Ko se zgodi ulica

Dr. Andraž Teršek v studiu Val 202 (foto: osebni arhiv)

Magnetogram radijskega pogovora z dr. Andražem Terškom na Valu 202, v petek, 8. Julija 2016. 

Če smo vsaki dve leti, vsaka štiri leta, ali še pogosteje »spoštovani volivke in volivci«, je Tatjano Pirc na zadnji postaji tokratne Izvidnice zanimalo, kaj smo v vmesnem času med volitvami. Profesorja, ustavnika in pravnega filozofa dr. Andraža Terška je vprašala, ali smo vmes res samo »ulica«, če dvignemo svoj glas.

AT: Vmes smo običajno nekdo, skupina, rekel bi – množica, ki se nas sicer naslavlja na različne načine, ampak tudi na različno nedostojne načine. Da, kadar protestiramo in se upiramo, četudi to počnemo z argumenti in stvarno utemeljeno, smo označeni kot ulica, smo izsiljevalci. Kadar zahtevamo pravice, ki nam gredo po ustavi, po zakonodaji, takrat se oblast običajno do nas vede, kot da prosimo za miloščino, ali za uslugo.

Na splošno pa smo večino časa nekdo, ki nas ta, ki se ima za gospodarja, ne za vladarja, ampak za gospodarja v vlogi menedžerja, naslavlja kot podrejeno ljudstvo, prepogosto kot hordo.

In kot nekoga, ki naj ima v obdobju nekega prikritega sužnjelastništva veselje ob tem, ko mu država nekaj od tistega, samo nekaj od tistega, kar mu sicer pripada – in tega je veliko več -, nameni kot miloščino. In dejansko to v politični retoriki izpade kot usluga, kot miloščina, v resnici pa gre za vse kaj drugega.

Dr. Andraž Teršek v studiu Val 202 (foto: osebni arhiv)
Dr. Andraž Teršek

No, v Ustavi piše, da imamo demokracijo, da imamo vladavino ljudstva. Zapisane so tudi naše pravice. Koliko je sploh še manevrskega prostora za neposredno demokracijo in seveda tudi te odgovornosti, da je ljudstvu treba odgovarjat, če sprašuje in če zahteva pojasnila?

Prepričan sem, da je tega manevrskega prostora ogromno. Od prvega dne predvolilnih kampanj, do zadnjega dne razpustitve parlamenta tik pred volitvami. Ne ogromno samo zato, ker slovenska ustava, ki je izvrstna, – predvsem je izvrstna in vseobsežna ravno v tem socialnem smislu –, daje te možnosti, ampak tudi zato, ker je še toliko manevrskega prostora v smislu pravic in svoboščin, ki imajo politični značaj, ki omogočajo aktivno državljanstvo, ki omogočajo uresničevanje, oziroma samouresničevanje nas državljanov v vlogi kritičnih političnih subjektov, ne samo podrejencev, pa te možnosti v Sloveniji niso izkoriščene. Občasno se pojavijo; na primer v obliki vstaje, ali pa v obliki nekega protesta, civilne nepokorščine. Ampak to je premalo. Te stvari ostanejo nepovezane. Ne razvijejo se v mrežo družbeno civilne iniciative in demokracije. Običajno so neposredno povezane z nekimi konkretnimi vprašanji nekih ožjih, v tistem trenutku organiziranih skupin ljudi, skupin pritiska, ne postanejo pa vsaj približno organizirana civilno družbena akcija na ravni vse države. In pravim, da je ravno to tisto, kar danes najbolj potrebujemo. Ker pravne države, vladavine prava in socialne države očitno ne bomo dobili, če bomo čakali, da se vzpostavi od zgoraj navzdol, od centralne oblasti proti lokalni ravni. To se ne bo zgodilo; za časa našega in mojega življenja se to ne bo zgodilo. Lahko pa se to začne dogajati, če začnemo mi, državljani, s poizkusom izgrajevanja demokracije od spodaj navzgor, od lokalne ravni navzgor. In načinov, kako se to stori, je kar nekaj.

Zakaj se to ne zgodi? Zakaj se ne povežemo?

Razlogov je več, predvsem pa vsi ti razlogi, ali pa večina teh razlogov, ni pravnih razlogov. Pravni razlog na primer bi bil uvid, da državljanke in državljani še vedno premalo poznajo svoje pravice in svoboščine. Da še vedno preslabo razumejo, kako širok spekter teh pravic in svoboščin in v tem okviru državljanske in politične svobode nudi slovenska ustava. Najbrž so redke družine, kjer bi doma na polici imeli ne samo Ustavo Republike Slovenije, ampak knjigo, ki je mnogo bolj debela in nosi naslov Komentar Ustave Republike Slovenije. In to je čudovita knjiga, kjer so te pravice in svoboščine vsebinsko pojasnjene.

