Kako sem pretekel Zemljo (1. del)
Ko enkrat pretečeš maraton ali dva, se začne v glavi porajati vprašanje, grem lahko še dlje? Do kam? In naslednja stopnja naprej od maratona je: ultramaraton. Ne vem, če obstaja neka uradna definicija, kaj je ultramaraton, ampak recimo, da je to vsaka razdalja daljša od 42,192 km. Uradne tekme se ponavadi začno pri 50 km in naprej. Tekme so lahko omejene z dolžino ali časom. Te časovne tekme se ponavadi prirejajo v krogu različnih dolžin, kjer so tekači praktično ves čas na nekem omejenem prostoru.
Prvič sem se takšnega teka udeležil, ko je Jure Košir leta 2009 organiziral prvi 8-urni dobrodelni tek, poimenovan Formaraton. To je bilo dober mesec pred Radenci in prav tu sem nameraval odteči svojo prvo razdaljo maratona. A ker sem se uštel v dolžini kroga, sem nos povesil do tal, ko sem doma ugotovil, da sem pretekel vsega nekaj več kot 40 km. In to je bil razlog, da sem šel z glavo skozi zid v Radence. In preživel.
ULTRA ZAČETKI
Prvo »ultro« sem odtekel po cestah, v okolici domačega ognjišča, in v družbi Borisa Ivanoviča – Zajca, ki je imel za sabo že lepo količino pretečenih ultramaratonov. Vedel sem, da se bom nanj lahko zanesel, da me bo lahko “dvignil”, če bo glava hotela odnehati. Slab mesec po Ljubljanskem maratonu 2009 sva si začrtala nekaj več kot 50 km, z možnostjo, da v primeru težav ubereva bližnjico proti domu. Počutje je bilo odlično in s progo sva opravila prej kot v 5 urah. Tudi v naslednjih dneh ni bilo čutiti kakšnih resnejših posledic, le nekoliko težje noge.
V letu 2009, ki je bilo tudi prvo leto, ko sem tekel celo leto, sem skupaj pretekel 4.370 km in konkretno zakorakal v ultra vode. S prvo uradno ultra preizkušnjo sem opravil naslednje leto aprila, na drugem Formaratonu, kjer mi je uspelo v osmih urah preteči 79,3 km. In mesec dni kasneje moj dolžinski rekord – 149,4 km na 24-urnem teku v Grosupljem.
24-URNI TEK SREČE V GROSUPLJEM
Ne spomnim se več točno, zakaj sem se sploh odločil za Tek sreče v Grosupljem, kjer smo 24 ur drgnili 1,6 km dolg krog po mestnih ulicah. Ampak sem prepričan, da je imel prste vmes Zajc.
To je bil, vsaj zame, bolj dogodek kot pa resna tekma. Tako ali tako sploh nisem bil prepričan, če bom lahko 24 ur skupaj premikal noge, poskusiti pa je vseeno veljalo. Tole je odstavek, ki sem ga naslednji dan napisal v poročilu s teka na Tekaškem forumu: »Naj začnem na koncu s tremi uspehi. Zbudil sem se, kar je prvi. Nimam niti enega črnega nohta, kar je svojevrstna zanimivost in drugi uspeh. In kot tretje, tole pišem v dnevni sobi, ki ni v istem nadstropju kot spalnica, pa nimamo dvigala 🙂 Pa naj kdo reče če nismo dobri :-)«
Ultramaraton ni nekaj, kar bi lahko človek vstal in odtekel. Vmes je potrebno jesti, počivati, paziti na pijačo in še sto majhnih spremenljivk, na katere nikoli niti pomisliš ne.
Pri krožnih tekmah so te stvari lažje, ker si postaviš »tabor« in imaš vse praktično vedno pri roki. Pri mojih začetkih sem bil prepričan, da bom tekel »na cukr« in tako sem si v Grosuplje s seboj prinesel gore čokolade, nepogrešljivo Domaćico, banane in podobno. A tam nekje proti jutru, start je bil ob 18. uri v petek, bi ubijal za kos sira, na katerega pred odhodom nisem niti pomislil. Ja, temu pravimo pomanjkanje izkušenj. Od takrat dalje nisem šel več na nobeno ultra razdaljo brez sendviča s sirom in ogrsko salamo.
