Na svoj predhodni prispevek dobim zanimiva odziva. Biolog, s katerim sva skupaj obiskovala fakulteto, mi – razočaran nad znanostjo, čeprav je tako doktorat kot postdoc opravil v Skandinaviji – prenese modri nasvet svojega mentorja: »Vedeti moraš, kdaj naj se nehaš zaletavati z glavo v zid.« Drugi, kemik, znanec še iz gimnazijskih časov, pa brez dlake na jeziku komentira, da sem šla delat karierni samomor. Ne morem mu oporekati. Edino, kar lahko naredim, je, da svojo zgodbo postavim v širšo perspektivo.
MOČ ZGODOVINSKEGA TRENUTKA
Za nas, ki smo življenje začenjali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je zdelo, da nas čaka perspektivna pot. Kot bi nam zgodovinske okoliščine pred nogami razvijale rdečo preprogo. Padec berlinskega zidu, tektonski politični premiki po Evropi. Osamosvojitev Slovenije. Postsocialistični razvoj in gospodarska rast. Digitalna revolucija. Vstop Slovenije v Evropsko Unijo. Oblikovala se je slovenska različica razvpitih milenijcev.
Eden najbrž najpogostejših stavkov, ki jih je slišala moja generacija, je bil: »Uči se, da ti ne bo treba delati.«
Naši starši v svoje besede verjetno niso verjeli dobesedno; želeli so nam le vse najboljše. In mi smo jih poslušali. Leto 2006, ko sem se vpisala na dodiplomski študij, je bilo leto z največ vpisi na visokošolske programe v zgodovini samostojne Slovenije. Leta 2011, ko sem se vpisala na doktorski študij, ter leta 2012 je – vsaj na Univerzi v Ljubljani – enako veljalo za doktorske programe. Vsi ti mladi idealisti smo verjeli, da se bo naš trud obrestoval, da bo dosežena stopnja izobrazbe korelirala z zaposlitvenimi priložnostmi … Vendar se je izkazalo, da nas je zgolj zajela plima konjunkture, nato pa nas je potopila recesija. Borze so se sesule, ko smo bili sredi študija; diplomirali smo v času najgloblje krize. Prijatelji, ki so na tej točki izobraževanje zaključili, še zdaj čutijo posledice let, izgubljenih na zavodu za zaposlovanje ter v kratkotrajnih, priložnostnih službah, ki z našimi poklici nimajo nobene zveze. Nas, ki smo zajahali val radodarnega števila razpisanih mest za mlade raziskovalce ter doktorskih štipendij iz sredstev Evropskega socialnega sklada, pa je nekoliko kasneje pokosil petindvajset odstotni rez v proračunska sredstva za znanost med letoma 2012 in 2015. Čeprav gre za razliko le nekaj let, od mlajših kolegov slišim, da je zdaj drugače; število doktorandov, ki si študij plačujejo sami, že presega število mladih raziskovalcev. Nekateri tudi odnehajo, ker finančnega bremena ne zmorejo. Tisti, ki nad sanjami o raziskovalni karieri še niso obupali, svojo prihodnost večinoma vidijo v tujini, redkeje v industriji. Zdi se, kot da so mladi izobraženci postali eden najuspešnejših slovenskih izvoznih produktov.
Kam to vodi, v pronicljivih analizah eksodusa srbskih intelektualcev med vojno v nekdanji Jugoslaviji popisuje Ivana Djilas. Njene kolumne toplo priporočam v branje. Iz pogovorov s prijateljico, rojeno Beograjčanko, s katero naju od Djilasove po starosti loči približno desetletje, vem, kako zelo so njene besede resnične.
GLOBALNA KRIZA ZNANOSTI
Upam, da kolege, ki se v tujini nadejajo lepšega življenja, tudi dejansko čakajo boljše delovne razmere, ne le, da bodo kot tujci pripravljeni sprejeti pogoje, ki jih domačini ne bi – iz enakih razlogov, kot bi trenutno sami radi zapustili Slovenijo. Zanimivo je namreč, da naša država prav nič ne zaostaja za globalnimi trendi.
Povsod po svetu je v zadnjih dvajsetih letih število doktorskih študentov strmo naraslo; v državah članicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je samo med letoma 1998-2008 zvišalo za skoraj 40 %.
Število stalnih akademskih delovnih mest je medtem ostalo bolj ali manj nespremenjeno, kar je vodilo v porast števila postdoktorskih raziskovalcev, ujetih v vice kratkotrajnih pogodb in pogostih selitev iz države v državo. Nato so se kot posledica finančne krize, predvsem ob nastopih konservativnih vlad, začeli še finančni rezi v znanost. Prva je bila Kanada, ki so ji sledile Avstralija, Velika Britanija, Brazilija, Mehika in tudi nekatere evropske države. V ZDA je zvezni kongres v zadnjem trenutku ustavil podobne načrte Donalda Trumpa. Posledice so tako predvidljive, da ne potrebujejo dodatne razlage. Kogar zanimajo podrobnosti, jih lahko poišče na spletnih portalih, kot so Science Careers, Naturejobs Blog, ChronicleVitae, Times Higher Education in The Chronicles of Higher Education, pa tudi v nekaterih časnikih, kot je Guardian, ki že nekaj let bijejo plat zvona. Zapisi razočaranih znanstvenikov, ki so bili na različnih stopnjah svoje kariere prisiljeni zapustiti akademsko okolje, so postali tako pogosti, da so si prislužili svojo lastno žanrsko oznako: Quit Lit.