Nekateri razlogi so zgodovinsko politološki. Da je tako, kot ugotavljava, da je, ni neobičajno za nek narod in državo, ki dejansko nima kakšne prave, posebno dolgometražne demokratične tradicije. Pri nas je vse to novo. Potem psihologi pravijo, da smo Slovenci po značaju taki, da dolgo molčimo, če pa se že oglasimo, pa to naredimo malce ponižno, tiho in skromno, ampak takrat, kadar gre za naš lastni interes. In da je to tako, je mogoče opaziti tudi kadar se zgodijo ti ekscesi neposredne ljudske demokracije …

Kako razlagate recimo te ekstremne situacije, ko se nakopiči to nezadovoljstvo. Pri nas ponavadi potem slišimo največ, da to ni spontano, pa kdo je zadaj itn., namesto, da bi se dejansko ukvarjali z razlogi, da bi iskali rešitve. V primeru Luke Koper, če se prav spominjam, ste rekli: to je legitimno!

Očitno pri nas poteka tudi na civilno družbeni, državljanski ravni politični proces na ta način, da se ljudje odzovejo v obliki protesta, ali v obliki žametnega, sicer miroljubnega upora, ko zadeva postane neznosna. Neznosnost je seveda neko merilo, ki ustreza meri človeka. Človek presoja, kdaj je situacija neznosna. Zame osebno so na primer primeri neznosnosti razvidni in jih občutim mnogo prej, kot pa se zgodijo protesti in upori. Zame osebno je na primer način delovanja slovenskega rednega sodstva neznosen. Zame je pravno politična drža ustavnega sodišča, ko državljanom reče, da so njihove vloge očitno neutemeljene, kadar vsi vemo, da so še kako očitno utemeljene, neznosna. Zame je prepogosto delo javne uprave neznosno. In neznosna se mi zdi, že dolgo časa ali pa od nekdaj, ta slovenska, pa ni samo slovenska, to ni le naša značilnost …, politična drža, drža dnevnih politikov, političnih menedžerjev, ki jo občutim in prepoznam kot aroganco, napuh, ne samo samovšečnost, ampak tudi kot izrazito žaljiv in ponižujoč odnos do državljanov.

Oba primera, primer Rog in primer Luke Koper, kjer prepoznam stične točke, lahko opazujemo tudi skozi prizmo tega, kar bi politiki sami rekli – politična etika. Vprašanje politične dostojnosti, načina komuniciranja z državljani je vprašanje politične etike. Politična etika je v samem središču politične filozofije, ta pa je v središču ustavne demokracije. Torej primer Luke Koper … Retorično ozmerjati delavce, ki postavijo jasno in legitimno vprašanje – kaj načrtujete z Luko Koper, kaj načrtujete z nami, zakaj vsaj dva ministra dajeta različne javne izjave glede tega, zakaj smo odkrili različne pisne dokumente, kjer eni pravijo tako, drugi drugače, zakaj je minister govoril nekoč drugače, kot govori danes, zakaj nek minister govori drugače, kot govori predsednik vlade …!? To so legitimna vprašanja. Ta legitimna vprašanja v trenutku neznosnosti, ko nimaš na drugi strani sogovornika, ali ti ta ne da odgovora, lahko postaviš v ustavni socialni demokraciji tudi na stopnjevit način. Tako, da se upreš, da protestiraš, tudi tako, da zapreš dovoz v kakšno podjetje. Tudi, da se greš malo stavke. Označiti delavce in državljane, ki to počnejo, da so atentatorji, označiti to s sintagmo, da gre za golo izsiljevanje ulice, to je vendarle nedostojno.

Vi kot profesor, kot ustavnik, ko ugotavljate, da je nekaj neznosno, to javnosti sporočite preko medijev, s kakšnim komentarjem. Delavec, ki je nezadovoljen, ki ima neka vprašanja, mora seveda zakričati bolj na glas, morda v večji skupini. Imamo pravico do stavke in se tudi na ta način lahko pove, da nekaj ni v redu in se zahteva odgovore in tudi ustreznejše rešitve. Ob tem sem pomislila recimo na primere, ki niso tako zelo daleč; recimo na delavce, ki jim dajo zjutraj inkontinenčne plenice za to, da med službo ne gredo na WC in da ne izgubljajo dragocenih minut. Imamo nek podoben primer tudi v Sloveniji, ko so pač v proizvodno halo postavili stranišče, da ne bi bila ta pot predolga za delavke in delavce.

Kolega Tonči Kuzmanič bi to verjetno označil kot post-fašizem in jaz bi mu pritrdil. Seveda gre tudi za pravico do stavke kot temeljno ustavno pravico, ampak v marsikateri zgodbi, tudi v zgodbi Luke Koper, gre še za mnogo več. Gre za to, kar sva prej že v pogovoru nakazala kot civilno nepokorščino. Gre za politično subjektiviteto državljana, ne samo delavca. Torej ti ljudje, ki protestirajo, nastopajo v dvojni politični vlogi – kot delavci in kot državljani. Na drugi strani pa imajo državo, najvišje državne funkcionarje, ki pa niti ne nastopajo v politični vlogi. Prvič, niso politični zaradi svoje retorike, svojega odnosa do teh delavcev in do tega dogajanja, drugič pa zato, ker je neizpodbitno dejstvo, da so današnji visoki politični funkcionarji – le – menedžerji.

To niso oblastniki, to niso državniki, to so menedžerji. In na ta način se obnašajo tudi do javnega dobra. Luka Koper je javno dobro.

