Keep calm and carry on

piranski zaliv
(foto via Wikimedia)

Ko sem živela v Washingtonu, je poleti 2009 besnel mejni spor med Hrvaško in Slovenijo. Z ekipo sedanje predsednice Hrvaške, Kolinde Grabar Kitarović, takrat hrvaške ambasadorke v ameriški prestolnici, so si naši diplomati podajali kljuke pri ameriških kongresnikih in predstavnikih ameriške administracije ter prodajali vsak svojo plat zgodbe.

Spor “SLOCRO”, kot so ga imenovali v State Departmentu, je 2009 svojo intenzivnost nenadoma izgubil, ko je takratni hrvaški premier in zdajšnji zapornik Ivo Sanader dramatično naznanil svoj odstop z mesta funkcije premiera (julij 2009). Ker da so Slovenci tako zelo trmasti in ne pustijo Hrvaške v EU, on pa da za slovensko zeleno luč že ne bo žrtvoval hrvaškega ozemlja.

Nekateri so za vroče

Tako nekako je minilo nekaj teh poletij prej in kasneje. Poleti 2005 v Piranskem zalivu plamti vojna med hrvaškimi in slovenskimi ribiči. Poleti 2006 beremo, kako Hrvaška brez soglasja začne graditi protipoplavne nasipe na Muri in cesto do slovenskega naselja Brezovec. Tja pošljemo celo svoje specialce.

Leta 2007 v medijih izbruhne afera, da naj bi se leta 2004 takrat še opozicijska voditelja Sanader in Janša dogovarjala za zdrahe v Piranskem zalivu. Leta 2007 se, potem že kot premiera svojih držav, dogovorita, da bi mejne spore reševali pred Mednarodnim sodiščem v Haagu. Istega leta, če me spomin ne vara, gredo vojne za tri nedolžne ribe v Piranskem zalivu tako daleč, da si ribiči kažejo svoje kosmate riti. Ne preveč lep pogled v sicer prelepem Piranskem zalivu.

piranski zaliv
(foto via Wikimedia)

3P – poletje, prisluhi, pokop

Hrvaška vlada je v tej ritni, medijski vojni, tiho odstopila od sporazuma, ki sta ga leta 2001 podpisala prva človeka vlad – pokojna premiera Račan in Drnovšek. Vlada, ki jo je vodil PV Janša, pa je takrat vse manj omenjala sklenjeni sporazum in pristala na dejstvo, da je sporazum tako živ, kot je živa riba, ki jo pustiš tri dni ležati na soncu piranske rive. Potem se s podpisom arbitražnega sporazuma leta 2009 začenjajo poletna zatišja. Kljub temu, da imamo v Sloveniji ves čas volitve.

Zatišje traja do predvolilne kampanje na Hrvaškem leta 2015, ko nas sredi poletja spet udari zgodba o prisluhih in hitre najave, da bo Hrvaška odstopila od arbitražnega sporazuma. Deja vu? 3P? Poletje, prisluhi in pokop sporazuma?

Hrvaške parlamentarne volitve naj bi bile decembra letos. Decembra letos naj bi razglasili tudi odločitev arbitražnega sodišča. Če razplet ne bi bil po godu Hrvaški, in domnevna vsebina razpleta, ki kroži, jim ni všeč, bi aktualni vladi, ko se bo potegovala za nov mandat, to jako težko padlo. Dodatno celotni Hrvaški zato, ker imajo odprte mejne spore še s svojimi sosedami – Srbijo, BIH in Črno goro. Prepiranje med Hrvaško in Črno goro glede območja ob Prevlaki traja toliko časa, kot prepiranje Hrvaške z drugimi sosedami, s katerimi nima dorečenih meja. Bojazen pred domino efektom jih sili v poskuse preprečevanja.

Keep calm and carry on

Hrvaška je problem, ker se ne drži dogovorov. S Slovenijo igrajo celo po ustaljenem 3P vzorcu. Poletje, prisluhi, pokop. Zato mi je prav nerodno, kako smo znova padli na eno in isto finto.

