Knjige

Zadnjič mi je v naročje padla knjiga. Prav nič metaforično. Z ostro konico se je, potem ko se je odrinila s police, odbila od moje glave in pristala na nogah. Na črnem ozadju platnice se je kot zlovešča monaliza vame zastrmel klovn. Saj veste, tisti iz kanalizacije, ki z ošpičenimi zobmi nakazuje, da rad žre otroke, in se, če je sila, spremeni v velikanskega jamskega pajka. Pod lobanjo, razbolelo od nenadnega srečanja z literarnim projektilom, so mi začele lebdeti misli. Tu spodaj vedno lebdijo. In se jim pridružim.

Vstal sem in knjigo položil nazaj na polico k njenim družicam. Ta polica je nekaj posebnega. V vsej svoji naglici jo dandanes, kljub temu da mi je ves čas na očeh, poredko opazim. Je polica spominov. Na njej so knjige, oblečene v prozorno plastiko.

Nekoč, tega bo že kakšnih petindvajset let, sem knjige – tiste najcenejše, ki so o trdih platnicah lahko samo sanjale – ovijal. Ni bilo pomembno, da je samolepilni material stal skoraj toliko kot knjige. Bili so novi časi, ko sem odkril posebno svobodo in se je v meni nekaj odklenilo. Začel se je bolj oseben in intimen odnos s knjigami, ko sem začenjal verjeti, da imam knjige v oblasti jaz, in ne one mene.

Babica je živela blizu srednje šole, na katero sem hodil, zato sem bil pogosto pri njej. Bil je eden tistih dni, ki so s svojo neizgovorljivo svinčenostjo ves čas na robu nekega dogodka, ko naključne kaplje prekinejo metronomski ritem korakov. Čeprav je imela babica izjemno mamljive in predvsem neizčrpne zaloge piva, je bil obisk kratek. V centru mesta, na poti proti domu, sem moral še nekaj kupiti za šolo, zato sem jo samo pozdravil. Pri odhodu mi je med vrati v roke potisnila nekaj bankovcev in že sem bil na avtobusu. S trdno valuto v žepu me ni prav nič motilo, da sem v razmajanem vozilu na drva kot koščeni dolgin izgubljal tla pod nogami. Toda kdo bi si v tistem trenutku mislil, da bo šel denar za nekaj čisto drugega kot običajno.

V mestu sem izstopil pri glavni tržnici in šel čez cesto, pri Dnevnikovi stavbi, v knjigarno. Ne spomnim se več, kaj sem kupil, vem pa, da se je zunaj ulilo, zato mi ni preostalo drugega, kot da se v zadregi, z rokami, ki se niso sproščeno počutile ne v žepih ne na bokih, sprehodim med policami. Nekaj časa sem kot največji poznavalec kimal naslovom, ki sem jih ošinil, potem pa sem jo zagledal. Bila je ogabno cenene rožnate barve. Stephen King, Gerald’s Game. Majhna, kričala je po pozornosti. Naključje je hotelo, da sem prejšnji dan v časopisu prebral intervju s pisateljem. To je bil očitno moj znak, moj rosebud, moja številka 23, moje Tisto.

Ko sem roman vzel v roke, sem storil nekaj do takrat nepredstavljivega. Nos sem potisnil med strani in poduhal.

Že naslednjo sekundo sem se panično zravnal, kot smrkavec, ki v trafiki na skrivaj gleda revijo za odrasle in ga zaloti vsega vajena prodajalka. Toda ko sem pogledal levo in desno, me ni nihče gledal izpod obrvi, nihče mi ni žugal. Zato sem poduhal še enkrat. In še enkrat. Dokler mi roka ni segla v žep. Iz njega sem izvlekel babičino papirnato potico, se odkašljal in blagajničarki rekel: Še tole, prosim.

