ovire za številčnejšo prisotnost žensk v politiki), namreč ugotavljajo, da se ženske za vodstvene ali odločevalske pozicije zaradi zgoraj naštetih in mnogih drugih ovir teže odločijo oz. zanjo potrebujejo dodatno spodbudo. Pri političarkah je na primer zelo pomembna spodbuda vabilo za vstop v politiko, ki jo največkrat razumejo kot priznanje za njihovo dotedanje dobro (profesionalno ali politično) delo, s strani pomembnega oz. uveljavljenega politika (ali političarke) na visokem položaju. Ženske so namreč zelo samokritične in bolj dvomijo v svoje sposobnosti, veščine in znanja, ki so potrebna za vstop v politiko kot njihovi moški kolegi. Tudi zato potrebujejo dodatno spodbudo.

Kvote tako lahko odigrajo vlogo premoščanja prve ovire na poti k uravnoteženi prisotnosti obeh spolov na pomembnih mestih odločanja.

Prof. dr. Milica Antić Gaber, asist. dr. Irena Selišnik

 

Preberite še: Kvote: nova fronta za boljši jutri.

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Dan zadrege / Day of embarrassment

24. oktober 2012 (sreda) Referendumi – v službi legitimnosti – Neža Kogovšek...
Beri dalje

9 komentarjev

  • Ko slišim besedo “kvote” se mi zdi, kot da bi nekdo prijel za vrh ledene gore in želel to na silo premaknit.

    Trditev “Tam, kjer so bile kvote kot mehanizem za večjo prisotnost žensk v politiki uvedene, so se izkazale za učinkovite, saj se je delež žensk v politiki bistveno povečal.” je buča. Seveda, da so kvote učinkovite za povečanje deleža žensk v politiki, saj to zapovedujejo! Učinkovitost teh kvot bi se morala merit v tem ali je po njihovem sprejetju delovanje politike boljše, učinkovitejše?

    V kakšnih časovnih okvirih pa govorimo? Na prvi pogled se mi zdi, da dobrega kadra ne moreš ustvariti kar čez noč.

    A bi vi bili zadovoljni, če bi dobili službo samo zato, ker ste ženska in ne zato, ker ste sposobnejši od drugih?

  • Se pravi učinkovitost kvot v primeru žensk bi se morala meriti po tem, koliko boljšega so prinesle ženske, ker smo jih pripustili zraven, medtem ko v primeru moških učinkovitost ni vprašanje, o katerem bi se sploh debatiralo? Ker je pravica po načelu avtomatike? Ne vem, kako si sicer recimo razložiti, da v SAZUju od 90-ih članov sedijo notri dve ali tri znanstvenice? Ali, da recimo v celi EU ne najdemo ene bančnice, ki bi bila “sposobna” sedeti v centralni banki? Zato rabimo kvote. In zato, da ni treba čakati še naslednjih 50 let na to. Zato.

  • Sploh ne. Koliko boljšega so prinesli zraven bi se moralo gledati glede na osebo, ne glede na spol.
    Ne verjamem, da je cilj to, da bi ženske samo sedele na položajih, ampak to, da bi na teh položajih dejansko delale nekaj dobrega.

    Sicer pa težko verjamem, da bi v EU veljal tihi dogovor med moškimi, da se ženske ne spusti na visoke položaje. Ne vem pa kakšni so razlogi za trenutne razmere.
    Kratkoročno težko vidim, da bi tak ukrep izboljšal položaj EU, prej poslabšal zaradi nasilnega uzakonjevanja. Dolgoročno pa bi ob sprejetju tega prej ali slej to postalo normalno in nihče se ne bo pritoževal nad tem. Če bo overall rezultat pozitiven ali negativen, ne vem. Kaj se bo s tem spremenilo?

    Ne verjamem pa, da bi tak ukrep spremenil pogled moških na ženske na visokih položajih, ki je verjetno poglavit razlog za trenutno situacijo.

    • Bolj kot “verjamem, ne verjamem”, je to vprašanje raziskav in rezultatov. V stanju, da bi se presojalo, kdo kaj zares zna, ne, kdo je kakšne barve, spola…še nismo. Kvote bodo pomagale priti tja. Ko se o tem ne bomo več pogovarjali, bomo tam :). Dokler se, imamo problem. Dokler je stanje, kakršno je (beri sestave na najrazličnejših področjih), in podatki, kakršni so, pa je fino kaj narediti. Je cilj moških, da bi “sedeli” na položajih? Poleg tega gre za pozitivno diskriminacijo, recimo v predlogu Redingove, torej, če sta dva kandidata enako sposobna, prednost dobi tisti, čigar spol je zastopan v manjši meri (to je lahko torej tudi moški). Z2D4

  • Zagotovo morajo biti raziskave podlaga. Škoda, da se jih ne poduarja v člankih. Lahko daš kakšen link?

