Kako sem vedel

Donald Trump

Dober mesec dni pred zgodovinskimi – v tem primeru uporaba tega atributa res ni pretirana – predsedniškimi volitvami v ZDA, natančneje 2. oktobra, sem tvitnil napoved:

“Trump bo, če ne bo večjih presenečenj v obliki takšnih ali drugačnih atentatov, zmagal na letošnjih volitvah.” (Tina Povem, 2016, prav tam)

Nekaj takega sem sicer omenjal že julija, ko je postalo jasno, da bo demokratska stranka kandidirala Hillary Clinton namesto Bernarda Sandersa. Le Sanders bi namreč lahko – in upam si trditi, da tudi bi – premagal Trumpa. A tega demokrati niso razumeli, ali pa so vsaj upali, da to ni res.

ZAKAJ TRUMPOVA ZMAGA NI PRESENEČENJE?

Dve okoliščini – ali bolje rečeno, okolji – je potrebno razumeti. Prvo so politični procesi v družbah s parlamentarno demokracijo, drugo, seveda, mediji. Da volivci vedno glasneje kličejo po »novi« politiki, karkoli že si ti pod to predstavljajo, je očitno že nekaj časa. Vzpon populistične politike na levi in desni je ključni indikator tega procesa. Del volivcev predstavnikov te politike ne voli zato, ker bi bili njihovi iskreni podporniki, temveč zato, ker s tem izražajo odpor do obstoječe politične izbire.

Klasična politika deluje izčrpano in izpeto, kandidati so plod nekakšne negativne selekcije znotrajstrankarskih bojev in medijskih pritiskov. Volivci zato vedno pogosteje izbirajo manjše zlo ali posegajo po, še do nedavnega, marginalnih izbirah (na primer uspeh Piratske stranke pred kratkim na Islandiji). Ali sploh ne pridejo na volišče, kar je druga skrajnost, ki smo ji bili priča v Sloveniji 2014. Trump je bil s tega vidika idealen kandidat za množico razočaranih volivcev, Clintonova predstavnica slabe izbire klasične politike. Demokrati so imeli Sandersa, a igrali na staro, preverjeno karto. In izgubili.

Na drugi strani so tu mediji. Najprej ga niso jemali resno. Trumpa namreč. Ko pa je postalo očitno, da bo postal kandidat in še bolj, da niti nima tako malo podpore, so po njem udarili z vsem kanoni, kot se reče. Vzvišena drža medijske elite, ki se je v zagati razumevanja, kaj se pravzaprav dogaja, postavila na stran preverjene oblike politike v podobi Hillary Clinton, je prispevala k zmagi Donalda Trumpa vsaj toliko kot on sam. Strankarskega aparata republikanske stranke v resnici ni rabil, še več, ta bi mu prej škodil, kot koristil. Sistematično grajenje negativne podobe Trumpa v medijih, ki so se postavili nad »navadne« ljudi – ironično, način je bil precej bolj rumen, kot bi od takšnih medijev sicer pričakovali – je imelo učinek, nasproten od pričakovanega.

In potem so tu javnomnenjske raziskave. Ko se politična tekma zreducira na teme, ki z vodenjem politike nimajo več nobene zveze, stopijo v ospredje druge zakonitosti. Zakonitosti množice. Eden od bolj značilnih pojavov za vedenje množic je tudi konformno vedenje, pri formiranju in izražanju mnenja. V takšnih razmerah je merjenje in še bolj napovedovanje javnega mnenja s klasičnimi metodami postalo zelo zahtevno. V trenutku, ko je ena od izbir skozi medije pozicionirana kot družbeno manj zaželjena, se to odraža tudi v rezultatih javnomnenjskih raziskav. Še posebej v prej opisanih razmerah, ko se volivci odločajo na podlagi medijske podobe in/ali vzgibov za neiskreno, v nekaterih primerih taktično glasovanje.

Del volivcev se zato v anketi ne opredeli za izbiro, za katero kasneje voli, ker je ta bodisi družbeno manj zaželena bodisi le manj slaba od še slabše izbire, ali pa svojo izbiro sicer opredeli, a hkrati ne napovedo, ali bodo na volišče sploh odšli.

Ta zadnji primer je za razliko od prvega sicer iskren odgovor, ki pa je nepredvidljiv zato, ker se odločitev sprejme v zadnjih dnevih ali celo na sam dan volitev. Ankete, ki navadno upoštevajo le tiste, ki napoveduje svojo udeležbo kot gotovo ali vsaj zelo verjetno, zaradi slednjega podcenijo možnost preobrata.

Zelo težko pa je oceniti, kolikšen je delež zamolčanih opredelitev, zaradi pojava t.i. spirale molka oziroma podleganja pritisku družbene nezaželenosti.

Del volivcev svojo izbiro zamolči, čeprav intimno ve, za koga se bo opredelil in bo to namero tudi udejanil. V anketi jih boste našli v kategoriji »neopredeljeni«. Izmeriti delež tega dela volilnega telesa, ki je neopredeljen le navzven, bo največji izziv za raziskovalce javnega mnenja v prihodnje. Še posebej, kadar raziskave napovedujejo tesen izid, ki daje možnost ali vsaj slutnjo preobrata. Takrat namreč ravno te objave aktivirajo neiskreni, navadno taktični del volivcev, ki na koncu odločijo izid – položaj, ki smo mu bili priča tudi v Sloveniji leta 2008 in 2011.

V manj kot letu dni smo imeli tri tovrstne primere, ki ustrezajo zgoraj opisanim okoliščinam: referendum o družinskem zakoniku v Sloveniji 2015, Brexit ter hrvaške parlamentarne volitve. V vseh treh primerih so napovedi kazale na bolj ali manj tesno zmago družbeno bolj zaželene izbire, definirane skozi večinsko medijsko podobo. Rezultat je bil v vseh treh primerih nasproten od pričakovanega. Zmaga Donalda Trumpa je le nov primer v vrsti.

Zato sem lahko 2. oktobra tudi javno napovedal, da bo zmagal Trump, in pri tej napovedi tudi vztrajal. Prevesti to v merski instrument, ki bo znal tudi številsko opredeliti napovedan rezultat, bo malo večji izziv. Kot je rekel Basil Fawlty, takoj zatem, ko je rešil še eno od nerodnih zagat, predno se je soočil z ženo: »This was easy, now comes the tricky part.« Kar seveda v nič manjši meri velja tudi za Trumpa.

Več od Andraž Zorko

Kako sem vedel

Dober mesec dni pred zgodovinskimi – v tem primeru uporaba tega atributa...
Beri dalje