Kako sem pretekel Zemljo (1. del)

Gregor Baš (foto: osebni arhiv)

Pred kakšnima dvema mesecema sem na strani tekac.net, kjer beležim svoje pretečene kilometre, ugotovil, da mi ne manjka več veliko in »obkrožil bom Zemljo«. Bližal sem se 40.000 kilometrom, kolikor približno meri obseg ekvatorja. Za celo pot sem potreboval nekaj več kot 9 let.

Gregor Baš (foto: osebni arhiv)
Gregor Baš (foto: osebni arhiv)

KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO

Moji tekaški začetki so bili precej naključni. Ko sem leta 2007 sklenil pred poletjem spet na plan priklicati trebušne mišice, so sosedje v bloku pod nami menili, da je ropotanje z orbitrekom ob 5. uri zjutraj povsem neprimerna oblika kurjenja kalorij. Ni mi preostalo drugega, kot obuti superge in se podati na cesto. Takrat to niso bili tekaški copati, ampak bolj tisti drugi, za »za prosti čas«. Torej za nogomet, košarko, keglanje, za na Šmarno in v službo. Kakšna dva meseca sem tekel približno 3x na teden po 4 km. Potem je prišlo poletje, tek sem malo opustil, dokler nisem konec avgusta v Delu opazil oglas za Ljubljanski maraton. Prijavil sem se na 21 km, ne da bi v življenju kdaj pretekel več kot 5 km v kosu. Precej neumna ideja, kot se je izkazalo kasneje.

Po nekaj tekih v mojih prostočasnih copatih, ki seveda niso bili prave velikosti za tek, so me počrneli nohti spodbudili k nakupu pravih tekaških copat.

V trgovini mi je prodajalec svetoval vsaj številko in pol večje, kot so moji klasični čevlji, kajti med tekom stopalo nekoliko zateče in od tu črni nohti. Zanje sem odštel 100 €. Najdražji nakup v moji tekaški karieri. Zdaj se že nekaj let opremljam v Hoferju, kjer za ta denar dobim 5 parov. Glede na to, da vsak par »zgonim« do konca, sem verjetno precej slaba reklama za proizvajalce tekaške obutve, ki priporočajo, da je treba copate menjati na 800 do 1000 km, ker izgubijo funkcijo blaženja. Ampak če lahko moj prijatelj Marko Roblek teče bos, ni hudič, da bom lahko tudi jaz v copatih, ki imajo za seboj že 3000 in več km.

Laufarce po pretečenih 5000 km
Laufarce po pretečenih 5000 km (foto: osebni arhiv)

PRVI POLMARATON

Na Ljubljanskem maratonu leta 2007 (foto: osebni arhiv)
Na Ljubljanskem maratonu leta 2007 (foto: osebni arhiv)

Moj prvi polmaraton se je po eni strani končal zelo dobro, saj čas pod uro in 45 minut za 37-letnega začetnika sploh ni slab. Po drugi strani pa sem staknil klasično tekaško poškodbo, ko sem prišel domov, sem trikrat počival po stopnicah v četrto nadstropje. Staknil sem tako imenovani Sindrom trenja iliotibialne vezi ali tekaško koleno, ki se kaže v bolečini na zunanjem delu kolena in je klasična poškodba zaradi preobremenitve. S tem je bilo moje tekaške kariere za kakšne štiri mesece konec.

Februarja naslednje leto so se vezi toliko unesle, da sem lahko počasi začel s krajšimi razdaljami. Vmes sem na spletu odkril Tekaški forum, ki združuje rekreativne tekače. Kmalu sem jih nekaj spoznal virtualno in na prvem naslednjem teku, Malem kraškem maratonu v Sežani, tudi v živo. Potem se začnejo debate, kujejo se načrti in kmalu si v tekaški druščini. Razdalje postanejo vse večje, saj te zanima, koliko si sposoben. Še vedno so bili to začetki, ko si v družbi pravih maratoncev spoštljivo tiho, medtem ko razlagajo, kaj vse se doživi na 42 kilometrski razdalji. Do naslednje polovičke na Ljubljanskem maratonu se je nabralo še nekaj krajših tekov in tekaška druščina me je potegnila vase.

TEK VSAK DAN

Aprila 2008 sem začel teči vsak dan. Niz sem prekinil oktobra za 4 dni, potem pa od 23. oktobra 2008 do danes še ni bilo dneva, ko ne bi pretekel vsaj 2 km. Ker je bilo potrebno tek vklopiti med ostale dejavnosti tako, da ne bi preveč vplival na družinski ritem, sem pričel teči zjutraj, ko so vsi še spali. Vstajanje ob 4:00, potem dobro znani tekaški jutranji ritual in ob 4:30 sem bil že na asfaltu. Večinoma tečem po cestah, saj je kljub čelni svetilki vendarle dobro imeti kolikor toliko ravno podlago.