    Cilj veliko moških je, da bi samo sedeli na položajih, da. Ampak da se naredi spremembo samo zato, da bo na tem položaju samo sedela ženska, je brez veze. Spremembe ne delaš zato, da nič ne spremeniš.

    Ne, ne gre se samo za to, da bi med dvema enakovrednima kandidatoma izbrali žensko. Gre se za to, da bo 40% moralo biti žensk, ne glede na njihove sposobnosti.

    Recimo en argument na to, zakaj ženske niso tako uspešne na vodilnih položajih je že biologija sama. Ženski hormoni nihajo bolj kot moški. Ni še čisto 100% dokazano, je pa kar dobro prikazano, da imajo ženske zaradi tega tudi večja nihanja v razpoloženju. To pa ni ravno lastnost uspešnega vodilnega kadra.
    To seveda ne pomeni, da ženske niso sposobne voditeljice, ampak samo to, da ste že na žačetku hendikepirane. Mogoče pa imate tudi kakšno prirojeno lastnost, ki prevaga tehtnico na drugo stran, ne vem :).

    • Spremembe se ne dela, da bi ženske “samo” sedele na položajih, ampak tudi zato, ker lahko pomembno pripomorejo k boljšemu delovanju in imajo celo odgovornost. Kakšen argument več za to najdeš v zapisu Šmuceve. Z argumentom o nihanju razpoloženja in biologiji si fino zaokrožil problem. Nekatere pravice nekaterim pripadejo z rojstvom, a ne :). Na tem mestu svetujem tudi članek, katere ženske so za zakon, spisan pred 80-imi leti. Neverjetna odkritja o tem, kaj izraža inteligenco ženske. Ženske imamo menstruacijo na 28 dni, se sprašujem, če je vsi ti “bolj” sposobni, ki so nas zapeljali v krizo, niso imeli vsak dan. Pri ženskah, ki bodo kandidirale za položaje kot je evropska centralna banka ali, aleluja, slovenski SAZU, pa si lahko prepričan, da bodo zadostile vsem kriterijem. Najmanj takšnim, kakršnim kdorkoli drug ustreza. Podatek o “razpoloženjih” pa lahko fino zaokroživa tudi s podatki o višjem % žensk z višjo izobrazbo.

  • Zavzemam se za to, da bodo na visokih položajih tisti, ki so sposobni in si to zaslužijo. Popolnoma vseeno mi je, ali je to ženska ali moški. Ne vidim mehanizma tega ukrepa, ki bi dosegel to, da bi 40% manj sposobnih moških zamenjali s 40% žensk, ki so bolj sposobni kot oni. Mi ga lahko razložiš?

    Manjša hormonska nihanja niso pravica. Tako kot ni pravico to, da imajo ženske mlečne žleze, moški pa ne. To je dejstvo, ki ga ne moreš spremeniti.
    Otroci in porodniške se mi ne zdijo prevelik problem pri managementu, ker so ljudje na teh položajih tako in tako povečini starejši. Pomeni pa to, da se morate ženske, ki si želite hkrati družino in kariero, več potruditi in več dela vložiti v to, da pridobite enak nivo znanja kot moški, ki lahko potomce naredi tudi pri 45ih.
    Tukaj se ne gre samo za menstrualne zadeve, ženski hormoni bolj nihajo tudi na splošno. Tudi v zrelih letih.

    Argumenti ga. Šmuc me ne prepričajo. Zato, ker ženske več nakupujejo naj bi bile bolj kompententne za vodenje podjetja? In kaj ima demografsko staranje omenjeno v dokumentu Združenja manager veze s tem?
    Strinjam se z izobrazbo, to je med drugim posledica tega, da je več žensk na univerzah. Po drugi strani pa imaš med “entrepreneurji” žensk samo za eno tretjino. Ne eno ne drugo pa ne pomeni, da so ženske ali moški bolj sposobni.

    O večji uspešnosti podjetij, ki imajo večji delež žensk na vodilnih mestih, pa se še lahko pogovarjamo. Me lahko z argumenti prepričaš, da je to podjetje uspešnejše zato, ker so v njem ženske, ali pa je realnost taka, da je podjetje uspešno zato, ker zaposluje sposoben kader ne glede na spol?

    • Težko, Marin. Zanihalo mi je razpoloženje. Ko se čakre postavijo na svoje mesto, se morda spet oglasim.

      • Ali menite, da je ta vaša razprava pripomogla k izboljšanju položaju žensk v politiki? Pri predmetu sociologije obravnavamo to temo in je bila edino vajina razprava vredna ogleda. Lp

Komentiranje je zaprto.