V Sloveniji bi počasi že morali vedeti, da bodo pred hrvaškimi volitvami padale bombe.

Medijski spin in vsiljeno retoriko, ki se začne najprej vrteti v hrvaških medijih, nekritično posvojimo še mi. Drugi strani dovolimo free ride, pri sebi pa začnemo panično iskati napake, se opravičevati in streljati v lastno nogo. Sami sebe in vse te milijone, ki smo jih namenili za arbitražo, kurimo na grmadi. Kurimo dokaze, ki smo jih zbirali desetletja. In brezglavo kurimo svoje ljudi. Dobre strokovnjake. Poglejmo, kaj vemo ta trenutek:

1. Da sta se naša predstavnika o tako občutljivi temi pogovarjala preko telefona (saj sta se, a ne?), je diletantizem brez primere. Ne poznam ozadja, predvidevam pa, da so ju že v zgodnji fazi seznanili z varnostnimi tveganji. Na MZZ imata za morebitne pogovore o tej temi na voljo posebno sobo. Vem, da je država precej na tesnem z denarjem, ampak za dve letalski karti, da bi se o tem pogovorila v živo, gotovo še imamo.

2. Hrvaška serijsko odstopa in torpedira že podpisane sporazume s Slovenijo. Primeri: sporazum Drnovšek/Račan, sukcesija/tožbe LB. Bi spet?

3. Neodvisnost ali celo nepristranskost sodnikov, ki jih imenuje nacionalna država, je tak oksimoron kot okusen drekec pekec. Ker Budimir Vukas se pa v vsem tem času niti enkrat ni pogovarjal s svojimi? Na vladni strani je pri arbitraži zapisano tole: “Arbitri so pri svojem delu samostojni in neodvisni. Nacionalni arbiter skrbi, da so na ustrezen način obravnavani vsi glavni argumenti, ki so bili predloženi s strani stranke, ki ga je imenovala, sicer pa je pri svojem delu prav tako samostojen in neodvisen.” Ne vem, kaj vi razumete pod “ustrezen način”, jaz bi rekla, da je Sekolec delal natanko to, po kar smo ga v Haag poslali. Uradno sta seveda arbitra “nepristranska”, tako kot uradnih izjav, ki bi kazale drugače, ne boste našli. Te komunikacije se le na bolj prefinjen način izvaja, ne pa, kot da gre za vaški kmečki spor.

4. Prisluškovanje je bilo nelegalno, odvzema pa legitimnost in kredibilnost slovenski strani. Ne glede na vsebino, kljub temu ni nobene potrebe po nepremišljenih izjavah o prejudiciranju razpleta in razpustitvi našega sodnika, kakršna je med drugim izletela tudi ministru Erjavcu.

Razumem, da Piranski zaliv ni Atlantski ocean. Majhni smo in ne vem, če se bomo kdaj znašli v Spieglovi zgodbi, ki bo razkrila, da nam prisluškujejo Američani. A pravi državniški profil se, ne glede na velikost države, pokaže v reakcijah na krizne situacije. Zdaj bomo šele prav videli, ali imamo vaške voditelje ali državnike. Kako znajo opozicija in pozicija držati skupaj pri nacionalnih interesih. Kako vaško se bo torpediralo čez plotove po tviterjih. Včasih je morda treba pogledati k velikim. Ki so se ob hujših zadevah držali načela: Keep calm and carry on.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Nataša Briški – novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Več od Nataša Briški Beri dalje

1 komentar

  • Se strinjam. Kar bi morali problematizirati je akt prisluškovanja, ne pa takšno ali drugačno ravnanje na naši strani (za to skrbijo drugi). Kako pa CRO komentira vir prisluhov? In še, ali je sploh kakšna pravna možnost, da od arbitraže odstopijo, ali je to samo rožljanje za notranjo javnost?

Komentiranje je zaprto.