knjige_MALA

In tako je prva kupljena knjiga pristala na polici. Sprva je samevala med šaro, ki se je tam nabirala še iz časov, ko sem na omari zlagal prazne pločevinke in iz revije Bravo trgal plakate, nato pa se je začela polniti. Na začetku je bilo preprosto. Bil sem neizbirčen, nestrpen, živahen in predvsem lačen. Lakomen sveta, ki se mi je odprl. Nisem imel samo ene knjigarne, skakal sem iz ene v drugo, vse na eni poti. Ko sem oplenil tisto pri tržnici, sem zavil še na Čopovo, v pritličje Nebotičnika, na Bavarski dvor, v stavbo Kazine, na Mestni trg, kjer ni ostal neopažen niti antikvariat. In pa Konzorcij. Zlasti Konzorcij, prav poseben dom, ki je dišal po gledaliških zavesah, razmočenih jutrih, ki napovedujejo ogledane ljubezni, veliki skupnosti, v kateri si lahko brez zadržkov sam. To je bilo zavetje, kjer sem spoznal, kako malo sem poznal. Razdrobljen sem bil po vseh tistih naslovnicah in straneh, zato sem se sklenil, da se poiščem.

Ko sem sčasoma ujel ritem in nisem več nerodno tipal po literarni sobi, ko so v tem prostoru že sproščeno sedeli in kramljali Koontz, Twain, Dickey, Swift, Crichton, Kureishi, Doyle, Bukowski, Chaucer, Benchley, Matheson, Poe, Straub, Fitzgerald, Stoker, Wilbur Smith in Martin Cruz Smith, Shelley, Beckett, Cornwell, Clarke, Wordsworth, Bradbury, Salinger, Wilde, ko sem si želel oddahniti od petega branja Škrlatnega znamenja zapored, ko se mi je vrtelo od interpretiranja nešteto opomb pod Shakespearovimi vrsticami, sem se vedno zatekel h Kingu. Kralju, ki ga imajo nekateri za trivialnega norčka, meni pa je dal izjemno popotnico. Vedno znova me je sprejel v svoje naročje in mi pokazal, da pod vsemi tistimi vampirji, vesoljci, pošastmi leži nekaj bolj temeljnega. Naučil me je zaznavati tisto, česar ni videti na prvi pogled. Premamil me je z zanimivo zgodbo in nakazal tisto, kar še bo. Tisto, kar moram še odkriti, spoznati. Zgodba ni pomembna. Zgodba se pozabi.

Knjiga ni samo branje. Je tudi pričakovanje.

Zgodbe vedno obvisijo v zraku toliko časa, da se prefiltrirajo v občutke, ki zrastejo na izkušnjah, resničnih doživljanjih, težavah, medosebnih odnosih.

Knjige zame večinoma niso sredstvo, s katerim se učim. So poligon, na katerem odkrivam vse, kar sem se naučil, ponotranjil, in to na straneh tudi potrjujem. Sam pri sebi. S črkami in stavki utrjujem vse, kar vame pronica v življenju, knjige pa so kontrolni seznam, ogledalo, ki je enkrat zloščeno, drugič zapackano, pogosto počeno. Zato ima pretirana načitanost, durhmaršovska sla po neselektivnem vsrkavanju knjig lahko negativne posledice, ko vzpostavimo umetno vzvišenost v svetu, ki nas še ni dovolj navdušil, potrl, zlomil, vznemiril, razstavil in našel.

Bolj kot se oddaljujem od tiste prve kričeče rožnate naslove, bolj so knjige zame to je res in ne toliko to bi lahko bilo res. Nagovarjajo tisto, kar v meni že leži, kar v hitrici življenja nekam založim in zaklenem. Besede pa so ključ. In ko te besede odklenejo skrivne predale in skrinje, opravijo svoje delo, zgodba se razstavi na različne barve, na toplino in hlad. In prav zato ima ena in ista knjiga prožne razsežnosti, da me na moji poti enkrat zasvoji, drugič odbije, spet tretjič nasmeji in naposled jo upokojim z mislijo, da mi je bila ob strani kot pravi prijatelj, ki ni v bližini zato, da bi mi stalno ugajal, in potrpežljivo razume, da časovna distanca ni ignoranca.

Knjiga zori s tabo. In ti z njo. Dolgo časa lahko prespi na polici, toda potem ti znova pade na glavo. Če te nasmeji, kot te je nasmejala pred dvajsetimi leti, če te objame popolnoma enako kot pred mnogo leti, potem življenje ni opravilo svoje vloge.

Prebral sem ogromno knjig, pa se nimam za razgledanega. Za kaj takega moram še malo živeti.

 

damjan zorc
Damjan Zorc

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

urška kozak
Urška Kozak

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

Več od Damjan Zorc

Priden

Kot otrok je zelo rad poslušal, da je priden. Ta beseda mu...
Beri dalje