Kočevsko bo prej odkrila Evropa kot pa Slovenija

Kočevska – dežela na robu

Kočevska leži na JV Slovenije in je ne moremo uvrstiti v nobeno od njenih pokrajin. Zgodovinski razvoj te dežele je bil drugačen od kateregakoli drugega predela Slovenije. Kočevska se je vedno in v vseh ozirih razvijala drugače, na poseben način. Že prvi naseljenci so bili prišleki od drugod in kasnejša dogajanja dokazujejo, da Kočevske niso sprejeli za svojo domovino. Veliko je bilo domovinskega leporečja, ki so ga izničila množična izseljevanja Kočevarjev in njihova dokončna izselitev. Število prebivalstva Kočevske po 2. svetovni vojni ni nikoli doseglo predvojnega števila. Le malo mladih se je in se vrača na Kočevsko – velikokrat iz povsem razumljivih razlogov.

Kočevska je izrazit dinarski svet s kraškimi planotami, podolji in vsemi kraškimi pojavi. Značilna je edina reka, klasična ponikalnica Rinža. Pretežno kraški značaj krajine daje le skopo zemljo, ki je globje naplavljena le na kraških poljih in v dolinah. Zemljo je bilo treba povsod iztrgati gozdu, ki pa nikoli ne pozabi, kaj se mu je zgodilo, in se takoj vrne, ko se človek neha boriti z njim. Za Kočevsko so značilne visoke planote (Kočevski rog, Fridrihštajn, Goteniška gora, Medvedjak), ki so nekoč oteževale prehod med posameznimi deli Kočevske. Najvišji vrh je Goteniški Snežnik (1289 m). Kočevsko so vedno pokrivali obširni gozdovi. Njihova površina se je močno povečala in se po odhodu človeka iz nekoč poseljene krajine še povečuje.

Človek je na Kočevskem sam uničil svoje lastno delo, ker je dovolil naravi, da je prevladala; tako je dovolil uničenje kulturne krajine, ki jo je oblikoval več stoletij. Gozd že dolgo napreduje in dandanes pokriva že več kot 90 % površine. Prerastel je vrsto vasi in kmetijskih površin, vsak dan več. Krivec za to je zagotovo človek, ki je ravnal premalo razumno. Gozdovi so dajali in dajejo veliko lesa, ki pa ga nikoli niso predelovali na Kočevskem, temveč so ga vedno prodajali kot surovino v sosednje države. Dohodek od gozda in lesa brez dodane vrednosti, ki jo da končni izdelek, pa je majhen.

Terensko lahko Kočevsko umestimo takole: grebeni nad Kolpo, meja s Poljansko dolino, Jasnica (rob ribniške doline), dolina Črmošnjice, Dragarska dolina. Kočevsko lahko opišemo kot nekdanji naravovarstveno mešan otok sredi Slovencev. Vsi so bili njegovi prebivalci, vendar se nemško govoreči prebivalci tudi po dolgotrajnem bivanju niso naučili slovensko. Po 2. svetovni vojni se je zgodilo podobno, le da so med Slovence prišli bratje iz Jugoslavije, ki še po več desetletjih sobivanja ne obvladajo slovenščine.

Kočevska je kljub veliki količini padavin (1500mm/l) trpela žejo. Malokje voda iz podzemlja, kamor ponikne zaradi kraškega značaja terena, spet pride na dan v obliki izvirov. Z vodo se je vedno skrbno ravnalo, njen glavni vir so predstavljali zbiralniki deževnice. Kadar je vode zmanjkalo, je bilo treba ponjo z vozovi in včasih zelo daleč. Pomanjkanje vode je nekoč najbolj občutila živina na pašnikih. Kasneje so državne hleve marsikje opustili, ker je bila voda za napajanje predraga. Danes nekdanje prebivalce Kočevske razumemo, da so zapustili tista naselja, kjer je bila narava močnejša od njih, ni pa mogoče razumeti opustitve vasi na bogatih tleh po nižinah.

Kočevska nekoč

Najstarejše ostanke, ki dokazujejo bivanje pračloveka na Kočevskem, so našli v Ciganski jami pri vasi Željne. V literaturi so omenjena še druga možna, pa tudi dejanska nahajališča iz preteklosti, vendar o njih več vedo strokovnjaki, javnost pač ne. Včasih sicer redka najdišča ostankov iz preteklosti presenetijo tudi strokovnjake in zgodovinarje.