Na Ljubljanskem maratonu leta 2008 (foto:  Marko Kunst)
Na Ljubljanskem maratonu leta 2008 (foto: Marko Kunst)

Na 13. Ljubljanskem maratonu sem polovičko opravil osem minut hitreje kot leto prej. Ampak najbolj razveseljivo je bilo dejstvo, da sem naslenji dan funkcioniral povsem normalno. Kilometrina v pripravljalnem obdobju je dala svoje rezultate. Telo se je okrepilo in privadilo tekaškemu ritmu. Dva tedna pred Ljubljanskim maratonom sem v družbi tekačev Tekaškega foruma prvič obkrožil Ljubljano po Poti spominov in tovarištva. In prvič sem se začel ukvarjati tudi z mislijo na pravi maraton. 42 kilometrov in 192 metrov užitkov in trpljenja bi se lahko reklo.

PRVI MARATON

Nekako je naneslo, da sem se na prvi maraton podal maja 2009 v Radence. Večina tekaških znancev me je nekoliko nejeverno gledala, da sem se za prvega odločil prav za Radence, saj naj bi bil zaradi vročine in neskončnih ravnin naporen tako fizično kot tudi psihično. Bo že nekako šlo, sem si rekel in se nisem oziral na njihove pomisleke. Imeli so prav. Nenormalna vročina in sonce, ki ti praktično celo pot nabijata v glavo. In tiste neskončne ravnine, ko tečeš mimo prekmurskega pokopališča in razmišljaš, če ne bi bilo morda bolje, da bi kar tule legel in se ne premaknil več.

Radenci so se tekli v dveh krogih. Ko smo v prvem krogu skupaj s »polovičkarji« tekli proti cilju, so nas, maratonce, prijazne prostovoljke dobesedno pet metrov pred ciljem obrnile in poslale še v en krog. Le kaj mi je bilo tega treba, sem se začel spraševati kakšnih 10 kilometrov kasneje. Ampak, kar sem začel, bom izpeljal do konca, pa čeprav po vseh štirih. Nič kaj vzpodbudne niso bile niti sirene reševalnih vozil, ki so odvažale obnemogle tekače, ki so precenili svoje zmožnosti. In tisto leto jih ni bilo malo. V drugem delu sem vse težje čakal okrepčevalnice, ki sem jih lahko izrabil za izgovor, da lahko nekaj časa hodim. Noge so bile težke, pijača na okrepčevalnicah pa sparjena. A vendarle sem prišel do konca. Ura je pokazala 3:43:55. Za prvič in v takšnih vremenskih razmerah super. Drži rek, da prvega ne pozabiš nikoli. Tudi maratona.

Ulile so se mi solze in nisem vedel, ali jočem ali se smejim. Preplavljali so me nepopisni občutki.

Počasi sem se umiril in prijatelj Boris Ivanovič-Zajc, izkušen maratonec, mi je potisnil v roke Coca-Colo in rekel, da je čas super in da na Ljubljanskem maratonu brez težav tečem pod 3:30. Jaz naivnež sem se pet mesecev kasneje, v središču Ljubljane res postavil k tekaču, ki je imel balon z napisom 3:30, kar je označevalo predviden ciljni čas. Od Radencev sem nabral še kar precej kilometrine in tako ali tako je Zajc rekel, da bo šlo v Ljubljani precej lažje. Seveda sem vse skupaj povsem zamočil.

Prvi krog sem se držal balona 3:30, a že po parih kilometrih drugega kroga ni šlo več. Noge so postale svinčene in 3:30 mi je počasi ušel izpred oči. Menjal sem tek in hojo, se zadrževal na okrepčevalnicah dlje, kot bi bilo potrebno, mimo je šel tudi balon 3:45 in nekje na proti cilju tudi tisti z napisom 4:00. V cilj sem pritekel v času 4:02:39 in s tem za skoraj 20 minut zaostal za svojim debitantskim časom, doseženim v precej težjih razmerah. Posledica neizkušenosti in napačnih taktičnih odločitev. Hkrati je bil to tudi moj zadnji tek, na katerem sem se načrtno lotil lovljenja nekega rezultata. Od takrat dalje sem tekel, kakor mi je pasalo, nikoli več se nisem oziral na mnenja in nasvete izkušenejših.

Se nadaljuje …

 

Gregor Baš
Gregor Baš

Avtor: Gregor Baš, vodja oddelka IT na Pro Plus d.o.o. Poročen, oče dveh otrok, kar pomeni, da je treba športne aktivnosti usklajevati z družinskimi obveznostmi. V prostem času se ukvarja z gibanjem na različne načine, prehrano, zdravim načinom življenja tako v teoriji kot občasno tudi v praksi.

Značke
Več od Gregor Baš

Kako sem pretekel Zemljo (3. del)

Kako sem pretekel Zemljo (1. del) Kako sem pretekel Zemljo (2. del)...
Beri dalje