Počitek je bil prvih 12 ur le aktiven, kar pomeni, da je na vsakih nekaj krogov teka prišel kak krog hoje. Po nasvetih izkušenejših sem se okrog 7h zjutraj odločil za pol ure spanja, da se nekoliko osvežim. Ker je vsak tekač samo svoj, nimamo vsi enakih potreb. In moje spanje se je izkazalo za popolnoma zgrešen pristop, saj sem pol ure le buljil v zrak, potem pa se ves olesenel spravil nazaj v pogon. Veliko bolje bi bilo, če bi tekel brez te pavze. Izkušnje, izkušnje, izkušnje.
ULTRAMARATON CELJE – LOGARSKA
Jeseni istega leta je »padla« tudi prva resna ultramaratonska razdalja, ki se ni vrtela v krogu. Takrat še 75 km od Celja v Logarsko dolino. Lepa, a težka proga, ki se v drugi polovici ves čas nekoliko vzpenja. Tam nekje do 60. kilometra mi je šlo zelo dobro, potem pa se je pričelo oglašati koleno, ki ni želelo več sodelovati. Že znana težava iz prve ljubljanske polovičke. Seveda ni bilo govora, da bi odstopil, pa tudi, če pridem v cilj po vseh štirih. Tako hudo sicer ni bilo, ampak zadnjih 15 km sva se s kolenom ves čas pregovarjala in se na koncu sporazumela, da bova malo hodila in malo tekla. Proti koncu sva vse več hodila in nekako prikolovratila do cilja v dokaj normalnem času pod osmimi urami. Koleno je potem še naslednjih 14 dni pri vsakem teku protestiralo, da ono se pa to ne bi šlo, ampak ker na koncu pametnejši odneha, mi je popustilo.
Seveda so se mi vse te peripetije s kolenom »zafržmagale«, saj dejansko v cilju niti nisem bil tako utrujen kot bi se pričakovalo glede na dolžino teka. In tako sem šel v Logarsko spet naslednje leto z namenom, da se ji »oddolžim«. A tudi tokrat ni šlo vse po načrtih. Glede na to, da sem imel že nekaj ultraških izkušenj, sem naredil precej začetniško napako. No, verjetno ne samo eno. Začel sem lepo v primernem tempu, dokler si nisem po 10 km dal na ušesa slušalke in me je glasba odnesla. Šlo je prehitro. Vedel sem, da je prehitro in slutil, da se mi bo to še maščevalo. In res se mi je. Vreme je bilo kljub septembru zelo poletno. Do 42 km ni bilo težav, potem pa sem spregledal okrepčevalnico in ostal brez zaloge vode. Tako sem parkrat lezel po bregu navzdol piti Savinjo. Razmišljal sem celo, da bi legel vanjo, a bi bil tek z mokrimi supergami verjetno zoprn in bi staknil še kak žulj, ki ga v tistem trenutku res nisem potreboval. Nekaj km naprej od Luč sem že sedel za cesto v senci in se spraševal, kaj mi je sploh tega treba. Zakaj se gonim po tej vročini brez vode in bil že precej trdno odločen, da mi tega pa res ni treba. Moje rezultatske želje so bile že davno izgubljene in nisem videl smisla v nadaljevanju. Takrat se je od nekje vzela žena, ki je bila z otrokoma z avtom na poti proti cilju, kjer bi me pričakali. Zagledala je kup nesreče čepeti za cesto in me prišla prijazno dregniti pod rebra. Z muko sem se dvignil in z njo odcapljal 100 m naprej, kjer je bila okrepčevalnica z ledeno mrzlo vodo, ki je prej sploh nisem opazil. Liter mrzle vode in poljub in že sem letel naprej proti cilju. Cilja sicer nisem dosegel, sem pa vendarle izboljšal rezultat iz prejšnjega leta. Od takrat dalje nisem šel več na tek v Logarsko. Dvakrat sem že bil na izletu in ko bom šel tretjič, hočem biti res pripravljen in odteči tako, kot je treba.
Se nadaljuje …
Avtor: Gregor Baš, vodja oddelka IT na Pro Plus d.o.o. Poročen, oče dveh otrok, kar pomeni, da je treba športne aktivnosti usklajevati z družinskimi obveznostmi. V prostem času se ukvarja z gibanjem na različne načine, prehrano, zdravim načinom življenja tako v teoriji kot občasno tudi v praksi.