Avtor: Klemen Belhar, trener in svetovalec na področju komuniciranja. Po sili razmer tudi direktor. Je govorec in pripovedovalec, ki tudi kaj napiše. Doktorski študent antropologije na Fakulteti za humanistične študije. Angažiran posameznik, gorski reševalec, plezalec, tekač … Na Twitterju ga najdete pod @KlemenBelhar.
Letos bomo praktično ves čas v obdobju predvolilne kampanje. Vse volilne kampanje vendarle niso enako pomembne, ne dejansko in ne simbolno. Začenja se kampanja za državnozborske volitve. V Sloveniji je to kampanja vseh kampanj. Predvolilne kampanje so nekaj, kar ima uradni začetek in konec, a v resnici se začnejo vsaj mesec dni prej. Tokratna kampanja je zaradi rokov in zmede na političnem odru prišla dokaj iznenada. Nobena stranka nanjo ni zares pripravljena. »Stare« stranke imajo na voljo izkušeno in vpeljano mašinerijo. Zato so na volitve kadrovsko, programsko in organizacijsko bolje pripravljene. »Nove« stranke bodo stavile na novost, neomadeževanost in svežino. Toda na volitve ne bodo resnično pripravljene, ne kadrovsko, ne programsko, ne organizacijsko. V takšnih razmerah se bo začel spopad za volivce.
Boj za glasove poteka na vse bolj različne načine. Kandidati nas gledajo s plakatov, smejijo se nam v časopisih, pišejo nam tiskana pisma in letake, obiskujejo številne prireditve, polna so jih socialna omrežja in prepolni so jih mediji. Najvažnejše osebe v kampanji so strankarski voditelji. Njihova pojavnost bo močno odločala, kdo bo dobre in kdo slabe volje na dan finala nogometnega svetovnega prvenstva. Ko bodo tudi volitve. V zraku bo dvojna doza adrenalina, pričakovanja in nervoze. A glavne stvari, ki bodo vplivale na volivce, se bodo zgodile prej in se zaključile z volilnim molkom. Kot vedno bodo najvažnejši, najbolj gledani in najbolj analizirani televizijski nastopi. Ti nastopi resnično lahko precej spremenijo. So prostor in čas, ko glavni kandidati dokaj neposredno nagovarjajo volivce. Siceršnje medijske objave so piarovsko filtrirane in odvisne od ideološke in politične usmeritve posameznega medija. Televizijski dvoboji in medijske objave bodo narekovali glavne teme predvolilne kampanje.
Priznajmo, v kampanjah nikoli ne odprejo vseh relevantnih vprašanj. Nekatere stvari pridejo v ospredje, druge se zelo sramežljivo skrivajo za zastorom. Od česa je to odvisno? Od politikov, svetovalcev, urednikov, novinarjev in piarovcev. Še najmanj od volivcev. Pogosto bi volivci radi nekatere odgovore, a jih ne dobimo. Kampanja je podobna kramarskemu sejmu. Prodajalci (politiki) na stojnicah ne ponudijo tistega, kar bi kupci (volivci) morda potrebovali. Ponujajo tisto, kar pač imajo. Mnogi obiskovalci sejma ničesar več ne kupijo. Od tod slaba volilna udeležba. Podoben sejem se bo skoraj gotovo zgodil tudi letos. Kaj bo na stojnicah politikov in medijev? Veliko patrie, mnogo korupcije, nekaj arhivov in obvezna stojnica s partizani in domobranci, obogatena s ščepcem domobranske zastave in čajno žličko rdečih zvezd. Nekje pod pulti bodo ostali konkretni ukrepi, ki jih v diplomatski govorici zahteva EU: privatizacija državnih podjetij, reforma trga delovne sile, resna pokojninska reforma, zdravstvena reforma, resen spopad s korupcijo, sprememba sistema javnega naročanja, ukinitev študentskih napotnic.
Kaj bo na stojnici in kaj pod njo ima svoj razlog. Gre za neko vrsto zanikanja. Ljudstvu postaja vse bolj jasno, da nas čakajo spremembe. Storili jih bomo sami ali pa nam jih bodo vsilili upniki. Glavni protagonisti zanikanja so politiki. Za lastno priljubljenost zanikajo nujno in očitno. Začarajo nas kot dobri prodajalci, a nekaj dni kasneje smo razočarani nad kupljenim blagom. Toda tudi politiki so le del dogajanja. Veliko vlogo imajo mediji in imamo jo volivci. Predstavljajte si, da ste strankarski voditelj na predvolilnem soočenju. Globoko v sebi veste, o čem bi morali govoriti, a hkrati želite govoriti tisto, kar si predstavljate, da bi ljudje radi slišali. Zato ne boste o krvi, znoju in solzah. Raje boste o tem, da vi najbolje veste, kako premagati trenutne težave. Drugi bodo rekli enako. Zato želite povedati nekaj, ker vas bo ločilo od drugih. Za verodostojno razlago nimate časa. Komaj boste začeli, že boste slišali novinarjev: »Dobro, dobro, dobro …«. Mož ob vas, ki bo dobil besedo, pa vas bo obtožil podpiranja kolaborantov ali kolaboriranja z revolucionarji. Odvisno na kateri strani črte ste.
Ves čas trdimo, da je problem v politikih in v medijih. Politiki so ustvarili politično kulturo zanikanja, kjer se ne govori o bistvenem, o prihodnosti in o konkretnih ukrepih. Raje se zatekajo k tistemu, kar povzroči hitro in enostavno polarizacijo. Zatekajo se k krivdi, k preteklosti in umazaniji, ki je tačas odtekla v Črno morje. Mediji jim sledijo, še posebej televizija. Z občudovanjem gledamo ameriške kandidate, ki so mojstri svojega posla. Poleg spretnosti jih od naših politikov ločujejo medsebojno spoštovanje v debatah, govor o konkretni prihodnosti in čas, ki ga imajo na voljo za izražanje stališč. Bi sami znali v minuti razložiti, kako boste izpeljali zdravstveno reformo ali zmanjšali proračunski primanjkljaj? Že triminutni odgovori bi začeli ločevati ponudnike slabe in dobre robe. Kaj šele petminutni! Takšna razlaga prihodnjih ukrepov bi zahtevala občinstvo, ki ga to tudi zanima. Tako soočenja ne bi spominjala ne kramarski sejem, ne na šov talentov.
Spoštovane gledalke in spoštovani volivci, brez skrbi, mediji vam bodo ponudili obilico šova. Med enovrstičnimi izjavami boste lahko izbirali najbolj možato, najlepšega in najbolj duhovite. Veliko bo ponudbe, ki je ne potrebujete, a ker ste na sejmu, boste nekaj kupili. Razočaranje bo neizogibno. V politiki se zgodi veliko čudežev, a prej bo tisto nedeljo v finalu zmagal outsider, kot na volitvah politik naše prihodnosti. Nasvidenje na naslednjem predčasnem sejmu!
Zapisi Klemna Belharja:
Potrebujemo novo strategijo upravljanja družbe in države (februar 2014)