O srednjeveški zgodovini Kočevske je na voljo veliko virov. Različni avtorji različno obravnavajo srednjeveško preteklost dežele. Ta čas je za Kočevsko najpomembnejši, ker je bila poseljena šele v 14. stoletju. Takratni fevdni gospodje Ortenburžani so sem pripeljali svoje podložnike iz vzhodne Tirolske in zgornje Koroške. Kočevska je bila eno zadnjih neposeljenih območij Slovenije. Med naseljenci so bili poleg Nemcev zelo verjetno tudi Slovenci, prav tako podložniki Ortenburžanov. O slovenskem deležu poselitve Kočevske lahko domnevamo samo na osnovi slovenskih krajevnih imen. Žal so zgodovinarji često prevzeli vlogo terminologov in mimo načel te vede oblikovali krajevna imena. Zgodovina Kočevske je bila vedno obarvana, včasih z nacionalizmom, spet drugič – zlasti po 2. svetovni vojni, pa s politiko (sovraštvo do vsega, kar je bilo povezano z nemštvom). Kolonisti so v neznano običajno prodirali ob vodnih tokovih, zato ne preseneča, da so prve naselbine nastale na bregovih Rinže – edinega tukajšnjega vodotoka. Poselitev je najprej zajela ugodnejše terene, kasneje pa tudi bolj oddaljene in manj ugodne. Povsod pa so morali po svojih močeh izkrčiti gozd.

Kočevska, kjer se je naseljevanje začelo v 14. stoletju (l. 1330?), je zelo trpela zaradi pogostih turških vpadov. Zaradi njih je nastalo mesto Kočevje. Da bi bilo prebivalstvu malo lažje, jim je cesar (l. 1492) s patentom dovolil trgovanje – krošnjarjenje z izdelki domače obrti. Korist od dovoljenja so imeli vaščani, ki so izdelke izdelovali, in krošnjarji, ki so jih prodajali po sosednjih deželah. Patent je zajemal tudi ribniško dolino, ki je bila takrat pomembnejša od Kočevske. Za Kočevsko je bilo krošnjarjenje zagotovo negativno, saj je sčasoma odtujilo prebivalce od zemlje in je nedvomno glavni krivec za njihovo izseljevanje. Ribničani so se znali omejiti na izdelavo suhe robe, ki jo še danes izdelujejo in prodajajo.

Med dolgo vrsto plemiških družin, fevdnih gospodov in kasneje tudi lastnikov Kočevske, je največ sledi pustila zadnja – Auerspergi. Bili so prvi, ki so v večji meri izrabljali les iz kočevskih gozdov, zlasti onih na kraških planotah. Začeli so pridobivati pepeliko (iz pepela, nujna pri taljenju stekla), se neuspešno ukvarjali s steklarstvom in kasneje z žago in predelavo lesa v enostavne izdelke.

Pred pojavom žag se je največ lesa porabilo za kuhanje oglja, ki ga je veliko potrebovala Auerspergova železarna na Dvoru na Krki. Zaradi pozne izgradnje železniške povezave s Kočevsko je žagarstvo veliko izgubilo, saj je bila poraba lesa v Sloveniji majhna z ozirom na velike zaloge. Seveda pa so bile velike razlike med stanjem gozdov v lasti kmetov in na veleposestih.

Z izseljevanjem Kočevarjev v Severno Ameriko konec 19. stoletja se je začelo zapuščanje Kočevske. Vasi so se praznile, nekatere so opustili in kočevsko krajino je začel preraščati gozd. Do dokončne izselitve je prišlo v letih 1941 in 1942. Nacizem je uničil dotedanje sožitje dveh narodov. Kočevarji (tudi kakšen Slovenec) so se ubogljivo izselili v “Reich”, v kraje ob Savi in Sotli, kjer so zasedli domove izseljenih Slovencev. Pred selitvijo so jim veliko obljubili, dobili pa so bolj malo in še to so morali ob koncu vojne zapustiti. Postali so brezdomci in izdajalci nove domovine ter izgubili ime Kočevar, ki je ostalo na Kočevskem. Po izselitvi Kočevarjev so novi lastniki Kočevske postali Italijani. Razmišljali so o ponovni naselitvi dela kočevskih vasi in pogozditvi odročnejših površin bivših vasi. Med vojno je bila Kočevska domovina partizanov, saj so bili povsod, le v samem Kočevju ne, ki je bilo zato med vojno povsem uničeno. Nepožgane so ostale le vasi na zahodu Kočevske in kočevskem polju. Po vojni se ni razmišljalo o ponovni naselitvi uničenih vasi. Novi prebivalci Kočevske, prišleki iz vse Slovenije in drugod, so se naseljevali le v vaseh na Kočevskem polju in v mestu. Kočevska naj bi postala idealni vzorec socialističnega kmetijstva in gozdarstva. Pri tem pri kmetijstvu niso upoštevali naravnih danosti in je zato večinoma doživelo neuspeh ter se ohranilo le na optimalnih površinah. Največkrat so bili stroški pridelave večji od prodajne cene, kar pa takrat ni bilo pomembno.

