Kako sem pretekel Zemljo (3. del)

Na cilju teka Ljubljana-Koper (foto: osebni arhiv)

Kako sem pretekel Zemljo (1. del)

Kako sem pretekel Zemljo (2. del)

(Gregor Baš je pretekel Zemljo. V treh delih zapiše, kako je “nabiral” teh 40.000 plus kilometrov. V spodnjem zapisu pripoveduje o dobrodelnih tekaških projektih in tekaških popotovanjih.)

Gregor Baš (foto: osebni arhiv)
Gregor Baš (foto: osebni arhiv)

Aprila 2011 sem na 3. Formaratonu spoznal Mateja Markoviča, ki me je povabil k sodelovanju pri ustanavljanju društva Never Give Up. Prvi dobrodelni tekaški projekt društva je bil poimenovan 10 krogov za 10 nasmehov. Cilj je bil zbrati sredstva za pomoč socialno ogroženim družinam. V ta namen smo v desetih dneh v začetku junija organizirali vsak dan en dobrodelni maratonski tek na atletskem štadionu v enem izmed slovenskih mest. In zbrana sredstva so bila razdeljena desetim družinam iz različnih koncev Slovenije. Projekt je postal tradicionalen in letos se je odvijal že šestič.

Ampak kot ponavadi, človeku najbolj v spominu ostane prvi. Ob vseh začetniških križih in težavah same organizacije, je bil tudi sam tekaški del nekaj posebnega. Matej naj bi v desetih dneh odtekel deset maratonov, a mu je ta podvig po sedmih preprečila poškodba. Tako smo se odločili štafetno palico prevzeti preostali člani društva. Odziv tekačev je bil različen po različnih krajih.

Najbolj so mi v spominu ostale Brežice, kjer nas je tekla le peščica. Celotno progo mislim, da le štirje in to v takšnem neurju, da ga zlepa ne pozabiš.

Kakšne pol ure po začetku se je odprlo nebo in ljudje so se razbežali. Matejev oče Janez, brez katerega logistika projekta niti ne bi bila mogoča, je po nogometnem igrišču lovil šotor in paviljone, ki jih je razmetaval veter, medtem ko smo mi še vedno neutrudno nabirali kroge. In tudi Brežice bolj ali manj uspešno pripeljali do konca. Projekt je potekal od petka do naslednje nedelje in v tem času mi je uspelo preteči šest maratonov.

MALI KORAKI

S tekom sem se pričel ukvarjati prepozno in tudi genetika ni takšna, da bi lahko posegal po kakšnih odmevnih rezultatih. Tako potem tekme počasi izgubijo pomen. Da bi trdo treniral po nekem načrtu zato, da bom na Ljubljanskem maratonu 335 namesto 420? Zakaj le. Tek sem precej hitro začel jemati kot nekakšno preizkušanje samega sebe. In s tekom spoznal precejšen del sončne strani Alp na nekoliko drugačen način.

Ko je enkrat poleti 2012 v mojo pisarno prišel Jan Golja in mi zaupal svojo idejo o dobrodelnem teku, sem bil takoj zraven.

Potreboval je nekaj pomoči in izkušenj pri tekaškem delu. Potegnila sva traso po diagonali čez Slovenijo, zbobnala skupaj sodelavce, ki so bili pripravljeni teči, in nastali so Mali koraki za velik cilj. In postali tradicionalni. Letos se bomo od 19. do 21. oktobra že šestič podili po Sloveniji in zbirali prispevke za dober namen. In v teh petih letih se je nabralo kup dogodivščin.

Svetov tek 2013, Postojnska jama (foto: Miro Majcen)
Svetov tek 2013, Postojnska jama (foto: Miro Majcen)

Prvo leto sem tekel od Celja do Ljubljane. Lepo vreme in svežina nečesa novega. Ves čas smo bili pod adrenalinom ali nam bo projekt uspelo izpeljati. In nam ga je. Hkrati se je pokazalo, da to ni bil zgolj dobrodelni tek, ampak tudi neke vrste spontani teambuilding, saj so tekli skupaj ljudje iz različnih oddelkov. In energija je skoraj vsakega ponesla, da je pretekel veliko več, kot je sprva nameraval.

POPOTOVANJA

Tekaška popotovanja v lastni režiji so tudi svojevrsten del guljenja asfalta. Največkrat se česa takšnega lotiva s prijateljem Zajcem.

Tako me je nekega dne presenetil z izvirnim darilom za rojstni dan. Podaril mi je tek od Ljubljane do Bleda.

Ker se darila seveda ne zavrne, sva vzela pot pod noge. In če pritečeš do Bleda, se seveda spodobi, da narediš še krog okoli jezera. In sva ga.

Podobno rojstnodnevno darilo je kakšno leto kasneje dobil Primož Gašpirc in smo se podali iz Ljubljane proti Kopru. Tokrat v nekoliko širši zasedbi. V glavnem sami preizkušeni ultraši. Zaradi prometa in poletnih temperatur smo se odločili, da bomo tekli ponoči. Ob 19. uri smo štartali iz Prešernovega trga.