Kronski dokaz disfunkcionalnosti sodobnega akademskega sistema so shodi za znanost, ki so lanskega aprila vzniknili v več kot 600 mestih po vsem svetu, tudi v Ljubljani. Leto 2017 je bilo leto, ko je znanost postala odkrito politična; implicitno je seveda vedno bila. Ko so znanstveniki pripravljeni zapustiti laboratorije in pisarne ter se odpraviti na ulice – kljub vseprisotnemu prepričanju, da je čas, ki ni namenjen raziskovanju, zapravljen čas – potem je nekaj zelo, zelo narobe. Shodi za znanost so, gledano z akademskega zornega kota, fenomen brez zgodovinskega precedensa. Letos so se ponovili, najbrž se bodo prihodnje leto spet. Hkrati z vstajami znanstvenikov lahko na drugi strani opazujemo krepitev proticepilskih gibanj, nastavljanje zanikovalcev podnebnih sprememb na ključne politične položaje ter, ironija vseh ironij, ponovni vzpon vernikov v ploščato Zemljo. Moralo bi nas skrbeti. Resno skrbeti.
MAY THE ODDS BE EVER IN YOUR FAVOR!
Trume diplomantov, ki se v globalnem merilu še vedno zlivajo na doktorski študij, sicer vzbujajo upanje, da vraževerje znanosti sicer še ne ogroža kritično; a glede na opisane razmere se samo od sebe zastavlja vprašanje: kaj jih žene, še vedno? Kaj nas je gnalo, vse skupaj? Poleg osebnih razlogov, ki so pri vsakomur drugačni, gotovo zaupanje, da je akademska sfera funkcionalno in meritokratsko okolje. Kako zelo smo se motili.
Z zdaj že skoraj dvoletno distanco, ki jo je prinesla vrnitev v »resnično« življenje, se mi posveti: verjela sem v svet, ki ga že zdavnaj ni več ali pa ga mogoče sploh nikoli ni bilo. Kot »insajder« vem, kaj je temu botrovalo: zelo uspešna znanstvena komunikacija.
Znanost moramo, da bi jo razumeli tudi nestrokovnjaki, destilirati v zanimive, navdihujoče zgodbe.
Seveda na stopnji, ko so vsa kri, znoj in solze že mimo; javnost nikoli ne izve za muke, iz katerih se rojevajo vélika odkritja. Neživljenjski delovniki, psihološki pritiski, boj za obstanek. Nedavna britanska raziskava je pokazala, da je stopnja stresa, ki so ji v splošnem izpostavljeni zaposleni v akademski sferi, primerljiva s skupinami s povišanim tveganjem, npr. z zdravstvenimi delavci. Podatek me ne preseneti; o njem sem se lahko prepričala na lastni koži. Znanost je v zadnjih desetletjih postala bolj podobna vrhunskemu športu kot pa romantičnim razmeram iz 19. ter prvih treh četrtin 20. stoletja, v katerih so delali tisti, ki jih imamo dandanes za največje svetovne ume. Potegnili bi lahko celo vzporednice med paradigmama, ki jima področji sledita: the winner takes it all vs. publish or perish. Ta problematika seveda ne bo nikoli tema poljudnoznanstvenih blogov, dokumentarnih oddaj, enciklopedij ter Facebookove strani I Fucking Love Science. Pozor, pravkar ste nasedli marketingu, v svojem bistvu nič drugačnemu, kot je tisti, ki vam skuša prodajati potrošniške izdelke. Razlika je zgolj v tem, da znanstveni komunikatorji uspešno prodajajo ideje. Tudi jaz sem to dojela šele, ko sem izkusila obe plati kovanca.
Biti znanstvenik je nevaren poklic, saj znanost zahteva, da se ji predaš z vsem svojim bistvom. Konec koncev lahko med doktorandom in njegovo disertacijo preprosto potegnemo enačaj; ni ga človeka, ki bi poleg avtorja doktorske disertacije o dotični temi vedel prav toliko ali več. Biti znanstvenik je več kot le biti znanstveni delavec; biti znanstvenik je identiteta in poslanstvo. Za tiste, ki izhajamo iz naravoslovnih in tehniških ved, ta občutek – pa čeprav morda le na nezavedni ravni – še stopnjujejo laboratorijske halje, ki imajo simbolno vrednost uniform. Sama od sebe se ponuja primerjava z zdravniki, z nekoliko umetniške svobode pa bi jo lahko raztegnili še na druge uniformirane poklice. Z uniformiranostjo telesa (pre)mnogokrat pride do uniformiranosti duha; kdor izstopi iz znanosti, naenkrat izgubi celoten pomenski okvir, ki je do tedaj določal vrednost njegovega življenja in dela. Ni naključje, da skoraj vsak Quit Lit zapis vsebuje isti leitmotiv: občutek osebnega poraza. Čeprav se manj kot desetim odstotkom doktorandov uspe v akademski sferi obdržati vse do stalnega profesorskega mesta, boj z več kot devetdeset odstotno verjetnostjo za neuspeh večina občuti kot lastno krivdo, ne kot problem sistema. Nisem edina, ki ob tem dobi asociacijo na Igre lakote.
NISO VSI, KI ZAIDEJO, IZGUBLJENI
Kaj se bo zgodilo z nami, ki smo odšli? Ne morem zagotovo reči; vem samo, da kvaliteta mojega življenja že dolgo ni bila tako visoka. Nisem tip človeka, ki bi dobro uspeval v gladiatorski areni. Čeprav si moram zopet graditi življenje s temeljev, paradoksalno čutim olajšanje.
Tokrat poslušam R.E.M. v priredbi Severe Gjurin, ki je, mimogrede, boljša od originala.
The kids have a new take
A new take on faith
Pick up the pieces
Get carried away
I came home to a city half-erased
I came home to face
What we faced
This place needs me here to start
This place is the beat of my heart
Oh my heart
Oh my heart
Oh my heart