Nekaj let po vojni je nastalo zaprto območje Kočevske Reke in Gotenice, ki je predstavljalo državo v državi. Ta del Kočevske je bil med vojno le malo poškodovan in po letu 1943 precej poseljen. Tu so našli dom begunci iz doline Kolpe, ki so jim Italijani požgali domove. Po zaprtju območja so se morali izseliti, njihove hiše in druge objekte pa so porušili domači ljudje, ki niso bili nič boljši od okupatorja. Povojnim prišlekom se je veliko obljubljalo, vendar se je le malo obljub uresničilo. Ljudje so zato odhajali, ostali pa so najbolj trmasti, tisti, ki so morali, in oni, ki so začutili pripadnost tej uničeni in zapuščeni deželi. Kočevska je še tonila v gozdovih, v katerih se je po umiritvi razmer razmahnilo napredno gozdno gospodarjenje, česar pa ne moremo reči za rabo lesa.

Razmišljanje domačina

Noben del Slovenije ni doživel tako velikih in globokih sprememb kakor Kočevska. Nikjer se ni tako surovo uničevalo že tako skromnih ostankov sakralne, kulturne dediščine in brisalo spomina na večstoletno zgodovino. Po novem se je zgodovina Kočevske začela šele po letu 1941. Šele zadnja desetletja se pod silo razmer in dejstev ta pogled spreminja. Spremembe, zlasti med prebivalstvom, so počasne, ker ni sprememb v glavah. Ljudje še vedno verjamejo, je bilo včasih najboljše in da se ni zgodilo nič slabega. Ker je tako, je malo spremenb in zato ni napredka. Kočevarji verjamejo leporečju, čeprav na svoji koži občutijo, da Kočevska nazaduje, da mladi odhajajo, da je vse več brezposelnih. V sosednji Ribnici tega ni, ker se tam trudijo delati, čeprav so razmere zelo težke.

Pogled v preteklost nam pokaže, da je bila Kočevska vedno drugačna od drugih predelov Slovenije. Po letu 1921 je bila zaposlenost tu za polovico manjša od slovenskega povprečja, kar ni čudno, saj je bila dežela industrijsko zelo slabo razvita. Kočevarji niso delali na žagah in v rudniku, zato so prišli ljudje od drugod. V gozdovih so delali ljudje iz Kolpske doline, Hrvaške in Loškega potoka. Po letu 1945 je bilo podobno – delavci so prihajali od vsepovsod, domačinov v gozdu ni bilo, kasneje pa tudi Slovencev ne in zamenjali so jih Bosanci. Poskusi industrijske proizvodnje so bili že od začetka skromni. Dolgo ni bilo trga za velike količine lesa in dolgo so bili glavni porabniki suhorobarji. Dobrih 100 let je veliko lesa – oglja – rabila železarna na Dvoru na reki Krki, ki pa je propadla zaradi težav z logistiko. Še pred njo je propadlo steklarstvo in kasneje nekatere gozdne žage. Zelo skromni so bili izdelki iz lesa, ki so jih izdelovali v gozdu in z vozovi vozili v primorske kraje ali prodajali kot suho robo. Železnica je omogočila izvoz desk raznih oblik in velikosti na italijanski in sredozemski trg. Intenzivnejša predelava bukovine v tavolete – deščice za zabojčke, je kmalu postala negospodarna, saj se je povpraševanje zmanjšalo in je cena padala. Ugotovili so, da ni smiselno nekaj izdelovati zgolj zato, da z izdelkom polniš skladišče – po vojni je bilo to nekaj običajnega.