Tik pred štartom teka Ljubljana-Koper (foto: osebni arhiv)
Tik pred štartom teka Ljubljana-Koper (foto: osebni arhiv)

Moja žena in hči sta bili v spremljevalnem vozilu in nas zalagali s hrano, pijačo in kakšno vzpodbudno besedo. Biti spremljevalec na ultra tekaških preizkušnjah ni ravno lahko delo, saj se človek po večurnem naporu lahko obnaša precej drugače kot sicer. Že prvo presenečenje jima je bilo, kakšno hrano smo športniki zložili v prtljažnik. Kup čokolade, piškotov in nekega mastnega peciva, čips, sir in salama. In litri Coca Cole. Nič kaj športno na prvi pogled. A poraba energije na tako dolgih preizkušnjah, do Kopra smo tekli okrog 15 ur, je obilna.

Ko smo sredi noči pritekli do Postojne, smo naslednji postanek planirali na Razdrtem. Dekleti sta se odpeljali naprej, mi pa za njima. V Postojni nisem jedel, ker še nisem bil lačen. Kasneje se je izkazalo, da je bila to napaka. Nekje na sredi odseka me je pograbila lakota. Nekako sem se privlekel do postojanke in se vrgel na hrano. Zaradi pomanjkanja energije sem sredi tople julijske noči tekel dalje oblečen v dvoje dolge rokave in še kratko majico.

Zeblo me je pa tako, da sem preventivno tekel s stisnjenimi zobmi, ker so mi tako šklepetali, da sem se bal, da si pregriznem jezik.

Potreboval sem dobrih 10 minut teka v klanec proti Senožečam, da sem se segrel toliko, da mi zobje niso več šklepetali. Če bi nekaj malega pojedel v Postojni, se mi to ne bi zgodilo.

To je le en primer, kaj vse gre lahko narobe na tako dolgem teku. Sem lahko sodijo tudi prebavne težave. Sam na srečo še nisem imel kakšnih resnejših prebavnih motenj na tekih. Je pa seveda obisk grmovja, koruze ali kakšnega drugega priročnega mesta na teku, ki traja 10 in več ur, skoraj nujnost. In ravno iz tega razloga ponavadi ni dobro iti na kosilo v družbi večih zagretih ultramaratoncev, ker lahko debate zaidejo v precej neapetitne vode. Želodec in prebavni trakt nista edina težava. Tu so še razni žulji, odrgnine od majice ali hlač, da ne omenjam kakšnih resnejših poškodb, do katerih lahko pride zaradi preobremenitve in neskončnega ponavljanja enih in istih gibov. Vse to so tiste slabe strani dolgih tekov. A so stvari, ki te na koncu koncev obogatijo z izkušnjemi in utrdijo.

Na cilju teka Ljubljana-Koper (foto: osebni arhiv)
Na cilju teka Ljubljana-Koper (foto: osebni arhiv)

Takšnih in podobnih popotovanj je bilo precej. Vsako leto eno z Malimi koraki in še kakšno v lastni režiji. In tako spoznaš Slovenijo povsem drugače, kot če jo prevoziš z avtom. Spoznaš recimo, kako dolg in strm je klanec čez Črni Kal, kako neskončno dolge in duhamorne so lahko prekmurske ravnice. Kako nor je občutek, ko se po 15-ih urah teka vržeš v morje in ko rabiš pomoč, da se spraviš iz vode. Kot prvi smo z Malimi koraki pretekli Postojnsko jamo, z Žigatom X sva pred dvema letoma ponoči in v nalivu tekla iz Bovca v Novo Gorico in postala prijatelja, čeprav se prej nisva niti poznala.

Tek je individualni šport. Čas, ko si lahko sam s seboj in svojimi mislimi. V pravi družbi pa je posebna energija in sotrpini lahko potegnejo iz tebe več, kot si kdajkoli mislil, da zmoreš.

Kot je nekoč rekel češkoslovaški maratonec Emil Zatopek: »Če želiš zmago, teci na 100m, če želiš doživetje, teci maraton«. Ali dlje, dodajam jaz.

 

Gregor Baš (foto: osebni arhiv)
Gregor Baš (foto: osebni arhiv)

Avtor: Gregor Baš, vodja oddelka IT na Pro Plus d.o.o. Poročen, oče dveh otrok, kar pomeni, da je treba športne aktivnosti usklajevati z družinskimi obveznostmi. V prostem času se ukvarja z gibanjem na različne načine, prehrano, zdravim načinom življenja tako v teoriji kot občasno tudi v praksi.

 

Kako sem pretekel Zemljo (1. del)

Kako sem pretekel Zemljo (2. del)

1 komentar

  • Zelo spodbudno postane napeto. Čestitke. Pri 130 km zagotovo ni bilo slutiti, koliko km še sledi 😉

Komentiranje je zaprto.