Andraž-Luka KP

Pri nas se od osamosvojitve naprej država ves čas in vedno bolj vede, kot da je takrat, ko se znajde v vlogi formalnega lastnika, to se mi zdi pomembno poudariti, njen položaj izenačen, kot če sva midva zasebnika lastnika neke lastnine, ali kot če je to neka privatna oseba. Ja že po ustavi, že po komentarju ustave, ki pojasnjuje, kakšna je vsebina slovenskega ustavnega reda, ko gre za lastnino – kar ni isto, kot lastninsko pravico -, je položaj države, ki se znajde v vlogi formalnega lastnika, povsem drugačen, kot položaj zasebnika.

Država ne more, ne bi smela s to lastnino razpolagati, kot se je zljubi, ampak samo v okviru jasno začrtane ustavne funkcije.

Ta funkcija pa je, da je država postavljena v vlogo formalnega lastnika takrat, kadar je zaradi zapletenosti nekih odnosov, ali pa zaradi narave te lastnine to dobro ali nujno potrebno ravno zato, da bi mi, državljanke in državljani, posamezniki, imeli čim večjo korist od te lastnine. Pri nas pa velja neka druga politika in neka druga retorika – država, javna oblast, tudi občinska, se obnaša v tem smislu: »kaj se pa greste, mi razpolagamo s tem premoženjem tako, kot želimo, saj smo lastniki! Poleg tega ne bomo vas delavcev in državljanov poslušali za uporniške nasvete, kaj početi s tem, kar je naše.« A to ni njihovo! To ni od države! To ni od državne uprave in to ni od občinske uprave. To je naše, od državljanov in državljank. In funkcija države je, da optimizira možnosti učinkovitega uresničevanja rabe javnega dobra.

Posebej sem zaskrbljen zato, ker vidim, da tudi premalo pravnikov to razume, predvsem pa, ker te filozofije, ki je del našega ustavnega reda, ne moremo prepoznati, če beremo odločbe slovenskih sodišč, kadar se odločajo o podobnih primerih. Tudi oni, če rečem s prispodobo, držijo štango državi, ko se obnaša na tak način. To pa je diktatorska drža, to je drža samodrštva, to je politično oligarhična, elitistična drža, ki je v nasprotju s slovenskim ustavnim redom. Tukaj gre in za stavko in za civilno neposlušnost in za pravico do združevanja in za politični, državljanski aktivizem. To pomeni neposredno demokracijo. Zdaj, kaj je za vsako tako posamezno zgodbo še zadaj … Seveda so različni interesi, seveda so tudi ljudje, ki morda niso dobroverni, ki jim morda res gre samo za njihove lastne individualne koristi in ne za javni interes, ampak zgodba kot taka pa je v javnem interesu. Vprašanje je v javnem interesu in zato je treba do teh zgodb in do teh vprašanj tudi zavzeti tak odnos, da se jih prepozna kot legitimno vprašanje v javnem in občem interesu.

Torej, končni sklep, ki se zdi meni  politično filozofsko in demokratično najpomembnejši je, da se da in da obstajajo metode, s katerimi se da. In teh metod si nam ni treba izmisliti, ker prihajajo vzori iz tujine. Ne samo Islandija … Na primer Finska. Nisem še slišal, ne prebral pri enem slovenskem političnem funkcionarju, da bi ob tem, ko se tako radi primerjamo z vlaki, ki vozijo in so tam Nemci in Francozi, pa še kdo, da bi nas primerjal s Finsko. Finska je država, ki je reformirala svoj socialni in izobraževalni sistem, dali so si 15 do 20 let eksperimentalnega časa in so uresničili svoj cilj in je že leta na prvem mestu po kvaliteti izobraževalnega sistema. Se kdo pri nas o tem sploh pogovarja? Ravno ta izobraževalna kultura, politika je pa nujni predpogoj za to, da bi se to, o čemer midva danes govoriva, v dejanskem življenju sploh začelo kazati in se učinkovito odvijati. In pri nas ta primarni pogoj ni izpolnjen. In politika se vede tako, kot da si želi, da bi bil iz dneva v dan čim manj izpolnjen. In to se pozna v šolah, v vzgojno izobraževalnih zavodih, to se, žal moram to reči, še kako pozna na univerzah.

Pri nas vlada ravnodušnost, brezvoljnost, kronično in absolutno nezaupanje. Takrat, ko se pa kdo dvigne, se pa običajno dvigne takrat, kadar se odloči povzdigniti glas za svoj lastni, kratkoročni, partikularni interes. Na ta način seveda ne more biti demokracije, sploh pa ne more biti neposredne demokracije v funkciji socialnosti in solidarnosti.

Z dr. Andražem Terškom se je pogovarjala Tatjana Pirc. Val 202, Izvidnica Ko se zgodi ulica, Pogled dr. Andraža Terška.

Značke
Več od Metina lista

Rdeča Neža spet bode!

Kolektiv Rdečih zor in uredništvo spletnega portala Spol.si vabimo h glasovanju za Bodečo Nežo! Ta nečastni naziv...
Beri dalje