Kočevskega lesnega bogastva tudi po drugi svetovni vojni nismo znali predelati in ovrednotiti doma; le manjši del razpoložljivega lesa se je predelal v domači industriji in v izdelke z višjo dodano vrednostjo. Les pridobi na vrednosti, ko vanj vložimo človeško delo. Seveda pa mora imeti izdelek tudi porabnika, ki ga kupi. Na Kočevskem so bile že v preteklosti polno zaposlene špedicije: nepredelan les so nakladali na vagone in pošiljali v iste dežele, kamor ga danes vozijo tovornjaki. Takrat to ni nikogar motilo, danes pa se o tem veliko razpravlja. Prodajne cene niso bile nič bolj ugodne kot so današnje, ko so plače v gospodarstvu Kočevske med najnižjimi v Sloveniji. Podobno kot v lesarstvu je bilo tudi v ostali industriji na Kočevskem, ki je bila že tako skromna. Večni problem so bili strokovnjaki, ki bi morali biti nosilci razvoja. Teh pa – z nekaj izjemami – ni bilo in po spremembi pogojev gospodarjenja je vse propadlo. Mogočna kovinska industrija je propadla in se ohranila le v obrtnih delavnicah, ki dokazujejo, da je s pridnostjo in primernim znanjem kljub težavam mogoče preživeti.

Večni problem Kočevske je tudi kmetijstvo. Doživelo je vrsto sprememb, le zemlja je ostala v rokah istega gospoda – države. Pridelki kočevskega kmetijstva so bili nekoč znani na tržnicah, v ljubljanskih trgovinah in drugod. Kmetijski dejavnosti ni manjkalo strokovnjakov, vendar niso imeli volje, da bi dejavnost ohranili v kočevskih rokah, tujcem pa je bilo malo mar za Kočevsko in njeno kmetijstvo. To se je nazadnje omejilo na vzrejo krav in nekaj prašičev, kar je vse v rokah tujcev. Žal je marsikje v Sloveniji stanje  v kmetijstvu še slabše in je obdelane kmetijske zemlje vse manj. Na Kočevskem je lastnica kmetijske zemlje in gozdov država, ki nekako ne ve, kaj bi s tem. Lastnica ne zna pridobivati denarja zlasti iz gozdov, čeprav je res, da je dohodek od gospodarjenja z gozdovi majhen. Pri kmetijskih zemljiščih pa je verjetno zadovoljna s tem, da so vsaj približno obdelana.

Za večino prebivalcev Kočevske je nekdanji socialistični sistem še vedno najboljši, saj ni bilo takrat nobenih problemov. Ni čudno, da so tu 16 let vladali isti ljudje in še vedno veljajo za najbolj sprejemljive. Nekdo, ki je tako dolgo vladal in vsiljeval svojo voljo, pač verjame, da lahko z leporečjem prepriča ljudi, čeprav dejansko nima česa pokazati. Na Kočevskem ni napredka, dogaja se malo, razen na zabavnem področju.

Dejansko sami sebi ne želimo napredka. Kočevska ostaja za večino Slovencev nezanimiva, potem ko so si ogledali nekoč zaprto področje Gotenice in Kočevske Reke. Redki zaidejo na Rog ali kam drugam. Veliko se govori o naravi, pa v kočevsko divjino zaidejo le redki. Raje gredo v eksotične kraje, kjer se ni treba bati medvedov in klopov. Za to smo krivi tudi domačini sami, ker ne znamo pravilno predstaviti svoje dežele. Morda pa je bolje tako in imamo čas, da se pripravimo na čas, ki bo nedvomno prišel: verjetno bo Kočevsko prej odkrila Evropa kot Slovenija. Izseljeni Kočevarji in njihovi potomci obiskujejo deželo, svoje nekdanje vasi, iščejo domačije, o katerih imajo podrobne podatke. Vendar so zdaj Avstrijci, Nemci, Američani itd.. Domačega dialekta ne obvladajo, saj se ga večina ni naučila. K sreči je o tem arhaičnem jeziku, pa tudi o tukajšnjem ljudskem izročilu veliko napisanega. Hvalevredno je dejstvo, da domače Kočevarje zgodovina Kočevske vedno bolj zanima in da se o njej vedno več govori in piše. Zlo, ki je Kočevski povzročilo toliko škode, je zamenjalo odkrito zanimanje za dogajanja v tej od minulih dogodkov tako prizadeti deželi.

Anton Prelesnik, inženir gozdarstva

Uporabljeni viri:

1. dr. Leopold Hufrage: Splošni del gospodarskih načrtov za Kočevsko gospodarstvo 1894 (prevod v slovenščino 2002)
2. Mitja Ferenc in Gojko Zupan: Izgubljene kočevske vasi 1. del: A-J. Nekoč so z nami živeli Kočevski Nemci (zgodovinski oris)
3. zapiski iz raznih virov avtorja prispevka

Za čudovite fotografije še posebej HVALA Pokrajinskemu muzeju Kočevje, g. Marjanu Artnaku, ga. Mojci Dobnikar in vsem, ki ste prijazno priskočili na pomoč tudi preko Facebooka in ostalih povezav.

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.