Knjige rad berem na osnovi priporočil: Roman Kuhar

Roman Kuhar (foto: osebni arhiv)
Roman Kuhar (foto: osebni arhiv)
Roman Kuhar (foto: osebni arhiv)

Avtor: Roman Kuhar, svoj delovni pristan ima na Univerzi v Ljubljani, za protiutež raziskovalno dela na Metelkovi, zaradi nostalgije pa še vedno včasih sedi pred radijskim mikrofonom in ureja skupnostno LGBT revijo Narobe. Ne čivka.

Vabilo k sestavljanju knjižnega seznama je prišlo pravi čas. Pravkar se namreč z možem seliva iz urbanega v ruralno okolje – kot zvesta gledalca serije Little Britain bi rada preskusila, kako je biti »the only gay in the village« – tako da knjige ležijo po kupih po celem stanovanju. Lahko bi se preprosto sprehodil med njimi in popisal, kar vidim. A naj naprej povem, da tudi sam doživljam enake občutke in želje, kot jih v svojih knjižnih priporočilih na Metki opisuje Manica J. Ambrožič. Vedno se z nekaj zavisti vozim po londonskih in pariških metrojih in si želim, da bi tudi sam na poti v službo imel pol ure za jutranje in potem še pol ure za popoldansko branje. Zato, prosim, ko boste gradili metro, linijo potegnite tudi do Kranja, ne zgolj do Domžal, Kamnika, Grosupljeva in Vrhnike. Čeprav … bo vse to potem že ekološka katastrofa?

Knjige rad berem na osnovi priporočil. Zato tudi rad pogledam, kaj berejo drugi. Pravzaprav so ti seznami, če smo iskreni, nekakšen družbeno sprejemljiv vojerizem. So pa tudi ekshibicionizem, za katerega se mi včasih zdi, da je malce napihnjen z intelektualnimi egotripi, ki prekrijejo dejstvo, da se pod marsikatero posteljo v Sloveniji valja ofucan izvod Stotih odtenkov sive.

Ker o knjigah, ki jih nameravam prebrati letošnje poletje, še ne vem kaj dosti, vam najprej v branje ponujam nekaj starih knjig, ki mi zdajle padajo na pamet in so me zabavale v preteklih poletjih. Če ste jih preskočili, povabljeni k branju!

1. Thomas Brussig – Junaki kot mi (Beletrina, 1999)

Zabavna zgodba o odraščajočem Klausu, ki živi v vzhodnem Berlinu, lista stare Burde, v katerih se mu kažejo podobe zahoda, in hodi poslušat zvok berlinskega metroja, da bi med ropotom vagonov slišal zvok žensk iz zahodnega Berlina.

Tudi zame so bile stare Burde, ki jih je mama dobivala od bogate sosede, okno v svet zahodnega kapitalizma. In, priznam, Burda je bila tudi moja prva pornografska revija – v sekciji spodnjega perila.

2. Nenad Veličković – Sahib: Impresije iz depresije (Založba *cf, 2005)

Knjiga skozi trpek humor in samoironijo predstavlja podobo sodobnega zahodnega kolonializma. Mladi Anglež na začasnem delu v Sarajevu svojemu fantu v Veliki Britaniji pošilja mejle, v katerih se ne more načuditi nad bosansko obsedenostjo z Golfi in slastno lazanjo z orehi (ki ji v teh krajih sicer pravijo baklava). Veličković je mojster samokritike in samoironije (ob branju teh delov sem se narežal do solz) in hkrati kritike zahodnega pogleda na Balkan. To je knjiga, ki jo človek prebere na dah.

3. Dan Savage – The Kid: What Happened After My Boyfriend and I Decided to Go Get Pregnant (Plume, 2000)

Dan Savage, pisatelj in aktivist, ustanovitelj Youtube projekta »It Gets Better«, je pred kratkim na ameriški televiziji v svojem tipičnem humornem tonu zanikal biološki aksiom, da dva moška ne moreta zanositi: »Pri bogu je vse mogoče. Zato bom še naprej oplojeval svojega fanta in ob tem upal na najboljše.« V tem duhu, ki se ne ozira na lažno meščansko spodobnost in seksu reče fuk, je zapisana njuna zgodba o posvojitvi otroka v istospolno družino. Čeprav je zgodba precej »strejtforvard«, je njena odlika prav v tem, da vsem moralistom že na začetku reče: odjebite!

4. Suzana Tratnik – Na svojem dvorišču (Škuc, 2003)

Knjigo so mi prijatelji dostavili v Budimpešto, kjer sem svoj čas preživljal študijske dni. Morda sem jo bral z nekaj več nostalgije in je zato name naredila tako močan vtis … a redko se mi zgodi, da berem tuje zgodbe, ki se med branjem topijo v moje lastne. Med Tratnikovo babico in Kuharjevo staro mamo (in vsemi našimi babicami, nonami in starimi mamami, rojenimi okrog prve svetovne vojne) je veliko vzporednic. »Princip je isti, sve su ostalo nianse.« Bog jim daj večni mir in pokoj.

5. Andrej Blatnik – Tao ljubezni (LUD Literatura, 1996)

Neko staro branje, ki mi je v spominu ostalo kot super zajebancija na račun partnerskih terapij in new agea, ki nam ga je z devetdesetimi prinesel kapitalizem. Takrat so šle v prodajo bajalice, pozitivne in negativne energije, angeli z enim krilom, ki iščejo svojo drugo polovico, priučeni šarlatani in Maručini kamni. Blatnik pronicljivo humorno in dokončno obračuna z vsem tem.

Kupček za letošnji oddih:

1. Kristof Magnusson – Nisem bil jaz (Modrijan, 2012)

2. Suzana Tratnik – Rezervat (Litera, 2012)

3. Khaled El-Rouayheb – Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500-1800 (Škuc – Lambda, 2012)

4. Hanif Kureishi – Polnoč ves dan (Študentska založba, 2012)

5. Stephen Fry – The Fry Chronicles: An Autobiography (Penguin books, 2010)

5. Sharif Mowlabocus – Gaydar Culture (Ashgate, 2010)* (Pogojno, če mi bo zapasalo malo teorije.)

 

Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo: Manica J. AmbrožičLenart J. KučićDarja MatjašecManca G. RenkoMatevž LuzarKlara in Klemen (Handmade in Moste), Nina KožarJure BrankovičUrška SaletingerSlavko JeričNataša Pirc MusarAnže Tomić, Denis OštirJana S. JavornikRok TamšeAntiša KorljanMaja in Nejc Žorga Dulmin, Maja SimonetiSašo BrazZala ŽbogarMatej PraprotnikMiško Kranjec, Angela Milharčič.

 

0 replies on “Knjige rad berem na osnovi priporočil: Roman Kuhar”